Pregled, ki to ni
Foto: Matija Pavlovec (© Moderna galerija)
21. 01. 2016
Sodobna umetnost kot transmedijski in transdisciplinarni odziv na družbeno krizo ali kakšno umetnost so v obdobju 2005–2015 videli kustosi MG+MSUM.
V Moderni galeriji v Ljubljani, osrednji slovenski muzejsko-galerijski ustanovi, naj bi v skladu z zakonodajo skrbeli za hranjenje, predstavljanje, dokumentiranje, vrednotenje, proučevanje in raziskovanje umetnosti 20. stoletja in hkrati skrbeli tudi za ustrezno prezentacijo, interpretacijo in dokumentacijo sodobne umetnosti prve tretjine 21. stoletja. Ena izmed njihovih muzejskih nalog je tudi pričujoči pregled »glavnih tokov v slovenski vizualni umetnosti in njej sorodnih področjih«. Ob razstavi Krize in novi začetki: umetnost v Sloveniji 2005–2015 so si ustvarjalci zastavili tudi vprašanje: kako misliti muzej v razmerju med modernostjo in sodobnostjo? Sprašujejo se tudi, kako misliti muzej med vpetostjo v lokalni in hkrati v globalni prostor, med univerzalnim in avtentičnim interesom ter posebnostmi našega prostora. Razstava ponuja odgovore.
Prvi veliki in pomembni pregled slovenske umetnosti se je zgodil leta 1979, ko so v Moderni galeriji pripravili razstavo Slovenska likovna umetnost 1945–1978. Takrat je Moderna galerija povabila k sodelovanju vse ključne strokovnjake, da so skupaj zasnovali pregled. Ta je sledil natančnemu premisleku, kaj uvrstiti v ožji izbor in na kakšen način, da bi predstavili celostno sliko slovenske likovne umetnosti do leta 1978. Pregled je zajel večino umetniških zvrsti – arhitekturo (in urbanizem), slikarstvo, kiparstvo, grafiko, video in konceptualno umetnost, ilustracijo, fotografijo, grafično in industrijsko oblikovanje – in predstavil vodilne umetnike in umetnice. Obsežen katalog pa je postal vir in referenčna točka za nadaljnje raziskave in študij slovenske umetnosti 20. stoletja.
V novem tisočletju, 24 let po prvem pregledu, je vodstvo Moderne galerije dobilo nalogo, da s tovrstnimi pregledi nadaljuje: leta 2003 so pripravili pregled za leta med 1975 in 1985 ter ga naslovili Do roba in naprej; vključili so slikarstvo in kiparstvo, video, alternativna gibanja, fotografijo in dodali gledališče. Igor Zabel se je v besedilu v katalogu razstave med drugim vprašal, »kako sta še mogoča umetniška praksa in umetniški objekt po radikalni kritiki tradicionalnih praks, kot jo je izpeljal konceptualizem«. In dal tudi odgovor ter hkrati zakoličil okvir novih iskanj v sodobni umetnosti.
Naslednji pregled – Razširjeni prostori umetnosti (1985–95) – so javnosti ponudili že naslednje leto. Zabel je v tekstu Avtopoetike naslovni pojem razložil kot tisti, s katerim lahko označimo ustvarjanje umetnikov, »ki razvijajo svoj značilni likovni jezik in svoje podobje, ne da bi pri tem nujno upoštevali nove tokove in težnje v umetnosti, ali pa na njih reagirajo le znotraj svojega likovnega idiolekta«. In ker je izbor temeljil na resničnih razširjenih prostorih umetnosti, so bili poleg slikarstva in kiparstva, videa in novih umetniških praks, fotografije in arhitekture, ponovno vključeni še grafično in industrijsko oblikovanje, film, gledališče in ples. Izšel je zajeten katalog, ki je podrobno predstavil razširjeni ustvarjalni diapazon umetniških praks. Ni nepomembno, da je Zabel izpostavil slovensko alternativno sceno, ki je v osemdesetih dala družbi in umetnosti odločilni pečat. Zapisal je, da pri alternativni sceni nikakor ni šlo samo za nove umetnostne oblike in estetske možnosti, temveč so bile umetnostne oblike neločljivo prepletene z družbenokritičnimi in političnimi stališči.
Pregled naslednje desetletke (1995–2005) je sledil leto zatem. Naslovili so ga Teritoriji, identitete, mreže. Tega leta je umrl Igor Zabel, idejni in teoretski vodja razstavne in raziskovalne dejavnosti Moderne galerije. V tekstu Sodobna umetnost je že nakazal obrise o vzpostavitvi novega strokovnega izraza, ki ga kustosi letošnjega pregleda poskušajo dokončno opredeliti. Ugotavljal je, »da je v dekadi 1985–95 slovenska umetnost doživela globoke premike, in v tem procesu se je postopno izoblikovala zamisel o sodobni umetnosti«. Kot temeljno spremembo je videl prevladujoče razumevanje, da je umetnina nujno objekt s posebnimi formalnimi značilnostmi, da se je umetniško delo razširilo v prostor, nato v situacijo in razmerje, ki ni nujno prostorsko. Postalo je procesualno, spremenljivo, včasih bistveno časovno in tudi usmerjeno v dejavno interakcijo s svojim okoljem in s publiko. Izpostavil je tudi pomen drugega trienala U3, ki ga je kuriral Peter Weibel. Weibel je umetnost, prikazano na U3, opredelil kot umetnost onstran bele kocke, kot umetnost, ki ni več ujeta v tradicionalno umetnostno polje in njegova določila. Moderna galerija je tako vzporedno vodila dve vrsti pregledov umetnosti. Prva naloga je bila ta, ki ji jo je »zadala zgodovina«, torej pregledi slovenske umetnosti po desetletjih, druga pa detektirati principe aktualne, sodobne slovenske umetnosti. In tovrstne preglede bi naj prinašal trienale U3.
A pri aktualni razstavi Umetnost v Sloveniji 2005–2015 se zdi, da so kustosi premešali talon in iz njega izvlekli karte, primerne za »igro U3«. S takšnimi kartami pa je težko »odigrati partijo« celovitega pregleda slovenske umetnosti oz. umetnosti v Sloveniji. Namreč, ta razstava ni in ne more biti pregled umetnosti v Sloveniji, saj v tem izboru manjka veliko umetniških praks in že priznanih avtorjev, ki so ustvarjali v zadnjem desetletju. Res je, da ti niso bili del mainstreama Moderne galerije, a vseeno gre za ustvarjalce, ki so na področju slikarstva, kiparstva, videa, fotografije, oblikovanja, arhitekture ... ustvarili pomembna dela. Tako pri tem pregledu ne gre le za premestitev točke pogleda na umetnost, ampak predvsem za nadaljevanje dosedanje razstavne politike Moderne galerije in za poudarek na t. i. transmedijskih in transdisciplinarnih umetnostih, na avtorjih in umetniških praksah, ki so prevladovali v razstavnih programih Moderne galerije.
Ob pregledu drugih slovenskih razstavišč in umetnostnih ustanov pa lahko opazimo, da pojem »umetnost v Sloveniji« obsega več in da je širši od tega, kar lahko vidimo na pričujoči razstavi. Vsekakor je umetnost v Sloveniji pluralnejša v svoji idejah, oblikah in umetniških praksah. Kar nekaj umetniških zvrsti in praks je izpadlo iz tega izbora, zato pa razstava ponuja prvič številčno zastopan strip z vrhunskimi predstavniki, od arhitekturnih stvaritev pa je prikazan le KSEVT, ki je brez dvoma edinstvena arhitekturna stvaritev v Evropi in bi si zato zaslužil tudi večjo pozornost in drugačno obravnavo na razstavi, a vendar ni edina omembe vredna arhitekturna stvaritev zadnjega desetletja.
Razumem, pri tej razstavi je bil na delu povsem drugačen razmislek kot pri predhodnih pregledih. Pa vendar, da je razstava luknjičava, govori spremljevalni program. Za celovitejši vpogled v tako zastavljen pregled mora obiskovalec slediti urniku spremljajočih dogodkov, razvrščenih vse do meseca marca (predavanja, okrogle mize, performansi itn.), kar pomeni, da kustosi od obiskovalca ne zahtevajo le nekajurnega ogleda razstave, temveč tudi osredotočeno pozornost na spremljajoči program. Napovednik odkriva, da ta ni le spremljevalni, ampak program, ki vitalno dopolnjuje razstavo, tudi z nekaj poglavji iz družbenopolitičnega konteksta (podobno tudi katalog) in predstavitvijo posameznih zvrsti (biotehnološka umetnost, angažirana arhitektura in urbanizem, novi performans …). A to so še vedno posamezna poglavja, ki ne omogočajo vzpostavitve celostne slike ustvarjalnosti tega desetletja.
In kje bi lahko iskali vzroke za tovrstni koncept razstave? Ali gre za ravnodušnost, povezano s posebnim estetskim izenačevanjem, ki se vzpostavlja vzporedno z ravnodušnostjo in aroganco v polju političnega? Morda gre odgovor iskati v dejstvu, da lahko karkoli postane objekt umetnosti in da so se zabrisale razlike med vsebinami in različnimi umetniškimi zvrstmi. Da so se pojavile nove oblike razstavljanja in reproduciranja umetnosti. Da se pri ustvarjanju in prepoznavanju umetnosti brišejo meje med čutnim in razumskim. Da čutno in umno postaneta nesmiselna v tolikšni meri, da je posledično mogoče brezbrižno beleženje čutnih vtisov vse do čiste formalizacije. Da zameglitev meja znotraj umetnosti pomeni tudi zameglitev meja med umetnostjo in neumetnostjo. Da objekti vsakdanjega življenja prehajajo v umetnost in da umetnost postaja življenje.
Eden izmed možnih odgovorov je zapisan v katalogu razstave: namreč, da so razstavo bolj kot klasičen pregled posameznih obdobij, fenomenov in področij zasnovali kot problemsko interpretacijo in kot poskus ugotavljanja temeljnih in najzanimivejših problemov sodobne umetnosti v Sloveniji ter iskanja njenih presečišč in protislovij. Ali so v tem uspeli, si bo odgovoril vsak obiskovalec sam. Zagotovo pa mu bo v pomoč kronološka dokumentacija predstavljenega obdobja, ki je pomemben del razstave. Ta prikaže dogodke v Moderni galeriji vzporedno s tistimi v širšem polju sodobne umetnosti. In ko bodo marljivi dokumentalisti leta 2215 raziskovali ustvarjalnost našega stoletja, bodo ugotavljali, da v publikacijah in digitalnih zapisih MG+MSUM ne najdejo več podatkov o slikarjih, kiparjih in arhitektih ter da so nekatere veščine na majhnem področju na južni strani Alp povsem izginile. Zbegani bodo, saj bodo v drugih virih našli podatke, da so arhitekti projektirali hiše, da so oblikovalci snovali zanimive proizvode, da so slikarji slikali ...
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
