Pozabljiva modra ribica s pol milijarde zaslužka
07. 07. 2016
Ena glavnih ugank letošnje poletne filmske bere je, kako je mali modri pozabljivi ribici Dory uspelo potolči rekorde gledanosti, pomesti s konkurenco in v dobrih dveh tednih zaslužiti več kot pol milijarde dolarjev. Odgovor prav gotovo tiči v konsistentni politiki njenega producenta, studia Pixar, ki je v zadnjih desetletjih vzpostavil visoke standarde animiranega filma.
Iskanje pozabljive Dory režiserja Andrewa Stantona je nadaljevanje uspešnice Reševanje malega Nema izpred več kot deset let. V prvem filmu je Dory, ki trpi za izgubo kratkoročnega spomina, ribici Marlinu pomagala iskati sina Nema. Če je bil Nemo film o tem, kako starši ne morejo za vselej prikleniti otrok nase in jim morajo omogočiti, da se soočijo z izzivi v svetu, je Iskanje pozabljive Dory film o pomenu družine in prijateljstva.
Film se začne s prizori iz Doryjinega otroštva, ko se je zaradi svoje spominske motnje izgubila in neuspešno iskala starše. Zdaj se Dory (glas Saša Pavlin Stošić), ki preživlja dneve v oceanu s prijateljema Marlinom (glas Gorazd Žilavec) in Nemom (glas Lovro Berden), začne spominjati svojega otroštva in začuti neustavljivo željo, da bi se ponovno združila z roditelji.
Tako se začne odisejada treh ribic, ki morajo prečkati ocean in priti v vodni park v Kaliforniji, kjer naj bi bili Doryjini starši. Njihove poti se po spletu okoliščin ločijo, tako da pravzaprav spremljamo več iskanj in zasledovanj. Medtem ko Dory išče starše, poskušata Marlin in Nemo izslediti Dory. Medtem ko se Dory spoprijatelji s hobotnico Hankom, ki ji pomaga premagovati ovire v vodnem parku, Marlin in Nemo dobita pomoč pri morskih levih iz iste ustanove, na pomoč jima priskoči tudi čudaška ptica. Dory odkrije, da je kot otrok živela prav v tem parku, v njem se sreča s staro prijateljico kitinjo in delfinom, ki ji po svojih močeh pomagata pri iskanju.
Pot do izgubljene družine je seveda naporna, polna dogodivščin in izzivov. Na njej Dory postane bolj samozavestna, saj ugotovi, da se je – ne le kljub svoji motnji, ampak tudi zaradi nje – vselej dovolj prostodušno in pogumno soočala s problemi. Marlin in Nemo ugotovita, kako pomembno mesto v njunem življenju zaseda Dory. Med raznimi dogodivščinami je najspektakularnejša ta, ko Dory in Hank ukradeta tovornjak z ribami, namenjenimi v clevelandski akvarij za bolne plavalce. Hobotnica vozi, Dory pa navigira, in uspe jima – sicer na račun uničenja tovornjaka – pripeljati do srečne združitve vseh z vsemi. Cilj parka, ki odzvanja prek pomirjujočega glasu Miše Molk: »Rešiti – ozdraviti – izpustiti!«, je tako po nenavadni poti tudi uresničen.
Zgodba, ki sicer ni povsem brez nejasnosti – v čem je na primer lepota osvoboditev rib, ki so namenjene na zdravljenje, ali pa zakaj si Dory neke reči zapomni, drugih pa ne –, je privlačno in logično zrežirana, z inovativnimi peripetijami, jasnim razpletom, predvsem pa simpatičnimi in zabavnimi junaki.
Pohabljeni ribi v ospredju
Zgodba je prav gotovo privlačna tudi zato, ker sta v ospredju kar dva lika s fizičnimi oziroma mentalnimi pomanjkljivostmi. Nemo ima anomalijo plavutke, Dory pa, kot omenjeno, nima sposobnosti pomnjenja. Ta poteza je sicer skladna s hollywoodskim politično korektnim univerzumom, a hkrati je pomenljiv poudarek na tem, da niti Nemo niti Dory nista postavljena v vlogo žrtve. Nemo je v prvem filmu precej prispeval k lastni osvoboditvi in se naučil delovati v kolektivu. Podobno tudi Dory v prizadevanju za uresničitev svoje največje želje ne ustavi njena hiba. Oba junaka sta torej postavljena v vlogo aktivnih subjektov, ki nočeta biti deležna posebne obravnave, ampak sta se pripravljena postaviti na lastne noge – torej na lastne plavuti.
V filmu je v ospredju tudi vprašanje družine, a z zanimivim poudarkom, da namreč družina ni omejena le na osnovno biološko celico, ampak da je cilj odraščanja v tem, da dobri prijatelji – kot sta za Dory Marlin in Nemo – začnejo delovati kot prava družina.
Če bi morali odgovoriti na vprašanje, zakaj animirani filmi privabijo tudi starejše občinstvo (po vestnih izračunih filmske industrije namreč Dory hodijo gledat tudi odrasli brez otrok), ne moremo videti razloga le v nostalgiji za Nemom ali nostalgičnih dimenzijah aktualnega filma, kot sugerirajo nekateri kritiki.
Razlog za priljubljenost Nema, Dory in drugih Pixarjevih filmov je videti predvsem v tem, da so morda zadnji prostor v Hollywoodu, kjer še spoštujejo žanrske zahteve – v tem primeru animiranega pustolovskega filma. Užitek je gledati risanko, ki fikcijo jemlje resno in zna pozabiti, kako stvari stojijo v realnosti – ribe v tem filmu govorijo, znajo brati, berejo angleško, da o spektakularnih potovanjih plavalcev po kopnem sploh ne govorimo. Užitek je videti film, ki sledi pravzaprav klasični naraciji in za razliko od blockbusterjev ali filmov o superjunakih ne poskuša tržiti zgolj s fascinantnimi specialnimi efekti.
Kaj pa odrasli?
Znano je, da producenti ravno otroške filme delajo z največjo skrbjo, saj se zavedajo, da so odjemalci teh filmov zahtevni: niso preveč potrpežljivi, zato se mora film odvijati v dinamičnem in napetem tempu, a hkrati dati mlademu gledalcu jasna orodja, da lahko sledi dogodkom v logično posledičnem sosledju.
Dory vse te kvalitete ima, tako da ostaja edino vprašanje, zakaj si otroci v očeh Hollywooda zaslužijo takšno pozorno obravnavo – zapeljive zgodbe, zanimive like, humorne in inteligentne dialoge –, odrasli, če sodimo po prevladujoči produkciji, pa ne.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
