Danilo Rošker, direktor SNG Maribor
Mesto je opustelo, teater pa vre
Foto: Tadej Regent
19. 03. 2014
Konec februarja so koproducenti (Maska, Kud Borza, Cankarjev dom) projekta Igra o Antikristu obvestili javnost, da je Slovensko narodno gledališče (SNG) Maribor odpovedalo sodelovanje zaradi finančnih razlogov. Do odpovedi je resda prišlo precej pozno, premiera je bila napovedana za 20. april, avtorska ekipa Was ist Maribor (Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek) in skladateljica Nana Forte (scensko-glasbeni projekt naj bi posnemal formo oratorija) pa je že imela operativne produkcijske sestanke – tudi v Mariboru. Nato se je zgodila mariborska odpoved – ki pa naj bi projekta ne pokopala, novi datum premiere je predvidoma v drugi polovici oktobra v Cankarjevem domu.
Direktor SNG Maribor odgovarja na očitke o cenzuri in se odziva na trditve o tem, da naj bi mariborsko gledališče v resnici s to koprodukcijo celo prihranilo.
S Cankarjevim domom ste bili pred dobrim mesecem v veliki koprodukciji z Aido, s SNG Dramo Ljubljana ste po lanskem Velikem briljantnem valčku letos s Kraljem na Betajnovi. Kaj pa se je zgodilo z Antikristom?
Zgodilo se je, da si tega projekta res ne moremo privoščiti. Za začetek stroškovno: z umetniškima vodjema Opere Simonom Krečičem in Drame Diegom de Breo smo se temeljito posvetili finančnemu načrtu in bili primorani neusmiljeno klestiti programske stroške z opremo predstav in avtorskimi honorarji vred, projekte smo prestavljali ali zmanjševali, pa še vedno nismo prišli skozi s sredstvi, ki jih dobimo od ministrstva za kulturo oziroma na trgu. Ni šlo drugače, kot da smo se odpovedali nekaterim projektom, kar kot direktor sicer zelo nerad delam: v Drami smo se odločili za eno bistveno manjšo produkcijo, nekaj koncertov smo odpovedali, prav tako pa tudi projekt Igra o Antikristu v Operi.
Ne gre pa samo za denar, naši ljudje so tudi prezaposleni: pregledali smo termine in ugotovili, da pač ne pridemo skozi.
Donedavni koprodukcijski partnerji oporekajo vašemu sklicevanju na pomanjkanje sredstev, saj trdijo, da bi imelo SNG Maribor s projektom le fiksne stroške (obratovanje, plače redno zaposlenih), produkcijske stroške pa bi krili oni – oz. ministrstvo za kulturo. Kako je to videti z vaše strani, je bila pri vas torej odločilna preobremenjenost?
»Upam si reči, da je naše gledališče zelo živo – gostujoči umetniki so nas opozorili na zanimiv fenomen: ko se po uspešni predstavi v polni dvorani vračajo v hotel, je mesto opustelo, teater pa vre.«
Prav zanimivo se mi zdi, kako dobro se kolegi spoznajo na naše finančne razmere. In čeprav so med njimi naši dolgoletni sodelavci, se mi zdi nenavadno, kako malo se spoznajo na dejanske stroške gledališča. Največji strošek, pa tudi kapital gledališča so seveda ljudje. Ogromna postavka so seveda splošni stroški; čim se prižge luč, se že kopičijo stroški, ogrevanje dvoran, ki imajo velikanske volumne, je ogromna postavka – in to, kako si oni predstavljajo, kaj vse bi SNG Maribor s to koprodukcijo pridobilo, je napačno. Takšen je morda njihov pogled iz udobnih služb, ki jih imajo nekateri v raznih ustanovah – ni pa to pozicija, iz katere bi nas lahko poučevali, kako in kje naj mi varčujemo. To so lahko osebna mnenja nedvomno kompetentnih avtorjev, ampak mi z našim gledališčem živimo dnevno in iz sezone v sezono ter imamo čisto drugačen vpogled v njegovo delovanje in financiranje.
In če gledamo celostno, se izkaže, da so naš zbor in naši solisti izjemno zasedeni, sploh pa bodo junija in septembra, ko nas čakata dve izjemno zahtevni gostovanji na Japonskem, najprej s Carmen, jeseni pa z Aido. Obakrat dvajset predstav v slabem mesecu, to bo strahotna obremenitev za tehnično osebje, za orkester, zbor in soliste – le nosilne štiri vloge v obeh operah bodo v alternacijah, vsi ostali bodo nastopali praktično vsak dan, in to večinoma vsak dan v drugem mestu od Sapora preko Tokia do Fukuoke. To bodo obremenitve na meji izgorelosti, pa še cel mesec odsotnosti z doma. Moram povedati, da smo se s kolegi trdo pogajali, da so privolili v tako zahtevne delovne pogoje. No, seveda drži, da se vsi zavedajo, kako pomembno je to za mednarodni ugled našega gledališča – pričakujejo pa, da je njihovo trdo delo cenjeno.
Drugič v dobrem letu je koproducentova odpoved projekta tik pred začetkom vaj doletela režiserja in soavtorja Sebastijana Horvata. Lani naj bi šlo za pritiske italijanske strani zaradi spora v zvezi s projektom Srce v breznu ‒ The Movie v Stalnem slovenskem gledališču v Trstu, tokrat se kaže s prstom na slovensko Cerkev. V projektu naj bi z imenom in priimkom nastopali zelo znani cerkveni dostojanstveniki. Ste se o tem, kaj to lahko pomeni, posvetovali s kakšnim odvetnikom?
Ne, z nikomer. Donedavni koprodukcijski partnerji so nam med drugim očitali tudi, da naj bi se na nas obračali duhovniki ali pokrovitelji gledališča. Nič od tega ne drži: odločitev za odpoved je sklep vodstva gledališča, direktorja in obeh umetniških vodij, ki imamo osnovno odgovornost predvsem do samega gledališča in do zaposlenih ter občinstva, ne pa do zunanjih sodelavcev.
Očitke o cenzuri sploh v celoti zavračam, to je nesmisel. Nihče ni vplival na nas ne iz teatra ne od zunaj.
Drži pa, da naj bi se projekt dotikal zadev - gre za moje osebno mnenje -, o katerih še vedno potekajo postopki na sodišču in v zvezi s tem se mi res ne zdi dobro, da se mi ali kdorkoli postavlja v vlogo razsodnika. Za to imamo specializirane institucije in te opravljajo svoje delo.
Kje vi vidite mejo umetniške avtonomije? Direktor ste že v tretjem mandatu – se ta meja premika?
Mislim, da ne, in tudi doslej nismo imeli nobenih težav z domnevnimi posegi v umetniško avtonomijo. Mislim, da je to zasluga umetniških vodij, ki so v dogovoru z režiserji poskrbeli, da so bile stvari okrog konceptov in konkretnih rešitev razjasnjene vnaprej.
»V Drami smo se odločili za eno bistveno manjšo produkcijo, nekaj koncertov smo odpovedali, prav tako pa tudi projekt Igra o Antikristu v Operi.«
Gre seveda za to, da se umetniški vodja dobro zaveda, v kakšnem okolju ustvarjamo in koga s svojim delom nagovarjamo. Seveda moramo biti v svojem umetniškem delovanju drzni in pogumni, ob tem pa moramo biti tudi pametni in ne neumni.
Ali kot gledališki direktor zaznavate krizo še kako drugače kot z zmanjševanjem javnih sredstev?
Prav nasprotno – krivulja obiska tako opernih in baletnih kot tudi dramskih predstav se pri nas vzpenja. Nekaj težav je bilo le v času najbolj agresivnih demonstracij, a to ne z domačo publiko, temveč z avstrijskim občinstvom, ki se je ustrašilo slik s televizije. Padec obiska iz Avstrije je trajal kar kakšnega pol leta, potem pa se je vrnil na prejšnjo visoko stopnjo.
Že ves čas krize pa opažamo rast slovenskega občinstva, ne le mariborskega, pa tudi tujih agentov, ki kažejo vedno več zanimanja tudi za naše dramske predstave. Še posebej me veseli, da je bilo sprva med kupci posameznih vstopnic, zdaj pa tudi že med abonenti precej mladih, študentov in celo še mlajših.
Upam si reči, da je naše gledališče zelo živo – gostujoči umetniki so nas opozorili na zanimiv fenomen: ko se po uspešni predstavi v polni dvorani vračajo v hotel, je mesto opustelo, teater pa vre. To je eden od obrazov krize v Mariboru. Pa ne le v Mariboru, po mojih izkušnjah z naših gostovanj po Sloveniji je tako povsod razen v Ljubljani. In enako živo kot v Ljubljani je dandanašnji v Gradcu – kjer pa je mesto oživelo po tem, ko je bilo Evropska prestolnica kulture leta 2003.
Ste morda spustili cene?
Ne, držimo jih na isti ravni. Publika se očitno zaveda, da kakovost stane – in obratno: ve, da nekaj ne more biti v redu, če je prepoceni. Seveda je pri nas vsa kultura zelo poceni – z izjemo najbolj atraktivnih predstav Festivala Ljubljana.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
