Remember Shakti; Youn Sun Nah
Svetovna glasba
Projekt Remember Shakti in prvi nastop korejske vokalistke Youn Sun Nah razen kakovostne primerljivosti povezuje še nekaj morda nič manj pomenljivih dejstev: v obeh primerih sta imela pomembno (ali vodilno) vlogo kitara: Youn Sun Nah je spremljal švedski kitarist Ulf Wakenius, medtem ko projekt Remember Shakti vodi sloviti kitarist John McLaughlin, nekoč izključno instrumentalni zasedbi pa se je v najnovejši inkarnaciji pridružil vokalist Shankar Mahadevan. In ne nazadnje: še enkrat smo lahko videli, kako produktivno se izročilo določene kulturne (v tem primeru azijske, konkretneje korejske in indijske) navezuje na džezovsko izkušnjo.
Toda če pustim ob strani pravkar našteto, pa tudi dejstvo, da smo imeli z McLaughlinom (letnik 1942) in Wakeniusom (letnik 1958) priložnost prisluhniti vrhunskima evropskima mojstroma kitare, ki se po slogu in pristopu h glasbi skoraj ne bi mogla bolj razlikovati, moram priznati, da sta bila koncerta vse prej kot podobna. Shakti oziroma štirideset let pozneje Remember Shakti je namreč poleg Mahavishnu Orchestra, v sedemdesetih letih verjetno najuspešnejše fuzijske zasedbe enega izmed nekdanjih članov spremljevalne skupine Milesa Davisa, prav gotovo najbolj znan projekt Johna McLaughlina, zato ni nič čudnega, da smo ga tokrat v Ljubljani poslušali že tretjič. Toda zasedba, ki se je konec prejšnjega tisočletja znova zbrala, je sicer ohranila prvotni namen, to je povezovanje vzhodne in zahodne glasbene izkušnje, vendar s precej spremenjeno zasedbo, v kateri je ostal mojstrski tablist Zakir Hussain, zato pa je poleg vokalista dobila še mandolinista U. Shrinivasa in tolkalca (gatam, kanjira in mridangam) V. Selvaganesha.
Sodobna nadgradnja
In čeprav lahko rečem, da se je glasba zasedbe Shakti lepo postarala (še zmeraj jo je mogoče z veseljem poslušati, kar za večino takšnih modnih skupin iz sedemdesetih let težko trdim), nedvomno velja, da je nova zasedba ne samo zvočno pestrejša in v povezovanju Vzhoda z Zahodom učinkovitejša in prepričljivejša, ampak tudi atraktivnejša. Pravzaprav jo s prvotno še najbolj povezujejo »nadzvočna« hitrost izvajanja, neverjetna usklajenost vseh petih članov zasedbe in varljiva lahkotnost, s katero glasbeni virtuozi tkejo svojo živopisno zvočno tapiserijo. Nobenega dvoma ni, da smo imeli priložnost poslušati eno najmarkantnejših glasbenih zasedb, ki sploh obstajajo, in da v njej deluje nekaj zares genialnih ustvarjalcev (kar so nastopajoči v svojem občudovanju kolegov morda prevečkrat ponovili, čeprav sploh ne bi bilo treba). Bliskovito predajanje solističnih partov med električno kitaro, električno mandolino in vokalom, fantastični poliritmični dvoboji obeh tolkalcev in navdahnjeno skupinsko igranje so več kot dovolj, da navdušijo celo najzahtevnejše poslušalce in prepričajo tudi tiste, ki jim indijska glasba morda ne blizu. Najbolj presenetljiva od vsega pa je lahkotnost glasbe, ki jo ustvarjajo. Ko jo poslušaš, se zdi, kot da gre za otroško igro, polno veselja in radoživosti, hkrati pa je ritmično in melodično tako kompleksna, kot je to pri petih glasbenikih sploh mogoče. Če zapreš oči, se pogosto zazdi, kot da bi na glasbila igrala indijska božanstva z več pari rok. Morda je pri današnji zasedbi Shakti najbolj razveseljivo, da McLaughlinova vloga ni več tako izpostavljena, kot je bila nekoč, da je v svojih solističnih delih, ki so sicer še zmeraj enako virtuozni in natančni, kot so zmeraj bili, dosti bolj umirjen in usklajen z vzhodnjaško izkušnjo, ne da bi pri tem pozabil tu in tam dodati namig na bluz ali navedek iz znane skladbe.
Malenkost je zmotilo samo, da je bila v nasprotju s sijajno zadnjo ploščo (Saturday Night in Bombay, 2001) dolžina skladb prilagojena ušesom in potrpežljivosti povprečnega evropskega poslušalca (recimo 5 minut).
Dobesedno popolna paleta
Naj se sliši še tako ironično, je Youn Sun Nah že nekaj let eno izmed izstopajočih imen evropskega vokalnega džeza oziroma glasbe, ki sicer izhaja iz džeza, vendar hkrati uporablja tudi izkušnje klasične evropske vokalne tradicije (samospeva) in popularne glasbe. Korejska glasbenica je prišla v Pariz na študij džezovskega petja kot nepopisan list, vendar se je kmalu izkazalo, da poleg izjemnega glasu premore tudi razkošno nadarjenost za interpretacijo, ravno pravšnjo zrelost in izbrušen občutek za izbiro repertoarja. Kar je za glasbenico v njenem položaju seveda nujno, kajti pevk z lepim glasom (in stasom), ki znajo brezhibno odpeti džezovske standarde, je kolikor hočeš, redke pa pridejo dlje kot do bolj ali manj zakotnega kluba. Tri plošče, ki jih je od leta 2009 posnela za nemško založbo ACT, to zgovorno dokazujejo, zadnja (Lento, 2013) pa to še potrjuje kot ena letos najboljših in tudi najuspešnejših evropskih džezovskih plošč.
Vendar poslušalca tudi dobro poznavanje plošč ne more pripraviti na srečanje z Youn Sun Nah v živo. Vokala, še zlasti, če je tako dodelan, ekspresiven in dinamičen, namreč kljub izjemnemu trudu ni mogoče posneti in spraviti na plošček, ne da bi izgubil tisto bistveno, neulovljivo razsežnost človeškega glasu.
Ko na oder stopi eksotična, na videz krhka lepotica in skoraj šepne v mikrofon uvodni pozdrav v brezhibni slovenščini, morda poslušalca prešine, da je žrtev neslane šale. Toda ko ta eksotična lepotica začne peti, ni več nobenega sledu o krhkosti in zbeganosti. Z brezhibno čistim glasom zna posredovati dobesedno popolno paleto človeških občutij in čustvovanj, iz šepeta se požene v divji krik in ta se znova poleže v šepet, zvesto in brezhibno sledi še tako zapleteni melodiji, hkrati pa si jo popolnoma suvereno prisvoji, kot da bi bila napisana posebej zanjo. Nič čudnega, da ji je občinstvo v dodobra napolnjenem Kinu Šiška že od uvodne skladbe Hurt Trenta Reznorja dobesedno jedlo iz roke, Youn Sun Nah pa ga je nagrajevala z enako ali še bolj navdahnjenimi interpretacijami skladb, ki so segale od džezovskih standardov, vokalnih akrobacij in šansona do korejske ljudske in country popevčice, vse po vrsti pa so bile izvedene z izpovedno močjo in prepričljivostjo, ki je navduševala. Pri tem ji je bil v veliko pomoč sijajni kitarist Wakenius, ki je z akustično kitaro ustvarjal zvoke daleč onkraj običajnega obsega glasbila, hkrati pa je bil ravno prav zadržan, da je bleščeči vokalni interpretaciji sicer nudil potrebno oporo, vendar je ni na noben način omejeval.
Kakorkoli torej pogledam, je bil nastop Youn Sun Nah ena najlepših koncertnih izkušenj letos, hkrati pa brez dvoma eden najboljših koncertov vokalnega džeza, kar sem jih kdaj doživel.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013