Balet SNG Maribor v petek pripravlja prvo slovensko integralno uprizoritev baleta Gusar
Gusar, byronovska baletna pustolovščina
Foto: Tiberiu Marta
08. 04. 2016
Latvijska naveza koreografa Aivarsa Leimanisa in dirigenta Farhadsa Stada označuje prvo integralno uprizoritev romantičnega baleta Gusar (Le Corsair) na slovenskih odrih. V osrednji vlogi pirata Conrada bo v tem delu francoskega skladatelja Adolpha Adama nastopil Anton Bogov.Baletni libreto Julesa-Henri Vernoy de Saint-Georgesa je nastal po motivih Byronove pesnitve, prvo koreografijo za Cesarsko operno gledališče (Théâtre Impérial de l'Opéra) v Parizu pa je ustvaril Joseph Mazilier leta 1856.Gre za primer orientalsko čutnega baleta, ki je doživel veliko glasbenih razširitev in koreografskih izpopolnitev, predvsem s postavitvijo Mariusa Petipaja za moskovsko gledališče Bolšoj, ki ga je skladatelj poudaril predvsem s temperamentnimi ritmi in s slogovno adaptacijo nekaterih eksotičnih motivov, da bi čim bolj prepričljivo »naslikal« pisano paleto psiholoških preobratov in razburkano atmosfero te »baletne pustolovščine«.Adolphe Adam je sicer danes najbolj znan po svoji glasbeni partituri baleta Giselle, s katero je po pariški praizvedbi leta 1841 dosegel svetovno slavo in v kateri je prvič uporabil tehniko vodilnih motivov, kar je za baletno glasbo tedanjega časa predstavljalo svojevrstno redkost, vendar je bil izredno plodovit skladatelj.Zložil je štirinajst glasbenih predlog za balet ter kar šestinštirideset oper in operet, še posebej uspešno pa je bilo njegovo sodelovanje s koreografom Mazilierjem, s katerim sta soustvarila kar pet baletnih predstav, Gusar pa ne sodi med najuspešnejše, vsaj če sodimo po tem, da je po premieri za več kot desetletje izginil iz repertoarja.
Problem z byronovskim junakom
Kot opozarja Damjan Virc, se je Vernoy de Saint-Georges, ki je veljal za prekaljenega dramatika in libretista, pri oblikovanju zgodbe, ki bi zagotovila trajni interes publike, posvetoval s koreografom Mazilierjem. Ta je razmišljal predvsem o tehničnih aspektih plesne realizacije na odru.
Z vidika tedanjih baletnih konvencij in občutka za pričakovanja publike je skorajda nujno moralo priti do nekaterih vsebinskih posegov, ki se razlikujejo od Byronovega izvirnika. Največji problem je bil povezan s konceptom byronovskega junaka, ki ga prevevajo svetobolje, cinizem, upornost in zanos, v odnosu do žensk pa se pogosto kaže kot nepopustljivo mizogina figura, ki je diametralno nasprotna šarmantnemu zapeljivcu in nikakor ne sodi v baletno upodobitev »popolne« romantične ljubezni med piratom Conradom in lepotico Medoro.
Naslednja težava je bila dramaturška konstrukcija srečnega konca, ki bi namesto byronovske resigniranosti v gledalcu vzbudila občutek ugodja. Poleg osnovne Byronove pesimistične premise, s katero je zapečatil tragično usodo upornika Conrada, ki v večini različic baleta preživi brodolom skupaj z izvoljenko Medoro, je opaznih še nekaj drugih vsebinskih detajlov, bodisi v karakterizacij oseb ali dogajalnih prostorov, ki jih v Byronovi pesnitvi ni.
Nekatere različice Gusarja so se pri konstrukciji zgodbe oprle tudi na druga Byronova dela, še posebej na satirično pesnitev Don Juan.
Četudi se balet po navadi zaključi s tehnično zahtevnim prizorom brodoloma, ga nekateri koreografi postavijo na začetek predstave kot dramaturško izhodišče in tako prestavijo akcijski prostor pretežno na celino oziroma v prostrano Otomansko cesarstvo, Conrad pa se poleg reševanja prelepe Medore iz harema Seida paše – podobno kot Johnny Depp v vlogi kapitana Jacka iz filmske franšize Pirati s Karibov – nameri poiskati novo ladjo, ki ljubezenski par popelje na konec sveta.
»Gusar, romantični balet, premiera: petek, 19.30, Balet SNG Drama Maribor«
Dovršeno in kompleksno delo
Kot poudarja Virc, je Adam, ki je umrl le nekaj mesecev po praizvedbi Gusarja, s svojim poslednjim baletom ustvaril dovršeno in v smislu orkestracije kompleksno delo, ki sledi Berliozovi kompozicijski logiki glasbene »reprezentacije«, na nekaterih mestih pa se tesno približuje tudi koreografskemu simfonizmu, ki ga je v domeni baletne glasbe do popolnosti razvil Čajkovski.
Nekateri Adamovi glasbeni pejsaži, ki ostajajo znotraj romantičnega kánona, sicer z dinamično gradacijo, s premišljenim kontrastiranjem in sopostavljanjem barvnih nians zvesto upodabljajo različne prizore, denimo sonèni zahod nad Črnim morjem, razuzdani bakanal na ladji, nenaden prihod grozeče nevihte, bučanje viharja, nasilno premetavanje ladje pred brodolomom in naposled nadzemeljsko ekstazo zaljubljencev Conrada in Medore, ki se višjim silam zahvaljujeta za preživetje.
Adamova kompozicijska tehnika, ki se po eni strani naslanja na »preverjene« harmonske konvencije romantičnega glasbenega stavka oziroma ustaljene modulacijske postopke, se še posebej v žanru baletne glasbe kaže v svoji formalni zaokroženosti in simetriènosti, ki sta pogojeni predvsem s skladateljevim dobrim poznavanjem baletnih konvencij oziroma specifičnih potreb za izvedbo zaželenih koreografskih izpeljav, zlasti v allegru in variaciji, ter plesnih figur nasploh.
Pregovorna Adamova lahkotnost skladanja pa s svojimi spevnimi melodičnimi domislicami namiguje tudi na izvajalsko in ustvarjalno spontanost, do neke mere celo na improvizacijo, ki pa je vselej podvržena »diktatu« plesnosti. Rezultat takšnega makroformalnega načrta je oštevilčeno zaporedje jasno strukturiranih glasbenih točk, ki si sledijo po logiki plesne progresije, obenem pa se »nekje vmes« vselej skriva moment presenečenja, ki po principu kontrasta zaostri odrsko dogajanje in skrbi za ohranjanje napetosti dramaturškega loka.
Zgodovina koreografskih revizij
Balet Gusar ima za seboj kompleksna zgodovino estetskih preobrazb in koreografskih revizij. Med najznamenitejše sodijo adaptacije Aleksandra Gorskega (moskovsko Carsko gledališče Bolšoj, 1912), Agripine Vaganove (Kirov balet, 1931), Petra Guseva (Mihajlovsko gledališče, 1955), Konstantina Sergejeva (Kirov balet, 1972; moskovski Bolšoj, 1992), Jurija Grigoroviča (1994), Ivana Liške (Münchenski balet, 2006), Alekseja Ratmanskega (moskovski Bolšoj, 2007) in Anne-Marie Holmes (Angleški nacionalni balet, 2013), kot kontinuiteta odprtega dela romantike pa se nadaljujejo tudi v današnjem času.
Na slovenskem baletnem prizorišču ga s produkcijo baleta SNG Maribor šele letos prvič odkrivamo v celoti, po klasični predlogi pa ga je ustvaril latvijski koreograf Aivars Leimanis. Leimanis je po uspešni karieri baletnega plesalca - sodeloval je med drugim z Baletom gledališča Bolšoj, Filipinskim baletom, Moskovskim festivalskim baletom ter v zvezdniški baletni skupini Vladimirja Vasiljeva in Jekaterine Maksimove - že dvajset let predvsem koreograf.
Za Latvijski nacionalni balet je koreografiral številne balete, kot so Francesca da Rimini, The Life, Fuete, Atlantis, Bajadera, Labodje jezero, Hrestač, Trnuljčica, Giselle, Raymonda, Don Kihot ter balet Karlsson Flies, za katerega je prejel veliko latvijsko nagrado za glasbo in posebno nagrado za najboljšo predstavo leta.
Dirigent Farhads Stade, ki od leta 1996 deluje kot dirigent Latvijske državne opere, se je kljub širokemu koncertnemu repertoarju postopoma specializiral za izvajanje opernih in baletnih del, med katerimi zasledimo naslove, kot so Straussova opera Saloma, Bellinijeva Norma, Puccinijeve opere Tosca, La bohème in Turandot, Verdijevi operi La traviata in Rigoletto ter baleti Don Kihot Ludwiga Minkusa, Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, Giselle, Trnuljčica, Hrestač, komični balet Doktor Auboli Igorja Morozova, balet Dama s kamelijami Raimondsa Paulsa, balet Ukročena trmoglavka Károlyja Goldmarka...
Poleg Antona Bogova bodo v osrednjih vlogah – izmenično, glede na datume predstav – nastopili še Tetiana Svetlična, Asami Nakashima, Sergiu Moga, Tijuana Križman Hudernik, Yuya Omaki in Filip Jurič ter drugi solisti in člani ansambla mariborskega baleta. Kostumograf predstave je Luca Dall'Alpi, scenograf Juan Guillermo Nova, oblikovalec luči pa Elvis Butkovič.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
18.11.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
