Stroj za pumpanje patosa
Pot Kranjčana Mitje Okorna se je počasi, a vztrajno vzpenjala navzgor. Čeprav se je filmskega posla lotil v enem najzahtevnejših okolij, znotraj male, v produkcijskem pogledu kronično podhranjene kinematografije, mu je v šestih letih uspelo tisto, kar si je zadal po svojem uspešnem celovečernem prvencu Tu pa tam (2005) – povzpeti se med zvezde. Le da njegova zvezda ni zasijala na hollywoodskem nebu, temveč na poljskem. Morda se to res ne sliši tako glamurozno, a vendarle ne smemo pozabiti, da je Poljska ena največjih evropskih držav in da ima eno najsijajnejših filmskih tradicij v Evropi. In kako je Okornu to uspelo? Počasi in postopoma, a vztrajno, skoraj trmasto, in ambiciozno. Po prvencu se je obrti učil in si nabiral novih izkušenj s snemanjem videospotov, kjer mu je sčasoma uspel prodor tudi na zahtevno tuje tržišče. Ko si je na tem področju ustvaril ime, je sledil naslednji korak: snemanje televizijske serije na Poljskem. In prav uspeh te mu je omogočil, da so mu zaupali – vsaj za poljske razmere – visokoproračunski projekt, okrog katerega je zbral cvet poljskih igralcev. In kot kaže, mu je ponovno uspelo. Vsaj v komercialnem pogledu.
A kaj bi še lahko rekli o filmu poleg tega, da očitno premore izjemen komercialni potencial? Kako je Okorn to dosegel? Ali je danes, po vseh božičnih filmih, ki so bili že posneti in ki so božično temo uporabljali in zlorabljali do te mere, da se je očitno priskutila že tudi samemu Hollywoodu – ta nam prav letos ponuja novo nadžanrsko kategorijo, novoletne filme, in za njeno uspešno lansiranje so v filmu Silvestrovo v New Yorku (New Year’s Eve, 2011) zbrali osupljivo množico starih in novih zvezdnikov –, sploh še mogoče posneti prebavljiv božični film? Najprej bi začeli z manjšim popravkov. V žanrskem pogledu Pisma sv. Nikolaju niso romantična komedija, kot se navaja pri nas, pač pa preprosto komedija. Film ima namreč mozaično strukturo, ki jo tvori pet osnovnih zgodb, in le ena izmed teh je romantična komedija v pravem pomenu besede (tu so še družinska drama, »coming out« drama itn.). V vseh pa močno prevladujejo komični elementi. Nosilci osnovnih zgodb so nekakšne nesimetrične dvojice, ki jih tvorijo ena ali več oseb na eni strani ter znova ena ali več oseb na drugi in ki neizbežno, morda celo preočitno, gravitirajo k združitvi. Tako imamo na primer zgodbo o radijskem voditelju, vdovcu z otrokom, ki se zagleda v mlado, osamljeno dekle, ki v trgovskem centru v kostumu Božička zabava otroke. Nato zgodbo o policistu, razočaranem nad tem, kako se je izteklo življenje, ki je na robu prepada, a nato ugotovi, da je vendarle sam kriv, da se je njegova družina odtujila, in tako se odloči, da bo svojo napako popravil. Tu je še poročeni par iz visoke družbe, ki je izgubil otroka, nato pa mož, ki se vrača s poslovne poti, sreča mlado siroto in jo pripelje domov. Okorn resnično vešče in spretno vodi vse te različne zgodbe in jih celo prepleta ter združuje v kompleksno celoto. Tu se mu resnično pozna kilometrina, saj številne like in njihove zgodbe z osupljivo suverenostjo in z enakim zagonom pripelje do zaključka. Tako mu je uspelo ustvariti uravnoteženo celoto, iz katere prav nobena zgodba ne izstopa. Zdi se, da Okorn resnično ve, kaj hoče doseči in kako to doseči. Le domnevamo lahko, da je to najverjetneje posledica cinefilske kilometrine in discipline, ogleda množice filmov na to temo. Žal pa se prav tako zdi, da je bila to množica enakih, skoraj uniformiranih del in da Okorn posameznih elementov teh del ni ustvarjalno preoblikoval, pač pa le nizal klišeje. Tako že na samem začetku vseh petih zgodb vsak malce bolj domiseln gledalec že ve, kako se bodo zaključile. Morda ne v podrobnostih, a Okornovo forsiranje božiča kot časa čudežev in sreče je tako evidentno in prisiljeno, da nam pokvari veselje ob gledanju obrtniško nadpovprečnega žanrskega izdelka. Njegova preračunljivost pri napadu na čustva gledalcev pa je na trenutke že prav neokusna. Aktualni družbeni realnosti Poljske se namreč povsem izogne, vseeno pa se mu ne zdi sporno zlorabiti lik sirote in dečka iz disfunkcionalne, razpadajoče družine za to, da bi občinstvu srce še malce bolj zatrepetalo.
Nobenega dvoma torej ni, da se je Okorn izoblikoval v izjemnega, nadpovprečno veščega obrtnika, saj so Pisma sv. Nikolaju formalno skoraj idealni tearjerker, programirani stroj za pumpanje patosa in izvabljanja solz. A prav tako ni nobenega dvoma, da si bo moral nabrati še veliko življenjskih izkušenj, če hoče s svojimi deli ustvariti tudi kakšen presežek. Zaenkrat se namreč zdi, da mu je prava narava božiča povsem tuja.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011