Philip Hoare, pisatelj
Morje nas privlači in odbija hkrati

Leta 2000 ga je na enem njegovih številnih potovanj našla ljubezen iz otroštva, strast do kitov, in ga popeljala na osebno, biografsko, literarnokritiško, socialnozgodovinsko in znanstveno raziskovanje. Za svoje delo Leviathan or, The Whale je leta 2009 prejel prestižno nagrado Samuela Johnsona. Zasvojenost s kiti in literarnimi deli Hermana Melvilla ga je vodila tudi do projekta »Moby-Dick Big Read«, velikega branja enega najpomembnejših romanov ameriške literature, kar je še vedno dostopno na spletu. Leta 2013 je izšlo njegovo delo o morju The Sea Inside. Hoare sodeluje z BBC-jem in je izkušen poročevalec ter gostujoči profesor na univerzah v Southamptonu in Plymouthu.
Ko se povzpneva v zgornje nadstropje Royal Festival Hall, se nama odpre pogled na London. »Ravno tam, poleg postaje Charing Cross,« pokaže skozi okno, »je Craven Street. Na tej ulici v hiši številka 25 je Herman Melville bival leta 1849 in ravno tukaj dobil zamisel za roman. Bilo bi čudovito, če bi bil v Londonu leta 2006, ko je po Temzi vse do Westminstra plaval kit. Zdi se skoraj, da je priplaval kot priča Melvillovemu ustvarjanju oziroma ga je na neki način priklical Moby Dick.«
Koliko je po vašem mnenju pomembno, da je Moby Dick dostopen neangleško govorečim bralcem?
Moby Dick je univerzalna knjiga, ki se ukvarja z univerzalnimi temami. To je eden od razlogov, zakaj je njeno sporočilo prepričljivo v vsakem jeziku. Kit je v naši zgodovini in kulturi simbol za različne stvari, denimo za ogroženost narave, ki je vse bolj pereča. V Bibliji, Koranu in številnih mitih o nastanku sveta je kit pošast. V Bibliji je pogoltnil Jona. V Koranu je ena od redkih živali, ki bodo šle v nebesa. Prisoten je v vseh kulturah, še posebno tistih, povezanih z morjem. Zdi se, da je Melville na neki način napisal moderno Biblijo. Res je, da je roman za številne težko branje. Meni ga je uspelo prebrati šele v tretjem poskusu. Ugotovil sem, da bi ga moral pravzaprav brati kot Biblijo, eno poglavje na dan. Čeprav je sama zgodba zelo preprosta, se pogosto zgodi, da povsem izgubimo dogajanje o Ahabu in belem kitu in smo popeljani v svet fantazije. Melville je izjemen pisatelj, zato nas nagovarja tudi danes. Ko je bil še živ, knjige ni nihče cenil. Prva izdaja ni bila razprodana. Ko je leta 1891 umrl, tega niso vedeli niti znani avtorji, kot sta bila Edith Wharton ali Henry James. Mislim, da bi bil Melville zelo vesel, ker je danes njegova knjiga tako cenjena.
Romana mnogi ne preberejo do konca. Je zato vaš projekt velikega branja Moby Dicka tako uspešen?
Ko sva se s prijateljico Angelo Cockayne odločila za projekt, v katerem bi prebrali celotnega Moby Dicka, sva bila presenečena nad odzivom ljudi, ki sva jih povabila k sodelovanju. Knjigo so želeli brati tako študenti kot zvezdniki, denimo Benedict Cumberbatch, China Miéville, sir David Attenborough, Simon Callow, Tilda Swinton. Poleg tega so znani umetniki k branju prispevali svoje umetnine, in tako je vseh 136 zvočnih posnetkov Moby Dicka na spletu opremljenih s slikami. Postal je izjemen projekt, ki je še vedno povsem brezplačno dostopen na spletu. Dobra stvar Moby Dicka je ta, da lahko poslušaš le posamezna poglavja. Zgodbo do neke mere poznamo vsi in vsako poglavje je zgodba zase. Ne verjamem, da bi katerakoli druga knjiga delovala podobno. Veliko branje je bilo zelo uspešno, ta spletna stran ima kar pet milijonov ogledov. Letos decembra pa bo Moby Dick verjetno spet v središču zanimanja.

Zakaj?
V kinodvorane prihaja film Rona Howarda The Heart of the Sea po istoimenski knjigi Nathaniela Philbricka. Zgodba temelji na zgodovinskih dejstvih o ladji Essex, ki so bila Melvillov navdih za Moby Dicka. V njem je prikazan tudi možen razlog, zakaj je kit potopil ladjo. V filmu kit sledi preživelim in na koncu pride do zanimivega preobrata, fantazijskega prizora, o katerem pa ne bom govoril, ker nočem pokvariti ogleda. To je primer filma, ki ga je spremenila zgodovina. Če bi bil posnet denimo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, bi bil to le film o lovljenju kitov in se v njem verjetno nihče ne bi vprašal, kaj si kit misli o ljudeh. Narejen je domiselno, prefinjeno in ganljivo. Mislim, da ustvarjalci upajo na nominacijo za oskarja.
Če bi Melville roman pisal danes, ga po vašem mnenju ne bi nikoli končal, ker bi neprestano guglal o kitih. Kako je vam to uspelo s knjigo Leviathan?
Verjetno je tudi jaz še ne bi končal, če mi je založnica ne bi iztrgala iz rok (smeh). S kiti sem postal zasvojen podobno kot Melville. O teh živalih je ogromno za povedati in z moderno znanostjo se dognanja spreminjajo zelo hitro. Prepričan sem, da je Melville dobro vedel, kako izjemno inteligentni so kiti. Na neki način je bil preroški pisatelj. V enem od poglavij se sprašuje, ali bi te živali lahko izumrle, in ugotavlja, da ne, ker bo voda spet zalila svet in bodo plavale po Moskvi in Parizu. Ko sem začel pisati, me je skrbelo, če sploh lahko kdo po Melvillu napiše knjigo o kitih. Edini način je bil, da sem sledil njegovim korakom, kot bi kita videl sodobni Melville. Zame je bilo pisanje Leviathana skoraj nekakšno posodabljanje Moby Dicka za 21. stoletje in zato zelo privlačno.
Ko je vaš prijatelj John Waters ugotovil, kako zelo ste zasvojeni s kiti, vam je predlagal, da se lotite pisanja o njih. Je pomagalo?
Mislim, da bom s kiti vedno zasvojen, verjetno pa sem prešel začetno norost. Ta zasvojenost je postala del mojega življenja. Kot postanem nemiren, če vsak dan ne plavam, tako postanem nemiren, če kitov dalj časa ne vidim, in vedno se imam česa veseliti. Zdaj o njih pišem, poročam, predavam, se o njih pogovarjam z znanstveniki. Za pisatelja je vznemirljivo, če najde zgodbo, katere del lahko postane. Pogosto pišemo o nečem, kar se je že zgodilo, ta pa se dogaja prav zdaj in se še vedno razvija in nadaljuje.
Vsakič ko preberem vašo zgodbo o srečanju s kitom glavačem, me zelo gane.
Tudi sam postanem čustven, ker je nekakšen vrhunec vsega, kar sem v življenju naredil in kar je naredil človek. Ko človek vidi delfina ali kita, ga to zelo prevzame. Na čolnih sem videl jokati odrasle moške, močne in vzdržljive. Težko je opisati, česa v nas se te živali pravzaprav dotaknejo. To ni sentimentalnost in je nad čustvi, je nekaj zelo globokega. Morda so kiti zapustili zemljo in odšli živet v morje. Morda bi te živali lahko bile kot mi, vendar so zdaj drugačne. Ljudi posebej navdušijo delfini, ker so nekakšna oceanska različica nas, celo po velikosti. Podelimo jim človeškega duha, ko jih vidimo drseti skozi vodo, zdijo se nam čudoviti, brezskrbni, kot sanje. Del naše duše potuje z njimi in zdi se nam, da če bi lahko bili povsem svobodni, bi bili kot delfini. Čeprav imajo gotovo tudi oni svoje težave.

Kitom smo ljudje povzročili veliko gorja. Kako se počutite, ko se spomnite, da ste odraščali v kitolovski kulturi?
Krivega, seveda. Zdi se mi skoraj neverjetno, kaj se je dogajalo še v času mojega življenja – da se je mati ličila s šminko iz kitovega olja, da smo jedli margarino, v kateri je bilo kitovo olje, da so bile strune na teniških loparjih iz kitovega drobovja, da so iz njihovih kosti delali korzete. Kite so uporabljali za olje in hrano. Bili so gospodarski vir in postali so del industrijske revolucije. Čeprav jih danes številni ščitijo, jim grozijo novi vidiki sodobne tehnologije. Oceani postajajo vse bolj onesnaženi in ker so kiti na vrhu prehranjevalne verige, to nanje najbolj vpliva. Zdi se čudno, da je usoda teh ogromnih živali v rokah človeka, ki že od Biblije naprej verjame, da ima pravico krojiti svet in mu gospodovati. Upam, da se mu bo morje uprlo. Da je morje eden zadnjih prostorov, ki ga lahko spremeni, čeprav nisem prepričan, kako dolgo še. Po koščkih uničujemo zemljo, živali in kanibaliziramo svoj lasten obstoj. To je zelo kratkovidno. Vendar ne želim biti pesimističen. V zadnjih desetletjih smo naredili tudi dobro stvar – kite smo nehali ubijati. Tako se je, denimo, lani pri migraciji z Antarktike v Avstralijo vrnilo za deset odstotkov več mladih kitov grbavcev. Ob ekoloških grožnjah lahko zelo hitro postanemo depresivni, ker se počutimo nemočne, da bi karkoli spremenili. V resnici imamo enako moč, da stvari spremenimo z boljšega na slabše kot s slabšega na boljše.
Čeprav smo kite prenehali loviti, pa so te živali ponekod še vedno v ujetništvu, celo v Evropi. Kakšno je vaše stališče?
To se mi zdi šokantno. Številni so spoznali, da cirkus s sloni, tigri ali z levi ni dobra stvar, vendar v Evropi, Ameriki in na Daljnem vzhodu še vedno dovoljujemo, da so živali kot kiti in delfini ujete v povsem nenaravnem okolju. Živali, ki imajo na voljo tri četrtine zemeljske površine s prostorninami, ki segajo več kilometrov globoko na dno oceana, postanejo ujetniki plavalnih bazenov. Očitno je to zelo narobe.
Dokumentarec Blackfish govori o kitu ubijalcu v Orlandu na Floridi, ki je zaradi ujetništva postal povsem psihotičen. Po drugi strani pa je težava v tem, da nekatere države, kot so Norveška, Islandija, Ferski otoki in Japonska, še vedno lovijo kite. Japonci lovijo celo delfine in tiste, ki jih ne pojedo, prodajo v Rusijo in drugam. Z naše kulturne perspektive se nam zdi nemogoče, da bi kdorkoli verjel, da je to prav. Vendar imajo Japonci drugačno kulturo in odnos do njih. Številni mladi Japonci niti ne vedo, da njihova država to počne. Ko ugotovijo, so osupnjeni. Pri spremembah bo pomagala izobrazba, ne soočanje. Biti moramo optimistični, sicer se lahko ustrelimo, mar ne? Kiti nam dajejo občutek velikanskega duha, življenja, lepote in možnosti spremembe na boljše. Dejstvo, da so prenesli vse, kar smo jim slabega povzročili, da še vedno prenašajo in ljubijo, nas spomni, da so na svetu še dobre stvari.
Mislite, da bomo v prihodnosti izvedeli, kaj si kiti mislijo o nas?
Del mene upa, da nikoli. Nekateri kiti živijo do tristo let. Ti so bili živi že v času njihovega iztrebljanja v evropskih vodah in ko je Melville pisal Moby Dicka. Ne verjamem, da bi nam ti kiti laskali. Čeprav vemo, da te živali komunicirajo med sabo, denimo kit glavač s klikanjem, so to verjetno povsem drugačne informacije. Morda kompleksni podatki ali informacije o tem, kako potujejo na tisoče kilometrov. Morda med sabo komunicirajo, kaj čutijo. Predvsem zobati kiti, med katere sodijo kit glavač, orka in delfini, imajo zelo razvito amigdalo, del možganov, ki se ukvarja s čustvi. Znanstveniki govorijo, da imajo občutek kolektivne individualnosti. Vemo, da imajo delfini imena, vendar lahko obstajajo le znotraj skupnosti. Če vidiš delfina samega, pomeni, da je bolan, mentalno ali fizično, kar se zdi nekakšna metafora za nas. Vsekakor pa se zdi, da so svobodnejši. Ni jim treba plačevati najemnin, voziti avtomobilov ali urejati različnih svari, zato ne potrebujejo tovrstne komunikacije. Želja, da bi jih razumeli, se zdi še en vidik manipuliranja narave v našo korist. Z njimi se hočemo pogovarjati. Je to za njih dobro? Celo opazovanje kitov verjetno ni, razen da se o njih učimo. Vendar pa je res, da so radovedni in se sami približajo čolnom. Ko sem bil z njimi v vodi, sem čutil, da so me opazovali, si želeli razložiti, kaj delam v njihovem svetu. Kdo sem, kaj predstavljam. Vem, da sem jih zanimal, in to je fascinantno.
V knjigi The Sea Inside pravite, da ste imeli do morja nenavaden odnos že kot otrok in se niste upali dotakniti niti slike morskih živali v enciklopediji, ker vas je bilo strah, da bi vas to odneslo v drug svet.
In še vedno čutim tako. Živim ob morju v Southamptonu in kadar sem doma, plavam vsak dan. Pred nekaj dnevi sem se vrnil z enomesečnega potovanja iz Cape Coda in s Haitija, kjer sem tudi plaval vsak dan. Vendar me je še vedno vsakič, ko se odpravim v morje, neznansko strah. Na Karibskih otokih sem plaval v 900 metrov globoki vodi. Tam so ogromni lignji, morski psi in kiti. Seveda je moj strah upravičen. Vendar so oceani svet, o katerem vemo manj kot o Luni. Več ljudi je bilo na Luni kot v najglobljih delih oceana.

V tem tridimenzionalnem svetu ne moremo živeti, v njem celo ne moremo preživeti veliko časa. In na neki način smo v vodi povsem neuporabni. Ta modri svet je čisto svoj univerzum. Melville pravi, da ga prekriva koža, nekakšna membrana, tenka plast, ki jo predremo, ko gremo v morje. Vanj projiciramo skrivnostnost. Če bi bil naš planet brez vode (seveda potem na njem ne bi mogli živeti), ne bi imeli nobenega kotička, kjer bi počival naš občutek nedojemljivosti. Čeprav je to okolje fizično tukaj, je povsem drugačno. Na otokih, kot je Britanija, je morje vedno blizu. Sam imam morje vedno v mislih. Hkrati pa me navdaja s strahom. Ne morem natančno razložiti, zakaj. Prepričan sem, da to velja za večino. Človek nikoli ne ve, kaj se skriva na dnu, zdi se nepredvidljivo. Vendar nam to buri domišljijo, navdihuje sanje. To je razlog, da morje obenem ljubimo in se ga bojimo. Vzbuja popolno nasprotje čustev, nas privlači in odbija hkrati.
»Če začutim, da se mi usta pričenjajo srdito kremžiti, če v moji duši zavlada vlažen november, če opazim, da se nehote ustavljam pred trgovinami s krstami [...], tedaj mi postane jasno, da je skrajni čas, da se kar najhitreje odpravim na morje,« pravi Melville na prvi strani Moby Dicka. Kdaj to začutite vi?
Vsak trenutek, prav zdaj, ko se pogovarjava. Morje ima terapevtsko vrednost in nekakšno duhovno razsežnost. Ljudje preživimo veliko časa v hišah, gledamo v ekrane, telefone, se ukvarjamo s stvarmi, ki so umetne in odrezane od zunanjega sveta. Morje je neposredna divjina. Četudi je v bližini mesto, smo v trenutku, ko stopimo v morje, v povsem naravnem okolju, ki človeka razbremeni stresa in vsakdanjih skrbi. V njem ni gravitacije, voda te podpira, zato ji moraš zaupati. V Londonu lahko potuješ s podzemno, taksijem, kolesom ali hodiš peš. V morju je vse, kar ostane, tvoje lastno gibanje. Nihče od nas ni prav dober plavalec; seveda eni plavajo bolje od drugih, vendar smo v morju vsi prepuščeni njegovi milosti. Če se odloči, da te bo vzelo, ne moreš storiti prav dosti. Lahko pride hudo neurje ali te odnese tok. Zame iti v morje predstavlja minljivost. Spomni me, da v tem življenju ni nič gotovega, da ljudje ne moremo nadzirati vsega. Domnevamo, da lahko (zaradi računalnikov, letal, avtomobilov, nakupovalnih centrov), vendar nas morje opozarja, da ni tako.
Pravite, da ste postali del zgodbe, ki se nadaljuje. O čem pišete zdaj?
Pišem novo knjigo o morju. Tokrat raziskujem, kakšen odnos so do njega imeli različni pesniki, pisatelji, slikarji in drugi. Trenutno sem pri pesniku Shelleyju, ki je bil obseden z morjem, vendar se ni nikoli naučil plavati. Byron mu je poskušal pomagati, toda neuspešno. Rad pa se je zvijal v klobčič kot zarodek, se vrgel na dno vode in tam ležal, dokler je mogel. Prepričan je bil, da je to zelo romantično. Rekel je, da se počuti, kot bi bil na drugem planetu. Seveda je Shelley utonil. V knjižnici Bodleian v Oxfordu so mi pokazali njegov zvezek, ki je bil rešen potem, ko je utonil. V njem so njegova poezija, risbe, skice in čečkanja, bil je pravzaprav zelo dober umetnik. Zvezek je iz finega italijanskega papirja, vendar je veliko besed izbrisanih, ker je plaval v vodi. Izgleda izjemno romantično, kot bi ga pisal nekdo v podvodnem svetu, morski deček ali deklica. Zanima me torej, kako so morje doživljali različni umetniki in kako se to odraža v njihovem pisanju in ustvarjanju. Seveda pa bom spet pisal tudi o kitih, pticah in drugih živalih.

Vaš slog pisanja še niso uvrstili v noben literarni žanr. Mediji ga vzporejajo s pisanjem W. G. Sebalda. Obstaja povezava?
Ko sem objavil knjigo Spike Island, mi je Sebald napisal čudovito pismo, kako zelo mu je bila moja knjiga všeč. Zdelo se mi je, kot bi dobil pismo od Charlesa Dickensa ali Hermana Melvilla. Potem sva si dopisovala. Sebald je moje delo zelo podpiral in o njem napisal nekaj izjemno lepih stvari. Ne verjamem, da pišem kot on, vendar mi je dal občutek pisateljske svobode. Da lahko sebe umestim v zgodbo in pišem, o čemerkoli želim. Da ni nujno, da je pripoved dolga in koherentna in si lahko privoščim, da se od nje oddaljim. Podobno je pisal Melville. Učil sem se od obeh. Sebalda sem srečal ravno tu, v Royal Festival Hall, ko je bral iz Austerlitza, svoje zadnje knjige. Po branju sva spregovorila par besed, bil je zelo prijazen. Rekel mi je: »V tvoji knjigi sem zares užival, upam, da ne boš užaljen, če bom iz nje ukradel par stvari!« Še danes me zanima, kaj je želel ukrasti, ker je nekaj mesecev pozneje umrl. Sebald je bil zame resničen mentor, ki opogumlja, in nekakšen literarni oče. Mislim, da je bil to za številne. Bil je izreden in veliko ljudi je pod njegovim vplivom začelo pisati na povsem nov način. Njegova smrt me je zelo prizadela. Rad si predstavljam, da bi si sicer še vedno dopisovala. Hranim pa njegova prekrasna pisma, ki jih je vedno podpisal kot Max. Bilo je zares žalostno, ko smo izgubili tako velikega literata in čudovitega človeka.
Vaša zgodnja dela vključujejo knjižne biografije znanih imen, Oscarja Wilda, Noëla Cowarda in Stephena Tennanta. Ste pa tudi avtor kataloga glasbene skupine Pet Shop Boys. Kako to?
Ko sem končal študij v Londonu, je bil punk še vedno priljubljen in je imel velik vpliv tudi name. Delal sem pri Raugh Trade Records. To so bili vznemirljivi časi glasbenih skupin, kot sta The Smiths ali New Order. Glasba me je zelo privlačila in imel sem svojo glasbeno založbo. Zame je bil to neke vrste umetniški projekt. Oblikoval sem ovitke za glasbene plošče, kar rad počnem še danes. Oblikovanje me zelo zanima. Takrat sva se spoznala z Neilom Tennantom iz Pet Shop Boys. To je bilo leta 1985 – in še vedno sva prijatelja. Ko so se odločili za katalog, veliko knjigo o vseh njihovih ploščah in drugem, so me prosili, ali bi ga napisal. Imel sem torej kariero v glasbi, kar se mi zdi nenavadno.

Kakšen odnos imate do glasbe danes? Kaj najraje poslušate?
Danes ne poslušam veliko glasbe, ker imam tinitus, šumenje v ušesih, kar je zapuščina mojega rock obdobja. Moj najljubši skladatelj je Benjamin Britten. Obožujem njegovo opero Billy Budd, ki, seveda, temelji na zgodbi Hermana Melvilla. In moj heroj in idol je David Bowie. Zame je David bog. Ljubim njegovo pesem Heroes, ker v njej pravi: »Želim si, da bi lahko plaval, kot lahko plavajo delfini.« In ker je o Berlinu, to mesto mi je zelo všeč. Od Davida Bowieja sem se veliko naučil, odprl mi je oči v številnih pogledih.
Je David Bowie še ena od vaših zasvojenosti?
David Bowie in kiti! Tudi o njem nameravam napisati biografijo. Prejšnji teden sem ponovno gledal The Man Who Fell to Earth, v katerem David igra nezemljana. Bil sem nadvse presenečen, ko sem ugotovil, da je v nekem prizoru, v katerem Bowie gleda televizijo, na njej tudi Billy Budd! Kako izjemno prepleteno, vse stvari v eni. Zdi se, kot da je tako usojeno!
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015