Satirična domišljija šepa za stvarnostjo
Diktator (The Dictator). Režija: Larry Charles. ZDA, 2012, 83 min. Kolosej in Planet Tuš
23. 05. 2012
Sacha Baron Cohen se vedno znova odloča za hojo po spolzkih terenih, in če se mu kot gledalci prepustimo, z njim zaidemo na zdrsljiva območja. Toda kaj je tisto, zaradi česar je njegov tip komike neoprijemljiv in za nekatere težko gledljiv? Nedvomno njegov princip provokacije s pomočjo vprašanj oziroma dejanj, ki gredo prek dogovorjenih meja, prek družbeno dopustnega. S tem ljudi ne le spravi ob živce, pač pa v njihovih odzivih razkrinkava nešteto človeških omejitev. Ko na primer v Boratu pripelje na večerjo med »fine« ljudi prostitutko, ne pokaže, kako nevešč olike je sam, temveč kako polna predsodkov je zbrana imenitna družba.
Diplomantu s Cambridgea, ki se je že med študijem ukvarjal z rasno in versko nestrpnostjo, dobro uspeva razkrivanje tistega, kar neredko tiči pod normiranim, uglajenim videzom ljudi: rasizem, seksizem, nestrpnosti vseh vrst.
Cohenovi različni alter egi – od proletarskega, hip hopovsko zagretega Ali G-ja, avstrijskega homoseksualnega modnega navdušenca Brüna, kazahstanskega novinarja Borata, do najnovejšega lika, diktatorja fiktivne države Wadiya, Aladeena – imajo skupno lastnost: s svojim početjem in govorjenjem izzivajo okolico ter tako odkrivajo nepojmljive širjave človeške neumnosti.
Avtorjeva posebnost in najmočnejši adut so vprašanja, s katerimi iz ljudi izvablja nenadzorovane odgovore, ki v trenutku zmede o njih povejo – veliko preveč. Morda najučinkovitejše Cohenove stvaritve so bile zato tiste, v katerih se je pod takšno ali drugačno krinko v resnici spustil v dialog z znanimi osebami in različnimi strokovnjaki.
»V primerjavi s Cohenovima predhodnima mockumentarcema je ta, zdaj v celoti v fiktivni prostor umeščeni film, manj bizaren, čeprav hoče šokirati na vsakem koraku.«
Njegovi prikazi se brez izjeme nočejo meniti za moralne ali kakršnekoli druge zapovedi. Sacha Baron Cohen brez zadržkov kosi tabuje in je politično kar se da nekorekten. Ravno to, da se ne vda strahospoštovanju do kogar- ali česarkoli, pa je kakor svež veter. Nedvomno si nalašč tudi v Diktatorju izbere niz nedotakljivih tem, iz katerih naj bi se nihče ne delal norca. Prav s to brezobzirnostjo mu znova uspe prikazati zlaganost družbe, pokanje šivov na vseh koncih in krajih.
V Diktatorju, kjer se prelevi v vodjo namišljene severnoafriške dežele, vzame pod drobnogled sodobne politične sisteme – a še najmanj tiste, ki so nesporno diktatorski. Vrhunec filma je govor, s katerim državnik na obisku poskuša ameriške politike prepričati o koristih, ki bi jih imeli, če bi vpeljali diktaturo, in ob katerem se izkaže, da med kapitalizmom pregovorno demokratičnih ZDA in diktaturo ni tako rekoč nobene razlike.
Diktator je klasična satira z očitnim sporočilom, kakor se spodobi za to zvrst. Začinjena je z množico čudaških epizod in nekatere nas spravijo v krohot. Kljub temu je kritični naboj tega filma precej manjši od tistega v Boratu ali Brünu. Diktator je z vešče vgrajenimi učinkovitimi efekti vendarle varno vsidran v vodah svojega žanra. V primerjavi s Cohenovima predhodnima mockumentarcema Borat in Brüno je ta, zdaj v celoti v fiktivni prostor umeščeni film, manj bizaren, čeprav hoče šokirati na vsakem koraku. Pravzaprav dokaže, da izmišljeno, ko gre za absurd, nikoli povsem ne doseže stvarnosti.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
