Obletnica kultne serije Twin Peaks
Velika zgodba malega mesta
08. 04. 2015
Prav na dan izida pričujoče številke Pogledov mineva natanko četrt stoletja od trenutka, ko je bilo v plastičen omot zavito truplo plavolase Laure Palmer naplavljeno na skalnat rečni breg izmišljenega severnoameriškega mesta Twin Peaks.
Točno pred 25 leti se je televiziji zgodilo nekaj, kar jo je za vedno spremenilo – nora, odštekana, ravno prav nadrealistična in nepopisno filmična nadaljevanka, ki je na male ekrane treščila kot strela z jasnega, se z njih prav tako bliskovito poslovila, a vse do danes ostala v zavesti televizijskih gledalcev in ustvarjalcev po vsem svetu zapisana kot eden najbolj unikatnih popkulturnih fenomenov vseh časov.
Pravijo, da TV-serija živi, vse dokler obstajajo ljudje, ki jo imajo radi. Če je tako, se za dolgoživost kratkoživega Twin Peaksa ni treba bati. Twin Peaks je zabavna in napeta nadaljevanka, do roba in čez napolnjena s podobami, glasbo in atmosfero, kakršnih na televiziji nismo videli ne prej ne pozneje. Danes živimo v novi zlati dobi televizije, ki producira toliko odličnih, avtorsko drznih, inovativnih TV-serij, da gledalci le stežka sledimo obilju zgodb, ki se na nas usipajo s TV-ekranov, pa vendar oboževalci Twin Peaksa še do danes niso preboleli krivice, da so jim njihovo prvo pravo televizijsko ljubico umaknili s sporeda, veliko preden so se je utegnili do sitega naužiti. Prve ljubezni pač ne pozabiš nikoli, pa čeprav te je pustila na cedilu kmalu po prvem poljubu.
Udarna, a kratkoživa
Zavrtimo za trenutek čas nazaj in poglejmo tja, kjer se je vse začelo. Leta 1988 je agent družbe Creative Artists Agency Tony Krantz pristopil k svojemu najljubšemu filmskemu režiserju Davidu Lynchu z idejo, naj spiše scenarij za televizijsko serijo o resničnem življenju v Ameriki. Krantz je videl film Modri žamet (Blue Velvet, 1986), ki ga je Lynch posnel dve leti prej, in bil popolnoma očaran nad njegovo vizijo Amerike kot dežele grobih kontradikcij. Lynch sprva ni bil pretirano navdušen, a se je odločil ustreči Krantzu. Povezal se je s televizijcem Markom Frostom, s katerim sta pred tem družno pripravljala nekaj nasedlih projektov, in skupaj sta začela razvijati idejo o seriji, postavljeni v malo, izolirano mestece na severu ZDA, ki ga pretrese skrivnosten umor. Najprej sta zasnovala prizorišče in ko sta nanj prilepila še lik Laure Palmer, prijetnega dekleta iz soseščine, ki svoje dvojno življenje plača s smrtjo, so stvari stekle naprej kar same od sebe.
V pičlih dveh tednih sta Lynch in Frost spisala scenarij za pilotno epizodo in jo ponudila televizijski hiši ABC. Nikoli nista zares verjela, da ju bodo vzeli resno in nadaljevanko dejansko odkupili, a imela sta srečo, da sta naletela na televizijce, ki so bili pripravljeni sprejeti tveganje in gledalcem ponuditi nekaj svežega in drznega. Dobila sta zeleno luč in nekaj dni pozneje sta bila že na lovu za svojim imaginarnim mestecem. Našla sta ga, skoraj natanko takšnega, kot sta si ga zamislila in tudi že izrisala, v malem mestecu Snoqualmie Falls v državi Washington. Ko sta našla še obraz Laure Palmer in izbrala pravo mešanico znanih in povsem novih igralskih obrazov za zasedbo drugih likov, je bilo vse pripravljeno za revolucijo. Prvo epizodo so predvajali 8. aprila 1990 in postala je nacionalna senzacija. Gledalci so bili navdušeni, prva nadaljevanja so se odlično prijela, skrivnostno izginotje Laure Palmer se je znašlo na naslovnicah časopisov in revij, v slaščičarnah po vsej deželi pa je v času predvajanja začelo zmanjkovati krofov in češnjevih pit, ki so si jih oboževalci med ogledom nosili pred TV-sprejemnike, da bi jih poplaknili s »preklemano dobro« kavo in tako počastili izbran okus svojega novega najljubšega junaka agenta Cooperja.
A romanca ni trajala dolgo. Po prvotnem zagonu je gledanost začela padati. Producenti so bili prepričani, da je gledalce začelo nervirati prav tisto, kar je bilo po Lynchevem osnovna draž serije. Lynch si je želel posneti detektivsko nadaljevanko, ki bi se lahko razvijala v nedogled, zgodbo, kjer je izhodiščni umor le neke vrste izgovor za bližnje spoznavanje različnih prebivalcev mesta, raziskovanje odnosov med njimi in brodenje po njihovi gnojnici. Bolj kot se je zgodba razvijala, bolj se je Laura Palmer pomikala v ozadje in gledalcem, vajenim hitrih razpletov in vedno novih zapletov, se je bržkone zares začelo zdeti, da jih nekdo vleče za nos. Rejtingi so se pomaknili še malo nižje in producenti so začeli pritiskati na ustvarjalce, naj vendarle razkrijejo morilca. Po dolgem prigovarjanju jim je uspelo. Lynch in Frost sta popustila, zločinec je bil sredi druge sezone končno razkrinkan, gledanost pa je še naprej strmo padala. Twin Peaks je izgubljal bitko z gledalci, Lynch in Frost pa po razrešitvi umora nikakor nista našla nadomestne pripovedne niti, ki bi zgodbo vlekla naprej z enako močjo kot prej skrivnost Laurine smrti. Ko je televizijska hiša ABC začela še prestavljati termin predvajanja, je gledanost padla pod mejo sprejemljivega.
ABC pokoplje serijo
Morda je tako vizionarska nadaljevanka od gledalcev zahtevala nekaj, na kar še niso bili zares pripravljeni. Nekaterim je šel v nos nekonvencionalen slog, drugim elementi fantastike, ki so se neprestano vrivali v dogajanje, tretjim vedno bolj čudaški zapleti, za katere so trdili, da so sami sebi namen. Predvsem pa je bila nadaljevanka povsem neprimerna za neobvezno občasno gledanje. Zgodba je bila zapletena in če si izpustil le eno epizodo, si se izgubil v množici niti, ki so se spletale in razpletale na vse strani. Lynch je od svojih gledalcev zahteval enako zbranost, kot so jo namenjali njegovim filmom. Twin Peaks se je sicer drobil v kompleksen mozaik, a je bil kljub temu precej bolj koheziven od sočasnih TV-serij. Šlo je za razreševanje ene same uganke, ki se je vlekla skozi celotno prvo in še velik del druge sezone, zato je bilo treba serijo gledati redno in pozorno, kot en sam skoraj 24-urni film.
Leta 1991 je 29. epizoda, čeprav je Lynch zasnoval še posebej enigmatičen, živce parajoč odprt konec, ki bi dogajanje zlahka popeljal v naslednjo sezono, zaključila serijo, ki je s tistim dnem zapustila TV-zaslone in se preselila med kultne kulturne artefakte devetdesetih. Za goreče oboževalce, ogorčene nad umikom nadaljevanke s sporeda, in, treba je reči, v veliki meri tudi zase, ker še ni želel zapustiti ozemlja ljubega mu Twin Peaksa, je Lynch posnel film Twin Peaks: Ogenj hodi z mano (Twin Peaks: Fire Walk with Me, 1992), nekakšen predfilm nadaljevanke, ki pokaže, kaj se je dogajalo zadnjih sedem dni pred Laurinim umorom. Ta skrajno morast poslednji poklon Twin Peaksu in njegovi tragični junakinji je grdo pogrnil tako pri kritikih kot pri občinstvu. Na festivalu v Cannesu je bil izžvižgan, kritike, objavljene po projekciji, pa so bile strupene, čeprav v resnici ni niti približno tako slab, kot so takrat poskušali prikazati čustveni odzivi javnosti.
Kljub vsemu temu Twin Peaks živi še danes. Ne le kot legenda, ampak kot humus, iz katerega rastejo vse tiste odlične nadaljevanke, ki jih danes tako besno pretakamo po medmrežju, ker jih ne moremo gledati na matičnih televizijah. Twin Peaks je bil absolutni mejnik – povsem svojevrsten kulturni fenomen, ki je odprl vrata televizijski kreativnosti, ki smo ji priča danes.
Kako je Twin Peaks prerodil televizijo
Twin Peaks je najbrž prva TV-nadaljevanka, na katero je mogoče brez slabe vesti aplicirati predpostavke t. i. »teorije avtorjev«, po kateri je režiser tisti, ki ustvarjalno oblikuje film, vanj vtisne svoj prepoznaven slog in tematske preference, in zatorej na koncu obvelja za njegovega avtorja. Lynch se je v zgodnjih devetdesetih že dodobra uveljavil kot režiser z značilnim avtorskim pečatom. Pod streho je imel že Eraserhead (1977), Človeka slona (The Elephant Man) in Sipino (Dune, 1984) in ravno se je sončil v soju slave, ki mu jo je prinesel Modri žamet. Jasno je bilo, katere registre preigrava in kaj lahko pričakujemo od izdelka z njegovim podpisom. Čeprav Lynch ni režiral vseh epizod niti nista s Frostom napisala scenarija za čisto vsa nadaljevanja, duh njune imaginacije prežema vse pore Twin Peaksa, Lynchev režijski slog in tematske obsesije (kontrast in povezava med dobrim in zlim, temnim in svetlim, vsakdanjim in grozljivim) pa se kažejo na vsakem ovinku. Samo pomislite na vse tiste slastno strašljive podobe, ki vam obvisijo v možganih še dolgo potem, ko zapustijo TV-zaslon, na bizarne, čudaške, groteskne like, na počasen, sanjav tempo, na nadrealistične momente, na dvojne identitete in na totale predmetov vsakdanjika, ki dvigujejo napetost prav s svojo statiko in banalnostjo.
David Lynch je format TV-serije križal z avtorskim, umetniškim filmom in pokazal, da lahko televizija gledalca zagrabi na podoben način kot film. Pred Twin Peaksom ni noben resen filmski režiser s pedigrejem niti pomislil na to, da bi delal za televizijo, kjer je avtor podvržen tehničnim omejitvam na eni strani in zahtevam, ki jih s svojo lakoto po dobri gledanosti narekujejo producenti, na drugi strani. Danes gre trend v nasprotno smer in uveljavljeni, avtorsko profilirani režiserji, kot so denimo Steven Soderbergh, Jane Campion, Guillermo del Toro ali pa Cary Fukunaga, iz Hollywooda bežijo na televizijo, ki jim po novem dopušča več umetniške svobode kot projekti ameriških filmskih studiev.
Twin Peaks je s tradicijo prelomil na mnogih področjih. Bil je ambicioznejši od vseh ostalih televizijskih projektov tako v tehničnem kot v umetniškem smislu. Unikatna mešanica žajfnice in kriminalne drame, začinjena z Lynchevim arthouse nadrealizmom in trapastim humorjem, je na postano in zaspano televizijo prinesla prepotrebno svežino. V udobju domače dnevne sobe je ponudila veliko tistega, po kar smo prej hodili le v kino. Lynch je bil kot filmski režiser še vedno primoran ničkolikokrat popustiti, a si je vseeno prizadeval na televizijo uvoziti čim več filmskih tehnik. TV-serije so bile tradicionalno osredotočene na zgodbo, bolj malo pa so si dale opraviti s stilom in atmosfero. Pri Twin Peaksu je to dvoje postalo integralni, če ne kar prevladujoči del gledalske izkušnje.
Zvok in slika, kot se šika
Vsaka epizoda je imela budžet in ambicijo TV-filma. Lynch je v nasprotju s TV-režiserji, ki so v svojih izdelkih najraje uporabljali pop šlagerje, v Twin Peaksu zvoku odmeril zelo pomembno mesto. Ker je delal za televizijo, se ni toliko osredotočal na zvočne efekte, zato pa je dal velik poudarek glasbi, ki je bila avtorska, pisana izključno za serijo, kar je bilo takrat popolnoma netipično. Soundtrack je zložil Angelo Badalamenti, ki je z Lynchem sodeloval že pri Modrem žametu. Badalamentijeva vibrirajoča, otožno zasanjana, zlovešča, a na neki čisto svoj način tudi topla glasba prežema celotno serijo – ni le podlaga dogajanju, ampak tudi sili iz džuboksov, radiev in nočnih klubov. Mimo tega na prvi posluh prepoznavnega poskočnega jazzy potleskavajočega zvoka, kombiniranega z melanholičnimi sintesajzerskimi variacijami glavne glasbene teme, ni v seriji nobene druge godbe, kar še bolj podčrta občutek, da je »Dvovršac« resnično izolirano mestece, mikrokozmos s povsem karakteristično atmosfero.
Na enako visoko raven kot zvok je Lynch dvignil tudi sliko. V primerjavi s sočasno TV-produkcijo je bilo Twin Peaks zares užitek gledati. Seveda je vse tisto, kar bi v popolnosti zaživelo šele na velikem platnu, tu stlačeno v bistveno ožji, škatlast format, a Lynch se kljub temu ni branil množice posnetkov prizorišč in pejsažev, ki pomagajo ustvariti občutek svojevrstnega prostora – tihega, obrobnega malega mesta, z vseh strani obdanega z veličastno, a tudi strašljivo naravo. Način, kako Lynch snema prizorišča, na vizualni ravni pomaga vzpostaviti kontrast med čudovito embalažo in nagnito vsebino, to pa je lajtmotiv serije, ki ga uteleša tudi kontroverzni lik Laure Palmer. Ko Lynch snema ogromne platane z vetrom v krošnjah, vedno čutimo, da nekje zadaj tiči zlo, in ko se za trenutek predolgo pomudi na podobi z zajle snetega semaforja, ki binglja nad cesto in zlovešče mežika v prazno, ali pokvarjenega neonskega znaka, ki pokvečeno utripa v noč, to ne more pomeniti nič dobrega.
Zgodba in liki
Gledalci so »prijeli« na poseben slog in vzdušje Twin Peaksa, pa tudi na inovativen način pripovedovanja. Lynch in Frost sta za osnovo vzela obrazec detektivske serije, ki sta ga potem zapeljala v povsem druge vode. Na začetku imamo truplo, ki v mesto pripelje zunanjega preiskovalca. Posebni agent FBI Dale Cooper začne počasi mapirati vse vrste osumljencev, slepih ulic, napačnih sledi in dvojnih življenj prebivalcev mesteca, ki ga fascinirajo in plašijo obenem. Videti je bilo tako domače, a ko so se gledalci udobno namestili v naslonjač prepoznavnega žanra, so dobili servirano nekaj, česar niso naročili. Čudno je dišalo, a bilo je nenavadno privlačno in preveč jim je burilo domišljijo, da ne bi zagrizli. Toda potem se je razreševanje umora vztrajno pomikalo vedno globlje v ozadje, v ospredje pa je vse bolj silil labirint nenavadnih likov, kompliciranih ljubezenskih trikotnikov in skrivnosti, v katerih se je kopal Twin Peaks. Zdelo se je, da ni prebivalca Twin Peaksa, ki ne bi imel kakšne nečedne skrivnosti, dvojne identitete ali vsaj prepovedanega ljubezenskega razmerja.
Lynch in Frost sta želela razrešitev umora prelagati vse do izteka serije. Truplo na obali je bilo le izgovor za potop v Spodnji svet, v ogromno, široko razvejeno mrežo podzgodb in stranskih ulic, po katerih nas je vodil vedno zgledno ogvantani agent Cooper. Cooper je bil, kot mi, v mestu tujec. Podnevi nas je vodil na ekskurzije po prisrčnih podeželskih okrepčevalnicah, motelih in črpalkah in ponoči po temačnih gozdovih in gozdnih kočah, kjer je mesto živelo svoje drugo življenje. A tudi on, navdušen nad lokalnimi posebnostmi, preprostostjo življenja na podeželju in čudaškostjo nekaterih navad, je bil daleč od edinega »normalnega« med klovni, ampak je bil s svojo nenavadno metodologijo, ki ni temeljila na logiki kot pri ostalih TV-detektivih, ampak na intuiciji in misticizmu, le prvi med celo četo nenavadnih, barvitih likov.
V zgodbi je bilo za oporo posajenih nekaj čistih klišejev, standardov iz žajfnic, kot so prijazni, pošteni provincialni šerif, pokvarjeni podjetnik, ki ne izpusti nobene še tako dvomljive priložnosti za dober zaslužek, in cel regiment fatalk. A bili so tudi nori mestni psihiater z modro-rdečimi očali in bogato zbirko havajk, gospa s polenom, ki ji leseno dete v naročju prišepetava pomembne informacije, pritlikavec, ki govori nazaj, policist, ki se neprestano cmeri, in še mnogi drugi. To ni bil ne Dallas ne Dinastija, pa tudi ne Miami Vice. Bilo je nekaj veliko bolj čudaškega – preveč, da bi množice ostale priklopljene na dolgi rok.
Nasvidenje čez 25 let
Toda videti je, da Twin Peaks še ni rekel zadnje besede. TV-mreža Showtime je za leto 2016 namreč napovedala devet novih, v današnji čas postavljenih epizod, ki naj bi prinesle nekaj dolgo pričakovanih odgovorov na stara vprašanja. Legenda torej še živi. Bomo končno izvedeli, kaj se je zgodilo z dobrim agentom Cooperjem? Tik preden smo se poslovili od njega, mu je Laura Palmer v Rdeči sobi šepnila: »Vidiva se čez 25 let.« Očitno se bosta res.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
