Šansoni Svetlane Makarovič
Skozi mačje oči
11. 08. 2015
Ko je Svetlana Makarovič spomladi ob izidu svojih zbranih šansonov na štirih ploščkih in v knjigi z naslovom Šansoni pri založbi Sanje izjavila, da se ima za kraljico (našega) šansona, je marsikdo pomislil, da je to znova ena njenih značilnih brezkompromisnih izjav.
In to tistih, s katerimi nenehno burka javno mnenje, povzroča zgražanje tihe večine in odobravajoče pritrjevanje pri drugih, ki se morda celo strinjajo s tem, da ima vsak človek, toliko bolj pa javna osebnost in še posebej umetnik, vso pravico komentirati družbeno dogajanje, če se z njim ne strinja ali če meni, da lahko s svojim glasom karkoli spremeni. Da ima vso pravico čemu nasprotovati, tudi če je pri tem popolnoma osamljen. Pravzaprav še zlasti takrat.
Toda če pazljivo prelistaš izjemno oblikovano knjigo Šansonov (v črni mat barvi s sijajno, prav tako črno peterokrako zvezdo na naslovnici) in poslušaš plošče (enako brezhibno oblikovane), lahko temu samo zelo odločno pritrdiš. Sploh če upoštevamo njeno lastno definicijo šansona: da je »uglasbena lahkotnejša poezija. Mogoče poezija za vsakdanjo rabo. Bolj dostopna poezija, manj hermetična in bolj komunikativna.« In če dodam, da je zelo pomembno, da je tisti, ki je v čim večji meri avtor šansona, hkrati tudi njegov interpret. Svetlana Makarovič izpolnjuje vse te pogoje. Ni sicer profesionalna glasbenica in melodije njenih šansonov so včasih derivativne, naslanjajo se na že znane, preizkušene vzorce in ritme, toda tudi to je značilnost šansona, kajti vloga melodije in ritma je predvsem podpreti besedno oziroma pesniško sporočilo in poskrbeti, da gre ljudem lažje v uho. Prav tako Svetlana Makarovič ni šolana pevka, z naravno razkošnim glasom fantastičnega razpona, neverjetne dinamike in kar je še značilnosti, ki odlikujejo profesionalne pevce. Vendar premore tisto, kar je za izvajalca šansonov najpomembnejše, zaradi česar mu prisluhnemo in zaradi česar besedno sporočilo prodre globoko v našo zavest, vzbudi reakcijo, prisili nas, da se opredelimo do sporočila, da se z okoliščinami in likom iz pesmi poistovetimo ali da z njim sočustvujemo, da ga sprejmemo ali zavrnemo, kot sprejemamo in zavračamo tiste, ki nam v življenju prihajajo nasproti. Govorim o interpretaciji – in kdor je Svetlano Makarovič samo enkrat slišal peti ali vsaj recitirati poezijo, dobro ve, kako neverjetno prepričljiva in sugestivna je. In ne, dober, šolan glas za to sploh ni nujen. Včasih je celo ovira, še posebno takrat, ko se pevci zanašajo na tehnično znanje in pozabljajo, da je najpomembnejše, da pojejo s srcem, da skratka ne odpirajo samo ust, ampak tudi svojo dušo.
»Po Dajdamskih portretih bi moralo že biti jasno, da avtoričin vstop v šanson ni bil naključno dejanje, ampak da ima povedati marsikaj, in to tako, da je letvico dosega domačega šansona takoj postavila precej višje, kot smo si dotlej predstavljali.«
Seveda imamo še druge pevce in pevke, ki so peli in posneli vrsto odličnih šansonov, morda so jih celo sami napisali (npr. Ježek), toda če izvzamemo Iztoka Mlakarja, ki nas že leta osrečuje in navdušuje z izrazito samosvojimi in duhovito zajedljivimi šansoni, nihče nima niti približno takega opusa kot Svetlana Makarovič, ki se je približno petnajst let (1984–1999) aktivneje posvečala tej glasbeni obliki, še manj štirih tako odličnih plošč, kot jih je v tem času objavila. (Obstaja še peta z naslovom Pelin žena, ki je pri založbi Brut izšla leta 1985 in na kateri jo spremlja zanimiva mednarodna džezovska zasedba pod vodstvom aranžerja, producenta in trobentača Dennisa Gonzaleza, sodelovali pa so soaranžer in pihalec Lado Jakša, saksofonist Mario Marolt in tolkalec Gerard Bendiks, čeprav ostaja odprto vprašanje, ali jo sploh lahko imamo za ploščo šansonov). Posebej pomembnih je najbrž uvodnih šest let, ko se je Svetlana Makarovič zaradi glasu celo odpovedala kajenju in ko je objavila tri plošče, Nočni šanson (1984), Dajdamski portreti (1985) in Večerni šansoni (1990). Prvi dve v času, ki je bil vse prej kot naklonjen takemu družbenokritičnemu glasbenemu izrazu, zato ne preseneča, da sta izšli pri Dokumentarni, eni prvih zasebnih iniciativ na področju kulture, v bistvu pa sta bili bolj ali manj samozaložniški projekt, pri katerem je avtorici nesebično pomagala vrsta sodelavcev, ne samo tistih, ki so jo spremljali v studiu.
Zdi se, kot da bi bil šanson za Svetlano Makarovič enako naravno umetniško okolje kot poezija in izjemne pripovedke, ker je lahko v šansonu še bolj igriva in kljubovalna, posmehljiva in duhovita do vseh mogočih človeških zablod, napak in hudobij, ki jih pri nas (pa tudi drugod po svetu) zares ne manjka, skratka do vsega tistega, kar iz nas Slovencev tako uspešno dela Slovenceljne, majhne, samozaverovane in tako prepričane v svoj prav, da nas ne premakne niti štirivprega. In naravno zato, ker ji omogoča, da s svojo poezijo doseže tudi ušesa tistih, ki knjig (sploh pa pesniških zbirk) nikoli ne bi vzeli v roke. Tukaj je treba takoj dodati, da je »uglasbena lahkotnejša poezija« Svetlane Makarovič lahkotna samo na prvi pogled. V resnici gre v večini primerov za čisto pravo, žlahtno poezijo z razkošnim besednim zakladom, svežimi metaforami in formalno oblikovno spretnostjo, ki jo v takem »lahkotnem« žanru premorejo le redki. Prisluhnite samo njenim izjemnim rimam, gladko tekočemu ritmu besed, jasnim sporočilom pesmi in njenemu končnemu učinku, ki nikoli ne razočara, niti tedaj ne, ko jo slišiš že velikokrat. Kajti dobro péto pesem mora od poezije na papirju ločevati še nekaj – prenesti mora ponavljanje, včasih množično in v različnih izvedbah, saj ji prav te lahko vedno vlivajo novo življenje. Zato je lepo je videti, da so se nekateri mlajši (zlasti, čeprav ne izključno igralci) odločili posvojiti šansone Svetlane Makarovič, jih interpretirati po svoje in jim s tem vliti novega življenja, ki si ga več kot zaslužijo. Zaslužijo tudi tedaj, ko ne pojejo samo o večnih (baladnih) temah človeškega življenja, ampak so nagajivo razposajene vinjete iz družbenega vsakdana, v katerem nenehno mrgoli znanih arhetipov in situacij, ki jih hočeš nočeš doživljamo.
V tem smislu je najžlahtnejša prva plošča Nočni šanson, saj jo je posnela popolnoma sama, ob lastni spremljavi klavirja. S svojimi trinajstimi pesmimi Svetlana Makarovič najbolj neposredno nagovarja poslušalca, njene interpretacije pa so tako doživete, da pesmi žarijo v svoji lepoti in pretresljivosti. Od uvodnega »Kamnitega mosta« do zaključne »Kresne pesmi«, čeprav me vedno znova najbolj navduši izjemna interpretacije pesmi »Pozdravljena, luna«.
Glasbeno razkošnejša spremljava Dajdamskih portretov (1985), na katerih jo dopolnjuje zasedba odličnih glasbenikov Lado Jakša (klavir, sintetizator in klarinet), Nino de Gleria (kontrabas), Aleš Rendla (bobni in tolkala) in Milko Lazar (sopran saksofon in klavir), se zelo lepo prilega avtoričinim satiričnim pesmim, ki bičajo človeške napake in zablode, hkrati pa dokazuje, da šanson še zdaleč ni nujno samo molovski. Po tej plošči bi moralo že biti jasno, da avtoričin vstop v šanson ni bil naključno, enkratno dejanje, ampak da ima povedati marsikaj, in to tako, da je letvico dosega domačega šansona takoj postavila precej višje, kot smo si dotlej predstavljali. Toda namesto spodbude je Svetlana Makarovič pod noge dobila samo nekaj polen. Kot je povedala v intervjuju ob izidu Šansonov, ji je neki domači skladatelj, ki so ga šansoni navdušili, predlagal jugoslovansko turnejo, na kateri bi ob njegovi klavirski spremljavi skladbe namesto avtorice interpretirala neka druga, »prava« pevka, medtem ko je na televizijo niso spustili, ker se je drugi skladatelj takrat ravno trudil ustoličiti svojo šansonjerko.
Najbrž je tudi to razlog, zaradi katerega so Večerni šansoni izšli šele leta 1990, avtorica pa se je na njih vrnila k pretežno lastni klavirski spremljavi, ki jo tu in tam dopolnjuje trio Pop Corn. Tako kot Dajdamski portreti so tudi Večerni šansoni v največji meri satirični in ironični, kljub odličnim pesmim pa je tukaj morda najbolj očitno, koliko bi jih lahko obogatili nekoliko razkošnejši, bolj razdelani aranžmaji in morda večja spremljevalna zasedba. Ta se namreč najpogosteje omejuje na zelo predvidljivo ritmično spremljavo in drobne zvočne poudarke, ki se jim pozna letnica nastanka, kot se pesmim samim skoraj nikoli. Vendar so razlogi za vse to na dlani. Plošča je bila posneta v studiu Radia Maribor in je prvič izšla v samozaložbi Svetlana, kar pomeni, da se za avtorico tudi ob tretji plošči ni nič spremenilo: glasbena in medijska javnost jo je bolj ali manj ignorirala, kot da bi šlo za kakšno začetnico, kot da bi pesmi »Hiša iz kart«, »Mademoiselle Adela«, »Ikebana«, »Črna ladja« in recimo »Uspavanka bolečini« (pa bi lahko naštel kar vseh deset) ne bile vrhunski primeri popularnoglasbenega ustvarjanja pri nas.
Tudi zato je do nastanka zadnje plošče Namesto rož (1999) minilo toliko časa, izšla pa je, neverjetno, pri že dolgo pokojni založbi(ci) Vinylmanija, ki je očitno edina prepoznala odličnost ustvarjalnosti Svetlane Makarovič ali pa ji je bila avtorica vsaj najbolj pripravljena zaupati. Rdeča nit v pesmih so različne rože, vmes pa so vpletena ženska imena, nekaj šansonov s prejšnjih plošč pa je tukaj doživelo reprizo, toda zvočno in izvedbeno je plošča najbolj dovršena, saj avtorico tokrat spremlja vrsta odličnih glasbenikov, kontrabasist Benjamin Pirnat, pianist Joži Šalej, violinistka Jelena Ždrale, saksofonist Blaž Trček, tolkalec Marjan Starič, kitarist Boštjan Soklič, na balalajki, kitari in harmoniki pa še Alexei Ermakov, Alexei Starostin in Andrej Lobanov. Navdušuje premišljeno zadržana spremljava, v kateri ima glavno vlogo klavir, domiselno in varčno pa ga dopolnjujejo druga glasbila, še zlasti trojica ukrajinskih gostov z izjemno posrečenim in dobro prilegajočim se cigansko-slovanskim patosom, ki pa glas in sporočilo pesmi kljub vsemu pušča v ospredju. Kot recimo v »Mačjih očeh«, enem najlepših in najbolj značilnih šansonov, kar jih je Svetlana Makarovič napisala. Ker na izjemen način opisuje njej najljubšo žival in hkrati veliko, morda največ pove o njej sami.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
