Pogovor z Danilom Zavrtanikom
Dobra univerza ima odlične profesorje in odlične študente
Zavrtanik, rektor in profesor na Univerzi v Novi Gorici, je tudi mednarodno uveljavljeni fizik, ki je že leta 1980 začel delovati v ženevskem CERN, od leta 1995 pa je vključen tudi v projekte v čikaškem Fermilabu in observatoriju Pierre Auger v argentinskem Malargüeju. V Sloveniji je na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, kjer je tudi študiral in doktoriral, začel poučevati leta 1983, na Politehniki v Novi Gorici pa sredi devetdesetih. Med letoma 1992 in 1996 je bil direktor Inštituta Jožef Stefan in je soavtor več sto znanstvenih člankov in konferenčnih prispevkov.
Nekdanji minister za visoko šolstvo in pobudnik projekta Drzna Slovenija Gregor Golobič v predgovoru v knjigo pravi, da so bili temelji današnjega visokošolskega sistema postavljeni pred tremi, celo štirimi desetletji. To obdobje se ravno ujema z vašim sodelovanjem v akademskem in pozneje znanstvenem okolju v Sloveniji; začeli ste študirati v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja, zdaj pa ste predsednik rektorske konference slovenskih univerz. V tem času se je temeljito spremenil politični sistem, namesto takratne ene univerze so zdaj najmanj štiri, kako pa je z mentalno substanco?
Ministrova teza drži: univerzo smo v Ljubljani seveda imeli od leta 1919, znanstveni sistem in znanstvena komponenta univerze pa sta se začela razvijati po drugi svetovni vojni z načrtno izgradnjo institucij. Ta proces je kar dobro tekel in nastale strukture so bile v svojem času celo moderne; okrog leta 1970 je bila jugoslovanska znanost, slovenska pa še bolj, ne le zelo spodobna, tudi dobro organizirana. Vendar pa čas nenehno teče in v začetku devetdesetih je naš sistem začel kazati prve znake zastarelosti: to je torej ravno sovpadlo s trenutkom političnih sprememb. Takrat, se pravi pred skoraj dvema desetletjema, je bila idealna priložnost za posodobitev znanstvenega in visokošolskega sektorja, saj so ljudje pričakovali spremembe. Govorim o resničnih spremembah, institucionalnih, strukturnih, ne o minimalnih korekcijah malo levo, malo desno.
Vzemimo sistem financiranja znanosti: danes je identičen, kot je bil pred tridesetimi in več leti. Točke se mogoče malo drugače seštevajo in evalvacije so nekoliko drugačne, ampak to so drobnarije – sistem delitve je enak: znanstveniki si sami delimo denar v bolj ali manj izoliranih poljih. Zame ni to nič drugega kot samoupravni način razdeljevanja sredstev.
V začetku devetdesetih je bila priložnost za spremembo. Če takrat tega ne bi verjel, se ne bi vrnil v Slovenijo, saj sem imel v tujini uspešno kariero. Prepričan sem bil, da gre za prelomni trenutek, saj smo prvič dobili lastno državo, in sem verjel, da ji moramo pomagati pri vzpostavitvi modernih institucij. Jaz sem bil na svojem področju pripravljen sprejeti ta izziv in sem z veseljem sprejel mesto direktorja Inštituta Jožef Stefan, nato pa na lastni koži doživel, da se znanstvena srenja pač noče spreminjati, saj po štirih letih zelo uspešnih sprememb nisem dobil še enega mandata. Ljudje so se po začetnem valu navdušenja raje oprijeli starih vzorcev. To za akademske kroge velja še v večji meri kot za raziskovalne.
Leta 2011 smo se znašli v situaciji, ko imamo zastarel sistem in bi bile potrebne radikalne spremembe, podobne, kot so jih denimo sprejeli Avstrijci, ki ne veljalo ravno za revolucionarno okolje – a so sprevideli, da po starem ne gre več naprej. Podobnih primerov je še veliko, Finska je splošno znana, Portugalska manj, a povsod iščejo poti naprej. Pri nas smo poskušali in poskušali, pa ni bilo nobenega odziva, do neke mere je prisluhnil le zdaj že nekdanji minister Golobič. Tako je nastala ta Drzna Slovenija, ki pa po mojem mnenju sploh ni tako drzna, kot se zdi nekaterim. Jaz ta dokument pozdravljam predvsem zato, ker z njim končno prihaja v javnost spoznanje, da so potrebne spremembe – vendar pa osebno menim, da bi moral biti mnogo radikalnejši. Na tem področju nimamo časa za postopne korake: če si zastarel, rad pa bi postal moderen, ne moreš počasi popravljati in upati, da boš sčasoma ujel druge. Potreben je radikalen rez, da si takoj tam, kjer so drugi, sicer boš nenehno le capljal za njimi – ti pa nas kajpada ne bodo čakali … Žal mi je, da v trenutku, ko smo odprli temo sprememb, nismo zmogli več poguma, da bi bile te spremembe globlje.
Zdi se, da smo Slovenci v razvojnih vprašanjih nekako bolj nagnjeni k znamenitemu gradualizmu, ki ga poosebljata na političnem področju Janez Drnovšek, na ekonomskem pa Jože Mencinger, nekdanji rektor Univerze v Ljubljani. Je tudi v znanstvenem okolju podobno?
Zelo podobno je. Ljudje bi v nekakšen gradualizem še nekako privolili, na resno, sistemsko spremembo, ki bi nas resnično pomaknila naprej, pa ne. Zanimivo je to, da vam bodo v zasebnem pogovoru vsi priznali, da tako ne gre več naprej, da je nekaj potrebno narediti – ko pa jih soočite s konkretnimi predlogi sprememb, vsak začne ščititi svoj vrtiček, in tako vse resne, sistemske spremembe padejo. Ja, natanko tako je kot pri družbenih reformah – vsi se strinjamo, da so potrebne spremembe, ampak ko poveste, da bo potrebno delati do 65. ali morda 67. leta, pa poseči v te ali one pravice, so pa vsi proti. Med znanstveniki je natanko isto, čeprav gre za izobražene, pametne ljudi: vsi vemo, da moramo začeti nekaj delati drugače, vendar pa, ko so na mizi spremembe, ki resnici na ljubo nekoga udarijo bolj kot druge, je vsega konec.
Neizprosna logika pozitivnih sprememb je, da dobrim omogočijo več priložnosti, slabe pa izločijo. Težava je v tem, da dobri ponavadi nimajo časa kričati o krivicah, slabi ga pa imajo in njihov glas se najbolj sliši. Sistemskih sprememb zato ni mogoče delati s konsenzom – veste za kakšno resno družbeno spremembo (če karikiram – revolucijo), ki je bila izvedena s konsenzom? Enako velja za družbene podsisteme, kot so univerze in znanost: odločitev za spremembe mora nekdo sprejeti, jih izpeljati ter seveda tudi prevzeti odgovornost za to.
Minister je zadevo pripeljal do knjige, nato pa tako rekoč sočasno z njeno objavo odstopil. Kakšna pa bo vloga rektorske konference v nadaljevanju te zgodbe?
Naloga konference je, da na nivoju institucij uskladimo mnenja. Seveda smo si štiri univerze v Sloveniji med seboj zelo različne in imamo tudi različne interese, zato je bilo tega usklajevanja že doslej kar nekaj. Skupno stališče je, da je obstoječi predlog za ta trenutek primeren. Kot predsednik rektorske konference to stališče sprejemam in zagovarjam, osebno pa, kot rečeno, menim, da bi morali iti dlje.
V dokumentu je predvidenih kar nekaj sprememb, večina je dobrih, le manjši del se mi zdi ponesrečen, ampak ključna težava je v tem, da dokument pokriva obdobje desetih let. Če bi šlo za spremembe, ki bi jih uvedli v največ dveh letih, bi to še šlo; naredili bi prvi korak, nato pa bi sledili naslednji. Če pa bomo te spremembe vpeljevali deset let, bo to gradualizem. Kaj pa danes vemo, kako bo na svetu čez deset let? Ne vemo, nihče ne ve – zato ves svet dela hitre spremembe, ker se le s hitrimi spremembami lahko prilagajaš. Treba je premisliti, sprejeti odločitve in jih izpeljati – in seveda biti pripravljen na nenehne popravke, nenehne spremembe. Pri nas si pa predstavljamo, da bomo zložno in po pameti vpeljali spremembe, potem bomo pa malo počivali. To je usodna napaka: počitka ni. Narediš spremembo, ko jo narediš, pa je potrebna že nova, ker se pač vse spreminja. Pri nas smo denimo naredili bolonjsko reformo in mislili, da bomo imeli potem dvesto let mir. Ne bomo ga imeli; svet se danes hitro spreminja in podsistemi se morajo prilagajati.
V kolikšni meri lahko posamezne univerze nekatere stvari urejajo po svoje? Bi v okviru Univerze v Novi Gorici lahko sami vpeljali nekatere bolj radikalne spremembe?
Mi nismo državna univerza, kar pomeni, da nekaj več manevrskega prostora imamo. Seveda pa ne neskončno več, saj smo v sistem vezani prek financiranja in togih birokratskih predpisov. Če bi naša univerza tako kot ameriške imela svoj sklad, »endowment fund«, seveda mnogo manjšega, kot ga imajo uglednejše ameriške, ki razpolagajo z več deset milijardami dolarjev – že če bi imeli 500 milijonov evrov, bi si lahko privoščili popolno avtonomijo in bi se lahko požvižgali tudi na morebitne neumnosti, ki jih dela vlada ali ministrstva. V dani situaciji pa nismo neodvisni – če si finančno vezan, si odvisen, razen če je financer dovolj razumen, da se ne vtika v podrobnosti, ampak zaupa, da ima opravka s pametnimi ljudmi, ki bodo v širšem in dolgoročnem interesu sprejeli pravilne odločitve. Tako pa se država poskuša spraviti celo na nivo, da bi nadzirala, kdo predava kakšen predmet – prosim vas, kako naj si to razlagam drugače, kot da na ministrstvu očitno nimajo kaj pametnega početi?
To je primer tega, kako nismo naredili preskoka iz prejšnjega v zdajšnji sistem. V zdajšnjem sistemu bi moralo biti tako, da neko storitev plačaš in nato ocenjuješ, kaj si dobil za ta denar – v prejšnjem, etatističnem sistemu, pa je država nadzirala vsako podrobnost, in te miselnosti se še vedno nismo otresli. Predpostavka te logike je, da smo vsi lumpi, ki jih mora država skrbno kontrolirati. V resnici je pa obratno: vsi smo državljani te države in nam je v interesu, da gre državi dobro, ker gre potem tudi nam dobro. Seveda, neki majhen odstotek državljanov so tudi lumpi, ampak za njih imamo policijo, pa računsko sodišče – ne pa ministrstva za znanost in visoko šolstvo.
Dolga leta ste bili v tujini, še vedno sodelujete v mednarodnih znanstvenih projektih – prej ste kot pozitiven model prenove znanstvene sfere omenili Avstrijo. Bi lahko navedli še kakšen pozitiven zgled? Na mednarodnih lestvicah vrhunskih univerz prednjačijo ameriške in najuglednejše angleške, a ta sistem je verjetno predaleč …
Zakaj bi bil predaleč? Najprej se je treba odločiti, kaj bi sploh radi? Vsega seveda ne moremo imeti, prav tako ne moremo imeti nekaj od tu, nekaj od tam. Enako zopet velja za državo v celoti: tudi kot država se ne znamo odločiti, kaj bi radi bili?
Poglejmo nekaj primerov uspešnih majhnih držav: Singapur je zelo uspešen, ampak ima skoraj absolutnega vladarja, ki pa je demokratično izvoljen. To nam najbrž ne bi ustrezalo, ampak obstaja tudi primer uspešne majhne države z morda najvišjo stopnjo ljudske demokracije: to je Švica. Luksemburg in nekatere druge manjše države so nekje vmes. Pri nas bi potrebovali temeljni konsenz na tem nivoju: izbrati neki model, nato pa sprejeti konsekvence in jih izpeljati. Mogoče bi bil edini pametni referendum, ki ga pa nikoli nismo izvedli, ta, da bi državljane in državljanke Slovenije vprašali, kakšen družbeni sistem in državno ureditev si želimo. Ker tega nismo naredili, posledično tudi nismo naredili reza s prejšnjim sistemom, zašli smo v tranzicijo, ki pa ni imela cilja. Zato se je sistem razvijal sam (bolj ali manj kaotično) in je logično, da smo končali v sistemu, ki ga še najlepše opišemo z izrazom Saša Hribarja »mutirani socializem«.
Tudi v visokem šolstvu se ne znamo dogovoriti in odločiti glede ključnih vprašanj. Pri nas o visokem šolstvu govorimo kot o pravici državljanov do šolanja na univerzi. Kakšna pravica neki! To je podobno, kot če bi jaz zahteval pravico do udeležbe na olimpijskih igrah v teku na sto metrov. Pametna država šolstvo zasnuje tako, da na vrh pridejo najbolj nadarjeni, ker je to najbolje za državo. Zavedati se je namreč treba, da talent lahko tudi ostane neizkoriščen, kar se še vedno dogaja v tako velikih državah, kot je npr. Indija. Pred leti sem bil na sprejemu pri njihovem predsedniku, ki je rekel, da zaradi neučinkovitega sistema ne znajo priti do mnogih mladih talentov, ki zato ostajajo neizkoriščeni. Če država potenciala talentiranih ne zna izrabiti, ne napreduje ne ekonomsko ne socialno. In nerazvite so tiste države, ki tipično ne znajo izrabiti svojih talentov.
V prvi vrsti se moramo odločiti, kako bomo organizirali in financirali visoko šolstvo. Ga bomo v celoti obesili na državo? Za zdaj je še vedno tako, o šolninah se namreč ne sme niti potiho govoriti. Dobro, če je vse na plečih države, kaj to pomeni za kakovost? Enostavno to, da bo visoko šolstvo dobro toliko, kolikor je država ekonomsko razvita in kolikor si lahko privošči vlagati v univerze. Pri tem so seveda jasne proporcionalne omejitve, saj mora vsaka država vzdrževati še vrsto družbenih podsistemov in ne more dati, karikirano rečeno, polovice proračuna v visoko šolstvo.
Smo res prepričani, da je prava pot ta, da niti tisti, ki jim ne bi bil problem plačati šolnine, te ne plačajo? Meni se ne zdi pravično, če nekdo, ki si vsakih pet let privošči avto za 30 in več tisoč evrov, ni pripravljen plačati trikrat po tri tisoč evrov, da bi svojemu otroku omogočil študij na kakovostni univerzi. Pravično bi bilo, da nekdo, ki zmore, plača; kdor ne zmore, je pa sposoben, temu pa država omogoči študij, saj je v njenem interesu, da so sposobni ljudje čim bolje izobraženi.
V vitalnem interesu države mora biti odpiranje vrat nadarjenim iz revnega okolja. Izkoristek tega procesa pomeni primerjalno prednost za družbo in državo, saj se državi vložek vanje povrne z napredkom.
Če hočemo dvigniti kakovost visokega šolstva v Sloveniji, moramo najti način, da vanj pritegnemo dodaten denar. Trenutno je vse odvisno od države, ampak država je za to sama kriva, saj vztraja pri obstoječem sistemu. Sam sem prepričan, da moramo razmišljati o tem, kako bi pritegnili denar iz drugih virov. Iz proračuna dobimo, kolikor dobimo, več v dani situaciji ne bomo mogli dobiti, kvečjemu manj.
S tem stališčem ste v slovenski akademski sferi verjetno precej osamljeni.
Skoraj popolnoma. No, seveda obstajajo nekateri posamezniki, ki se s tem strinjajo, na institucionalni ravni pa se bojim, da smo bolj sami. O tem niti razpravljamo ne več, ker smo ugotovili, da nima smisla. Mogoče je ta intervju izjema, ko po dolgem času spet odpirava te teme.
Kako pa je s politično podporo?
Te je bolj malo ali nič. To bi namreč zahtevalo nekoga, ki bi v obstoječi problem zares zagrizel, ki bi torej tvegal konflikt. Francija, denimo, se tega je lotila. Pred meseci sem bil na dvodnevnem posvetu v Parizu, kjer so razpravljali o novem sistemu, v katerem bo država dodatno stimulirala univerze, ki bodo pridobile več lastnih sredstev iz drugih virov. Razvili so sistem, s katerim stimulirajo bogate posameznike, podjetja, tuje investitorje, da bodo vlagali v francoske univerze in znanstvene institucije.
Torej se tudi Francija premika v smer anglosaškega sistema?
Absolutno. To je vsem v interesu – v Ameriki ima še tako povprečna univerza svoj sklad, zato ker imajo tradicijo in kulturo doniranja. To do neke mere spodbuja tudi zakonodaja, predvsem je pa to stvar tega, da bogati posamezniki občutijo odgovornost do svojega okolja. In bolj so premožni, več vračajo družbi, ki jim je omogočila, da so obogateli. Pri tem niti ne gre samo za pranje duše, ampak tudi za pragmatizem: tudi zelo bogati se prijetneje počutijo v družbi, kjer ima večina kolikor toliko solidno eksistenco. In vlaganje v izobraževanje je dolgoročno vlaganje v rast družbene blaginje.
Te tradicije in kulture v srednji Evropi nimamo kaj prida razvite, v Sloveniji pa sploh ne. Pred časom sem napisal osebno pismo petdesetim najbogatejšim Slovencem z lestvice revije Manager: napisal sem jim, da smo privatna univerza, morda bi jih zanimalo sodelovanje z nami, naj se oglasijo, pa se bomo pogovorili o tem, kako bi lahko skupaj naredili kaj koristnega. Prejel sem dva negativna odgovora, oseminštirideset jih pa ni niti odgovorilo.
Se pa tudi nobena vlada ni zganila in vsaj poskusila z davčnimi olajšavami v primeru vlaganj ali donacij v znanost, šolstvo ali kulturo. Saj mogoče se ne bi obneslo, ampak dokler ne poskusimo, ne bomo vedeli. O tem smo govorili z več ministri za znanost in visoko šolstvo iz različnih političnih opcij – nekateri so to še razumeli, zadeva se pa ponavadi ustavi na finančnem ministrstvu, kjer se vedno najde nekdo, ki vidi samo to, kako bo to neposredno in kratkoročno vplivalo na proračun. Tudi ta odnos je do neke mere dediščina političnega sistema, v katerem se je moč politikov merila s tem, koliko denarja so lahko prerazdelili državljanom. In to se nekako nadaljuje: če bi podjetja in posamezniki namesto plačevanja določenega dela davkov svoj denar namenjali znanosti, kulturi, pač nečemu po lastni presoji, bi bila sorazmerno manjša moč politikov, saj bi ti nadzorovali manj denarja. Politik državnik bi v to privolil, ker bi se zavedal, da je dolgoročno to za državo dobro, politikant pa ne, saj ga zanimajo predvsem kratkoročni učinki (znotraj enega mandata).
Ne govorim samo o Sloveniji, po vsej Evropi gre ta proces počasi, ampak v drugih državah so se tega vsaj lotili. Morda bo trajalo dvajset, morda petdeset let, preden bodo donacije postale normalen in znaten način financiranja visokega šolstva. Mislim, da bi morale tudi univerze izvajati večji pritisk na politiko, saj je to najzanesljivejša pot za povečanje naše avtonomije in odgovornosti.
Kakšna je vloga rektorske konference v reformiranju visokega šolstva? Če prav razumem, niste najbolj usklajeni.
Rektorska konferenca deluje usklajeno in vse odločitve sprejema s konsenzom. Večji problem je, da smo nemočni. Glede olajšav za vlaganje v visoko šolstvo se ne le strinjamo, ampak smo to tudi naravnost povedali vsem ministrom v zadnjem času, pa se kljub vsemu za to niti eden ni zares zavzel. Pri tem je najbolj frustrirajoče, da se strinjajo s tem, da je potrebno pripeljati nov denar, tudi zadnji minister se je s tem strinjal – ampak ko smo prišli do davčnih olajšav, ki bi bile edina konkretna pomoč, ki bi jo lahko dala država, se je zadeva ustavila.
Pri nas je enako tudi na drugih področjih: kaj je recept vlade za rešitev iz krize? Novi davki. Saj razumem, da mora država zdaj najti denar, da lahko opravlja svoje osnovne funkcije, ampak v letih, ko nam je šlo dobro, pa nismo izkoristili primernega trenutka za produktivne reforme (tudi zmanjšanje davkov), s katerimi bi izboljšali splošno kondicijo cele države. Zdaj bi nam recimo prav prišlo, če bi bila država razbremenjena dela sredstev za financiranje visokega šolstva.
Lahko navedem konkreten primer: Univerza v Novi Gorici prejme daleč najmanj državnega denarja, ne le absolutno, tudi relativno. Gre za tako majhen znesek, da tudi ukinitev naše univerze ne bi pomenila praktično nikakršnega prihranka. Smo pa svoje materialno premoženje, univerzitetne nepremičnine s študentskimi domovi vred, pridobili popolnoma brez državnih sredstev. In kaj je naša nagrada za to? Morajo zato tudi druge univerze iskati podobne vire? Ne, vsi so zadovoljni, da za infrastrukturo ne potrebujemo dodatnih sredstev – nihče pa ne pomisli, da bi nas nagradil in nam ravno zato zagotovil več sredstev za bolj kakovosten študij.
Če sva začela z vašimi štirimi desetletji kilometrine v znanosti in visokem šolstvu, kaj se vam zdi pa uresničljiv cilj v prihodnjem desetletju, ki ga pokriva tudi projekt Drzna Slovenija?
Mislim, da mora imeti človek cilje, ki so bolj ambiciozni kot zgolj uresničljivi. Uresničljive cilje imajo tisti, ki posnemajo, ki capljajo za drugimi, ki so nekaj že naredili. Kar si želim in kar je tudi načrt naše univerze, je pridobiti nekaj denarja iz nedržavnih virov, s katerim bi si prek lastnega sklada lahko zagotovili mnogo večjo avtonomijo, nato pa radikalno transformirali Univerzo v Novi Gorici iz lokalne v globalno. Del projekta je tudi ideja, da bi s pomočjo omenjenega sklada omogočali brezplačen študij revnim talentom z vsega sveta.
Naj povzamem, kaj počnemo v visokem šolstvu v zadnjih letih? Na univerzo vpisujemo 70 odstotkov generacije. Že iz Gaussove porazdelitve je vsakomur jasno, da je to nespametno, ampak tako pač je, univerze smo postale socialni korektiv, ker pač ni dovolj služb za osemnajstletnike. Takega pristopa ne vidim prvič – veste, katera univerza v Jugoslaviji je imela v sedemdesetih letih največ študentov? Ne beograjska, ampak prištinska s približno sto tisoč študenti. Tudi tam so na ta način reševali demografski in ekonomski problem nezaposljive mladine in vsi starejši vemo, kako se je zgodba končala. Te primerjave me je prav groza – si predstavljate, po štirih desetletjih, in to v samostojni Sloveniji, ponavljamo isto neumnost!
Je pa to dejstvo, pri katerem bo politika očitno vztrajala in je tudi temelj Drzne Slovenije. Jaz sem javno povedal, da je to napaka. 70 odstotkov generacije ne more priti na univerzo, ker za to nima ustreznih talentov. Razen če univerzo spremenimo v podaljšano srednjo šolo, kar seveda pomeni nižanje kriterijev, in to se tudi že dogaja. Sicer lahko v uvodnem letniku sami naredimo selekcijo in vsaj tretjino študentov odslovimo z resnimi akademskimi kriteriji, ampak to je zamudno in drago, saj univerza izgublja dragoceni čas, država pa denar. Moderne univerze tega ne delajo, temveč izbirajo študente na vstopnem nivoju. Kdor ne doseže vstopnega kriterija, na taki univerzi ne more študirati. Druga, še slabša možnost pri tako velikem številu študentov pa je, da se množici prilagodiš, se pravi spustiš kriterije. V obeh primerih lahko pričakujemo, da bodo najsposobnejši ugotovili, da so naše univerze preslabe in se v vedno večji meri odločali za študij v tujini. To se že dogaja, vendar o teh številkah nihče noče govoriti – je pa to nacionalna katastrofa: vedeti moramo, da večina tistih, ki študirajo v tujini, tam tudi ostanejo. Dobijo poslovne priložnosti, spletejo osebne stike, ustvarijo si družino.
Moralo pa bi biti ravno obratno: glede na demografsko situacijo bi morala Slovenija postati vrhunska univerzitetna destinacija, vabiti bi morali nadarjene študente z vsega sveta. Pritegnili bi sposobne študente in marsikateri med njimi bi tukaj po študiju našel delo, si ustvaril družino, predvsem pa prispeval k razvoju Slovenije. K razvoju prispevajo zlasti najsposobnejši, in pametne države delajo vse, da jih pritegnejo in zadržijo.
A za takšno razmišljanje pri nas ni kaj prida posluha – čeprav je v Drzni Sloveniji predlagana možnost poučevanja v tujih jezikih, bo to zelo težko spraviti v življenje. Na naši univerzi smo pred časom že predlagali, da bi testno na vseh nivojih uvedli poučevanje v angleščini. Na doktorskem študiju, ki je že v angleščini, imamo kar 46 odstotkov tujih študentov. To pomeni, da slovenske univerze niso nezanimive za študente iz drugih dežel. In pri tem ne gre samo za študente iz bivše Jugoslavije, temveč tudi iz zahodnega sveta in Azije.
To bi morala biti pot naprej, ne pa vpisovanje 70 odstotkov generacije na univerze. Premalo se zavedamo, da dobra univerza potrebuje dvoje: odličen profesorski kader in odlične študente. Ne da se ustvariti odlične univerze z odličnimi profesorji in s povprečnimi študenti – ali obratno.
Seveda pri vsem tem ni treba izumljati tople vode, po svetu to počnejo že leta in leta. Treba se je tem procesom le pridružiti oziroma, če rečem v jeziku gospoda Boruta Pahorja, gre za vprašanje, ali hočemo skočiti na ta vlak ali ne?
Pogledi, št. 19, 28. september 2011