Padec Evrope in 24ur
Foto: Žiga Koritnik
Matjaž Zupančič: Padec Evrope. Režija Matjaž Zupančič. SNG Drama Ljubljana. Premiera 17. 3. 2012, 90 min.
Simona Semenič: 24ur. Režija Jaka Ivanc. SNG Nova Gorica, mali oder. Premiera 1. in 2. marca 2012, 55 min.
31. 03. 2012
Igra Padec Evrope je v nekem smislu sinteza vseh Zupančičevih iger, saj v njej zlahka prepoznamo vse elemente, ki se v takšni ali drugačni obliki pojavljajo v celotnem njegovem dramskem opusu, tako tistem delu, ki je bolj realistično usmerjen, kot tistem, ki se poigrava z elementi absurda. Gre torej za preplet že znanih vzorcev: pred nami je omejen krog ljudi s precej natančno določenim vzorcem pravil, ujet v zaprt prostor, kamor nenadoma vdre tujek v obliki neznanca; odnosi med liki se vedno bolj zaostrujejo, prisotnost tujka vzbudi občutek ogroženosti, kar vodi v nasilje, to pa se lahko konča le s končno odstranitvijo/izničenjem motečega elementa. V nasprotju z igrami, kjer se dogajanje prelevi v zagonetno dvoumnost absurda in dopušča različne interpretacije, pa je Zupančičevo sporočilo tukaj zelo jasno.
Padec Evrope se dogaja po uradnem delu otvoritve penziona sumljivega značaja (ob posteljah je montiran bide), kjer je zbran preostanek lokalne družbene smetane, potem ko so vsi pomembni gostje že odšli, kot prav nič diplomatsko navzoče obvesti gostitelj – lastnik penziona Mart (Aleš Valič, k. g.), skrajno neskrupulozen tip, pač tipičen predstavnik novodobnega podjetnika, morda tajkuna, ki se je do tega položaja, kot pozneje sam pove, povzpel morda tudi preko trupel. Tu so še: njegova nepotešena, zdolgočasena žena Valda (Zvezdana Mlakar), ki se očitno poskuša razvedriti s priložnostnimi aferami in opojnimi substancami; njen morda že nekdanji ljubimec Benjamin (Valter Dragan), sicer plejboj, ki trenutno osvaja lokalno starleto, pragmatično gospodično Šarloto (Polona Juh), skrivaj premišljujočo o tem, da bi ustanovila stanovsko stranko; Martov prijatelj in poslovni partner, prikrito gejevski bankir Elke (Bojan Emeršič), ki svojo finančno premoč nad drugimi izrablja kot alibi za neženirano grobost in provociranje vseh; ritolizniški povzpetnik, podjetnik Daniel (Gorazd Logar), ki si želi prodreti v krog posvečenih uspešnežev in je zato pripravljen požreti ves svoj ponos; njegova razočarana žena Simona (Maša Derganc), ki se je zatekla po tolažbo v objem tretjerazrednega žurnalista Krisa (Branko Šturbej) – ta sicer edini predstavlja glas zdravega razuma in kar nekaj časa drži zrcalo zbrani družbi, poleg Varnostnika (Rok Vihar), ki lahko vedno manj skriva zgroženost nad svojimi delodajalci.
Zupančič namreč zelo hitro pokaže vse razpoke v zunanjem blišču te bedne lokalne elite. Ponesrečeni after party se kmalu sprevrže v totalno razgaljenje, sprva duhoviti dialogi se dokaj hitro spremenijo le še v izmenjavo vulgarnih ali pa nasilnih domislekov, ki jih v lastniku sproži prihod molčečega neznanca. Poanta je namreč v tem, da se bakanalije v Padcu Evrope odvijajo ob tem, ko zunaj divjajo nemiri, ko so množice na barikadah, ko je ta svet, ki ga predstavlja ta groteskna druščina, ki zaradi policijske blokade ne more ven, očitno ogrožen. Neznanec, tujec/k, ki od zunaj vdre k njim, je torej katalizator, ob katerem se vedno bolj vulgarna spolna razpuščenost začne spreminjati v ksenofobne izpade, ki jih s svojo drugačnostjo, nedefiniranostjo, tujostjo sproža Neznanec.
Prav ta element naj bi dramo z nivoja precej stereotipnega in vedno bolj banalnega prikaza hipokrizije predstavnikov naše sodobnosti dvignil na nivo politične aktualnosti oziroma relevantnosti, saj naj bi vse skupaj bila metafora – medtem ko so »na mizi jagode in šampanjec, pod njo teče kri«, pravi avtor in režiser. Pa vendar se je, paradoksalno, ob uprizoritvi izkazalo, da je ta motiv dosti premalo izkoriščen, le navržen, čeprav mestoma dovolj intenziven predvsem zaradi sugestivne igralske upodobitve Neznanca (Vito Weis, k. g.) – a se preveč izgubi v ponavljajočih se prizorčkih grotesknega prikaza moralne razkrojenosti sodobne jare gospode.
Zupančič namreč tudi v vlogi režiserja (enako hitro kot ob pisanju drame) prezgodaj porabi vso municijo, saj like in dogajanje že od začetka pelje v pretirano spakljivost in vulgarnost, s čimer se ujame v past nepotrebne pleonastičnosti. Tako se predstava pravzaprav ne more več razvijati drugam kot samo še v stopnjevanje prostaškosti in razpuščenosti; a ta vzorec se precej kmalu iztroši in preneha biti kakorkoli provokativen, pač pa se na trenutke skoraj zazdi, kot da je naslajanje nad brutalnostjo in primitivnostjo samo sebi namen. Liki, tako preko meja karikirani, namreč lahko vzbujajo le zadovoljno zgražanje in pri večini publike olajšanje, da z njimi nima kaj dosti skupnega. Konec, dodatno podložen z donenjem evropske himne, medtem ko na odru ležita trupli Neznanca in Varnostnika, zato še zdaleč ne da misliti o tegobah, ki trenutno tarejo Evropo, pač pa izzveni v težko pričakovan zaključek predstave, ki (morda tudi) zaradi prevelike želje, da bi povedala čim več, žal pove premalo.
24ur v Novi Gorici
Slovensko noviteto igrajo trenutno tudi v SNG Nova Gorica, kjer so na malem odru v režiji Jake Ivanca uprizorili besedilo 24ur Simone Semenič. Šlo naj bi za delo z »jezikovno, melodično in ritmično ubrano dramsko kompozicijo«, ki se ukvarja z medsebojnimi, predvsem ljubezenskimi odnosi. V 24ur namreč spremljamo vzporedno zgodbo dveh parov, prvi je ujet v rudniškem jašku, kjer preživlja svojih predvidoma zadnjih štiriindvajset ur, drugi sta nekdanja ljubimca/zakonca, ki v eni noči v hotelski sobi poskušata prodreti v bistvo in smisel njune zveze. Dogajanje je izrazito fragmentarno, dialogi obeh parov, ki med sabo nimata stikov, potekajo v hitrem zaporednem nizu, pri čemer se replike redko za hip celo prekrijejo in smiselno navežejo. Fragmentarni pa so tudi dialogi: prvi par je ujet v ponavljajoče se izmenjave replik o mrazu, brezizhodnosti, iskanju izhoda; drugi se iz nezmožnosti globljega pogovora o naravi njune zveze poskuša vedno znova izviti s poskusom seksa.
Kot izviren element Semeničeva v to strukturo vzporednega dogajanja vpelje tipične primere nezaželenih elektronskih sporočil, ki zasuvajo naše e-poštne nabiralnike in v glavnem obljubljajo izpolnitev vseh naših želja – od denarja do idealne postave in sanjskega seksa. Z uporabo teh spamov, ki so enakovreden element besedila – oziroma imajo, po didaskalijah sodeč, status dramskih oseb –, naj bi besedilo spregovorilo tudi o tem, kako »svetovni splet in novi mediji, ki širijo možnosti sporazumevanja, ne pripomorejo veliko k medsebojnem razumevanju«.
Čeprav se avtorica seveda nalašč poigrava s klišeji medčloveških odnosov in jih poskuša ironizirati ter še posebej zašpičiti z vpeljavo spamov, pa besedilo na nivoju vsebine v ničemer ne uspe doseči alibija, ki naj bi ga dajal ta formalni domislek. Osnovno izhodišče, kjer se dva para v istem časovnem okviru znajdeta v tako diametralno nasprotni situaciji, bi samo po sebi sicer nudilo možnosti za zanimivejše, morda celo relevantne izpeljave, ki pa se jim avtorica niti zdaleč ne približa, saj se zadovoljuje s ponavljanjem enega in istega vzorca.
Režiser Jaka Ivanc se je sicer maksimalno potrudil in besedilo spravil v produkcijsko in izvedbeno spodobno predstavo, ki ironizira nekatere zamejenosti sodobnih odnosov med spoloma. Vse skupaj je poskušal nekoliko bolj osmisliti, zato je na primer nekajkrat prepletel obe zgodbi, poudarjeno karikiral skoraj burleskno prizadevanje dveh srednjeletnikov, da se »dasta dol« (kar poudarja izbor kostumov – Ana Matijević –, ki iz njega naredi Elvisa, iz nje pa Marilyn) in poskrbel za izrazito vizualno podobo (projekcija filmov in spamov v ozadju), ki pa je bila v nekaterih elementih tudi pretirana (viteška oklepa v ospredju, kamor se zateka prvi par) oziroma premalo razumljiva. Poleg tega je z osredotočenjem predvsem na neuspešne posteljne zaplete drugega para nekatere spame učinkovito uprizoril kot songe (avtorja glasbe Saša Kalan in Davor Herceg), ki v osladni izvedbi duhovito apostrofirajo neizmerno srečo, ki jo praviloma prinesejo pravo shujševalno sredstvo, denar in povečanje penisa.
To delo, ki si je predlani delilo Grumovo nagrado za najboljši slovenski dramski tekst (s Totenbirtom Iva Prijatelja in Grobnico za Pekarno Iva Svetine), je imelo po eni strani sicer srečo, da je ob krstni uprizoritvi naletelo na tako angažirano in požrtvovalno ekipo – poleg režiserja še Ana Facchini, Arna Hadžialijević, Miha Nemec in Radoš Bolčina. Po drugi strani pa je ta uprizoritvena nadgradnja, ki je marsikdaj zaštrlela preko okvirov besedila, le še dodatno razgalila vso njegovo tankost.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
