Majda Kne, knjigarnarica in pesnica
Lahko se še marsikaj zgodi – slabega ali dobrega
Foto: Tomi Lombar
10. 06. 2014
Majdo Kne že vrsto let srečujemo na oddelku za leposlovje v Konzorciju, kjer kot knjigarnarica iz rokava vselej strese kakšen zanesljiv knjižni nasvet in kritično ter poznavalsko pokomentira aktualno dogajanje na literarno-kulturni sceni. Zdi se, da sodi med tiste skoraj izumrle profile prodajalcev knjig, ki obiskovalcev ne usmerijo zgolj na računalniške baze podatkov, temveč jih znajo pritegniti s svojo širino in zavzetostjo. Z Majdo Kne smo ob njenem okroglem jubileju spregovorili o knjigarniškem poklicu, o slovenski bralni kulturi in o njenem lastnem pisanju.
V zadnjih desetletjih vas poznamo kot knjigarnarico, tistega starega kova, ki prepozna okuse in želje svojih bralcev. Pogosto prebiramo analize in statistike sprememb bralnih navad, katerih živa priča ste. So te spremembe vidne pri vaših kupcih?
Na takšna široka vprašanja je več možnih in hkrati resničnih odgovorov. Po eni strani gre za vprašanje o kupovanju knjig, kar je seveda povezano s kulturo branja, ni pa niti približno edini pokazatelj bralnih navad. Učinkovito lahko beremo tudi na druge načine – tako da si, sploh starejši, knjige med sabo izposojamo. Tovrstni bralci ne pridejo do mene. Po drugi strani je knjižnična mreža zanesljiva in razvejana, zna pritegniti z različnimi prireditvami in stimulansi, nič manj ali pa še bolj kot knjigarne.
Poleg tega je očitno že v naravi slovenskega naroda, da knjige kar rad bere, kupuje pa jih, če se le da, ne. Vse večjo vlogo imajo tudi antikvariati, ki jih je iz meseca v mesec več, ne samo v Ljubljani, in so zelo dobro založeni. Včasih najdem celo knjige, ki jih v knjigarnah še ni. Zadnje čase so mnoge, ne pa vse knjigarne res manj obiskane, vendar so manj obiskani tudi mnogi drugi prostori kulture (če smem o knjigarnah še govoriti kot o prostorih kulture in ne le kot o trgovskih prostorih), kjer je ponudba celo zastonj. Ljudje pač vse več delamo, vse bolj stiskamo z denarjem, vse več recimo vrtnarimo, po drugi strani smo menda vse bolj apatični. Seveda nas od klasičnega načina branja odvračajo mnogi drugi mediji. Tiskani mediji, knjigi najbližji, ki so včasih posvečali več pozornosti kulturi nasploh, imajo zdaj za kulturne prispevke manj prostora.
»Knjigarna je nekdaj veljala za središče kulturnega življenja, kar je delno še danes, v formalnem smislu pa je predvsem trgovina kot vsaka druga.«
Kljub temu pa se mi zdi, da zunanje pobude skoraj nikoli niso bistveno vplivale na več kupovanja in branja knjig. Desetletja nazaj je bilo na voljo pač manj različnih možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa. Danes, v času hitrih sprememb, se mi zdi, da se te stvari berejo na drugih (elektronskih) medijih, da je temeljnih knjig, ki morajo nujno stati na domači knjižni polici, vse manj, to pa je seveda za knjigarnarja heretično. Knjigarna je nekdaj veljala za središče kulturnega življenja, kar je delno še danes, v formalnem smislu pa je predvsem trgovina kot vsaka druga, čeprav pogosto srečujem ljudi, ki so prepričani, da so knjigarne del javnega sektorja in da ne sodijo v tržno ekonomijo.
Knjigarna je dandanes torej primerljiva s prodajalno čevljev, ki se spreminja v 1-evro-shop?
Lahko ponovim, kar je pomemben založnik in knjigotržec rekel pred leti, pa se je marsikdo zgrozil: knjiga je pač produkt, ki ga je treba prodajati kot čevlje. Ni minilo prav veliko let, ko je drugi pomemben založnik in knjigotržec rekel, da knjiga ni niti čevelj, ampak jogurt. Takšna je sodobna knjigotrška logika.
Vprašanje, ali bomo vztrajali kot samooklicani »narod besede«, je povsem organizacijsko. Trenutno hodimo po dveh tirih in nam ob tem ni jasno, kdo smo in kaj pravzaprav hočemo. Po mojem mnenju trdno jedro obstaja in bo vztrajalo, vprašanje je le, na kakšen način. Sploh če bomo dopustili sedanje stanje, ko smo povsod na robu kolapsa. Literatura pač ni za vse najpomembnejša stvar na svetu, pravzaprav je izjemno zahtevna droga. Druge droge – recimo internet, alkohol ali marihuana – so za potrošnike lažje prebavljive, če že ne cenejše.
Če prav razumem: odločiti se torej moramo, ali bomo ponujali recimo priročnike za osebno »rast«, ker je to v modi, lahko prebavljivo in se prodaja najširši množici kupcev, literarno zahtevnejše čtivo, denimo kvalitetno poezijo, pa lahko kar ukinemo. Ali so krilatice o »simbolnem kapitalu knjige«, o vzdrževanju »vrhunske ustvarjalnosti na področju leposlovja in humanistike«, o »visokih založniških standardih« in o »dvigu zavesti o pomenu knjige in branja za razvoj posameznika in družbe« samo ganljivi in zavajajoči evfemizmi institucij, kot sta ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo?
Glede na to, da ministrstvo še obstaja in še podpira zahtevno, neprofitno književnost, mislim, da kar konec vsega ne bo. Založbe, tudi resne, bodo zagotovo ostale. Kar usodno pomembno pa je, kje bodo subvencionirane knjige dobile prostor na polici in za koliko časa. Ena majhna »Kondorka«, ki se je srečno rodila z denarno podporo ministrstva, si bo morala morda zadegati culico na ramo in iti od vrat do vrat. Toda trmastih ljudi vseeno ni tako malo in neka rešitev se bo že našla, verjetno manj udobna od sedanje, a se bo!
Predmet promocije so velikokrat knjige, ki se že same od sebe prodajajo. Zakaj?
Glede na to, da se tržniki pogosto spoznajo na literaturo s seznamov, recimo Booksellerjevih, se marketinški fokus na podlagi (ameriških) številk in lestvic razprši na nekaj velikih, netveganih projektov. Kvalitetne knjige, ki bi si zaslužile več pozornosti, ker same ne morejo prodreti, pa ne dobijo zadosti podpore. Večje mreže težijo k temu, da so čim bolj, namesto čim manj, uniformirane. Uniformiranost za nekatere sicer pomeni prepoznavnost blagovne znamke, za zahtevnejšega obiskovalca pa je to čisti dolgčas, podoben kakšnim megacentrom, ki so vsi videti enako in za določen tip kupca varno in znano. To včasih odseva že v ureditvi »standardnih« izložb, ki naj bi potrjevale enost, enotnost in edinost podjetja. Nekatere včasih celo spominjajo na čase, ko drugače niti ni moglo biti, saj ni bilo kaj prijeti v roke in pokazati.
Kakšna so, po nedavni prodaji Mladinske knjige, vaša pričakovanja do novega vodstva?
Počakati bo treba.
Na oddelku za leposlovje v Konzorciju pomagate tudi pri ureditvi prostora, tj. pri (iz)postavitvi določenih knjig na policah in mizah. Kako izbirate knjige, ki naj bi bralcem padle v oči?
Ker redno spremljam dogajanje na literarni sceni, mi ni težko tudi v knjigarni izpostaviti aktualnosti. Houellebecqove knjige so trenutno za mimobežne kupce dobesedno na dosegu roke, saj njegov nedavni obisk še odmeva. Ker Slovenci nekoliko morbidno bolj cenimo umrle kot žive, je treba izpostaviti tudi knjige tistih avtorjev, ki so pred nedavnim preminuli. Smrt je pri nas žal še vedno zelo učinkovit prodajni mehanizem. Nedavna primera sta recimo Miloš Mikeln, pozabljeni, tudi s kresnikom nagrajeni avtor po mojem zelo pomembnega romana Veliki voz, v katerem je literarno in analitično dobro obdelal zgodovinsko, socialno in ekonomsko ozadje časa med prvo in drugo svetovno vojno, ali pa Žarko Petan, zadnje čase precej pozabljeni vsestranski »delavec v kulturi«, ki mu je šele smrt prinesla nove bralce.
Skratka, ponuditi, spodbuditi, vprašati, se pogovarjati, vedeti, poznati – to so osnovne naloge knjigarnarja. Empatija, sposobnost dela z ljudmi pa je seveda samoumevna. Prodajanje lepe zunanjosti in prijaznega nasmeška brez kakršnekoli vsebine se mi ne zdi dobra naložba, čeprav je zadnje čase izjemno popularno priporočilo.
Se je poklicno področje knjigarnarja spremenilo v primerjavi z vašimi začetki? Je lahko knjigarnar vsakdo, ki zna v računalniško bazo vtipkati naslov knjige?
Starejših, »klasičnih« profilov je res vedno manj, vendar rastejo tudi dobri, prizadevni, celo predani mladi knjigarnarji. Kar je pravzaprav presunljivo, saj so večinoma pod vsemogočimi pritiski. Meni se je prehajanje generacij zmeraj zdelo idealno. Tako v knjigotrštvu kot kjerkoli drugje. Težava je, da knjigarji ali kakorkoli se nam že reče, nikoli nismo bili institucionaliziran poklic. Sistematičnega izobraževanja zato ni bilo, jaz sem kot »falirana« študentka začela z dekleti s trgovskih šol, v Konzorciju pa so najmlajši sodelavci skoraj brez izjeme absolventi ali diplomanti humanističnih študijev. Dodatna izobraževanja, tečaji in delavnice so nekaterim v pomoč in jih radi sprejemajo, nekaterim pa se zdijo žal neupravičeno odveč.
Knjigarnarjev se nikoli ni izobraževalo v smeri »naroda besede«, čeprav so vendarle pomembni posredniki med založnikom in kupcem. Pred davnimi časi je v mojem poklicu obstajalo minimalno interno časovno nadomestilo za širjenje bralskega horizonta, zdaj pa je samoizobraževanje samoumevna prostočasna dejavnost. V knjigarnah je, tako kot v knjižnicah, računalnik vse bolj pomemben sovladar, ne pa pomočnik, kar bi moral biti. Ker nas je vse manj, delovnih nalog pa vse več (po ničemer se ne razlikujemo od drugih dejavnosti), bo računalnik le še vse bolj viden. Kdor ima rad računalnike, ne prihaja k nam, saj lahko informacije izbrska tudi sam.
»Sedemdeseta leta so sicer veljala za politično trdo obdobje, po koncu otoplitve, jaz pa sem mnenja, da je bilo to normalno stanje, ki je kazalo pravo podobo sistema. Tudi zdaj imamo »normalno stanje«.«
Če se posvetiva še vašemu »vzporednemu življenju«, ste konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let izdali dve pesniški zbirki Popisovanje in rondo (Založba Obzorja 1978) in Ko bo s čudovito gladkim gibom ukazala finale (Mladinska knjiga 1980). Zakaj je ostalo samo pri dveh knjigah, saj ste veljali za perspektivno avtorico?
Zgodba je zapletena, ampak jo bom povedala zelo povprek. V časih, ko sem začela pisati, je bila to resnična nujnost – morala sem se pogovarjati z glasom v sebi, iskati resnico z izgovarjanjem, ki je bilo takrat pač zapisovanje. Zdaj pa znam in si tudi upam spregovoriti na glas. Dolga leta sem bila prepričana, da pri meni ne gre za terapevtsko ali kompenzacijsko vlogo literature, zdaj pa si že kar mirno priznam, da je šlo tudi za to, če ne celo predvsem za to. Včasih si malce očitam, da sem se dostikrat izmuznila z ironijo ali sarkazmom, kar je znak bega in strahu, vendar so bile v ozadju res precej hude reči. Morda je bilo za kakšno pesem to tudi dobro.
Imela sem sicer še druge ambicije, recimo na področju vizualne umetnosti, vendar je bilo pisanje zame fizično, gmotno in komunikacijsko najbolj dostopno. Če hočeš slikati, potrebuješ material in prostor. Edina interakcija pri pisanju pa je bila zame ta, da sem rokopis poslala na uredništvo in čakala, kaj se bo zgodilo. Nisem se družila z literati in nisem poznala urednikov, to se zdi dandanes večini popolnoma neverjetno. Pesmi sem preprosto poslala na založbo brez prošenj, priporočil, spremne besede, biografije ali fotografije, sploh se nisem hotela izpostaviti kot oseba … in rokopis je bil sprejet v objavo.
Pozneje je bil zame pomemben vstop v redno službo. Začela sem delati v knjigarni, komunicirati z ljudmi in sem ugotovila, da je bilo pisanje tudi nadomestek za pogovor in za medčloveške odnose. V pisanju sem lahko zastopala različne resnice, ki jih v pogovoru nisem znala. Šlo je za akumulacijo nepovedanega in nevprašanega. Po drugi strani pa več kot prebereš, bolj spoznavaš, da je veliko tega, kar želiš izraziti, že napisanega, in tudi na način, ki se ti zdi tvoj. Še dobra mera kritičnosti, pa marsikaj pristane v tistem znamenitem predalu, ali pa do njega niti ne pride.
Lotili pa ste se tudi kritiških refleksij prebranega …
Druga plat pisanja so bile kritike oziroma pozneje bolj poljudna poročila ali »impresije« o knjigah. Presunila me je moč, ki jo človek pridobi s pisanjem tovrstnih besedil. Kadar ti knjiga ne sede in jo moraš ovrednotiti, izkoristiš to relativno subjektivno moč in izdelek navdušeno sesuješ. Tudi to sem počela, vendar sem hitro ugotovila, da sme imeti vsak bralec po pravici svojega favorita, čeprav se ocenjevalcu zdi nikakršen. Imela sem srečo, da sem prav kmalu lahko odklanjala zapise o knjigah, o katerih ne bi mogla reči nič dobrega. Ugotovila sem, da je s tem podobno kot s pregovornimi srečnimi in nesrečnimi družinami – srečne so vse enako, nesrečna pa je vsaka po svoje. Kritiziraš lahko na toliko različnih načinov, zelo naporno pa je na različne načine hvaliti. In to sem sprejela kot izziv, ker se tudi sebe nisem hotela naveličati. Na srečo pa mi ni bilo treba tega početi vse življenje. Veliko raje imam vlogo zasebnega ocenjevalca.
Kritiki v vaši poeziji opažajo odmik od »ženske lirike«, kar zveni v 21. stoletju nekoliko anahronistično. Kaj naj bi to pomenilo? Je bilo pesnicam takrat težje prodreti?
Sedemdeseta leta so bila zame izbruh. Osebno sem se morala v družini in socialnem okolju ves čas boriti za preživetje (in ne za kakšen uspeh). Zato se mi to, da skrbim sama zase in ne igram ženske (v smislu punčkaste, podrejene) vloge, ni zdelo nič nenavadnega. Pravzaprav o tem sploh ne morem govoriti iz lastne izkušnje, vem pa, da sem poznala nekaj deklet, ki so nehala pisati, ker so bila šibkejša, ker bi potrebovala več podpore in potrditve okolice. Patriarhalnost je seveda obstajala, vendar sem jo sama dojemala kot igro, kot nekaj izjemno komičnega.
V splošnem pa je bilo to obdobje zame zelo srečno, ker sem bila odgovorna zgolj sebi, nihče ni od zunaj pritiskal name, ne družina ne šola, če se je neposredno okolje kdaj zgražalo nad čem, pa sem znala vrniti udarec z dvojno mero. Ni mi bilo treba ugajati, lahko sem brala in razmišljala. Sedemdeseta leta so sicer veljala za politično trdo obdobje, po koncu otoplitve, jaz pa sem mnenja, da je bilo to normalno stanje, ki je kazalo pravo podobo sistema. Tudi zdaj imamo »normalno stanje«.
Hkrati pa veljate za prvo avtorico sodobne slovenske lezbične poezije, kar je bilo precej let, namerno ali ne, spregledano. Kako se sami umeščate v omenjeno tradicijo?
Ne zdi se mi pomembno, če sem v življenju anarhistka ali lezbijka, v poeziji sem lahko karkoli. Zagotovo je lezbična tematika prisotna – nikoli pa nisem sama eksplicitno namigovala nanjo, ampak sem to, kot toliko drugega, prepustila bralcu. S profesionalnimi bralci imam prav redke dobre izkušnje. Očitno pač res nisem bila zadosti zanimiva, da bi se me resno lotili. Precej povedno se mi zdi, da je toliko časa trajalo do »odkritja«.
Spomnim se, kako sem bila pravzaprav zgrožena nad oceno danes zelo pomembnega pesnika in teoretika, ki je kot mladenič napisal, da se lahko moja poezija bere ob skodelici popoldanskega čaja, meni pa se je zdelo (se mi še vedno zdi), da upesnjujem v glavnem težke in tragične stvari in se lahkotnost pojavi samo kot kontrast ali poudarek. Moji najboljši bralci in poslušalci pa so bili pacienti v psihiatrični bolnici v Polju, kamor so me povabili na eno njihovih literarnih prireditev. Tam je bilo kar precej navzočih, ki so dojeli ključne misli in po njih tudi vprašali, ker niso imeli zavor. Takrat sem pomislila, da je moje pisanje vendarle smiselno. Večkrat se mi je namreč zdelo, da je poezija nekaj dogovorjenega in da mnogi profesionalni bralci vidijo zgolj neke topose, ki morajo biti izrečeni na določen način. Sem pa doživela še drugo poučno plat recepcije svoje poezije v manjšem slovenskem kraju, kjer so bili poslušalci celo napadalni, ker so si želeli poslušati jasno, realistično in predvsem »lepo« poezijo, ki je harmonična in zvočna, jaz pa jim s svojo po tej plati nisem mogla ustreči.
Aktivni ste tudi na številnih drugih kulturno-umetniških poljih – srečujemo vas v kinu, gledališču, na koncertih, radi potujete. Kaj vam prinašajo vse te aktivnosti?
Uravnoteženje. Nadvse rada delam, vendar je včasih težko ustreči vsem, ki mislijo, da mi morajo ukazovati. Samo branje je največkrat premalo za preskok v drug svet; glasba, predstava, sprememba okolja so močnejši, predvsem pa bolj radikalni stimulansi. Nekaj tega mi je nekdaj predstavljalo tudi pisanje. Po drugi strani pa se mi zdi udobno, ker drugi »delajo« namesto mene. Velikokrat pomagajo, da se najdem v odnosu in načinu, kako bi sama kakšno stvar izrazila, marsikdaj se mi kaj razjasni in služi kot dodatek k lastnim opažanjem in mislim o svetu.
Se potemtakem razburite, če je denimo kakšna stvar slabo narejena in vam krade čas?
Malokrat v življenju sem bila res besna na prebrano, gledano in slišano. Ob kakšni okorni predstavi pač analiziram, zakaj je takšna, malce porežiram zraven, si nekako pomagam, da sama sebi upravičim prisotnost. Ker sleherno knjigo, ki jo vzamem v roko, preberem od začetka do konca, tudi z dogodkov ne odidem predčasno, predvsem zato, da lahko sama na koncu presodim, kako je bilo v celoti. Do konca se lahko namreč še marsikaj zgodi – slabega ali dobrega. Po tej plati torej živim užitkarsko, čeprav se mi lahko nemudoma očita, da sem egoistična, solipsistična, neodgovorna. Doma me čaka samo nekaj rastlin, pa knjige, vedno na razpolago, tako potrpežljive, tako nenapadalne v svoji moči.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
