Moj šef Joseph Goebbels
20. 07. 2016
Strukture in ljudje v njih, ki so omogočali delovanje nacističnega režima, še vedno vznemirjajo. Zato je dokumentarni film z naslovom Ein Deutsches Leben (Nemško življenje), ki so ga pred kratkim prikazali na filmskem festivalu v Münchnu, v kinih po svetu pa bo jeseni, deležen velike medijske pozornosti.
Dokumentarec je zanimiv zlasti zato, ker v njem nastopa Brunhilde Pomsel, Goebbelsova tajnica in ena od zadnjih živih prič nacističnega režima.
Pripoved Brunhilde Pomsel, ki je danes stara 105 let, daje vpogled v miselnost običajnega Nemca v času nacizma, v človeka, ki je zaradi osebnih interesov delal za sistem in se danes bojuje z občutkom sokrivde.
Je to slabo?
»Je slabo, je egoistično, če se ljudje, ki so bili nameščeni na določene pozicije, trudijo narediti nekaj v svojo korist, čeprav vedo, da s tem škodujejo komu drugemu?« se Brunhilde Pomsel sprašuje na začetku filma. Po pisanju New York Timesa se drugje v filmu uvršča med strahopetneže, ki so bili preneumni in preveč nepomembni, da bi dojeli, kaj se dogaja okrog njih.
Pomselova, rojena leta 1911 v Berlinu, je najprej delala kot stenografka pri judovskem odvetniku, nekaj časa je bila hkrati strojepiska pri nekem nacistu. Leta 1933 ji je prijateljica iz nacistične stranke našla delo na radiu tretjega rajha, leta 1942 pa so jo premestili na Goebbelsovo ministrstvo za propagando, kjer je kot stenografka delala do konca vojne. Po vojni so jo prijeli Rusi in jo zaprli, na prostost so jo izpustili leta 1950.
Brunhilde Pomsel je nekajkrat že spregovorila za medije o svojih izkušnjah pri delu z Goebbelsom, a je bila vsakič precej redkobesedna, povsem odkrito pa je prvič spregovorila leta 2012, ko je k njej pristopila filmska ekipa.
»Malo sem se bala vsega tega. Rekli so mi, da pripravljajo nekaj za večnost, zaradi česar morajo posneti nekatere stvari, in v tem sem videla neki smisel, je rekla v nekem intervjuju. »Številni ljudje – novinarji, pisci – so bili pripravljeni govoriti iz svoje perspektive. Zdaj pa sem prišla na vrsto jaz,« je rekla.
Vsi so to počeli
V nacistično stranko se je včlanila leta 1942, in to zato, da bi dobila prestižno in dobro plačano službo na ministrstvu, je dejala. »Zakaj ne bi? Vsi so to počeli,« je izjavila. In kako je dojemala Goebbelsa, enega od najtesnejših Hitlerjevih sodelavcev? Spominja se ga kot negovanega moškega prijetnega videza, predvsem pa kot izjemnega igralca. V filmu pravi: »Nihče ne bi mogel biti boljši od njega v preobrazbi iz civiliziranega, resnega človeka v jeznega in rohnečega huligana.«
Bila je ena od štirih Goebbelsovih tajnic, njeno delovno mestu je bilo v preddverju zunaj njegove pisarne. Tipkala je, opravljala administrativna dela in skrbela za arhiviranje dokumentov. Povedala je, kako je dovolila Goebbelsovim »srečnim otrokom«, da so se igrali z njenim pisalnim strojem, enkrat je bila povabljena tudi na večerjo v vilo Goebbelsovih. V zadnjih urah rajha je v bunkerju v Berlinu Goebbels ustrelil ženo Magdo in potem sebe, pred tem pa sta zastrupila svojih šest otrok.
Ni je zanimalo
Čeprav je bila navzoča pri Goebbelsovem govoru o totalni vojni leta 1943, potem ko so bili Nemci poraženi pri Stalingradu, Pomselova pravi, da takrat ni dojela, o čem je govoril. »Preprosto nisem poslušala, ker me ni zanimalo. To je bilo neumno, tega se danes zavedam.«
Potem ko so jo leta 1950 Rusi izpustili iz zapora, je delala na neki radijski postaji vse do leta 1971, ko se je upokojila. V filmu trdi, da nikoli ni imela dostopa do informacij o nacističnih vojnih zločinih ali o množičnih ubojih. O plinskih celicah in krematorijih je slišala šele, ko je prišla iz zapora. »Vedeli smo, da obstaja Buchenwald, vendar smo mislili, da gre za poboljševalno ustanovo. Vedeli smo, da je tabor in da tja odhajajo Judi.«
»Bila sem priča deportacije Judov iz Berlina,« je dejala, »vendar so nam razložili, da z vzhoda, s prostora, ki je pozneje postal Jugoslavija, beži ogromno ljudi v Nemčijo. Zapuščali so svoje kmetije, svoja polja, ki jih je bilo treba ohraniti. Mislili smo, da Jude pošiljajo tja.«
V filmu Nemško življenje se Brunhilde Pomsel pojavi pred črnim ozadjem, kamera jo posname čisto od blizu. Njeno pripovedovanje prekinjajo Goebbelsove izjave in arhivsko gradivo. Večino tega gradiva javnost do zdaj ni videla, prihaja pa iz washingtonskega muzeja holokavsta ter iz filmskega in videoarhiva režiserja Stevena Spielberga.
O krivdi
Pomselova se ves čas bojuje z opisi svoje odgovornosti. »Ne, sama se ne počutim krivo. Razen če ne obtožite celotne nemške populacije, ki nacistom ni preprečila prevzema oblasti. To smo bili vsi mi, skupaj z mano,« pravi Pomselova.
»Ljudem, ki danes trdijo, da bi mi morali več storiti za tiste uboge, preganjane Jude, verjamem, da mislijo iskreno. Vendar tega takrat niti oni ne bi storili. Do tedaj je bila že celotna država pod nekakšno kupolo. Mi sami smo bili znotraj velikega koncentracijskega taborišča.«
Vendarle Pomselova prizna, da ima nekoliko slabo vest zaradi svoje apatije in kratkovidnosti. Vendar to pripisuje tudi svoji pruski vzgoji, ko so jo učili, da mora ravnati po pravilih, toda da je hkrati mogoče tudi malo goljufati, lagati in odgovornost za svoje grehe pripisati komu drugemu.
Avtorji dokumentarca ocenjujejo pričevanje Brunhilde Pomsel za verodostojno in dragoceno. Florian Weigensamer, eden od štirih režiserjev, pravi: »Preveč ljudi se skriva za lažnim obžalovanjem. Pomselova nikoli ni bila vneta nacistka. Njej preprosto ni bilo mar in se je obrnila stran, to pa je tisto, zaradi česar je po mojem mnenju kriva.«
Lahko se ponovi
Avtorji dodajajo, da osebni občutek krivde njihove sogovornice ni bil v središču njihovega zanimanja. Ta film naj bi danes, ko se desni populizem dviga v Evropi, ljudi opomnil na človekovo sposobnost samozadovoljstva in zanikanja. »Enake nevarnosti še vedno prežijo. Grozote bi se lahko ponovile,« pravi Olaf Müller, drugi avtor dokumentarca. »Eden od glavnih namenov filma je, da se ljudje vprašajo, kako bi se sami odzvali v podobnih razmerah, kaj bi sami storili, če bi bili v položaju Brunhilde Pomsel, ko se ji je ponudila sijajna priložnost za službo.«
Premiere filma se je udeležila tudi Pomselova in za medije izjavila, da so jo nekateri deli zelo prizadeli. »Ne toliko zaradi moje lastne usode, kajti ta je za mano. Dotaknili so se me nekateri sklepni pouradki. Bila sem zgrožena, kakor da bi za vse to izvedela prvič, pa sem že vse vedela.« Brunhilde je v vojni izgubila dva brata od treh, vendar je njen šef o tem nikoli ni nič vprašal.
Pomselova, pišejo mediji, v filmu ni prav nič čustvena, ko govori o žrtvah nacizma. Čustvena pa je takrat, ko govori o smrti Goebbelsovih otrok in o usmrtitvi Sophie Scholl, mlade članice nemškega odporniškega gibanja. To govori o tem, da jo vznemirjajo posamezne usode, medtem ko o dogajanju kot celoti nima realne predstave.
V filmu ni nobenih komentarjev, kajti avtorji so se želeli izogniti temu, da bi izpadel propaganden. Zgodba Brunhilde Pomsel govori sama zase.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Problemi:
|
20.10.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
