Oton Jugovec, pozabljeni mojster povojne slovenske arhitekture
Konstrukcija, oblika, detajl
31. 07. 2015
Med slovenskimi povojnimi arhitekti, ki so pomagali graditi novo družbo, nove tovarne, šole, inštitute in stanovanja, je poleg Edvarda Ravnikarja, Eda Mihevca, Danila Fürsta, Savina Severja, Ilije Arnautovića, Milana Miheliča in Stanka Kristla tudi Oton Jugovec, avtor Nuklearnega inštituta v Podgorici pri Ljubljani, Kulturnega doma Španski borci, Baze 20 in tudi oblikovalec likalnika Elma ter pisalnega stroja Emona.
Jugovčevo zgodnje ustvarjalno obdobje med letoma 1950 in 1960 je čas, ko se je jugoslovanski prostor že odpiral v širni svet in srkal mentalne premike druge polovice 20. stoletja. Tako so tudi k nam pritekale nove pomembne informacije. V zrelem obdobju Jugovčevega opusa pa sta se v slovenski prostor že prikradla postmoderna in kontekstualizem sedemdesetih in osemdesetih. Vendar je nanj vplivala predvsem moderna in njeni principi. Jugovčeva generacija je bila zaradi vojnih let starejša od ostalih študentov na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, a zato tudi bolj zrela, izkušena in razmišljujoča.
Maruša Zorec, arhitektka, raziskovalka in avtorica Jugovčeve monografije, pravi: »Jugovec je večino svojih del ustvaril po letu 1970, relativno pozno v primerjavi s svojo generacijo, ki je arhitekturne vrhunce dosegala v šestdesetih letih 20. stoletja. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih so potekali tudi širši premiki na polju ozaveščanja pomena konteksta, zgodovine in klasične arhitekture.« Praška šola je Jugovcu dala trdno tehnično podlago, tudi jasen koncept, čiste abstraktne tlorisne sheme, inovatorstvo; posledica Ravnikarjeve šole naj bi bil interes za detajl, ki pa je bil hkrati tudi posledica pomanjkanja tipiziranih gradbenih in oblikovanih elementov za vsakdanjo rabo. Modernizem se pri Jugovcu tako najprej kaže v pomenu funkcije, organizacije vsebine, svobodnega tlorisa in drznosti konstrukcije, v uporabi univerzalnih elementov v montažni gradnji, v odnosu grajenega do narave, v prostem pritličju, v obliki horizontalnega okna ... Poseben poudarek njegovi arhitekturi pa daje inženirstvo v pravem pomenu te besede (inženir kot izumitelj).
Ključen vpliv študija v Pragi
Oton Jugovec se je rodil leta 1921 v Radljah ob Dravi, oče je služboval v različnih krajih, zato so se veliko selili po Sloveniji, srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani. Pisal je pesmi in bil izredno glasbeno nadarjen, vpisal se je na glasbeni konservatorij, igral violino, saksofon in klarinet. Preigraval je jazz, ki je takrat veljal za »uporniško« glasbo. Leta 1943 je šel v partizane, deloval je v propagandni skupini Cankarjeve brigade.
Med letoma 1945 in 1948 je študiral arhitekturo v Pragi. O tej izkušnji je povedal: »V Pragi sem se zelo zgodaj navadil oblikovati vsako stvar po svoje. To se pravi imeti teoretsko osnovo in iz nje izhajati, da dobiš novo kvaliteto. Verjetno je to ta moja želja po oblikovanju vsakega detajla. Pri tem me Praga ni zaprla, ampak mi je dala odprto svobodo na način, da spoznaš problem in ga zato, ker ga spoznaš, lahko predelaš. Tehnološko mi je dala izredno veliko, v smislu, da tehnične plati ne gledam kot dokončne, ampak kot nekaj, kar se še lahko razvije.« Praga ga je očarala tudi kot mesto, a to mesto na Vltavi je očaralo večino takratnih praških študentov in turistov, saj je še nosilo pečat »zlate« Prage iz tridesetih let. »Praga je velemesto proti Ljubljani in če si kot mlad človek prišel v veliko mesto, si imel vendar več možnosti ne le gledati, ampak tudi občutiti to, kar gledaš!«
Kolektiv B
Po vrnitvi se je vpisal na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo v seminar Edvarda Ravnikarja. Že leta 1950 so se v kleti na Gradišču zbrali Svetozar Križaj, Uroš Vagaja, Ferenc Šmid, Eli Likar in Jugovec ter ustanovili skupino Bunker oz. Kolektiv B. Bili so prvi pravi oblikovalski studio in so začetniki slovenskega industrijskega oblikovanja, Uroš Vagaja pa tako ali tako sodi med pionirje slovenskega grafičnega oblikovanja. Kolektiv B se je podpisal pod likalnik Elma in pisalna stroja Tops in Emona, opremljali so trgovine, oblikovali reklamne napise, svetilke, stole, sejemske prostore ... Bili so prvi, ki so idejo industrijskega dizajna izpeljali v smislu celotnega procesa – od zasnove do izdelave prototipa.
Med letoma 1954 in 1956 se je Jugovec zaposlil v biroju Slovenija projekt in njegovo prvo delo je bilo sodelovanje z arhitektom Emilom Medveščkom pri izgradnji Glavne zadružne zveze Ljubljana na Slovenski ulici. Zasnovala sta stavbo s skeletno nosilno konstrukcijo, nošeno fasado, prostim pritličjem in ravno streho s programom. Pomembno pri tej zgradbi je, da je bil del investicije namenjen umetniškim delom, ki so postala del tega arhitekturnega korpusa. V tem obdobju je sprojektiral tudi vrstne hiše Park v Šiški, izdelal projekte za montažne hišice v Ankaranu, stanovanjsko hišo na Vrhovčevi ulici v Ljubljani, naredil projekt za montažno bencinsko črpalko in leta 1960 načrte za hišo na Mirju.
Hiša Gosar na Mirju je zanimiva – ima zadržano, strogo zunanjo podobo in razgibano notranjo strukturo volumnov. Gre za minimalistični kvadrat, ki sledi uličnemu gabaritu, na vrtni strani pa se spušča z enokapno streho. Zaprtost navzven, na ulico, in odprtost na dvoriščno/vrtno stran je posledica upoštevanja lege hiše na vogalu ulice. Gre za elementarnost in za »šolsko« negovanje temeljnih pravil geometrije in kompozicije.
V stanovanjskem naselju Selo (1965/69) ob Zaloški cesti v Ljubljani je reševal zapleteno urbanistično situacijo, konstrukcijski del stolpičev je prilagajal gradbenemu delu in omogočil fleksibilnost stanovanjski enot. Med letoma 1967 in 1969 je šel Jugovec na kratko »avanturo« v Libijo v okviru Slovenija projekta v Poslovnem združenju projektih organizacij Slovenije – Consortium. Ta kratki intermezzo pa je imel kljub vsemu vpliv na njegovo nadaljnje delo.
Zrelo ustvarjalno obdobje
Nuklearni inštitut Jožef Stefan v Podgorici pri Ljubljani je prvi veliki Jugovčev projekt, pri katerem je združil vse svoje dotedanje izkušnje in znanje. Nastajal je v letih 1960–66 in je zaradi vsebine in lokacije izrazito poseben. Nekateri elementi izhajajo iz idejne zasnove, ki jo je Jugovec pred tem naredil za dograditev fizikalnega inštituta Jožef Stefan na križišču Jadranske in Jamove ulice v Ljubljani, vendar ta zasnova ni bila realizirana. Misel je kljub vsemu razvijal naprej in v projektu za nuklearni inštitut se je iz tega miselnega procesa izkristaliziral nenavaden volumen zasukanega kvadratnega tlorisa in nenavadne oblike geometrično deformirane kocke reaktorja. Oba, tako tloris kot oblika, govorita o modernistični abstrakciji, ki so jo v arhitekturno govorico znali vplesti le redki arhitekti.
Nekateri razumejo to Jugovčevo obliko (deformirano kocko) tudi kot simbolno uobličenje jedrskega procesa ali gobe, ki nastane po jedrski eksploziji. Reaktor TRIGA spada med srednje velike reaktorje, namenjen je raziskovanju, šolanju in proizvodnji izotopov. Tlorisno zasnovo inštituta sestavljajo pogonski objekt in trakt za fiziko na severu ter reaktor in trakt za kemijo na južni strani. Pritlični trakt za fiziko je steklena konstrukcija z montažnimi fasadnimi polnili (betonske lamele), notranjost je konstrukcija s predelnimi stenami iz aluminijastih vertikal in lesenimi opažnimi ploščami, obarvanimi v rdeče. Stranska fasada pokaže, da gre za dvakrat zgibano dvokapno streho. Vodni stolp je umestil na drugo stran kompleksa ob kotlarno in trafopostajo in ga obogatil z inovativno oblikovanim stopniščem – elipsa stopnic, ki daje izreden likovni učinek. Osnovne elemente tega izredno zanimivega objekta torej na eni strani tvori vase obrnjen osrednji volumen, na drugi pa razraščena kompozicija ostalih objektov z montažno obešenimi fasadami.
Kulturni dom Španski borci
Pri nuklearnem inštitutu je bila vase obrnjena /introvertirana in koncentrirana oblika vis-à-vis širjave okoliških polj posledica vsebine, torej jedrskega reaktorja, pri zasnovi Kulturnega doma Španski borci v ljubljanskih Mostah pa je bila introvertiranost objekta posledica intenzivnega odgovora na okolico. Kulturni dom je namreč nastal med letoma 1979 in 1981. Jugovec je ob predstavitvi objekta v strokovni reviji Sinteza zapisal: »Stavba je postavljena v popolnoma zazidan center Most, kjer so predpisi narekovali skrajno omejenost objekta (na centimetre), tako po višini kot v tlorisu. Morda so prav te neugodne okoliščine prispevale k skrajno racionalnemu razporejanju in dimenzioniranju prostorskih in vsebinsko različnih sklopov.« Jugovec si je zastavil vprašanje, ali naj oblikuje štiri različno podrejene fasade ali ambiciozno osebno arhitekturo, ki bi preglasila okolico. Odločil se je, da bo svoje ambicije podredil danostim okolja in širšemu kontekstu. Tako je naredil glavno pročelje v dveh čistih ploskvah: polna stena in okno. »Nemir v okoliških fasadah obvladuje poudarjena basreliefna plastika, izpeljana kot grafična horizontalna črtna risba, v katero so skladno vkomponirane vse odprtine (okna). Vodilo pri načrtovanju je bilo: preprostost in vpetost v dani prostor, ob tem pa samoniklost v izrazu.«
Jugovec je tako na najboljši mogoči način zapolnil prazni prostor, »zaplombiral« zapuščino nedomišljenih načrtovanj v centru Most. Notranjost kulturnega doma je svetla kljub na videz skromnim svetlobnim odprtinam, prostor dinamičen – lesene stopnice, ki iz vhodne avle vodijo v prvo nadstropje, prostor razgibajo, leseni elementi so hkrati funkcionalni in okrasni. Tudi dvorana je obložena z lesom in s posebnim sistemom pritrjevanja lesa, ki je bil prirejen prav za to dvorano. Kontekst okoliškega moščanskega naselja torej določa zunanjost doma, notranjost pa program in njegovi vsebinski poudarki. Tiha zunanjost skriva presenečenje – razgibano notranjost stavbe.
Lebdeča streha
Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih se je Jugovec na Zavodu za spomeniško varstvo ukvarjal s sistematiko varovanja zgodovinskih in spomeniško zaščitenih objektov, pa tudi s posegi v staro substanco, in ob tem uveljavil svoj osebni modernistični pogled. Eden izmed njegovih posegov je cerkev v Ratečah, kjer je kot konstrukcijsko osnovo uporabil štiri obstoječe stebre cerkve, nanje položi obroč z betonskimi konzolami, ki lebdijo nad transparentno stekleno fasado. Šotorasta streha daje temu obnovljenemu objektu poseben pečat.
Med objekti, ki so nekaj posebnega in izrednega v Jugovčevem opusu, je Zaščitna stavba arheoloških ostalin Gutenwertha na Otoku pri Dobravi iz leta 1973. Maruša Zorec pravi, da v tem primeru sledimo razvoju dvokapne strehe pri Jugovcu, ki je zanj posebno pomemben arhitekturni element: »Z vedno novo, inventivno in drzno konstrukcijsko zasnovo poudarja lebdenje strehe nad terenom. Streha je arhetip, je horizontala in kot taka element, s katerim se Jugovec približuje naravi. Zaščitna stavba nad arheološkimi ostalinami Gutenwertha je po svoji čisti pojavni obliki neke vrste simbol in hkrati iniciacija tega zadnjega in hkrati najbolj kompleksnega obdobja njegovega ustvarjanja. Arhitektura je reducirana na svoje bistvo, da nosi in varuje, minimalistično drzna konstrukcija omogoča strehi, da konzolno lebdi nad travnato površino. Horizontala strehe se staplja s horizontalo dolenjske ravnine ob Krki. Streha na otoku je forma, ki napravi nevidno vidno. Udejanja Pirjevčevo ugotovitev, da se vprašanje arhitekture manifestira v prostosti prostora.« Pri Gutenwerthu polje valovi pod lebdečo streho, podobno pa se v Bazi 20 notranji prostor hiše odpira v naravo.
Baza 20, osrednji spominski objekt partizanskega Roga, je Jugovčevo zadnje veliko delo pred smrtjo. Končano je bilo leta 1988 po njegovi smrti (1987) in je eden izmed lepših objektov tega tipa v Srednji Evropi. Nenavaden, obiskovalcu prijeten ambient spominskega objekta bi bil v nekem drugem kontekstu lahko tudi prijetno bivališče. Hiša vzpostavi dialog z divjino gozda, hkrati je notranjost razgibana z ostrešno konstrukcijo in velikimi steklenimi površinami. Stoji na robu gozda v osi med dvema vrtačama. Princip gradnje je podoben kot pri starih barakah, stavba je na nosilcih nad terenom, obešena je na nosilno konstrukcijo, ki oblikuje tudi konzolni balkon. Na območju Kočevskega roga je bilo med letoma 1943 in 1944 postavljenih 26 barak, ki so nudile zavetišče štabu NOB, Izvršnemu odboru OF, CK KPS ter bližnjim partizanskim bolnišnicam in delavnicam. Danes se lahko na razstavi v spominskem objektu št. 16 vidimo vso zgodovino in takratno dogajanje v Bazi 20. Zasnova strehe sloni na principu odprte lesene konstrukcije dvokapnice in je avtorska interpretacija kozolca – toplarja. Objekt sestavljata dva trakta, ki se ožita in s tem odpirata sprednji odprti del proti svetlobi, ki pronica skozi okoliško zelenje. Zorčeva je lepo opisala: »Prosevanje svetlobe med drevesi gozda se z občutenim oblikovanjem svetlobnih pasov prenaša v notranjost hiše. Stekleni šivi rahljajo fasado in stopnjujejo napetost proti glavni odprtini. Podobne primere moduliranja svetlobe lahko srečamo pri Alvarju Aaltu in v moderni skandinavski arhitekturi. Upoštevanje vpliva svetlobe določenega kraja predstavlja za Kennetha Framptona enega pomembnejših dejavnikov kritičnega regionalizma.«
Intuitivno odzivanje na prostor in čas
Jugovec se je, kot vse občutljive osebe, odzival na čas, v katerem je živel, in tako je tudi njegova arhitektura ustvarjalni odgovor na kulturni prostor in čas, ki jima je pripadal. Na lokacijo, kjer je gradil, se je sprva odzival intuitivno, a bolj ko je zorel, bolj je vedel, zakaj, kdaj in kako je treba ravnati s prostorom in kako vanj umeščati arhitekturo. Zapisal je: »Moderna arhitektura je sestava elementov, ki so znani, toda sestavljeni morajo biti tako, da izražajo vsebino hiše. Temu se reče kompozicija in to je zame tisto pravo.« Bistvo moderne arhitekture pri njem izhaja iz funkcije in vsebine, izraža pa se z jasno konstrukcijo, ki je ena od klasičnih prvin arhitekture. Konstrukcija omogoča realizacijo bistva hiše in njenega koncepta.
Zasnove Jugovčevih konstrukcij so večinoma nastajale v sodelovanju z inženirjem Danijelom Smrekarjem. Tako sta z minimalnim številom nosilnih elementov in konzolno izvedbo strehe osvobajala notranjost in tudi fasado hiše, pogosto omogočila popolnoma transparentno in nenosilno strukturo fasade, organizacija notranjega prostora je bila svobodna.
Jugovec je razvijal popolnoma nove sisteme – na primer samonosne steklene stene, aluminijasto obešeno fasado reaktorja, montažno obešeno fasado fizikalnega trakta, salonitne sendviče sten pri hišicah v Ankaranu, sendvič panele stolpnic v Selu. Zanimala ga je sveža in nova uporaba poznanih materialov in standardiziranih elementov. Pogosto je tipizirane elemente uporabljal na nov način, na primer pri ograji nuklearnega inštituta, kjer je na zahtevo po ceneni izvedbi odgovoril z zamislijo iz tipskih betonskih robnikov, zapičenih v zemljo. Ograja je trajna in funkcionalna. Seveda pa ne smemo pozabiti njegove pionirske vloge pri slovenskem povojnem industrijskem oblikovanju, ustvaril je pomembne interjerje lokalov in trgovin, ki pa so žal vsi uničeni in so ostali le kot neme priče nekega časa na črno-belih fotografijah.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
