Prav dobro in celovito
Vokalni 7. Dirigent Tomaž Faganel. Slovenski komorni zbor. Slovenska filharmonija, Ljubljana, dvorana Marjana Kozine. 20. 3. 2011
23. 04. 2011
Na predkoncertnem pogovoru smo izvedeli, da je tokratni koncert iz cikla Vokalnega abonmaja neke vrste napoved prihodnje sezone Slovenskega komornega zbora, ko naj bi serijo koncertov dirigirali slovenski dirigenti. Nasploh je bil ta uvod v koncert eden boljših do sedaj! Kot ponavadi ga je vodila umetniška voditeljica zbora Martina Batič, ki tokrat ni imela sogovornika. Namesto tega nas je z besedo popeljala po koncertnem sporedu, na kratko predstavila skladatelje (seveda se je nekoliko bolj posvetila pri nas manj znanim) in povzela glavne kompozicijske značilnosti njihovih del. Vse skupaj pa je začinila z mnenji zboristov – za moj okus idealna mešanica strokovnosti, poljudnosti in priljudnosti!
»Faganel ima tudi smel občutek za vodenje fraz in dinamično diferenciranje. Prvo je pokazal že kar pri uvodnem Gallusu, slednje pa najočitneje v Lindholmovem De profundis, kjer je iz zbora iztisnil najtišji pianissimo./3«
Na samem koncertu sem Tomaža Faganela najbolj občudoval kot pravega mojstra glasbene dramaturgije (če tak termin sploh obstaja). Navdušil me je, recimo, z interpretacijo Močnikove partiture Sacra religio, ki sicer v sebi nosi imanentno nevarnost, da postane dolgočasna. Faganel jo je oblikoval in posredoval z zdravo postavljenimi zvočnimi ploskvami, ki so jih prekinjali (prebijali?) logični in nadvse primerno dozirani izbruhi (predstavitve) novih motivov. Prav tako sem občudoval njegovo očitno (morda nezavedno?) navezavo na Shakespearov prizor ob kotlu pri Schumannovem Zobobolu, ali pa njegovo mojstrsko krmarjenje med ljubezenskim patosom in čistim pastoralnim vzdušjem v V vasico me vleče.
Prav tako izjemno zrelo in smelo je doziral in postavljal fermate in cezure, s katerimi je dosegel, na primer, prav srce parajočo interpretacijo Ebnove Zveste ljubezni. In kar se mi zdi najpomembneje, je to, da se je interpretacijsko ravno toliko kot tujim skladateljem posvetil Slovencem, tudi Kreku, kjer je v prekomponirani (sekcijski) formi postavil dvoje jasnih poudarkov: prvega na vprašujoči »kdo ve?« in drugega na onomatopoetični »kri«.
Faganel ima tudi smel občutek za vodenje fraz in dinamično diferenciranje. Prvo je pokazal že kar pri uvodnem Gallusu, slednje pa najočitneje v Lindholmovem De profundis, kjer je iz zbora iztisnil najtišji pianissimo. Obe lastnosti pa sta se v izjemno prepričljivo celoto združili v Ebnovem ciklu Ljubezen in smrt.
Morda so se mi interpretacije skladb iz obdobij renesanse in romantike zdele nekoliko polikane. Uokvirjene, če hočete. Faganela z deli Gallusa sem se veselil, odkar sem v napovedniku sezone videl, da ga bo izvajal. Ne upam si zapisati, da sem bil razočaran, ostal pa sem nekoliko prazen. Za historično korektno izvedbo je imel kakopak prevelik zbor zelo lep in primerno zbit zven, ki je bil, skupaj s solisti, izenačen. Pogrešal pa sem dušo glasbe, veselje do petja Gallusa, morda kanček interpretativne inventivnosti ... Takisto sem pri Schumannu in Wolfu pogrešal vsaj kanček več agogike. Faganel mi je deloval prezvest partituri.
Če je koncert z umetniškega gledišča več kot uspel, pa s tehničnim vidikom ni bilo povsem tako. Pojavilo se je kar precej labilnosti, tudi nedodelanosti. Največja in vseprisotna je bila težava z intonančno labilnostjo. Pri tej je prednjačil moški zbor. Kar nekaj težav so pevci imeli pri začetku Močnika ali pri drugem in šestem stavku iz cikla Szymanowskega. Nasprotno je bil četrti stavek brezhiben. Nekaj težav so imele tudi altistke (De profundis, Izročitev) in tudi cel zbor (po polovici Močnikove kompozicije sta se tako vertikala kot horizontala močno zamajali) ter solisti (recimo kromatični postopi v Dobri, stari časi). Nasprotno je bila intonacija pri, recimo, Deklica moja izjemna. Na sploh se mi je proti koncu koncerta zdelo, da bi bilo naštetih težav bistveno manj, če bi bil le spored za eno delo krajši (drugi del koncerta je namreč trajal debelo uro).
Dokaj problematična so bila tudi glasovna razmerja (s svetlo izjemo že omenjenih del Gallusa in deli Szymanowskega) med solisti ter med zborom in solisti. Zaradi neizenačenih barv so posamezni pasusi zveneli strahovito razbiti (recimo Schumann). Nasprotno je imel zbor vseskozi enovito, a karakterju skladbe prilagojeno barvo.
Ob koncu se bom ustavil še pri koncertnem listu. Tokrat zato, ker je bil izvrsten! V njem najdemo prav vse podatke, ki lahko povprečnega obiskovalca zanimajo, tudi recimo o pripravljalki zbora in solistih. Tokrat so umanjkali le avtorji prevodov. Predvsem pa mi je bilo všeč spremno besedilo Aleša Nagodeta, saj je na omejenem prostoru zelo spretno predstavil tako skladatelja kot njegovo delo. Dokaj celovit koncert, torej!
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
