Prešernov nagrajenec 2012 Jože Snoj, pisatelj
Brez panike, si rečem, nič novega pod soncem
Ker ste se v preteklosti večkrat jasno opredelili do družbenopolitičnih dilem časa, me za začetek zanima vaša ocena stanja duha slovenske družbe. Na kakšen način in če sploh kdaj bomo sposobni preseči polarizacijo, obzidja »starih struktur«, ki še vedno generirajo in razpihujejo »kulturni boj«?
Ko poslušam vaša vprašanja, mrzlično brkljam po spominu v iskanju spisov, v katerih sem že neštetokrat bolj v miru, bolj podrobno in bolj premišljeno razglabljal o njih, in vsiljuje se mi lenobna misel, da bi vam kar s citiranjem »samega sebe« odgovarjal nanje. Seveda tak domišljav nagib zavržem na mah, hkrati pa me v taistem hipu navda hudomušna želja predlagati vam manj učen, bolj domač, bolj »žmahten« in vsekakor bolj sproščen klepet.
Kdaj bo, me sprašujete, po mojem pri nas konec tako imenovanega kulturnega boja, o katerem vemo, kakor ga zasukamo, že domala vse ali nič.
I, bi dejal s kakšnim očancem iz ustreznega stoletja, takrat, ljudje božji, ko bodo tisti, ki si brijejo brke, in tisti, ki si jih puščajo rasti, v panični skrbi za oblast nehali izpod kake Pokljuke rohneti na one druge, ónim pa – pri moji veri, da upravičeno oziroma, po staro rečeno, pravdansko – zamera spet in še bolj zakuha.
Ko, veste, sit teh in takih puhlic, ki s pravo pretočeno slovensko krvjo v državljanski vojni in po njej nimajo za eno samo kapljico zveze, udobno zleknjen pred televizijo opazujem strumne pohodnike čez hrib in dol po kakšni zasneženi pokrajini, mi prihaja na misel tista zlovešča otroška Zima, zima bela, vrh goré sedela.
Zemlja vse vase, pa tudi ven potegne, bi rekel tisti očanec, če bi bil še živ. Torej brez panike, si rečem, nič novega pod soncem.
Vaše otroštvo v prvi polovici štiridesetih let je bilo zaznamovano z begom, najprej iz Maribora v Mokronog pred nacisti, nato še iz Mokronoga v Ljubljano pred komunistično revolucijo. Kako pa se spominjate odraščanja v najstniških letih in nato časov študija slavistike in primerjalne književnosti na univerzi?
Še nekaj let po vojni sem samodejno lezel k tlom, če je nad Barjem uvežbaval pikiranje kakšen šturmovik sovjetske izdelave, z Zahoda pretihotapljeni slow, foxtrot in boogie woogie pa so me kmalu odrešili te travme. In ko sem kot pohvaljen brigadir v hipnem preblisku še vse hujših revolucijskih travm brez pomisleka odklonil vabilo v SKOJ (Savez komunističke omladine Jugoslavije), sem bil naenkrat, vsaj tako se mi je zdelo, najbolj svoboden ptiček v kletki iz strogo zastražene Juge.
Res ptiček in res zelen, kajti »zakmašne« hlače iz stričevega darilnega amerikanskega paketa so bile obupne strupenozelene barve. Pa kaj pôl, sem si odmahnil in začel – ob štipendiji za odličnjaštvo, dokler je seveda trajalo – igrati kitaro za ples in prisluženi denar dodajati obupno nizki očetovi plači. Pa še mi ga je ostalo za nekaj slastno izpuhanih ibaric ali zet na dan.
Res ptiček, kajti odkar sem se v osmem razredu gimnazije pri urah filozofije zanalašč – ne boste mi diktirali, kaj naj mislim, kreteni – izzivalno deklariral za svetovnonazorskega in seveda religioznega idealista, nisem nehal odpirati kljuna. In kdove, kako bi se te debate končale, če ne bi, tako sklepam sedaj, nad njimi bedel profesor Uroš Kraigher, intelektualec visokega ranga in brat Borisa Kraigherja.
Tako debatersko »razvajen« sem prišel na fakulteto in »z vetrom modernizma v laseh« začel teči svoj prvi literarni krog.
Malo pred tem pa sem vseeno nabiral udarniške ure kot nor, ker sem se na smrt ustrašil, da bi me doletela tako imenovana administrativna kazen, kakršne so nekakšni nevidni notranji organi brez sodnega postopka in za nedoločen arestantski čas izrekali družbi nevarnim sovražnim elementom. Bratranec Branko, sin Franceta Snoja, ki je kot funkcionar Slovenske ljudske stranke in bivši minister kraljeve vlade v izgnanstvu iz Londona prišel v partizane »združevat sprte brate« in bil tudi v prvi Kidričevi vladi, kmalu nato pa pridružen Nagodetovemu procesu in v vsem svojem izjalovljenem idealizmu že na poti v prezgodnjo smrt, ta nesrečni Branko je kot »monarho-klero-fašist« že sedel in stradal v Strnišču ter se v prvih dneh, ko je končno spet prišel na prostost, telesno in duševno izčrpan ubil v Kamniških Alpah.
Nekega lepega dne smo tisti, ki nam je grozilo Strnišče ali kak drug lager, kopali jarek na Erjavčevi, vzdolž vladne palače. In takrat sem po nerodnosti – tisti moj deklarirani katoliški Bog naj mi bo priča, da ne kot saboter – s krampom prebil vodovodno cev. V najkrajšem času je bila vsa cesta pod vodo, mi pa nikakor ne ob dragocene udarniške ure. Vse so nam lepo blefersko vpisali v udarniške knjižice in poklicali gasilce.
To ti je bila »sociala«, kot kanal na Erjavčevi že zvrhana bodočih človekovih pravic. In ganjeno ugotavljam, da so je nekateri zmožni še dandanašnji. Pride, recimo, mogotec med bedno zmedene protikapitalistične protestnike in jih pošteno podpre v njihovem pravičnem boju zoper kapital, se pravi, zoper samega sebe. In pol naroda mu verjame. Za polne oči solz, res.
Vaša pisateljska/pesniška afirmacija je že na začetku naletela na ovire. Izdajo pesniškega prvenca Mlin stooki leta 1963 je namreč zaznamovala predhodna prepoved. Ob kaj se je spotaknila tedanja politična oblast?
Kako se ne bi, kakor in kamor sem se obrnil, spotikal ob ovire – večidel so bila to drobna, skoraj nevidna polenca –, ko pa sem imel tako žlahto. In za povrh včasih, v navalu navdihnjene nerazsodnosti, ki ni imela nobene zveze s kakim premišljenim pogumom, še tako dolg jezik.
Ta te bo še tepel, je rekla mama. Pa ravno ona je imela do te pripombe najmanj pravice. Bila je namreč, čeprav globoko verna, svobodnjaški pol naše družine. Potomka bankrotirane trške gospode – njen ded je bil eden prvih kapitalistov na Dolenjskem – je ob revščini, na las podobni tisti s Cankarjevega Klanca, ohranila ponos in kritičnost alkoholno zmehčanega frajgajstovstva svojega očeta, mojega deda, ki je, kadar se mu je ravno poljubilo, pisma pisal v verzih. Iz njenih ust sem prvič slišal besedo klerikalci in moj oče, zmeren, razsoden, širokogruden in zvest krščanski mož, ki ga je ljubila z neprikritim temperamentom, je pogosto moral poslušati, kóga in kaj z vsemi svojimi pravkar naštetimi lastnostmi politično podpira. A ko mu je, zmeraj v naši skupni preživetveni stiski, enkrat svetovala, naj sprejme neko gmotno ugodno domobransko ponudbo, je dokončno pokazal, da je možak s svojo pametjo in glavo. Si znorela, ženska, je vzkliknil ogorčen, nikoli ne s komunisti ne s kolaboracionisti.
Zato, vidite, smo znova bežali, to pot v Ljubljano – reševali smo očeta. In potem sem ga politično, kot se reče, občutil, nosil in »reševal« na svojem hrbtu vse do njegove smrti in mu do danes ostal hvaležen za vse, kar mi je – nenadkriljiv pripovedovalec zgodb in komentator dogodkov – nanj naprtil v zgodovinski spomin in izročilo.
Ovira, ob katero se je spotaknila moja prva zbirka, je bila pa čisto konkretne vrste. Med pesmimi, ki sem jih nesel na Cankarjevo založbo, je bila tudi ena z naslovom Ure starih vojakov in v njej verz, ki se je – seveda provokativno, ne informbirojevsko razočarano – glasil in zvezda ni več rdeča in ob njem je urednik Beno Zupančič tolkel s pestjo po mizi in vpil Za tole bi vas še pred nekaj leti ustrelili.
Ben, Beno, sem si mislil, ti očitno že veš, kaj je strah, in se po uspelem Zajčevem in Tauferjevem zgledu odločil za samozaložbo. V neko kočevsko tiskarno, ki je že natisnila njuni zbirki, sem še sam poslal svoj rokopis, začel zlagati na kupček honorarje za pokritje tiska in na subskripcijo zbirati njegove bodoče kupce. In začel potrpežljivo čakati korekture. Iz tiskarne pa nobenega glasu, ne bev ne mev. Naključje je hotelo, da je bila sestra prijateljice moje takratne punce v službi v tej tiskarni. In smo jo naprosili, naj pri vodstvu povpraša, kako in kaj je z zadevo.
Da ne bi! Rokopis sem brez besedice obrazložitve dobil vrnjen po pošti, nesrečnega dekleta, ki ga v življenju nikoli nisem videl, pa se je lotila Udba. Zasliševali so jo, sem zvedel pozneje, do živčnega zloma, v bolnišnici pa so jo, je bilo sorodnikom sporočeno, predozirali. Do smrti.
Samozaložništva v Socialistični republiki Sloveniji je bilo konec. Za privarčevan denar sem si kupil Merharjevega Cankarja v debelih temnordečih knjigah in odšel v vojsko.
Moja prva drobna pesniška zbirka, ki mi jo je leta 1963 pri Založbi Obzorja izdal Jože Košar, založnik velikega formata, se je precèj razločevala od óne zavrnjene. Stišana, scizelirana, skoraj rilkejevska pa, kot vidite, vendarle ni prišla skozi režimske mline brez madeža nedolžne krvi na platnicah.
Anátema, povezana z vašim pisanjem, je segala tako v politične sfere kot tudi v kroge vaših pesniških/pisateljskih sopotnikov. Čemu pripisujete njihov »površni interes«? Nekateri so vam očitali enodimenzionalen pogled na med- in povojno obdobje, druge je motilo eksistencialno problematizirano bogoiskateljstvo v vaši poeziji ipd.
Med nami, ki smo v petdesetih/šestdesetih letih začeli čivkati in žvrgoleti literaturo, ni bilo kakih anatemizirano izključujočih odnosov. Si modernist ali socrealistično lopatarski oziroma realistično romantični stihoklepec in rimáč, je bila osnovna delitev med nami. Če si prvo, skušaš iz besed izvabiti tisto nevidno, neizrekljivo, nedoumljivo, ki se skriva za razvidnimi stvarmi in pojavi, če si drugo, ti je pa vse tako in tako že vnaprej jasno, torej si, jasno že na prvi pogled, bedak.
Ampak, če vas hočem na lahkoten in zabaven način vpeljati v svojo takratno druščino, vas moram najprej seznaniti s Petrom Božičem. Ta me je kot Vergil Danteja po peklu pospremil po ljubljanskem literarnem podpodju. Vanj se je dalo vstopiti skozi vsako špelunko, v kateri smo se zakrokali, izhod iz njega pa se je v poznih jutranjih urah odpiral samo sredi kolodvorske restavracije. Poméli smo si oči in si, če je ostalo še kaj cvenka, ob soku iz hmelja privoščili po pol klobase.
S Petrom sva se najbrž prvič srečala v slavističnem seminarju, zbližala pa sva se, ko je pri mehkosrčni mami mojega prijatelja in kolega Janeza Sršena ob dopoldnevih in, seveda, ob vsej postrežbi dobre gospodinje na imeniten pisalni stroj z dvema ožganima kazalcema tipkal svoj Beli šal, novelo – taka fama se je med nami širila o njej – pričakovanega generalnega premika v najnovejši moderni slovenski literaturi. Taisto literaturo naj bi se odtlej obravnavalo v dveh delih – do Petrovega Belega šala in po njem!
Ker je hodil spat na neke svisli v trnovski Sibiriji, sem mu nekega dne v prostor pred svojo sobo, ki sem jo delil z gimnazijskim sošolcem Tonetom Prelesnikom, čigar očeta je požrl Kočevski Rog, postavil ležišče. Med tem ležiščem in to mojo sobo je za leseno pregrado stala še kopalna kad in namazani jeziki polnočnih krokarjev so začeli trditi, da sem mu postlal kar v tej banji, pri čemer sem jim odgovarjal, da to seveda ni res, da pa bi bilo zaželèno, če bi Peter kdaj, posebno ko bi bila polna vode, res zlezel vanjo.
Tako se je začelo najino ne povsem čisto oziroma razčiščeno sobivanje in pestro sodelovanje. Peter, na priliko, je bil politično neoporečen, zato so mu redakcije rade dajale knjige v oceno. Potem sem jaz pisal recenzije, on pa jih je objavljal pod svojim imenom. Honorar sva si potem, seveda, razdelila.
S Petrom in po njem sem spoznal pol novonastajajoče intelektualne scene – Jožeta Pučnika, na primer. In Grišnika, Gregorja Strnišo, enako dragoceno. Prijatelji, je zaskandiral ta pivec ruma z umom Fausta in fantazijo dečka, prijatelji, ta miza je naš čoln / in naša vesla svetle steklenice, potem je utihnil in nadaljeval kot v odsvit za okni že dani se ... In nihče se mu ni pomilovalno posmehnil, ko se je odstranil, če je debata nanesla na politiko, in nihče mu ni nikoli oponesel, da piše tudi rimane štirivrstičnice – za nas je bil trpin iz udbovske ječe in že takrat klasik, naš največji.
Nekega noro mrzlega jutra je pri blagajni na kranjski železniški postaji enako noro zahteval vozovnico do Ljubljane in škatlico »morave«. Imel pa je še rezervo in je rekel Petru Reci, jaz sem en otožen Jakob, pa dobiš cigareto. In Peter je ubogal in jo dobil ... Peter ameba, polip, trdoživ, spodmakljiva osebnost iz neke vzporedne vrednostne dimenzije.
Peter, sem ga trdo prijel, ko iz Maribora o mojem prevodu Demona M. J. Lermontova ni bilo nobenega glasu. Si ga izročil Košarju ali ga nisi? V Dravo sem ga vrgel, je rekel. Pa zakaj, zaboga? sem vprašal. Ne vem, je rekel. Ni bil, kajne, zaman edina pristna personifikacija literature absurda na Slovenskem.
Z mojim literarnim »podpodjem«, kot vidite, torej ni bilo nič narobe. V njem smo podobno vzneseno in vetrnjaško podobno povrevali vsi, ki smo se takrat omembe vredno zapisovali pisanju. Na literarno obrobje me je potiskala in potisnila oblikujoča se mlada levica z – razen v Pučnikovem primeru – uglednimi in vplivnimi očeti za hrbtom, ki je zlasti z Revijo 57 in revijo Perspektive uveljavila tedaj edini mogoč model politične, ideološke in umetniške opozicije, mimo katerega se moja samotna in brezzaledna varianta seveda ni mogla prebiti na dan, se pravi, v širšo zavest. Pa ne, da me ta mlada intelektualna elita, ki se je uradni ideologiji začela upirati z »mladim Marxom« in končala s Heideggrom, v čigar »hiši biti« smo se nazadnje vsi skupaj končno le srečali, ne bi marala ali bila celo kritična do mene, le z mojim krščanskim »Bogom« in »Rogom« in tema temama ustrezno metaforiko in motiviko ni imela kaj početi. Da smo se v oponiranju oblasti »razumeli«, pa vam lahko povedo vse tri zaplenjene številke vseh treh ukinjenih revij – Besede, Revije 57 in Perspektiv. V vseh treh boste našli tudi moj prispevek.
Ampak kaj, ko pa sem v naslednjih dolgih in morečih desetletjih ostajal sam, in šele ko me je Niko Grafenauer povabil k Novi reviji, doživel, kaj pomeni delovati v krogu, čeprav sem bil s svojo nespremenjeno pozicijo tudi v njem bela oziroma črna vrana. Ampak če v njem ne bi bilo tudi mojega peresa z, recimo, programskim spisom Moderni kristjan in absurd slovenstva iz znamenite številke 57, ne bi bilo mogoče razbrati, da v Sloveniji sploh še živijo kakšni takšni ali drugačni kristjani.
Bili ste eden prvih romanopiscev, ki so se v osemdesetih postavili po robu tedaj prevladujočemu poveličevanju narodnoosvobodilnega boja in medvojne revolucije. V posvetilu Gavžen hriba (1982), romana o vojnem otroštvu in revoluciji, se vam je izpisal akrostih VIDETI. Videnje v raznih oblikah (kot razvidenje, zrenje, vzgledanje) se zdi v tistem obdobju (tudi npr. v zbirki Čudenja in zrenja, 1990) ena osrednjih premis vašega ustvarjanja in zajema tako zunanje obzorje kot človekovo duhovno uzrtje stvari …
Vaši razširjeni razlagi akrostiha VIDETI nimam kaj dodati, najlepša hvala.
Pokomentiral pa bi vašo ugotovitev, da sem se »postavil po robu« poveličevanju narodnooosvobodilnega boja. Naj jo razširim s pristavkom, da sem se uprl njegovemu neresničnemu prikazovanju, kar pomeni, da sem poskušal prikazati, kako satansko brezobzirno je bil po boljševikih izdan in izigran.
Pa to ne šele v Gavžen hribu. Že v dveh od treh novel, ki so leta 1966 izšle pod naslovom Gospa z mentolom, sem se lotil te teme, ki mi je bila tisti hip, ko sem se zaobljubil, da bom po svojih močeh ohranjal Balantičev spomin – opis njegove smrti sem leta 1944, torej desetletnik, bral kot roman –, sprogramirana za vse življenje.
In sem preizkušal tipalke in živce dežurne ideološke službe, korakec za korakom. Že dve leti po izidu Gospe je izšla »varovalno« paradoksna Konjenica slovenskih hoplitov in leto zatem roman Hodnik, v katerem sem, ne le »varovalno« pred Udbo, preskušal težko razberljivo zapisovanje joyceovskega »toka zavesti« kot ene od prvin modernega evropskega romana. Velik korak v razkrivanje strahot revolucije in bratomorne vojne je bil, kot že rečeno, Gavžen hrib, še večji pa štiri leta zatem Fuga v križu – v njej sem se, namreč, končno otresel še avtocenzure in Taras Kermauner je bil prepričan, da roman nikoli ne bo izšel. Pa je, leta 1986! Pa se v otopelosti, zoper katero sem ga napisal, do danes ni kaj dosti premaknilo. Ampak v Fugi se vodilni motiv do onemoglosti ponavlja, če jo sam hudič na orgle svira. Božja kazen, madona!
Zaradi zagovarjanja Cerkve ste si, kot pravite, prislužili »psovko klerikalca«. Kaj porečete na ideje o nujni notranji prenovi Cerkve in potrebi po novem političnem rodu, ki bo sposoben braniti vrednote krščanske civilizacije, ko pa Cerkev ob številnih spodrsljajih in stranpoteh sama sebe ne zmore pogledati v ogledalu?
To vprašanje ste pa, madonca, tako dobro zastavili, da sem že pomislil, da ste, morda kje na dnu, pri tej problematiki osebno prizadeti. Jaz, vam moram kar priznati, sem.
In zdaj najprej krvavo zares k stvari. Ponovno izjavljam, da mi za las na glavi ni žal, da sem si z obrambo povojno preganjane Cerkve zapravil kariero kakega prodanega zaslužnega umetnika, previdno modrega akademika, rotirajočega direktorja ali česa podobno mikavnega, in s tega mesta izrekam javno zahvalo vsem, ki so me vidno ali skrivaj pomakali v ideološko črnilo, saj je ta tinta še do danes eden od virov mojega peresnika. Javno se, spet in vnovič, izrekam za nauk, ki ima v svojem jedru absurdno smrt na križu, tako neznansko nesmiselno, da je zaradi te nikoli do konca dogledane nesmiselnosti že, in bo spet in spet, smiselna. Čeprav je svet evidentno absurden, v njem ne bi smeli živeti absurdno, ampak – po vzgledu te smrti – absurd živeti.
Ta Cerkev pa se, očitno, ne zaveda te svoje najskrivnostnejše dragocenosti in nam, ki znamo tudi misliti, ne daje, kar bi nam lahko dajala. Tako je videti, kot da je ustanovljena samo za tiste ponižne in ubogljive ovčice, ki so samo za dlako nad pravimi ovcami. Iz civilizacije, v kateri nas ne zna več zadostiti, pošilja svojega belega maga v daljne dežele, v daljne dežele med črne stotisoče, in kaj bo in kakšne bodo posledice – to pa malo za šalo, ki nikoli ni tudi brez kančka resnice –, ko ji bo sonce ozavedenosti še te pobélilo?
Ob branju Nejevernega Tomaža, zaključne pesmi vaše zbirke Poslikava notranjščine (2004), sem se spomnila Gidove misli – Lahko dvomim v resničnost vsega, ne pa v resničnost svojega dvoma. Kam sežejo te korenine dvoma, ki ste jih v pesmi prepletli z vprašanji vere, Boga, biti?
Z vami pa res ni šale. Vprašujete me, kam segajo korenine dvoma, pa mi v istem trenutku, da mi zapre sapo, tudi že sami odgovarjate, da so prepletene z vprašanji vere, Boga, biti.
Natanko tako. Prepletene so, prav imate. Pa še z vsem drugim, česar niste našteli.
Tako imenovani metodični dvom je poglavitno orodje vseh, ki skušamo razmišljati kritično, s svojo glavo. Je, skratka, podlaga vsakršnega intelektualizma, ki je samo to, kar je, ne levi ne desni. Kdor se boji, da mu bo zamajal vero, ki je onkrajrazumska, je šibek tako v umu kot tudi v svoji veri. In komur so ob čudežu, ki se mu reče življenje, za potrditev vere potrebni še ábotni in naivni »nadnaravni« čudeži, je brez prave brezpogojne vere.
Oboje se – pa očitno ne samo pri nas – dogaja v dandanašnji Cerkvi. Boji se metodičnega dvoma, zato zavira intelektualizem in odvrača od sebe prav tiste v dvomu preskušane in zato najzanesljivejše, ter predvsem na tihem spodbuja k že prav smešni magijski idolatriji one druge najštevilnejše, ki bodo od nje odpadli, brž ko bodo kje drugje zagledali kak večji, še boljši »čudež«. Recimo kje vzhodno od Medžugorja.
Upesnil sem pasijon, Kristusov križev pot, in se v zadnji »freski« portretiral kot »nejeverni« Tomaž. Kdo mi more zabraniti, da verujem, ko mislim, in mislim, ko verujem? Meni, hvala bogu, po navdihnjeni Gospe Poeziji to uspeva. In – čeprav preslišano – napisano je!
Pred leti ste dejali, da mišljenje potrebuje prostost duha. Kako naj se kot družba v primežu kapitalizma, ki nam krati svobodo, spopadamo z izzivi mišljenja danes, kako naj ga ohranimo čim bolj odprtega?
Tale moja precej ohlapna izjava je najbrž še iz časov, ko nam je vladalo enoumje. To so bili – paradoksno, seveda – zlati časi za razvijanje svobodne misli. Nasilnik je zaviral prostost duha, zato smo ji v spopadanju z njim v sebi na široko razgrinjali obzorja. Zanikal in zatiral je njene vrednote, zato so v nas še silneje, še svetleje zažarele. Nasprotnik je bil viden, boj je bil neogiben, vedelo se je, kdo, kaj in kje si.
Potem se je enoumje razpršilo v zmeraj bolj megleno mnogoumje, resnice so postale relativne in lobiranje z njimi in zanje legitimno. Nasprotnika ni več, da bi se mu zoperstavil, boj z njim je brezpredmeten, ker te nihče več ne ogroža. Nihče več in vse – princip kapitala kot živega peska ali močvirja.
Blaženi časi, torej, ko si bil z eno nogo sicer v arestu, ampak prav toliko, hoteli ali ne hoteli tisti tam zgoraj, tudi upoštevan in, per negationem, tudi cenjen. Umetnost je, hoteli ali ne hoteli, sokrojila vzdušje in dogodke, umetniška dejanja so, hoteli ali ne hoteli, lahko postala herojska. Časi vrednot in veličin – negiranih, seveda.
Ko mi je izšel Gavžen hrib, na primer, je Bojan Štih razpravo o njem vključil v svoje debatne večere v prostorih kavarne Slon. Odlomke iz njega je bral vrhunski Jurij Souček.
Zdaj – naj potugujem z narodno pesmijo, vse to minilo je. Še Dante bi dandanes pri nas s svojo debelo Božansko komedijo prej ali slej končal v Vevčah, reciklaža v slaboumne koristnosti je evropsko popolna.
Naše generacije so se upirale zlemu duhu enoumja vseh treh ideoloških izmov, naslednje bodo morale najti način, kako se zoperstaviti mamonu kapitala. Ko bo dovolj hudo, ga bodo že, ni hudič. Nič novega pod soncem.
Ker se bliža kulturni praznik, se spodobi, da ob koncu pokomentirava še vašo opazko v eseju Obramba poezije, kjer ste dognanja o razčustvovani narodnoprebudniški »prešernovski strukturi« slovenske literature označili kot podcenitev Prešerna, kot polovično sociološko pogruntavščino in kulturološko frnikulanje s poezijo.
Sem moral biti pa res hud, če sem, kot citirate, v Obrambi poezije svoj ugovor sklenil s tako dobrim sarkazmom. Sploh se ne spomnim. Spomnim pa se lahko, kaj me je pri literarno-zgodovinski pogruntaciji o prešernovski romantično-idealistični strukturi naše starejše poezije ujezilo. To, namreč, da se jo je začelo »liberalčasto« omejevati na njeno domoljubno in nadomestno državotvorno vlogo.
Tej strukturi sem – dalo bi se izbrskati iz mojih zapisov – takoj pritaknil naslednjo, murnovsko, temelječo na absurdu in paradoksu kot njegovem poglavitnem besednem izrazilu. Ampak, da sodoben pesnik takšne moderne »strukture« ne bi smel povzdigniti glasu, ko mu je v stiski domovina? Ne, tega si nisem pustil vzeti. In neznansko sem ponosen na pesem David in Goljat, ki sem jo napisal šesti dan vojne za samostojno državo Slovenijo in katero je dva dni zatem objavilo Delo. V njen prešernovske strukture nisem samo »izrabil«, ampak sem Prešerna celo parafraziral. Če imate v ušesih njegove verze bojuje se najmlajši med junaki / za vero staršev, lepo bognjo Živo, / za črte, za bogove nad oblaki, potem vam bo najbrž zazvenelo pomenljivo »znano«, ko boste v njej brali bojuje se najmanjši, neenaki / za vero staršev / tisočletno domovino / s tanki na cesti / s črti med oblaki.
Med mojimi pesmimi, katerih število gre v stotine, skoraj tja do tisočíce, sem napisal dve, tri na konkreten zgodovinsko-političen dogodek, in že sem bil degradiran v domoljubnega pesnika. Pa saj tudi to sem in ni me sram.
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012