Zrcalo drhali?
Po ponesrečenem poskusu »komentiranja« Hlapcev v predlanski sezoni v koprodukciji novomeškega in kranjskega gledališča v režiji Matjaža Bergerja se ta najpogosteje uprizarjana Cankarjeva drama ponovno vrača na naše odre v – vsaj kar se tiče dnevne aktualnosti – naravnost idealnem času. Volitve in njihove posledice, kakor bi lahko zelo na grobo povzeli okvir dogajanja v tej drami, so namreč tik pred nami: kaj torej lahko uzremo v zrcalu, ki nam ga želi Cankar po zgledu iz Hamleta, kot ga citira na začetku, podržati pred nosom? Vsako novo branje mora na novo opredeliti osnovne silnice in osnovne pole v drami ter – če želi nagovarjati današnjo publiko – ugotoviti, na katerih točkah se nas zgodba o omahljivih učiteljih, ki se klanjajo vsaki novi oblasti, o oblasti v podobi župnika, ki pričakuje stoodstotno pokorščino ter o drugačemislečem Jermanu – danes lahko dotakne. Se še vedno tako hitro (mi? hlapci?) uklanjamo oblasti kot Cankarjevi učitelji? Katera oblast od nas pričakuje tako slepo pokorščino kot Cankarjev župnik? Kdo je danes Jerman, ki bi rad razsvetljeval ljudstvo in je pripravljen za to iti v spor z oblastjo? In zakaj na svoji poti omahne?
Začetek nove postavitve v Novi Gorici v režiji Mihe Goloba je obetavno drugačen. Začne se kot nekakšna mešanica Grumove Goge in Brechtove Malomeščanske svatbe, take so vsaj prve asociacije ob pogledu na zaprt prostor, nekakšno dvorišče (parafraza Plečnikovega Peklenskega iz ljubljanskih Križank; scenografija Petre Veber), ob zvokih harmonike in ob groteskno stilizirani atmosferi uvodne situacije. Vsi nastopajoči sedijo za dolgo mizo, obrnjeni v publiko, negibni kot lutke in oživijo le, kadar so po Cankarju dolžni nastopiti; sicer tam obsedijo, neme priče dialogom in prizorom drugih likov. S to nenehno navzočnostjo vseh režiser briše mejo med javnim in zasebnim in potencira na eni strani občutek utesnjenosti (vsi o vseh slišijo in vedo vse) in na drugi apatične pasivnosti. Najbolj zanimiv in ploden je ta učinek v drugem dejanju v prizoru, ko župnikova nema figura kot kamnita soha sedi za mizo (markantna kreacija Mihe Nemca), s skoraj blaženo spokojnim, rahlo zaznavnim nasmeškom neizpodbitne zmagoslavne avtoritete, medtem ko nadučitelj (groteskno bučni Radoš Bolčina) in na začetku deklarirano liberalni Komar (izmuzljivi Aljoša Ternovšek, k. g.) zavzeto spravljata skupaj knjige za na grmado in drug pred drugim tekmujeta v tem, kateri je bolj po godu novi, »črni« oblasti.
Ta strogi mizanscenski princip seveda ne more zdržati do konca, vendar pa režiser do konca vztraja v zaprtosti prostora, v ujetosti, iz katere dramski liki ne morejo uiti. V prvem dejanju Golob tudi jasno pokaže, da so učitelji tisti, ki so drhal, in s karikiranjem in potenciranjem razpuščenosti vnaprej osmeši zmago »liberalne« opcije. Pri tem in tudi pozneje, v prizoru zborovanja, kjer jim nadene bele maske in jih spremeni v amorfno unisono množico, je razvidno, da režiser najbolj poskrbi za razmislek o ljudstvu, medtem ko se manj ukvarja s tistim, ki naj bi jih popeljal ven iz klavstrofobičnega okolja, kjer drug drugega grizejo do onemoglosti. Jermana namreč od vsega začetka postavi kot neodločnega omahljivca (Kristijan Guček); v osrednjem prizoru zborovanja, kjer ga drhal (po Cankarju) izžene, pa v predstavi že sam vnaprej kapitulira, razmeče okrog sebe stole in se izčrpano, nemočno zvije v klobčič. Celotno zadnje dejanje Jerman utrujeno presedi na stolu, govori avtomatično, na koncu pa se na Goličavo napoti z odra skozi publiko.
Taka interpretacija – nemočen, mevžast Jerman (predstavnik »levice«?) – vsekakor prinaša zanimive momente, le da se zdi, da so premalo radikalni, da bi zadeli v živo – in vprašanje, če so dejansko hoteni in do konca premišljeni ali le naključni. Nič čudnega, da je v tem kontekstu najbolj živ lik Hvastja (izvrstno izpeljana vloga Bineta Matoha), čigar domnevno nazadnjaštvo, dejansko pa pokončna zvestoba lastnemu etosu in sprijaznjenost z realnostjo vsakdana v teh časih zazveni srhljivo streznjujoče.
In tako se zgodi nekaj nezaželenega. Cankarjevo besedilo – kljub spretnim dialogom – naenkrat zazveni zaprašeno. Pa vendar iz njega vsake toliko zaštrlijo nekateri elementi, ki asociirajo na trenutne (oziroma – zdi se, da – večne) bistvene determinante slovenskega političnega prostora, na kar opozori tudi lucidna analiza Urbana Vehovarja v gledališkem listu. Pokaže se namreč, kako manihejska je delitev silnic v Hlapcih in kako govorijo o družbenem razcepu, ki je »utemeljen na strahu pred drugimi, naj bodo to partizani ali domobranci, brezvestni liberalci ali pa Cerkev, ki hoče vse prebivalstvo nagnati k verouku in maši«. In, kot ugotavlja naprej Vehovar: »Najhuje pa je, da je ta spor lažen, da služi zgolj kot izgovor, ki omogoča političnim in gospodarskim oligarhijam, da nekaznovano ropajo.«
Škoda, da se novogoriška uprizoritev ni v celoti zavedla tega potenciala, tako provokativnega in, upajmo, konstruktivnega za pasivno apatičnost predvolilne Slovenije.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011