Neminljiva gladiatorska arena
Igre lakote: Arena smrti (The Hunger Games). Režija Gary Ross. ZDA, 2012, 142 min. Kolosej in Planet Tuš
29. 03. 2012
Film, posnet po prvem romanu iz trilogije Suzanne Collins (tudi soscenaristke), velike uspešnice med odraščajočo mladino, je umeščen v prihodnost na ozemlju današnjih ZDA, ki jih je nadomestila totalitarna država Panem. Družba je popolnoma razslojena: v bleščeči prestolnici, kjer živi elita, vladata razkošje in dekadenca, v dvanajstih zasužnjenih okrožjih pa siromaštvo.
»V Igrah lakote prepoznamo neminljiv vzorec človeškega početja, vzporednice z rimskimi gladiatorskimi boji in seveda s sodobnostjo.«
Na vizualni ravni se takoj izriše zanimiv kontrast med futurističnim, izumetničenim okoljem bogatih in okoljem revnih, ki premorejo ravno toliko, da se nekako pretolčejo skozi življenje. Njihov bivanjski prostor spominja na prizorišča iz časov vélike krize v Ameriki ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja, če ne celo na revne industrijske četrti iz 19. stoletja. Izvirnost scenografije in kostumografije že na samem začetku ustvarita naelektreno vzdušje distopične prihodnosti.
Izvemo, da je nekoč prišlo do vstaje, in takrat se je vladajoči sloj, da bi ljudi kaznoval in jih, ustrahovane, ohranjal v stanju ponižne poslušnosti, odločil, da bo enkrat na leto priredil krvavo »igro lakote«. Vsako okrožje mora v ta namen izbrati fanta in dekle, ki se nato v virtualni areni udeležita bitke, katere prvo pravilo je, da preživi samo zmagovalec.
Film je grozljiva zmes okrutnosti, čeprav ne podleže skušnjavi po naslajanju nad eksplicitno krvavimi prizori: oblasti dogajanje prenašajo po televiziji in v tem smislu gre seveda za svojevrsten, do konca izprijen resničnostni šov, ki pa gledalce zabava tako, kot nas zabavajo resničnosti šovi dandanašnji. Tudi tu se morajo namreč izbrana žrtvena jagnjeta truditi za naklonjenost občinstva, predvsem t. i. sponzorjev, saj jim smejo prav oni v ključnih situacijah priskočiti na pomoč – jim, recimo, poslati mazilo za celjenje ran. Ross v film ves čas vnaša trenutke tišine, premolka, kar vanj vpne občutek realizma in tako poveča intenziteto.
Pripoved sledi glavnemu liku, najstnici Katniss Everdeen (v odlični upodobitvi Jennifer Lawrence, nominiranki za oskarja za vlogo v filmu Na sledi očetu), dekletu iz rudarskega okrožja, ki se prostovoljno javi za igro namesto svoje mlajše sestre, določene z žrebom. V areno, kjer se kandidati predstavijo občinstvu, jo pripelje ognjeni voz. Metafora ognja kot upora – poimenujejo jo dekle, ki se igra z ognjem – je v filmu osrednja. Katniss je klasična junakinja z vrsto zaželenih moralnih lastnosti, a vendarle ni pretirano stereotipna. Njeno doživljanje je podano z dobrim odmerkom tankočutnosti; film se ves čas opira prav na njen zorni kot.
V Igrah lakote prepoznamo neminljiv vzorec človeškega početja, vzporednice z rimskimi gladiatorskimi boji in seveda s sodobnostjo: navajenostjo ljudi na nasilje, na srh zbujajoče prikaze vojnih masakrov po svetu v poročilih, ki pa se končajo tako, da napovedovalec vošči gledalcu še naprej lep večer. Predvsem pa film odzrcali našo obsedenost z resničnostnimi šovi. S tem, da nakaže njihovo skrajno možno različico, naredi korak v neznano – ali morda v že skoraj znano.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
