Navidezna provokativnost
Če torej pogledamo, kakšen je rezultat dvoboja umetnik : država, potem se izkaže, da sta zmagovalca pravzaprav oba. Še več: na vsa vprašanja, ki se med igro zastavljajo, Barker z deklarativnimi izjavami likov in z na trenutke prozorno teznimi in okornimi dialogi sproti odgovarja. Tako umetnica kot država sta na koncu profitirala, čeprav sta vmes druga drugo malo manipulirali in izkoriščali. Položaj umetnosti in umetnika, kot ga Barker prikaže na koncu z Galactijinim »ja«, pa je, zdi se, v današnjem svetu splošno sprejet in neproblematiziran.
Zato je Barkerjeva igra lahko vznemirljiva le, če se ustvarjalci zavedajo globoke ironije in paradoksa, ki leži v njenem izhodišču. V intervjuju v gledališkem listu sam postavlja pod vprašaj poanto o vprašanju umetnikove svobode: »Na splošno nima družba nikakršnih obveznosti do umetnikov (jih poslušati, plačevati in tako naprej), a seveda je res tudi obratno. Tudi jaz nimam nikakršnih dolžnosti do družbe. Odgovarjam le svoji domišljiji. To pa je morda za družbo bolj koristno kot politično ambiciozni umetniki, kar se mene tiče.«
In tako se zdi, da je avstralska režiserka Lindy Davies vzela Barkerjevo besedilo preveč zares in dobesedno (podobno kot v prejšnji sezoni Premenjave). Na odru gledamo ploskovito, enoznačno postavitev, ki ne ve prav dobro, kaj bi počela z Barkerjevimi kontrasti, nelogičnostmi, anahronizmi, ter nenehno, izrazito menjavanje stališč in vidikov, ki je najbolj izraženo v večplastnosti likov: Galactia ni le iskrena, strastna umetnica, je tudi prepotentna, izkoriščevalska in narcistična (kot jo Barker sam označi); dož ni topoumni arogantni oblastnik, pač pa inteligenten, v svoji logiki simpatičen in prepričljiv; tudi admiralovo in kardinalovo rezoniranje, ki v temelju zavrača Galactijino umetnost, je na trenutke duhovito.
Posledica tako splošnega režiserkinega izhodišča je, da zazveni Barkerjevo besedilo marsikdaj naivno in pompozno, zlasti v prizorih, kjer spoznavamo Galactio z intimne plati, v odnosu do ljubimca in hčerk; in da so najbolj zanimivi tisti prizori, kjer so odnosi jasni in nedvoumni, kot je na primer prizor, v katerem Carpeta poklekne pred dožem in kardinalom in izda svojo ljubezen do Galactie, ko ji spelje naročilo. Taki trenutki so omogočali tudi odlične igralske bravure – Marko Mandić kot dož, Valter Dragan kot kardinal Ostensibile in Uroš Fürst kot Carpeta, poleg njih je treba omeniti vsaj še Roka Viharja kot veterana s puščico v glavi in Barbaro Cerar kot Supporto, racionalni protipol svoje matere Galactie; celotna predstava seveda sloni na tem liku, ki ga je Saša Pavček prežela s strastjo, neugnano iskrenostjo, nepredvidljivostjo in impulzivnostjo; zares velika vloga.
A naj je Galactia še tako polnokrvna in prepričljiva, naj so nekatere replike res kar duhovite in sočne, še vedno ostaja ogromno praznih mest, okornih dialoških prehodov in prizorov, zaprta struktura, v kateri avtor sam odgovori na vsa vprašanja, ki jih je zastavil, pa onemogoča tako aktualizacijo (Kateri odnos je danes tak? Kdaj je država tako direktna naročnica dela?) kot premislek o izvoru konflikta med »državo« in »umetnikom«.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011