Strast brez primere, znova
Viharni vrh (Wuthering Heights). Režija Andrea Arnold. Velika Britanija, 2011, 129 min. Ljubljana, Kinodvor
26. 04. 2012
Prvi kadri Viharnega vrha v novi filmski preobleki nas nemudoma spomnijo na Akvarij, prejšnji film režiserke Andree Arnold iz leta 2009, pri katerem je sodelovala z istim snemalcem, Robbiejem Ryanom. V enaki maniri nas takoj prestavi v subjektivno gledišče likov in njihov zaznavni svet.
»Viharni vrh je obenem pripoved o neukrotljivi strasti, o strastni človeški naravi, ki se ji ne uspe uresničiti in zato postane neobvladljivo uničevalna.«
Film bi lahko označili za kostumsko dramo, a se režiserka s specifičnim pristopom k zgodbi, ki se godi sredi 19. stoletja v jorkširskih vresiščih, izmakne klišejem, v kakršne so ujeti prav tovrstni izdelki. Vsaj deloma zgledujoč se po Dogmi in podobnih verističnih prijemih, se opre na estetiko, ki ne mara preobloženosti.
Kamera in kadriranje sta neposredna, soočata nas z elementi, ki vladajo temu svojevrstnemu prostoru, da jih gledalci živo občutimo na sebi: z bučanjem vetra, divjino ruševja, s hladom blata in vlago kmečke hiše, v kateri živi družina.
Najbolj poudarjena je čutna, povsem prvinsko telesna dojemljivost protagonistov. Ko Heathcliff s Cathy sedi na konju in mu piš nese v obraz njene lase, tudi v dvorani skoraj vsrkamo njihov vonj. Ta otipljiva telesnost je tista osnova, po kateri se knjiga in zdaj film razlikujeta od melodrame.
Drugače kot v romanu Emily Brontë, kjer pripoved o poetično turbulentnem v človeku ves čas, razen v redkih pismih in zapisih, teče tretjeosebno, prek poročanja stare služkinje in obiskovalca, film utripa izrazito neposredno, kot da se boji dopustiti kakršenkoli odmik.
Viharni vrh je kraj, v katerem sobivajo lepota in surovost, zemeljska stvarnost in sublimnost. Tudi liki so kakor spojeni z naravo, s tistimi vred, ki so že »ukročeni«, torej socializirani. Umiranje za jetiko ali smrt ob rojstvu otroka, ubijanje živali – vse je naravni del bivanja.
Dialogi so tokrat umaknjeni v ozadje, kadar pa se zvrstijo, brez odloga vzniknejo težave. Zmožnost sporazumevanja pri teh samotnih značajih je rudimentarna.
Ljubezen med Heathcliffom in Cathy – jedro te večne zgodbe – se prav tako rodi onkraj besed. Je prvobitna, v vmesnem prostoru med sestrsko-bratsko in spolno ter presega meje obeh, v svoji iracionalnosti pa se nagne čez robove družbeno sprejemljivega, celo tuzemskega.
Viharni vrh je obenem pripoved o neukrotljivi strasti, o strastni človeški naravi, ki se ji ne uspe uresničiti in zato postane neobvladljivo uničevalna. Zanimiva, tako v knjižni kot filmski obliki, ostaja tudi v svojem prenosu iz roda v rod, pri čemer se v enigmatični dediščini zrcali vsakič nova doba.
V filmu Andree Arnold je konflikt, tj. neuresničljivost ljubezenske zveze med Cathy in Heathcliffom, zaostren s tem, da je Heathcliff, ki ga sprejmejo v družino, črnska sirota. Tako je zgodbi, z učinkom nadgraditve, dodana komponenta rasizma.
V ospredju, vendar drugače kot v knjižni predlogi, je prikaz krutosti, ki sproži novo krutost; spirala nasilja se ne pretrga. Proti koncu se mučnost zgošča, film nas ne spusti iz krempljev. Vleče nas globlje v svoj vrtinec, brez katarzičnega trenutka ali spoznanja, ki bi prineslo drobec olajšanja.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
