Vladimir Jurowski
Glasba je znanost in hkrati duhovna umetnost
Foto: aclarke@imgartists.com
14. 08. 2013
Vladimir Jurowski (1972) je šef dirigent Londonskih filharmonikov in ena izmed najpomembnejših osebnosti britanskega glasbenega življenja.
Decembra leta 2005 ste z Orkestrom obdobja razsvetljenstva nastopili v Ljubljani. Ste morda obiskali Konjšico, kjer je pokopan Carlos Kleiber, vaš vzornik?
Žal nisem mogel. Spomnim se, da je bila Ljubljana tedaj povsem zasnežena.
Ste Kleiberja osebno poznali?
Razen ožjih sorodnikov so ga redki poznali osebno. Bil je zelo sramežljiv človek. Imel ni niti enega učenca. Dopisoval si je sicer z nekim ameriškim dirigentom, vendar je bila tovrstna odprtost (glede na to, da ni maral stika z javnostjo) po svoje še eno njegovih čudaštev. Menda je veliko časa preživel v Konjšici s svojo ženo Stanko in se naučil tudi jezika. Preprosta podeželska zadovoljstva v slovenski vasici so mu pomenila več od udobnega življenja v Münchnu ali na Dunaju.
Kleiber se je glasbi posvetil z vsem svojim bitjem. Najbrž ni naključje, da je našel zatočišče ravno na podeželju. Vsi veliki umetniki gojijo globoko ljubezen do narave. To je značilno predvsem za Slovane, denimo Čehe, Slovake, Poljake, Ukrajince, Ruse, Srbe. Čeprav smo si različni, smo si v tej svojevrstni občutljivosti do narave, ki je v nekem smislu skoraj poganska, zelo podobni.
V čem je bil po vašem mnenju Kleiber tako izjemen?
V glasbi je znal poiskati bistvo tako kot le malokdo. Pri njem je glasba zvenela, kot da je edino tako mogoče in prav. Imel je božanski dar, da jo je poustvaril tako, kot da skozi njo govori skladatelj sam, čeprav ga že davno ni več med nami. Orkestralna glasba je umetniška oblika, ki je drugačna od opere. Instrumentalna glasba je včasih zelo abstraktna. Vendar jo je Kleiber izvajal, zlasti simfonije, kot da bi poznal skrivnostna, zanje napisana besedila. Občinstvo lahko prežame občutek, da v tej glasbi ni prav nič abstraktnega, da je slikovito živa in neposredno nagovarja poslušalca.
»Zdi se mi, da je v Rusiji in tudi drugih državah Vzhodne Evrope še vedno prisoten nekakšen snobističen pogled na klasično glasbo kot na nekaj, za kar je treba imeti akademijo.«
Kleiber je imel posebno osebnostno moč in je bil umetniško izjemno občutljiv. Mislim, da je bil vzrok za to tudi njegovo nenehno tekmovanje z očetom, ki je bil prav tako odličen dirigent – in ki vsaj na začetku ni odobraval sinovih ambicij, da bi se posvetil temu poklicu. To je Carlosu povzročilo vseživljenjsko travmo. Do konca je trdil, da njegov oče ostaja zanj nedosegljiv idol. O svojem delu se je vedno posvetoval z njim, vendar ga je v številnih delih presegel. Zapustil je tla poklicne varnosti in odšel v sfero absolutne čiste umetnosti, kar je izjemna redkost. Dirigentstvo je poklic, ki ima pogosto veliko opraviti s poučevanjem in usmerjanjem drugih, ni vse le glasba. Vendar se je Kleiber na svojih maloštevilnih koncertih uspel izogniti organizacijskim poslom.
Seveda so bili drugi veliki dirigenti, denimo Wilhelm Furtwängler, Bruno Walter, Otto Klemperer, Richard Strauss, tudi Kleiber starejši, vendar nihče od njih ni bil tako blazno in noro drzen kot Carlos Kleiber. Tako kot je on definiral principe profesionalnega orkestra, si nihče pred njim ni upal niti poskusiti. Glasbeni rezultati, ki jih je dosegal, so še danes edinstveni.
Je vaša zgodba primerljiva s Kleiberjevo? Tudi vaš oče je dirigent.
Na mojo srečo moj odnos z očetom ni bil niti približno tako težaven kot Kleiberjev. Moj oče ni nikoli tekmoval z mano. Veliko mi je pomagal, me podpiral in mi dal številne koristne nasvete. Imela sva pravi očetovsko-sinovski odnos, ki včasih ni bil lahek, ampak veliko bolj zdrav od tistega pri Kleiberjevih. Ne vem, kaj se je dejansko dogajalo med Erichom Kleiberjem in njegovimi otroki, vendar iz zgodovine vemo, da so lahko veliki možje do svojih otrok zelo strogi, posebno če kažejo znake genija. Kleiberjev odnos do sina se mi zdi podoben kot na primer pri Thomasu Mannu.
Ne le oče, tudi vaš ded je bil slaven glasbenik – skladatelj filmske glasbe. Vaša babica je bila hči znanega dirigenta Davida S. Blocka. Po dirigentskih stopinjah hodi tudi vaš brat, vaša sestra pa je učiteljica glasbe. Kakšno je bilo odraščanje sredi tako močne glasbene dinastije?
Po eni strani zelo enostavno. Glasba in gledališče sta bila naravni sestavini našega vsakdana, kot so za nekatere hrana, pijača ali televizija. Postalo je težje, ko sem spoznal, da se tudi sam želim ukvarjati z glasbo. Nenadoma sem začutil težo tradicije. Odgovornost, da postanem del dinastične linije in jo nadaljujem. Strah, da ne bom izpolnil pričakovanj. Mislim, da predvsem zaradi moje mame, njene zelo modre in ljubeče navzočnosti, nihče od otrok ni trpel morebitnih pritiskov dinastične tradicije. Pa tudi na Zahodu, kamor smo se preselili, ljudje niso veliko vedeli o nas. Poznali so sicer delo mojega očeta, vendar sem imel občutek, da lahko začnem povsem na novo.
Zakaj ste se odselili iz Moskve?
Sovjetska zveza je razpadala. Politična, ekonomska, socialna nestabilnost, strah pred tem, kateri novi komunist ali fašist bo prišel na oblast, ter naraščajoči antisemitizem so moje starše prisilili v selitev. Za našo družino, ki je judovskega porekla, so bili to težki časi. Moj oče v domovini ni imel ustreznih poklicnih priložnosti in jaz sem bil v letih, ko bi me lahko mimogrede poklicali v vojsko, kar je takrat pomenilo Afganistan ali eno od naših bivših bratskih republik. Življenje v Rusiji je postalo nevzdržno, zminimalizirano na izvrševanje zakonov. Čeprav smo morali pustiti za sabo vse – to je pomenilo tudi, da nisem nikoli mogel diplomirati na Moskovskem konservatoriju, kar sem si silno želel –, je bila odločitev, da smo leta 1990 državo zapustili, prava. Po drugi strani sem staršem hvaležen, da se nismo odselili prej in sem imel možnost odraščati v tradiciji in kulturi, ki ji pripadam. Izobraževanje, predvsem glasbeno, je bilo takrat še zelo močno.
Se je glasbeno izobraževanje po razpadu Sovjetske zveze res tako spremenilo?
Od perestrojke in razpada zvezne države je bila klasična glasba potisnjena na periferijo in je postala marginalna v splošni zavesti in kulturi. Sodobna Rusija ima, na žalost, zelo cenen okus za glasbo. Prevladuje zanimanje za pop, ki ga v zavest ljudi lansirajo množični mediji, televizija in komercializem. Mislim, da je to splošna težava v večini držav Vzhodne Evrope.
Po zatonu komunizma so ljudje začeli stremeti za zahodnimi ideali, ne da bi jih zares poznali. V kapitalizem so se vrgli nepripravljeni in nezaščiteni. Moč denarja in potrošništvo sta prevladala nad močjo kulturne tradicije. V mestih, kot so London, Pariz ali Berlin, je klasična glasba dostopnejša. Kultura je bolj demokratična in razsvetljena, seveda tudi zahvaljujoč številnim glasbenikom iz Vzhodne Evrope, ki tam delujejo. V Moskvi, kamor se zdaj pogosto vračam zaradi dela, sem ugotovil, da so v povezavah s tradicijo zazijale razpoke. Mladi ne poznajo kulture, kakršno smo spoznavali mi. V kulturnem razvoju, ki se je neposredno prenašal iz roda v rod, je prišlo do resnih prekinitev.
Ali to pomeni, da klasična glasba številnih mladih ne uspe nagovoriti?
Veliko mladih je prepričanih, da klasika »ni kul«. Drugače bi bilo, če bi jim dovolili, da bi pri njej lahko sami sodelovali in jo sooblikovali. To bi jih potencialno odvrnilo tudi od kriminala, droge in alkohola.
Mislite na projekte, kakršen je venezuelsko glasbeno šolstvo El Sistema in sloviti orkester mladih Gustava Dudamela?
Venezuelski sistem je dobra zamisel, vendar je deloval le v določenem času na določenem kraju. Ne verjamem, da bi ga lahko prekopirali kam drugam.
V Angliji imamo drugačno izobraževanje, ki je tudi uspešno in pomembno, a ni doživelo toliko svetovne pozornosti kot venezuelsko. V Rusiji, kjer veliko delam z mladimi, poskušam slediti britanskemu sistemu. Namesto da bi otroci zgolj poslušali koncerte, jih spodbujamo, da se glasbe aktivno udeležijo in sami preizkusijo inštrumente. Imam tudi projekte za študente, denimo na moskovskem konservatoriju je zelo dober zbor, v katerem so prihodnji zborovski dirigenti in pevci. Povabim jih na svoje nastope in jih hkrati izobražujem. To je nekakšen mojstrski tečaj. V Moskvi vodim tudi Državni akademski simfonični orkester, bivši orkester Evgenija Svetlanova. Z njim poskušam uvesti izobraževalna projektna dela, s katerimi bi šli, denimo, v šole in bolnišnice. Kajpak je za to potreben denar. Kar na tem področju počne Simon Rattle z Berlinskimi filharmoniki, je seveda izjemno, ampak seveda imajo sanjsko finančno podporo.
Kakšne možnosti imate v Londonu?
Dobre! Lani decembra denimo, ko smo z orkestrom pripravljali Ekleziastično akcijo Bernda Aloisa Zimmermanna, je skupina mladih, ki so se poimenovali »bend«, skomponirala svojo lastno skladbo na isto temo. Na dan našega koncerta so jo predstavili v preddverju Royal Festival Hall. Bilo je čudovito.
Po koncertih velikokrat priredimo pogovore. Udeležuje se jih čedalje več ljudi. Zelo so radovedni, kaj ustvarjalci mislimo o glasbi, ki so jo slišali, vendar tudi mene zanima, kaj imajo poslušalci povedati o njej. Tudi v ruskih kulturnih institucijah razumejo, da je treba imeti dobre odnose z javnostjo, če želijo prodajati vstopnice, vendar jim je koncept izobraževanja občinstva povsem tuj. Zdi se mi, da je v Rusiji in tudi drugih državah Vzhodne Evrope še vedno prisoten nekakšen snobističen pogled na klasično glasbo kot na nekaj, za kar je treba imeti akademijo.
Pa saj klasična glasba res ni razumljiva vsakomur?
Seveda je potrebna vrhunska izobrazba za tiste, ki želijo delati v orkestrih, se z njo ukvarjati poklicno. Vendar pa poslušalec za to, da uživa v lepoti glasbe, ne potrebuje ne spričevala ne poglobljenega študija.
Številni nepoznavalci se klasične glasbe bojijo, češ da bi se nanjo morali pripraviti. Res je, da ima človek več od koncerta, če ve, kaj posluša, in skladbe pozna, ampak to so stvari, ki se jih lahko nauči. Če bi imeli le hollywoodske filme, evrovizijske pop skupine in muzikale, ne pa resne glasbe ali gledališča, bi bila naša čustvena eksistenca zelo osiromašena. Lepota glasbe je spremenila, rešila življenja številnih. Ljudem je pomagala preseči težave, ko so se soočali z vojnami, uničenjem, usodnimi boleznimi.
Glasbeniki smo odgovorni, da glasbo približamo ljudem, da jim ni neprijetno, ko so intelektualno in čustveno izzvani. Množice se vedno raje odločijo za lahkotnejšo zabavo, ker ne zahteva večje pozornosti.
Vi sami ste v času sodelovanja z Londonskimi filharmoniki povsem napolnili dvorane. Ali delate kaj drugače kot drugi?
Prizadevam si pomladiti občinstvo in pritegniti ljudi, ki niso nujno glasbeniki, vendar bodo na koncertih prejeli nekaj, kar jih bo spodbudilo k raziskovanju tega neskončno bogatega sveta. Klasično glasbo poskušamo povezati z vsakdanjim življenjem in pokazati, da ni muzejski izdelek, za katerega se zanimajo le starejši ljudje in sami glasbeniki.
Pravzaprav izraza »klasična glasba« ne maram. Nanaša se na specifično zgodovinsko obdobje – Mozart, Haydn, Beethoven, Schubert. Izraz »resna umetnost« (v nasprotju s popularno ali zabavljaško umetnostjo, entertainment) se mi zdi ustreznejši. Mislim, da je za ljudi pomembno, da slišijo določene skladbe, da jih slišijo v povezavi z drugimi deli in drugimi umetnostmi, kot so denimo gledališče, film, vizualna umetnost ali video instalacije.
V zadnjem letu je bilo nekaj koncertov zares velik izziv tako za nas kot za občinstvo, vendar so bili odzivi izjemno dobri, prav tako obisk. Ko smo, denimo, igrali Preživelega iz Varšave Arnolda Schoenberga in skladbo Intolleranza 1960 Luigija Nona, potem pa Beethovnovo Peto simfonijo, sem ljudi videl v solzah! In poslušalcev sploh ni enostavno spraviti v jok. Običajno skladbe poslušajo, morda jih celo poznajo in so jim všeč, a se nanje ne odzovejo čustveno. Vendar je resna glasba lahko dosti več kot le čudoviti zvoki.
Glasba je univerzalni jezik, ki ne kliče po slovarjih, pa vendar – zakaj nas določeni deli skladb navdahnejo in drugi pustijo povsem hladne?
Glasba je znanost in hkrati duhovna umetnost. Upošteva pravila fizike in akustike. Nanjo se lahko odzovemo na fizični ravni. O tem, denimo, da določenih melodij ne bi smeli igrati vojakom, ker jih poženščijo, in druge ne bi smeli poslušati otroci, ker zaradi njih prehitro odrastejo, je govoril že Platon. Fizični odzivi so razložljivi z glasbenimi kombinacijami, ki nam povzročajo ugodje ali nelagodje, nas pomirijo.
Obstaja pa tudi duhovni odziv, ki zahteva drugačne priprave. Povezan je s stopnjo naše notranje odprtosti. Če dovolimo intuiciji in srcu, da nas pri poslušanju vodita, nam umetniško delo lahko spregovori neposredno. Za to ne potrebujemo nobenih razlag. Od človekovega razvoja in njegove priprave na poslušanje je odvisno, kaj dobi od nekega umetniškega dela.
Kaj je tisto največ, kar lahko dobimo od glasbe?
Dvigne nas nad dnevne rutine in banalno pritlehno raven in je zato lahko povsem duhovno odkritje. Ob poslušanju glasbe je mogoče izkusiti skoraj religiozne ekstaze. Sodobne raziskave potrjujejo, da vsak človek, naj je še tako pameten ali bogat, potrebuje nekakšne vrste religijo, nekaj, v kar verjame, ker brez tega ni mogoče živeti.
Hočete reči, da lahko vera v glasbo osmisli posameznikovo eksistenco?
Resna glasba lahko nadomesti religijo številnim, ki niso verni, ki ne hodijo v cerkev, ne molijo. Njihove izkušnje so včasih primerljive z religioznimi. Ko se ukvarjajo z umetniškim delom, jim to vzbudi različna občutja in čustva, ob poslušanju, denimo, podoživimo trpljenje, strah, sočutje. To nas lahko vodi v izkušnjo katarze, kot so to imenovali Stari, v duhovno očiščenje.
Se izkušnje pri doživljanju glasbe na koncertih ali ob poslušanju posnetkov, celo po slušalkah, razlikujejo?
Četudi so glasbeni pripomočki zelo kakovostni, izkušnje ne moremo enačiti. Kar lahko doživimo na koncertih, ne moremo izkusiti doma. Če svojo čustveno izkušnjo delimo z drugimi, postane veliko močnejša. Iz zgodovine vemo, da so umetniška dela izzvala tudi revolucije. Z aktivnim poslušanjem glasbe na koncertih, včasih nevede in nehote, prispevamo h kvaliteti izvedb in postanemo del zaokrožene celote med glasbo, izvajalci in poslušalci. Socialna izkušnja se preplete z estetsko. Vse, kar počnemo zavestno in aktivno, spreminja našo osebnost in s tem, ko spreminjamo sebe, spreminjamo svet.
Kako se počutite z dirigentsko taktirko v roki? Včasih na koncertih presenetite s klečanjem na kolenih, igranjem na inštrumente in podajanjem rekvizitov.
Omenjene stvari so gledališki vložki, kar očitno izhaja iz tega, da sem v preteklosti dirigiral veliko oper in se imam na splošno za gledališkega ustvarjalca. Gledališče me zanima že od otroštva in mi je kot umetniška oblika zelo všeč. To vnašam tudi v simfonično glasbo.
Obstajajo med orkestrsko glasbo in gledališčem podobnosti?
Glasba se v bistvu ne razlikuje veliko od gledališča v smislu, da tudi Shakespearjevih dram ne uprizarjamo enako kot Čehova ali Strindberga. In Becketta, Ionesca ali Stopparda režiramo spet povsem drugače. Igralci te razlike razumejo nemudoma. Pri glasbenih izvedbah so te na prvi pogled manj očitne, čeprav so razlike med Haydnom in Brahmsom ali Šostakovičem ali Bachom prav tako ogromne. Zame je pomembno, da poskušam spreminjati svoj pristop glede na to, kaj neko glasbeno delo zahteva. To povzroči, da me morda občinstvo dojame podobno kot igralca, človeka s tisoč obrazi. Ampak to izvira iz mojega spoštovanja do osnovnih zamisli skladateljev. Zame je biblija in končni cilj, da glasbo poskusim približati temu, kar mislim, da si je skladatelj zamislil, ko jo je ustvarjal.
Kateri so vaši najljubši skladatelji?
Začeti moram pri Bachu in Beethovnu. Brez njiju ne bi bilo temeljev naše umetnosti. Blizu so mi Mahler, Berg in Šostakovič. Prišteti moram še Musorgskega, Stravinskega in Prokofjeva. In veliko skladateljev iz zadnjega stoletja. Zlasti v zadnjih desetletjih je nastalo veliko glasbe, ki jo obožujem. Seznam je zelo dolg.
Vas torej ne moti, da je projekt The Rest is Noise omejen izključno na glasbo 20. stoletja?
Sploh ne. Mislim, da je pravi blagoslov, da smo se omejili le na to glasbo. Izbiramo lahko iz ogromnega repertoarja. Občinstvo bo letos slišalo skladbe, ki jih na simfoničnih koncertih zelo redko izvajajo, če omenim le dve z naslednjega koncerta – Webernove Variacije in Dvojni koncert za dva godalna orkestra, klavir in timpane Bohuslava Martinůja. Letos imajo poslušalci izjemno priložnost, da izvedo več o tej glasbi. Festival smo si zamislili tako, da bomo glasbeno zgodovino 20. stoletja predstavili v kronološkem zaporedju od januarja do decembra. Trenutno smo sredi tridesetih let prejšnjega stoletja.
V socialnem, ekonomskem in političnem smislu je bilo prav to obdobje zelo težko …
To so bili za mnoge grozljivi časi. Vendar je bilo v smislu umetnosti to zelo plodno in navdihujoče obdobje in je rojevalo velike umetniške stvaritve. Ne verjamem, da bi imeli vsa ta čudovita umetniška dela, če bi bilo življenje takrat enostavnejše. S tem ne pravim, da si želim več vojn in katastrof, vendar pa vsaka stvar, ki se nam zgodi, učinkuje na nas večplastno.
Se vam zdijo umetniške revolucije potrebne?
Brez genijev, kot so bili Wagner, Mahler ali Schoenberg, ki so bili rojeni pred svojim časom in so trmasto sledili temu, v kar so verjeli, bi bili brez velikih dosežkov. Mislim, da so za razvoj umetnosti in kulture revolucije nujno potrebne in se dogajajo.
Drugače je v družbenem smislu. Če izhajamo iz šolske formule, da se revolucija pojavi, ko višji razred ne zna, nižji pa noče naprej na isti način, torej revolucije sledijo obdobjem stagnacije, potem so gotovo neizogibne. Vendar mislim, da niso potrebne. Odraščal sem v sovjetskem sistemu in predobro vem, kaj prinesejo s sabo: nasilje in destrukcijo. Če se lahko izognemo nenadnim spremembam, predvsem kadar so vanje vpletena življenja številnih, je dosti boljša organska evolucijska pot. Sam se nagibam k razvoju korak za korakom. Nekatere zamisli so težko dosegljive, vendar če bi šel na vse ali nič, bi bolj verjetno dosegel nič.
Ste verni?
Ne pripadam nobeni veroizpovedi. Nisem ne kristjan ne jud in ne budist, čeprav imam v sebi elemente vseh treh. Rad obiskujem cerkve in svete prostore, ampak najraje sam in ko v njih ni veliko ljudi. Veliko meditiram. Zelo rad imam naravo, predvsem gore in gozdove, manj morje. Vendar imam trenutno toliko obveznosti, da sem srečen že, če najdem prosto popoldne, ko lahko v miru berem knjigo v senci pod drevesom.
Letos teče trinajsto, po skupnem dogovoru zadnje leto vašega vodenja v Glyndebournu. V medijih krožijo govorice, da vas snubijo za glasbenega direktorja Bostonskih simfonikov. Boste sprejeli?
Z Londonskimi filharmoniki imam pogodbo do leta 2017. In imam svoj ruski orkester. To je dovolj. Če si uspešen na svojem področju, nastopi nevarnost, da postaneš del utečenega kolesja, sistemskega procesa, kjer en dogovor vodi v drugega. In lahko povsem izgubiš občutek za ustvarjalni zagon, ki je bistven. Globoko preziram prakso, katere del sem, da moram načrtovati svoje življenje leta vnaprej in imam v svojem dnevniku zapisano, da bom, denimo, 3. oktobra 2017 imel vaje Brucknerjeve 5. simfonije v Münchnu. Zame je to povsem nenaraven način hoje naprej in sčasoma se bom poskušal izviti iz tega sistema. Trenutno je še zelo težko.
Kakšni izzivi so še pred vami?
Res je, da sem v smislu širine repertoarja že veliko naredil, vendar so še številna dela, ki bi se jih rad lotil. So tudi taka, ki se sem jih že, pa bi se jih rad ponovno: drugače, bolje. Končno, rad bi se posvetil glasbi, ki se šele rojeva, ustvarjal novo. Nekoč bi rad postal projektni umetnik, ki nima koncertov vsak mesec ali produkcije vsake pol leta, temveč izgine in se znova pojavi z nenavadnimi stvarmi.
Boste dirigent vse življenje?
Težko rečem. Morda se bom nekega dne preizkusil kot gledališki režiser. Do gledališča sem vedno čutil naklonjenost. Mogoče se bom kdaj opogumil in kaj uprizoril. Zagotovo bom ostal na poti nenehnega raziskovanja in poučevanja mlajših generacij ter razsvetljevanja ljudi s posredovanjem svojega znanja. Kako bo to vplivalo na mojo kariero dirigenta, ne vem. Vsak nov dan prinese nove izzive in nove vpoglede. In takrat, v danih trenutkih, se poskušaš odločiti najbolj pravilno.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
