Beneški bienale
Perverzna privlačnost
Selekcija je nujna
In če je kje človek osupnjen nad neskončno kombinatoriko in poljubno redistribucijo podob, je to beneški bienale. Ko dobiš v roke načrt mesta z vsemi nacionalnimi paviljoni, ki že dolgo niso locirani samo v Giardinih in Arzenalu, temveč so razpršeni po vsem mestu (številka se je letos približala devetdesetim), se te ob tem lahko poloti tudi obup. Koliko časa potrebuješ za ogled, če želiš vsakemu delu posvetiti vsaj minimalno časa in če seveda izpustiš še na stotine vzporednih programov in nenazadnje tudi vse čare Benetk? Teden, mesec? Selekcija je torej načelno nujna, vendar lahko v tem primeru izpustiš kaj neprecenljivo dragocenega, letos denimo na bienalu sodeluje dvanajst novih držav in morda so prav kuratorji iz Savdske Arabije, Indije ali Andore izbrali najbolj vznemirljiv projekt, ki bo izgubljen za zmeraj, saj danes avtorji pogosto prakticirajo enkratne ambientalne postavitve, ki jih ne bo mogoče videti nikoli več.
Dilema je seveda zgolj navidezna – če izvzamemo nekaj izjem, je povsem irelevantno, kakšen izbor si naredimo. Pravzaprav je najbolje slediti Goethejevemu receptu, ki je bil najprej v silni zadregi pri načrtovanju svoje slavne poti po Italiji, potem pa je spoznal, da vsega tako in tako ne bo mogel videti in se je prepustil bolj ležernemu potepanju. Pri beneškem bienalu – in vseh tovrstnih manifestacijah gigantskih dimenzij – pravzaprav šteje le to, da se priklopimo na navidez integrirani krogotok (v labirintu beneških kanalov gre pravzaprav za podvajanje slike, saj je zapletena urbanistična zasnova mesta zrcalna slika bienala in obratno) in sledimo signalizaciji. Seveda je vse skupaj absurdno, le pomislimo, kakšen efekt bi imel soroden pristop, če bi šlo za drugačno umetnostno zvrst, če bi denimo imeli opravka z glasbenim, filmskim ali literarnim festivalom in bi begali iz dvorane v dvorano in v vsaki le nekaj minut poslušali skladbo, si ogledali le nekaj sekvenc filma, prisluhnili nekaj stavkom ob nastopu pesnika ... Ker vizualna umetnost ni več mesto skrivnosti, rituala in iniciacije, je povsem od naše senzibilnosti, radovednosti, volje in kondicije odvisno, koliko časa bomo namenili kateri od nacionalnih selekcij; navsezadnje za večino obiskovalcev sploh ni pomembno, kaj so na bienalu videli, temveč dejstvo, da so na bienalu bili. Kar šteje, torej ni informacija ali komunikacija, temveč socializacija.
Ali kot je zapisal že Tertulijan: eiusdem libidinis est videre et videri – isto poželenje je videti in biti viden. Kar seveda velja predvsem za nekaj tisoč umetnikov, galeristov, zbiralcev, kuratorjev, kustosov ter takšnih in drugačnih pomembnežev, ki so deležni posebnega povabila in si bienale ogledajo še pred uradno otvoritvijo (na privezih pred Giardini je bila letos med številnimi drugimi zasidrana tudi mega jahta Romana Abramoviča), velikopotezni ceremonial si privoščijo tudi nekatere navidez kulturno marginalne države, denimo Azerbajdžan. Če so že zmagali na tekmovanju za pesem Evrovizije, je potrebno v velikem slogu nastopiti tudi v Benetkah – nenazadnje so razlike med obema manifestacijama za marsikoga zgolj v niansah. Za dostojno predstavitev so najeli palačo Benzon ob Canalu Grande, na otvoritveno slovesnost je menda prišlo kar okoli tisoč ljudi, med njimi seveda tudi prva dama Azerbajdžana Mehriban Alijeva ter minister za kulturo in turizem (res posrečena združitev resorjev, ki odlično reflektira današnje pozicije kulture in umetnosti), in to navkljub temu, da na razstavi ni dveh najpomembnejših eksponatov. Gigantska kipa Aidan Salahove sta se namreč poškodovala med transportom, zato so ju poslali nazaj v Baku, vendar – če smo nekoliko zlobni – verjetno ne bi bilo zanimanje za sprejem nič manjše, če bi bila palača Benzon povsem prazna. Kar šteje, je le gala prireditev.
Zvezdniški Tintoretto
To, da je naslov letošnjega bienala ILUMInacije, se zdi povsem brezpredmetno, naslovi so lahko povsem arbitrarni, saj gre za prilagodljiv mentalni softver, kjer se vsebina oziroma interpretacija vsebine prilagaja naslovni temi in ne obratno. V tem smislu je lahko sklicevanje Bice Curiger, letošnje kuratorice bienala oziroma izbora ILUMInacije, na Rimbauda, Benjamina, srednjeveške rokopise ali staroperzijsko filozofijo seveda povsem korektno, vendar ne bi bilo nič manj korektno, če bi se sklicevala denimo na svetega Avguština, Shelleyja, grško keramiko, sibirske šamane ali Talmud; izraz iluminacija je pač dovolj splošen in abstrakten, da se vanj da uvrstiti tako rekoč vse. Nedvomno pa drži navedba Curigerjeve, da aktualna vizualna umetnost več ne neguje patetične poze antiumetnosti, kar pa se zdi povsem razumljivo, saj bi šlo v tem primeru za relativno jasno izraženo stališče, to pa je v popolnem nasprotju z jasno izraženo nedefiniranostjo in inteligibilnostjo intenc, oblik in funkcij. Oziroma disfunkcij.
Ob vseh bolj ali manj znanih ter bolj ali manj neznanih avtorjih je paradoksalno neformalna prva zvezda letošnjega bienala Tintoretto. Njegova tri dela na čelu z Zadnjo večerjo iz cerkve San Giorgio Maggiore visijo na častnem mestu, predstavljala naj bi nekakšno vez med starim in novim, kot je dejala Curigerjeva, pa naj bi Tintoretto tudi redefiniral percepcijo sodobne umetnosti. Zanimiva izjava, vendar obenem tudi površna. Pravzaprav se zdi Tintorettov preobrat v primerjavi denimo z Bellinijem veliko bolj revolucionaren, kot pa je bil preobrat med recimo Duchampom in Jeffom Koonsom. Lahko pa je zgodba s Tintorettom tudi uvod v sodelovanje Vatikana na bienalu. Letos so se v rimski kuriji izgovarjali na zamudnost birokratskih postopkov, vendar se takšni argumenti ne zdijo prav prepričljivi. V Vatikanu so namreč že leta 2009 napovedali sodelovanje, tedaj so bila v igri tudi povsem konkretna imena, denimo Anish Kapoor, Jannis Kounellis, Bill Viola, francoski avtor Yannig Guillevic je imel menda že pripravljen povsem konkreten projekt, in sicer monumentalno platno s prizorom Jezusovega umivanja nog, kombiniranega s holografsko projekcijo papeža Benedikta XVI., vendar so se v zadnjem trenutku umaknili, kot tudi letos (sedaj so najavili sodelovanje leta 2013, vendar vse ostaja odprto). Kar je po svoje razumljivo: če bi se Vatikan pridružil bienalu, bi to v segmentu umetnosti pomenilo podoben preobrat, kot če bi na področju družbenih vprašanj spremenili stališča, denimo glede splava in kontracepcije. Sicer pa je abstinenca po svoje tudi dobrodošla – naj je institucija Katoliške cerkve navidez še tako rigidna in anahronistična, je osvežujoče, da vsaj nekdo vztraja pri svojih principih in idealih ter ne privoli v igro hiperaktualnega prilagajanja vedno novim trendom.
Nagrade v prave roke
To pa seveda ne pomeni, da je sodobna vizualna scena povsem brez čarov. Prav nasprotno, njeni čari so skoraj identični nekdanjim wunderkameram, le da so razstavljeni artefakti veliko bolj sofisticirani ali pa bolj prvinski in grobi. Med slednjimi nedvomno izstopa britanski paviljon, ki sodi med najbolj velikopotezne in domiselne, obenem pa tudi najbolj parodične in ludistične. Mike Nelson – že dvakrat nominiran za Turnerjevo nagrado – je notranjost neoklasicističnega objekta v treh mesecih spremenil v sesuto in prašno repliko istanbulskega karavanseraja (Buyuk Valide Han) iz 16. stoletja. Treba mu je priznati perfekcionistično in avtentično izvedbo, zadeva je verjetno bolj klavstrofobična, uničena in prašna kot turški original, pri razlagi svojega podviga pa je bil precej skop. Kot je dejal, gre za veliko skulpturo, po kateri se je mogoče sprehajati, sicer pa občinstvo pri samem drenjanju ne sme imeti prevelikih pričakovanj: projekt naj bi imel »drip effect«, torej naj bi razsvetljenje prišlo pozneje. Priznam, sam ga še nisem dočakal, seveda pa obstaja možnost, da sem premalo pronicljiv in senzibilen.
Tudi nagrade na takšnih preglednih razstavah so ponavadi stvar tradicije in konvencije, torej so podeljene bolj ali manj arbitrarno. No, tokrat temu ni tako. Ura Christiana Marclayja je gotovo svojevrstna mojstrovina, ki si vsekakor zasluži zlatega leva v kategoriji najboljšega umetnika. Če za nič drugega, gre za filigransko sestavljen kolaž, montaža tisočih posameznih filmskih sekvenc je perfekcionistično sinhronizirana, in četudi nimate 24 ur časa, da bi si Uro ogledali v celoti, je to obenem tudi eden redkih video projektov, kjer človek ne začne že po nekaj minutah zehati. Marclayju je uspelo združiti navidez nezdružljivo – opozoril je na problematiko časovne dimenzije ter aspekte fiktivnega in realnega v filmski produkciji ter ustvaril projekcijo, po kateri si lahko naravnate uro (vključno s sekundnim kazalcem), obenem pa je gledalec izgubljen v povsem asinhronem dogajanju: silnice časa se širijo po nekakšni nedefinirani vektorski mreži in ustvarjajo občutek popolne involviranosti in alienacije od dogodkov na platnu.
Mi nismo samo s tega sveta
Enako velja za podelitev zlatega leva za najboljši nacionalni izbor, ki je povsem upravičeno pripadel Nemčiji oziroma Christophu Schlingensiefu. Gre za posthumno priznanje, saj je avtor preminil sredi priprav, končni produkt renomiranega gledališkega, opernega in filmskega režiserja pa je pravzaprav delo Susanne Gensheimer, ki je ob originalnih skicah za bienale v mizansceno vključila najrazličnejše Schlingensiefove projekte. Rezultat je impresiven, naslov Cerkev strahu proti tujcu v nas pa predstavlja vzorčen primer skoraj idealnega prepleta najrazličnejših medijev, intimnih in univerzalnih občutij ter lokalnega in globalnega angažmaja. Prostor je zasnovan kot svetišče, vključno s klopmi, oltarjem, tabernakljem, vitraži, votivnimi svečniki …, in sicer kot rekonstrukcija obstoječega sakralnega objekta iz njegovega otroštva, kjer je služil kot ministrant. Tisto, kar je najbolj osupljivo, pa je to, da tudi ustvarja občutek svetega; že precej pozabljena analogija med religijo in umetnostjo, ki jo je ustoličil modernizem, je v nemškem paviljonu ne samo obujena, temveč tudi realizirana v optimalnem dometu, kolikor ga naš prozaični čas pač omogoča.
V tej sakralni posvečenosti ni niti sledu distance, kaj šele ironije in cinizma do medija samega, ki je sicer nepogrešljiv element večine vizualne produkcije. Schlingensief je bil pri svojem delu vedno brezkompromisen, oster, tudi brutalen, izkušnja težke bolezni pa ga je naredila tudi krhkega in preobčutljivega, in vsa ta človeška drama življenja, bolezni in smrti se manifestira v neštetih vizualnih in zvočnih impresijah. Epizode njegove fascinacije z Wagnerjevo glasbo, pa sodelovanje z Beuysom in gibanjem Fluxus, zelo individualno zasnovana filmska produkcija, ki kombinira estetiko B-filmov in kritične parodije – iz vsega tega imaginarija kot da kričijo in šepetajo besede Hoimarja von Ditfurtha: Wir sind nicht nur von diesen Welt (Mi nismo samo s tega sveta).
Skratka, gre za veliko agnostično mašo umetnosti in to tako v prenesenem kot tudi v dobesednem pomenu. Ob tem od ustaljenih vzorcev odstopa njegov realni globalni angažma; danes se avtorji nadvse radi lahkotno ukvarjajo z najrazličnejšimi političnimi, socialnimi, rasnimi in verskimi dilemami, vendar večinoma zgolj na zunanji, manifestativni ravni, bolj ali manj gre za pozo, Schlingensief pa je med drugim ustvaril tudi tako imenovano operno vas v Afriki – kompleks, ki bo obsegal glasbeno in filmsko šolo, gledališko dvorano in bolnišnico v predmestju prestolnice Burkine Fasso, sicer še ni zaključen, je pa eksemplaričen primer, da je mogoče storiti korak dlje od tranzitornih galerijskih akcij, ki bolj kot alarmiranju javnosti služijo promociji avtorjev.
Jalovost umetniškega aktivizma
Paviljon ZDA se že zdi takšen deplasiran kvaziangažma. Samo ugibamo lahko, kakšni so bili stroški, da so v Giardine privlekli šestdesettonski tank, ga prekucnili na glavo in na kolesnice pričvrstili pripomoček za džoging, na katerem nas z rednimi nastopi razveseljuje atlet. Aluzija na pacifizem, norčevanje na račun ameriškega vitalizma, obsedenosti s perfekcionistično fizično pojavnostjo in napenjanje mišic v domači telovadnici in na svetovni geopolitični sceni? Verjetno, vendar ne posebej inovativna, saj izzveni zgolj kot še ena banalna atrakcija, podobno kot tudi aluzija na potrošništvo, ki ga znotraj paviljona simbolizira hibrid med orglami in bankomatom. Pravzaprav se zdi art aktivizem, ki smo mu potencirano priča zadnji dve desetletji, vse bolj podoben praznemu ekshibicionizmu. Veteran Dragoljub Raša Todosijević, eden najpomembnejših srbskih konceptualistov, je v svojem porogu srbski megalomaniji in mitomaniji vsaj velikopotezen, vendar tudi preveč suh in shematičen, uporaba simbolov in nemških udarnih sloganov pa vse preveč spominja na NSK. Francoski paviljon je z mega konstrukcijo Christiana Boltanskega nedvomno reprezentančna stvaritev, vendar bi lahko na prenaseljenost planeta ter loterijske možnosti posameznih primerkov človeške vrste za uspeh ali propad opozoril tudi z bolj subtilnim pristopom. Egipčanski paviljon je vsaj avtentično dokumentaren in predvsem aktualen s projekcijo videa performerja Ahmeda Basionyja, ki ga je posnel na kairskem trgu Tahrir le dan preden je bil ubit …
Je pa na bienalu vendarle zaznati pomemben premik od tovrstnega aktivizma oziroma smo ga deležni bolj zmerno kot doslej, čeprav še vedno ne tako, kot bi se spodobilo, torej v homeopatskih dozah. Tudi še nedavno tako popularna participacija obiskovalca, ki se je lahko pozabaval ob interaktivnih projektih, se zdi demode; res je mogoče pritisniti na kak gumb ali vzvod ali pa gnesti plastelin, vendar kot da bi avtorji spet poskušali zavzeti svoje ekskluzivne ustvarjalne pozicije, ki jih pač ni mogoče deliti s slehernikom. Nekaj je klasičnih likovnih tehnik, precej je visoke tehnologije (številne z osupljivimi efekti), še več pa hladnega dizajna, ki sega od drobnih plastik do velikih ambientalnih stvaritev. Morda je zgled zadnja galerijska pridobitev Benetk Punta della Dogana, milijonarski projekt milijarderja Françoisa Pinaulta, ki umetnost obravnava racionalno in z distanco ter je pravzaprav edina beneška galerijska infrastruktura, ki izpolnjuje današnje muzejske standarde: je funkcionalna, skoraj klinično sterilna, predvsem pa ima – kljub popolni ohranitvi zunanje historične lupine – dovolj karizmatičen značaj hipermodnega, da bi lahko funkcionirala tudi povsem prazna. Svojo kultiviranost lahko dokažete z naročilom menija (za sendvič s parmsko šunko, kozarec belega vina neznanega porekla in ekspreso boste odšteli osemnajst evrov), predvsem pa z umerjenim korakom in pritajenimi komentarji med maloštevilnimi eksponati, ki imajo v nasprotju z Giardini in Arzenalom več kot dovolj prostora za dihanje. Čeprav se zdijo bolj podobni tihožitjem, ki lahko eksistirajo oziroma vegetirajo tudi brez kisika. Še zlasti to velja za Koonsovo Viseče srce, menda najdražje delo še živečega avtorja, saj je Pinault zanj odštel okoli dvajset milijonov evrov.
Učinkovita slovenska zadržanost
Kljub renomeju bienala in vsemu jet setu, ki se zbere ob otvoritvi, pa so nacionalni paviljoni v Giardinih bolj ali manj zanemarjeni, nekateri celo povsem dotrajani, tako da ima bienale vsej polikanosti navkljub tudi nekoliko razpuščen, morda celo gverilski značaj. Drugače je z lokacijami v samem mestu. Vsi si seveda ne morejo privoščiti prestižnih palač ob Canalu Grande kot Azerbajdžan, vendar to še ne pomeni, da se jih ne splača obiskati. Glede na labirinte beneških ulic, kanalov, mostov in mostičkov je najtežja naloga njihovo lociranje, številni obiskovalci naletijo nanje zgolj po naključju. Mednje sodi tudi slovenska galerija A+A, ki v času bienala služi kot nacionalni paviljon. Letos nedvomno odličen izbor: kipi Mirka Bratuše v majhnih razstavnih prostorih sicer ne funkcionirajo tako optimalno kot v kostanjeviški postavitvi, so pa v primerjavi s številnimi drugimi avtorji še kako reprezentančen izbor. Na dan si Hipokrite menda ogleda okoli tristo obiskovalcev, kar ni slabo, sicer pa vse te številke ne igrajo nobene vloge. Zagotovo bi bile višje, če bi se odločili za kakšno bolj udarno akcijo; takšnih smo v zgodovini bienala videli že kar nekaj, če se le spomnimo Hansa Haackeja, ki je pred dvema desetletjema s pnevmatskim kladivom dobesedno razdejal nemški paviljon, ali pa precej bolj subtilnega Kitajca Caija Guo-Qianga, ki je z džunko zaplul v Canal Grande in izvedel simbolično in stvarno akupunkturo celotnega mesta, vendar se zdi tokratna slovenska vzvišena zadržanost, klasična solidnost materiala, monumentalnost forme in elegantna parodičnost zelo učinkovita ob sicer prevladujočem ekshibicionizmu.
Čaščenje zlatega teleta?
Pravzaprav je zanimivo, da sta dve največji evropski likovni oziroma vizualni bienalni manifestaciji locirani v Benetkah in v Kasslu, torej v mestih, ki imata bodisi preveč ali pa premalo kulturnih vsebin. V Benetkah se držijo načela: če imamo veliko, lahko imamo še veliko več, v Kasslu pa: če nimamo nič, lahko imamo vsaj nekaj. Vendar obe mesti druži izguba nekdanjih dominantnih pozicij in predvsem organskega zgodovinskega razvoja; v Kasslu se je to zgodilo v trenutku, ko so ga z obličja zemlje izbrisali britanski bombniki in je po vojni nastal neokusen hibrid nepretencioznega arhitekturnega modernizma petdesetih in šestdesetih let, v Benetkah gre za dolgotrajen proces postopne degradacije urbanega tkiva, klasičnih mestotvornih tradicij ter nenazadnje drastično izgubo stalne populacije. Ker si zaradi prevelike atraktivnosti na eni ter popolne nefunkcionalnosti na drugi strani statusa običajnega mesta ne bo moglo več nikoli pridobiti, Benetkam pač ne preostane drugega, kot da negujejo in potencirajo svojo turistično-kulturno podobo, prav bienale pa jim daje nujno potreben aktualistični naboj, sicer bi mestu grozil zamrznjen status kulturnega mavzoleja.
Ali se torej splača obiskati bienale? Zagotovo. Naj je sodobna vizualna scena še tako neoprijemljiva, fluidna, banalna in prozaična, je v njeni strukturi neka perverzna logika in tudi perverzna privlačnost. Očitno je potreba človeštva po vzdrževanju metafizične iluzije stalnica, ki je ne more ogroziti še tako nihilistična atmosfera, vendar v nasprotju s prejšnjimi obdobji (ali pa je tudi to mogoče zgolj utvara?), ki so jih obvladovali magični obredi, forsiramo metafizično iluzijo subjekta in objekta, resnice in laži, dobrega in zla, črnega in belega, vendar se tukaj pojavi težava v tem, da vizualna umetnost ne zmore več razlikovati med realnim in navideznim, med utopičnim in referenčnim, zato se utaplja v umetni rekonstrukciji umetnega sveta. Vedno bolj problematično se zdi dešifriranje temeljne kode, naloga pa je še toliko težja, ker kode pravzaprav sploh več ni; gre za poljuben nabor znakov, ki jih ni mogoče prevesti v berljivo strukturo, saj je v igri povsem subjektivna abeceda posameznega avtorja. Človek se zato pogosto zateka k temu, da vizualno umetnost bere na način, kot da bi denimo Sveto pismo brali kot literaturo, Homerjeve pesnitve kot grško zgodovino, Jungove analize kot anatomsko študijo ali Cankarja kot sociološki priročnik, skratka vulgarno dobesedno, in šele nato te brezštevilne impresije skušali umestiti v nek širši neometafizičen ali vsak metaestetski okvir.
Jalov posel, očitno živimo v obdobju čaščenja zlatega teleta, vendar odrešitve ni na vidiku in to iz preprostega razloga, ker je pospešek današnje civilizacije prevelik, vsakega družbenega, političnega, socialnega ali estetskega fenomena se nemudoma polastimo in ga poskušamo instantno kristalizirati, še preden se sploh razvije oziroma umesti v krogotok cikličnega časa. Še kako na mestu bi bila tako parafraza Marxove misli, namreč da umetniki ne smejo več samo analizirati in interpretirati sveta, temveč ga morajo oblikovati. Do takrat pa je za ogled bienala povsem uporaben recept nekdanjega kuratorja te beneške manifestacije Okwuija Enwezorja; ko so ga na letošnji otvoritvi vprašali, kako si je mogoče v nekaj dneh ogledati vso to nepregledno množico podob, je lakonično odvrnil – ne glejte, samo skenirajte. Dober nasvet, tovrstna tehnika nas res lahko v veliki meri razbremeni odgovornosti, frustracij, strahu, dvomov, upov in hrepenenja. Vendar nas obenem prikrajša za vsa ta občutja. Obstaja pa tudi bolj enostavna pot, zgolj sledimo zapovedi iz Dekaloga, ki ilustrira judovsko ikonofobijo: Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji in v vodah pod zemljo. Morda velja poskusiti, prvi preizkus je lahko že abstinenca na bienalu čez dve leti. Če nas seveda ne bo spet premamila njegova perverzna privlačnost.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011