LIFFE 2013; Fokus: Novi avstrijski film
Rehabilitacija in silovit izbruh ustvarjalnosti
In ni bilo treba prav dolgo čakati, da je avstrijski film postal ena glavnih atrakcij sodobne avtorske produkcije: to se je z vso silovitostjo zgodilo v zadnjih petnajstih letih, obdobju, ko je avstrijski film naplavil tako fascinantna avtorska imena, kot so Michael Glawogger, Barbara Albert, Hubert Sauper, Jessica Hausner, Nikolaus Geyrhalter, Marie Kreutzer, Markus Schleinzer, Sebastian Meise in drugi. Letos pa nam bo Liffe v sekciji Fokus odkril še nekaj svežih, a ne povsem neznanih avtorskih imen: ustvarjalce, ki so ne le sopotniki in soustvarjalci tega preporoda, pač pa ga v določenih pogledih celo stopnjujejo.
O izvrstni kondiciji, v kateri je zadnjih nekaj let avstrijska kinematografija, zgovorno priča že bežen pogled na letošnjo festivalsko ponudbo. V sekciji Perspektive se kot eno festivalskih odkritij ponuja prav avstrijski prvenec Za vedno neosamljene (Forever Not Alone), formalno sveže, iskreno in domiselno delo mladih avtoric Monje Art in Caroline Bobek, v sekciji Kralji in kraljice pa se predstavi edini cineast, ki ima v programu letošnje izdaje kar dva filma – subverzivni in kontroverzni Ulrich Seidl, čigar predstavljeni deli, Paradiž: vera in Paradiž: upanje, brez dvoma uživata status večjih atrakcij letošnje festivalske izdaje.
A vrnimo se k letošnjemu Fokusu, ki z na prvi pogled morda skromno, toda ustvarjalno močno peterico del gledalcu obljublja vpogled v aktualno stanje fenomena, ki ga poznamo kot »novi avstrijski film«. Že takoj velja poudariti, da nam ta ne odkriva nove generacije ustvarjalcev, temveč nam prinaša raznovrsten, po svoje eklektičen izbor že uveljavljenih in manj znanih ustvarjalcev, ki se predstavljajo s tematsko in formalno nadvse raznolikimi deli.
Največje ime izbora je brez dvoma Gustav Deutsch, tudi pri nas že dobro znani (predvsem zaradi programa Kinoteke) mojster eksperimentalnega filma, virtuoz montažne mize, na kateri spaja arhivske podobe filma. Podoben, pa vendar malce drugačen pristop ubere tudi v svojem najnovejšem delu z naslovom Shirley: Vizije realnosti, s katerim se samosvoje pokloni ikoničnemu ameriškemu slikarju Edwardu Hopperju. V njem namreč na filmsko platno prenese oziroma v filmski podobi poustvari 13 izmed njegovih najbolj znanih slik, olj na platnu, in pri tem (za mnoge malce kontroverzno) vpelje lik rdečelase igralke Shirley, ki gledalca popelje skozi nekatera izmed najbolj turbulentnih obdobij v zgodovini ameriške družbe. Pravzaprav bi lahko rekli, da nam predstavi ameriško družbo skozi 20. stoletje in pomen nekaterih dogodkov, kot so leta depresije, vzpon Mussolinija in Hitlerja, leta hladne vojne, umor predsednika J. F. Kennedyja in borca za pravice temnopoltih Martina Luthra Kinga, na njeno oblikovanje. S preskoki v času ustvarja nekakšno dinamiko med preteklostjo in navidezno prihodnostjo, s tem pa ustvari hipnotični ritem, ki gledalca posrka v podobo. Vizualno fascinantno podobo, pri kateri je še posebno skrbno oblikoval njen kolorit ter igro svetlobe in sence v njej.
Še izrazitejši družbeni angažma najdemo pri še eni stari znanki, Anji Salomonowitz. A v nasprotju z Deutschem, ki pod drobnogled vzame ključne premike v ameriški družbi sredi 20. stoletja, se Salomonowitzeva v filmu Španija usmeri v tisti tukaj in zdaj svojega lastnega, avstrijskega družbenega okolja. V filmu poda domiselni preplet štirih zgodb – zgodbe ilegalnega pribežnika, ki si želi nadaljevati pot v Španijo, mlade restavratorke, ki ne more shajati s svojo plačo, zaradi česar se loti slikanja in prodaje verskih ikon, njenega bivšega moža, policista, ki vohlja za člani iz narodnostno mešanih družin in jo poskuša znova osvojiti, ter odvisnika od iger na srečo, ki si s svojo hibo nakoplje nesrečo. Tako ustvari večplastni prerez aktualnega trenutka avstrijske družbe in pri tem opozori na nekatere anomalije, ki posamezniku otežujejo življenje v njej, osrednji poudarek pa nameni izjemno aktualnemu problemu migracijskih tokov, politik in življenjskih usod posameznih migrantov, ki jih povzame v liku Save (odigra ga izjemni Grégoire Colin).
Kritično obravnavo sodobnega družbenega duha, obsedenega z materialnimi dobrinami, najdemo tudi v filmu Vojakinja Jeannette (Soldate Jeannette, 2012), drugem celovečercu Daniela Hoesla, tipičnem predstavniku tistega tipa filmske produkcije, ki se večinoma odvija onkraj utečenih produkcijskih kanalov in je zato bolj neodvisna. Zgodba o srečanju dveh žensk različnih generacij in izhajajočih iz različnih družbenih okolij je tudi zgodba o dveh dihotomijah: o prepadu med ekonomsko dobro situirano meščansko elito in proletariatom ter tistem med življenjem v urbanem okolju in življenjem v naravi. Hoesl pri obdelavi svoje teme resda malce preveč poenostavlja in posplošuje, zato pa ta spodrsljaj delno izniči z izjemnih delom na vizualni ravni.
V Fokus sta uvrščeni še dve deli, ki ju druži usmeritev k bolj univerzalnim temam človekovega obstoja. Lesk dneva (Der Glanz des Tages, 2012) Tizza Covija in Rainerja Frimmla pod drobnogled vzame dva, ne nujno nasprotujoča si koncepta človekove osebne svobode, medtem ko Julian Pölsler v Steni (Die Wand, 2012), svojem celovečernem prvencu, prevprašuje posameznikov odnos do narave, ostalih živih bitij in samega sebe.
Letošnji Fokus z le petimi filmi morda res ne ponuja prav široke panorame stanja v sodobni avstrijski kinematografiji, a vseeno gre za reprezentativen in posrečen izbor, ki nam razkrije tako dušo kot telo sodobnega avstrijskega filma.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013