Zrcalo družbe in filmografije
17. festival slovenskega filma, Portorož, 10.–14. 9. 2014
10. 09. 2014
Najprej smo imeli Teden domačega filma, ki je dejansko trajal teden dni. Nato je vzniknil Slovenski filmski maraton, ki je bil kljub imenu veliko krajši. In končno – če odmislimo kratkotrajni pojav Dnevov slovenskega filma v letu 1991 – smo dobili še Festival slovenskega filma. Ta je bil kljub nazivu sprva le skromni tridnevni dogodek, a produkcija se je krepila, festival se je začel počasi, a opazno »rediti« in tako se je lani že celo petdnevni dogodek zdel utesnjujoč. Organizatorji so se za isti format odločili tudi letos s 17. festivalom slovenskega filma, a tokrat se zdi, da so njegove »hlače« nenadoma prevelike.
Organizacijska nefleksibilnost?
Na to kaže že dejstvo, da bo imel letošnji festival, ki sicer uradno poteka od srede, 10., do nedelje, 14. septembra, vsebinski zaključek s podelitvijo nagrad že v soboto, 13., nedelja, ki se ji organizatorji niso odrekli, pa bo skoraj v celoti (v programu je še osamljena Posebna projekcija – družinska matineja) namenjena »pregledni«, netekmovalni sekciji Panorama. Čeprav je res, da takemu »skrajšanju« festivala nismo bili priča že vse od takrat, ko je nedelja prvič postala uradni zaključni večer festivala, pa pri tem vendarle ne gre za kaj pretirano pretresljivega ali celo alarmantnega: preprosto dejstvo je, da v skladu z nihanjem kvalitete posameznih letin seveda iz leta v leto lahko variira tudi število filmov. In tistemu, kar si si s težavo priboril – povečanemu proračunu za festival, ta pa je za številna dela pravzaprav edina priložnost, da se na velikem platnu predstavijo širšemu občinstvu in strokovni javnosti –, se seveda ne boš kar tako odrekel.
Pravzaprav smo letos priča precej nenavadni situaciji. Zdi se namreč, da številke, ki so jih navedli organizatorji, govorijo prav nasprotno: 17. festival naj bi tako predstavil kar 89 filmov, kar predstavlja sploh ne tako neznatno povečanje glede na lanskoletnih 63 filmov. Zakaj torej »krajšanje« festivala in zakaj imamo kljub temu občutek, da letošnja izdaja nosi »prevelike hlače«? Seveda si moramo najprej od blizu pogledati številke. Obseg tekmovalnega programa se je glede na lanskoletno ponudbo sicer le minimalno skrčil, saj si bomo letos v različnih tekmovalnih sekcijah ogledali 40 filmov (lani 42). A te številke so, vsaj z določene perspektive, zavajajoče.
»Lahko bi rekli, da je letošnja letina slovenske filmske produkcije v znamenju kratkih form.«
Celovečerci in mladinska sekcija
Čeprav naš namen ni, da bi različnim formam in zvrstem pripisovali različen pomen in različne vrednosti, pa se vendar zdi nesporno, da vrhunec vsake nacionalne produkcije predstavljajo celovečerna dela: letos bomo premierno videli 4 nove celovečerne igrane filme, medtem ko smo jih lani kar 7; koprodukcijski celovečerni igrani film bo letos le eden, medtem ko smo si v lanskem letu lahko ogledali kar tri; trije so bili tudi celovečerni dokumentarni filmi, letos pa bomo v tej zvrsti in v tem formatu videli dva. Očitno je torej, da imamo pri celovečernih delih opraviti z občutnim padcem produkcije na letni ravni. Zato pa imamo pri krajših formah opraviti celo z rahlim povečanjem produkcije in bi morda lahko celo rekli, da je letošnja letina slovenske filmske produkcije v znamenju kratkih form. Kar je po svoje prijetno in pozitivno presenečenje, saj se je v kontekstu slovenske nacionalne kinematografije dolgo zdelo, da je kratka forma nekako zapostavljena.
Ko pa nadaljujejo z natančnejšim pregledom letošnjega festivalskega programa, nas pričaka manjše presenečenje, ki bi ga morda lahko označili celo za neprijetno. Nemogoče je namreč spregledati, da je v tokratni programski zasnovi velik poudarek odmerjen otroškemu in mladinskemu filmu. Če upoštevamo dejstvo, da se pri nas tej, za širjenje filmske kulture nadvse pomembni zvrsti posvečajo le redki avtorji (pravzaprav se med »velikimi« avtorji, tistimi, ki so usmerjeni predvsem v ustvarjanje celovečernih ali vsaj televizijskih »celovečernih« del, tej zvrsti kontinuirano posveča le Miha Hočevar, v domeni kratke forme pa je še najbolj stanoviten, trdovraten in ploden Kolja Saksida), bi morali ta poudarek sprejeti z velikim navdušenjem.
A žal nam letošnji program FSF na področju mladinske produkcije ne prinaša prav veliko novega. Slaba polovica tega vsebinskega sklopa namreč odpade na že videna dela starejših letnikov. Kar prikliče nekaj malega slabega priokusa oziroma vsaj odpre določena vprašanja: namreč, tudi če odmislimo dejstvo, da ne bi bilo prav nič presenetljivega, če bi se pojavil kdo, ki bi – skladno z nekaterimi vidiki našega nacionalnega karakterja in sledeč aktualnim družbenim trendom – pričel kriče opozarjati na »konflikt interesov« (češ da festival organizacijsko »vodi« ekipa Animateke; a takega se zlahka zavrne rekoč, da korektno počno tisto, kar pač najbolje poznajo in za kar so strokovno usposobljeni), se še vedno ne moremo znebiti občutka, da se na ta način »na silo« polni programske termine. Občutka, ki se še dodatno stopnjuje ob pogledu na to, koliko »pozornosti« je bilo namenjene pripravi še enega spremljevalnega programa, glasbenih večerov.
Glasbeni ovinek
Saj ne, da bi menili, da ti ne sodijo v program. Daleč od tega. Od nekdaj smo govorili, da FSF potrebuje več »festivalske štimunge«, več festivalskega duha. In ko so glasbeniki lani prvič dobili nekaj večjo vlogo, smo to z navdušenjem pozdravili. Tudi dejstvo, da so zavzeli drugi večerni, »prime-time« termin, se nam ne zdi tako zelo sporno, saj »sredi« septembra tudi v Portorožu 22. ali še poznejša ura ni več nikakršen »prime-time«, če se zunaj kljub več plastem oblačil še vedno treseš zaradi mrazu. A pripeljati tri take glasbene skupine, kot so Fake Orchestra, Katalena in srbski Repetitor, gotovo ni enostaven organizacijski zalogaj in domnevamo lahko, da ga občuti tudi festivalski proračun.
Zaradi vsega tega se ob letošnji izdaji pojavlja neprijetna domneva, da se Festival na silo poskuša napihniti in prikazati kot »velikega« oziroma vsaj nič manjšega kot v preteklih letih, pa čeprav je v resnici prav to. Zato se sprašujemo, če je v teh, za slovenski film resnično težkih letih, ko se krčijo že sicer mizerno odmerjena sredstva, res nujna takšna organizacijska ambicioznost in po svoje tudi nefleksibilnost.
Zdi se namreč, da bi se dalo organizacijsko ambicioznost ohraniti tudi tako, da bi ta osrednji nacionalni filmski dogodek ostal še naprej namenjen predvsem nacionalni filmski produkciji. Da bi se na primer organiziralo še več strokovnih srečanj, morda celo kakšne delavnice, s čimer bi bila festivalu namenjena sredstva usmerjena neposredno v spodbujanje filmske ustvarjalnosti. Ali pa da bi se ekipe posameznih filmov pozvalo, da pripravijo svoje večere in se jim za to namenilo kak mali košček proračunske pogače, ne pa da nato sami v kakšnem kotu prirejajo svoje ločene sprejeme. Festival slovenskega filma vendarle ni samemu sebi namen, pač pa dogodek, ki bi moral in ki naj bo namenjen predvsem filmskim ustvarjalcem, ki delujejo pod okriljem slovenske kinematografije, ter promociji njihovega dela.
Slovo od intimizma?
In zdaj končno k filmskim delom, ki bodo predstavljena v sklopu tekmovalnega in spremljevalnega programa 17. festivala slovenskega filma. Tako kot vsako leto bo brez dvoma tudi tokrat največ pozornosti pritegnila premierna predstavitev novih igranih celovečernih del (4), katerih ustvarjalci so tako debitanti kot tudi v mednarodnem prostoru uveljavljeni cineasti. Že ob prebiranju kratkih predstavitev teh del v tiskanih ali spletnih medijih dobimo občutek, da se je slovenski film z letošnjo bero celovečercev še za spoznanje bolj oddaljil od nekoč značilnega intimizma in da je pridobil nekakšno poudarjeno družbeno senzibilnost, vsaj če sodimo po njegovem neposrednem »nagovoru« kriznih razmer. V to kategorijo bi namreč lahko uvrstili kar tri celovečerce, Avtošolo Janeza Burgerja, Inferno Vinka Möderndorferja ter prvenec Sonje Prosenc Drevo. Pri tem je najbolj zanimivo to, da v nagovoru zaostrenih družbenih razmer vsak uporabi drugačen, izrazito svojski pristop.
Že v času njegovega nastajanja je bilo veliko napisanega o Möderndorferjevem Infernu. Dobitnik letošnje Grumove nagrade za dramsko besedilo Evropa je resnično vsestranski ustvarjalec, saj deluje tako na področju književnosti, gledališča, opere, televizije in filma, v zadnjih nekaj letih pa je svojo ustvarjalnost usmeril predvsem k tematiziranju družbenih razmer, od zaostrene globalne ekonomske krize in vse večje brezpravnosti delavstva kot posredne posledice te pa vse do zloma, absolutnega kolapsa obstoječega sistema vrednot. V to psihopatologijo sedanjosti je zarezal že z več dramskimi teksti, z opero Ljubezen kapital, ki sta jo ustvarila s skladateljem Janijem Golobom, in zdaj še na področju filma, h kateremu se vrača po kar dolgih šestih letih (Pokrajina št. 2 nosi letnik 2008), s svojim tretjim celovečercem, Inferno.
Za tega so pri »progresivno politično-informativnem spletnem portalu« Politikis nič manj kot prepričani, da gre za orožje v rokah Zla, usmerjeno proti Janezu Janši, saj da je njegova glavna misel ta, da je gospod Janša »kriv, da ljudje delajo samomore«. Težko je sicer soditi, kakšen miselni tok jih je privedel do takšnega sklepa; morda dejstvo, da je Möderndorfer v film vključil tudi prizore z množičnih protestov, t. i. vstaj, ki so se zgodile za časa Janševe vlade? Seveda pa je na to mogoče gledati tudi diametralno drugače: kot na domiselno in nadvse učinkovito vključevanje fragmentov iz aktualne družbene realnosti v umetniško delo. Ti prizori zgodbi o mladi brezposelni družini, ki sredi zaostrenih ekonomskih razmer poskuša preprosto preživeti, namreč vtisnejo pečat aktualnosti in pristnosti, hkrati pa ji dodajo nekaj emotivne silovitosti, saj so imele tedanje vsesplošne demonstracije zares močan naboj in so sprožale resnično silovita čustva. Že iz tega lahko razberemo, da Inferno seveda ni delo, v katerem bi avtor razglabljal o nekem abstraktnem boju dobrega in zla, pač pa delo, ki preprosto in učinkovito razkriva, kako je za nekatere posameznike že vsakdanjik lahko svojevrsten pekel. V filmu, ki je (tako kot obe Möderndorferjevi predhodni deli) nastal v produkciji Foruma Ljubljana, v glavnih vlogah nastopajo Marko Mandić, Medea Novak, Marko Bukvič in Lara Volavšek.
Povsem drugačen pristop pa k nekaterim problematičnim vidikom našega družbenega vsakdana ubere Janez Burger. V Avtošoli, svojem četrtem celovečernem filmu, posnetem v koprodukciji Staregare in RTV Slovenija, je za enega osrednjih likov postavil brezobzirnega tajkuna, s čimer je spretno ujel moment »lova na tajkune«, ki se v vsakdanjiku našega družbenega okolja odvija nekaj zadnjih let. Čeprav bi Burgerju kdo morda lahko celo očital, da le zlorablja priljubljenost tajkunov kot tarč, v katere se usmerja družbeni gnev, pa mu gre po drugi strani priznati tako to, da ob tem opozarja tudi na nekatere druge probleme, kot je na primer že skoraj patološka usmerjenost slovenskega potrošnika k velikim, brezosebnim nakupovalnim centrom, ki dušijo male trgovce, kot tudi dejstvo, da je svoje delo vendarle zastavil v žanru nekakšne satirične groteske, v kateri družbenokritična ost morda res ne zbada tako neposredno, zato pa to še ne pomeni, da ni ostra.
Tako, malce s strani in precej od daleč, Burgerjeva Avtošola spominja tudi na Happy-Go-Lucky (2008) Mika Leigha, a povedati je treba, da je Burger scenarij zanjo pričel pisati nekako v času, ko se je lotil tudi scenarija za Cirkus Fantasticus. Za zgodbo o tajkunu, ki kupi zemljišče, na katerem bi rad zgradil nakupovalni center, a mora pred tem z njega odstraniti tam delujočo avtošolo, svojo hčerko pa prepričati, naj se vožnje nauči drugje, je k sodelovanju povabil Matjaža Tribušona, ki nastopi kot tajkun, vedno odličnega Gregorja Čušina, ki je inštruktor v avtošoli, tajkunova hčerka pa je mlada Maruša Majer. Ob omenjenih v filmu nastopijo še Vesna Pernarčič, Ivo Ban, Vlado Novak, Gregor Zorc in drugi.
»Slovenski film se z letošnjo bero celovečercev še za spoznanje bolj oddaljuje od nekoč značilnega intimizma.«
Pot v raj in Drevo
Nadvse zanimiv spoj družbenega in intimnega pa bomo lahko našli v celovečernem prvencu Sonje Prosenc z naslovom Drevo. Avtorica, ki je lani prijetno presenetila z dokumentarnim filmom Mož s krokarjem, portretom slikarja Jožeta Tisnikarja, nam v Drevesu ponudi nenavadno zgodbo o družini, mami in dveh bratih, ki jim dom postane svojska ječa. Drevo je skoraj komorna drama, razdeljena na tri »poglavja«, od katerih nam vsako predstavi en vidik, določeno perspektivo celotne zgodbe. Tako kot pri Možu s krokarjem Sonja Prosenc tudi tokrat sodeluje z direktorjem fotografije Mitjo Ličnom (pri Drevesu celo v vlogi koscenarista), in ta je opravil resnično izvrstno delo. Njegovo podobe so silovite, na trenutke celo tako zelo, da gledalcu vzbudijo klavstrofobične občutke. V filmu, ki je nastal v koprodukciji RTV Slovenija, Staregare in NuFrame, v glavnih vlogah nastopijo Katarina Stegnar, Jernej Kogovšek in Lukas Matija Rosas Uršič. Drevo je bilo prikazano na nedavnem festivalu v Karlovih Varih, kjer je poželo precej zanimanja.
Zadnje igrano celovečerno delo v programski shemi 17. festivala slovenskega filma je Pot v raj Blaža Završnika, drugi prvenec med letošnjimi igranimi celovečerci in hkrati otvoritveni film festivala. Čeprav je Završnik mlad, 30-letni režiser, pa se je s svojim dosedanjim delom že dodobra uveljavil. Tako je leta 2012 za svoj kratki igrani film Nad mestom se dani, romanco z elementi muzikala, na FSF že prejel vesno za najboljši kratki film. Adagio, njegov kratki dokumentarni film o slepem fantku, pa je bil celo predstavljen v eni vzporednih canskih sekcij. Opazen je bil tudi njegov zadnji kratki film, Amelija, zgodba o romunski najstnici, ki se znajde v skupini organiziranih beračev. Zdi se, da se je Završnik znova odločil za nekakšno romanco, morda romantično komedijo, saj njegova Pot v raj prinaša zgodbo o fantu, ki se po očetovi smrti odloči za samotarsko potovanje z jadrnico, kjer se mu nato pridruži neznano dekle. A kdor pozna njegova dosedanja dela, ve, da ta gledalca pogosto presenetijo.
Dokumenti in Barbari
Veliko obeta tudi edina slovenska manjšinska celovečerna koprodukcija, igrani prvenec srbskega režiserja Ivana Ikića Barbari. To je realistična pripoved o odraščanju v srbskem Mladenovcu, podana na širšem družbenem ozadju kosovske razglasitve samostojnosti. Zgodba o problematičnem Luki, ki izve, da je njegov oče, za katerega so mu vsi govorili, da je umrl, vendarle živ, je pravzaprav pripoved o odraščanju v družbenem okolju, v katerem se je sistem vrednot sesul v prah in kjer cvetijo korupcija, zloraba moči in nemoralnost. H koprodukciji tega srbskega filma, v katerem imata glavni vlogi mlada Željko Marković in Nenad Petrović, je s slovenske strani pristopila družba Restart, film pa so prav tako prikazali na nedavnem festivalu v Karlovih Varih.
Izjemno zanimiva, čeprav številčno skromna, je tokrat tudi sekcija celovečernih dokumentarnih del. V programu sta zgolj dva filma, ki pa bi znala pritegniti široko medijsko pozornost in si pridobiti naklonjenost občinstva. S svojim filmskim debijem bo nastopil uveljavljeni TV-novinar Siniša Gačić. Njegov Boj za dokumentira aktivistično okupacijo trga pred Ljubljansko borzo. Ta »šotorniška okupacija«, na prostoru katere se je dogajanje organiziralo po principih neposredne demokracije, ga je menda zanimala predvsem kot kritika oziroma alternativa predstavniški demokraciji, a tudi kot pogumen, pa čeprav neznaten napad na globalni finančni kapitalizem.
Urša Menart, pred dobrima dvema letoma tudi avtorica nepričakovanega malega hita s programa ljubljanskega Kinodvora, celovečernega dokumentarca Nekoč je bila dežela pridnih, v katerem je raziskovala osamosvajanje Slovenije skozi popkulturne fenomene osemdesetih, se je tudi tokrat lotila izjemno zanimive in po svoje tudi provokativne teme: vloge žensk v slovenskem filmu, skozi katero pa razmišlja tudi širše o položaju žensk v družbi in o tem, kakšne spremembe je ta doživel skozi čas. Menartova je skozi analizo posameznih likov, dialogov, ki jih ti liki izgovarjajo, in klišejskih podob, po katerih so bili oblikovani, prav tako pa tudi skozi pogovore s pisanim naborom slovenskih igralk in oseb, ki na akademski ravni vodijo refleksijo, problematiko predstavila nadvse poglobljeno in v resnično širokem spektru vidikov.
Močan, karizmatičen osrednji ženski lik je v središče svojega dokumentarnega dela Ples z Marijo, manjšinske koprodukcije (dobro nam poznana čezmejna Transmedia je ta projekt uresničila v sodelovanju s Starogaro), postavil tudi italijanski cineast Ivan Gergolat, doma iz bližnjega Tržiča. V njem sledi argentinski plesalki, koreografinji in plesni terapevtki: postopno predstavi njen način dela, osebe, s katerimi običajno sodeluje (od tistih, ki so preprosto željni plesa, do tistih, ki poskušajo s plesom odpraviti svoje telesne hibe) ter končno njen največji izziv: njeno telo, ki je pri 80 letih sicer resda še fascinantno gibčno, a se ji tudi vse bolj upira.
V tekmovalnem programu festivala velja morda izpostaviti še enega redkih primerov domačega eksperimentalnega, politično-aktivističnega filma, kolektivni Filmski obzornik 55 v kategoriji srednjemetražnih eksperimentalnih filmov. Gre za montažni kolaž arhivskih in aktualnih posnetkov, ki izhaja iz zamisli vizualne umetnice Nike Autor, svoj avtorski pečat pa so mu dodali še Marko Bratina, Ciril Oberstar in Jurij Meden.
Nedopustna togost
Čisto na koncu velja omeniti še film, ki v festivalskem programu sicer ne sodeluje, a je njegovo nesodelovanje nadvse zgovorno in nas še enkrat vrne k pomislekom, ki smo si jih ob letošnjem festivalu zastavili v uvodnem delu. Gre za nekaj več kot 60 minut trajajoči dokumentarni film (vsaj v nedokončani verziji, ki smo si jo lahko ogledali) z zgovornim naslovom Čap – Trenutki odločitve, delo mladega Urbana Arsenjuka. Res je, da film ob zaključku poziva k predložitvi filmov za letošnji festival še ni bil dokončan. A za film, ki govori o eni ključnih figur za razvoj slovenskega filma, o cineastu, ki je v slovensko kinematografijo prinesel profesionalizacijo, Slovencem pa podaril komedijo, o ustvarjalcu, ki je del svojega življenja preživel v Piranu, kjer je tudi pokopan, in ne nazadnje o tistem mojstru, čigar film je poimenoval tudi festivalske nagrade, bi se preprosto moralo poiskati poseben prostor. V tujini, kjer so filmski festivali, še posebno tisti nacionalni, resnično praznik filma, je to povsem običajna praksa. Pri nas pa se žal vse prepogosto dogaja, da je film tudi na filmskih dogodkih drugotnega pomena.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
