Pogovor z Janezom Pipanom
Nekoč sem se Antigone bal, danes se mi zdi čista agitka
Dvakrat kot režiser in enkrat kot umetniški vodja ste se lotili Smoletovega Krsta pri Savici, Antigone pa nikoli. Pri tem je vsaj ob nastanku omenjenih del veljalo, da je Antigona pomembnejše besedilo.
Res je, dvakrat sem režiral Krst pri Savici, leta 1981 v ljubljanski Drami in 1994 v novogoriškem gledališču, dvakrat pa so mi ponudili tudi Antigono, vendar do uresničitve v obeh primerih ni prišlo. Najprej me je k režiji Antigone že leta 1981 povabil Marko Slodnjak, takrat dramaturg v MGL. Če se prav spomnim, je bilo njegovo vabilo celo starejše od Kraljevega iz Drame. Jeseni 1981 sem v Drami uprizoril Krst, temu naj bi naslednje leto sledila Antigona v MGL. Toda Slodnjak se je že selil v SMG, tudi jaz sem že bil tam, z novim vodstvom MGL pa se nismo najbolje ujeli, predvsem se nisem strinjal z njihovo ponudbo igralcev za ključne vloge v Antigoni.
Priznati pa moram, da sem se je kar pošteno bal, te Smoletove literarne mojstrovine, ki je že ob rojstvu prerasla v mit. Nekaj volje so mi vzeli tudi varuhi interpretacije, ki so precej hrupno in skoraj soglasno zavrnili moje branje in videnje Krsta. Baje ga nisem dobro razumel. Čez leto in dan so me tako in tako vpoklicali v JLA, Antigono pa je v MGL režiral Franci Križaj. Nekaj let pozneje so me k Antigoni povabili še iz Banjaluke. Že prvi obisk tamkajšnjega gledališča pa je bil dovolj za ugotovitev, da tam ni niti najosnovnejših pogojev za kolikor toliko profesionalno izvedbo Smoletove igre, zato sem naglo odšel.
Vse te obgledališke bizarnosti seveda nimajo prav nikakršne zveze ne z Antigono ne z mojim odnosom do nje. Če sem se je pred tridesetimi leti nekoliko bal, se mi zdi danes v nekaterih segmentih neznosno naivna, čista agitka. Najzanimivejši v tej igri so »negativci«, kot je nekatere like vsa ta desetletja označevala kritika, medtem ko je veliko vprašanje, kaj storiti z naslovno junakinjo, kljub njeni navidezni odsotnosti.
Navdušujoč je tudi Smoletov humor, kar zajetno mero ga je, ki ga gledališče, kolikor mi je znano, doslej še ni do kraja »odkrilo«. Krst je za gledališče nedvomno vznemirljivejši od Antigone. Je ena redkih slovenskih gledaliških iger, ki ima nekaj shakespearovskih razsežnosti. Presenetila me je trditev Gorana Schmidta v opombah k Antigoni v Zbranih delih Dominika Smoleta, da velja Krst za dramaturško šibkejše besedilo, kajti številne dramaturške pomanjkljivosti in nedoslednosti bi sam prej »očital « Antigoni.
Tudi Sofoklove Antigone se niste lotili ne kot režiser ne kot umetniški vodja, bil pa je v času vašega vodenja Drame odlično uprizorjen Kralj Ojdip. Bi se z nekaj humorja dalo reči, da tako rekoč ponavljate Smoletovo gesto »ukinitve« Antigone?
Ne boste verjeli, a tudi Sofokla so mi ponudili, prav pred kratkim, a sem ponudbo znova zavrnil.
Če se ne motim, je Susan Sontag izjavila, da je Antigona najpomembnejša drama vseh časov. Se kar strinjam. Vendar je težko uprizarjati ikono v oltarju, pred katerega je bilo položeno že dobesedno vse, kar je rodil človeški um v zgodovini in v njenih metafizičnih presežkih. Poleg tega: jaz sem ikonoklast, ki rad brklja za naličjem podob, ki išče na senčni strani videza. Smole Antigone ni ukinil, okrog tega se ne da prav nič duhovičiti. Če se Antigona fizično ne pojavi na odru, še ne pomeni, da je ni. Nasprotno, ključni problem Smoletove drame je nemara prav v dejstvu, da je Antigone v njej preveč, celo toliko, da uduši vse, kar je živega, četudi so to le totalitarni oblastniki, ob njih pa uživači, plehki srednjeslojci in vseh vrst konformisti, kot so kritiki radi označevali Kreonta, Ismeno, Hajmona in Tejrezija. Ulrike Meinhof, slavna teroristka, je med drugim priznala, navajam po spominu, da so lahko najbolj zadušljivi prav ljubezenski, tudi materinski objemi. Tudi čista »aktivno moralna in eksistencialno zavezana človečnost « (Primož Kozak) lahko kot goba prerase in uduši vse druge, četudi pomanjkljive človečnosti in postane deklarativni koncept. Že omenjena Schmidtova uredniška študija v seriji Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev prinaša fascinantno in tu in tam šokantno zgodbo recepcije Antigone od nastanka leta 1959 do danes. Še posebej so zanimive poosamosvojitvene interpretacije, ki sta jih brez dvoma intonirala Tine in Spomenka Hribar, pritrdili pa so jima vsi novi in stari razlagalci in častilci Antigone, pogosto ob pomoči poznejšega spomina. Njihovo bistvo in rdeča nit sta v trditvi, da Smoletova drama tematizira povojne poboje domobrancev, simbolizirane v izginulem Polinejkovem truplu, ki ga tako vztrajno išče Antigona. Še tako pozorno in domišljije polno branje besedila pa v njem ne odkrije niti najmanjšega namiga na to zgodovinsko dejanskost. Dopuščam možnost, da so gledalci v začetku šestdesetih let na tak način razumeli Smoletove metafore in simbole, vendar takšna recepcija ni nikjer dokumentirana – razen v emigrantskem tisku, ki je stvari motril iz svoje melanholično oddaljene mrtve preže, in v poznejših spominih udeležencev. Zanimivo: vsi so se tega spomnili po letu 1990!
Nedvomno pa je bila (in je še) drama ostro kritična do režima, to so skoraj brez izjeme zabeležili tudi kritični presojevalci. Skratka, če sem rekel, da je problem Antigone nemara to, da je v njej preveč Antigone, dodajam, da je v njenih novejših interpretacijah absolutno preveč Spomenke. Nisem torej jaz »ukinil« Antigone, ne v šali ne zares; drugi so jo ukinili, ko so oglodali z nje, kar je bilo uporabnega za njihove ideološke ponaredke, ostanke pa pustili ležati v smeteh. Nemara je res čas, da gledališče znova najde to oskrunjeno Polinejkovo telo/tekst, ga očisti in vrne poeziji, gledališču, metaforam in, da, tudi etiki.
Fascinantno ob Smoletovi Antigoni je, koliko vrhunskih intelektualcev iz generacije, rojene okrog leta 1930, je sodelovalo pri prvi izvedbi: dramaturgi so bili Taras Kermauner, Janko Kos in Primož Kozak, idejo, da se Antigona v igri sploh ne pojavi, naj bi prispeval Veljko Rus, scenografija je bila delo Janeza Bernika, v uprizoritveni ekipi so bili zbrani najzanimivejši igralci mlajše generacije. Primerljiv dogodek bi bil morda lahko Krst pod Triglavom leta 1986, sicer pa bi tako prej kot pozneje težko govorili o tako odmevnem generacijskem nastopu in zdi se, da se je v zadnji četrtini preteklega stoletja povezava med humanisti in gledališčem razrahljala. Se vam zdi, da to drži? In če da, kako je prišlo do tega in kaj to pomeni za sodobno gledališče?
Kermauner, Kos, Kozak in Rus so (bili) res najzvestejši Antigonini »paži« in avtentični pričevalci njene tragične izkušnje. Njihove interpretacije Smoletove drame, ki so jih pisali večkrat, v različnih obdobjih, štejem za najrelevantnejše prispevke na to temo, še vedno, čeprav sta se tako Kermauner kot Kos na stara leta nekoliko priklonila Spomenkinemu antigonskemu enoumju; Kozaku žal ni bilo dano. Očitno je, da so sodelovali tudi pri koncipiranju in nastajanju drame, o tem govorijo številna Kermaunerjeva in druga pričevanja. In Taras je imel, kot vemo, dober in zanesljiv spomin, četudi ga je v kakšnem zanosu rad nekoliko obogatil. Njihova teoretska zasluga je, da je Antigona danes kanonizirana kot najpomembnejše slovensko književno besedilo druge polovice dvajsetega stoletja, Smole pa umeščen v panteon največjih dramatikov. Antigona je torej bila neke vrste skupinski projekt, čeprav so jezik, stil, poezija, pa tudi osnovna ideja drame oziroma njeno sporočilo nesporno izraz Smoletove avtorske erudicije in domišljije, prepoznavne in unikatne v slovenski dramatiki.
Kaj ima vse to s Krstom pod Triglavom, mi ni povsem jasno, še manj vem, kaj ima Antigona opraviti s pretrganimi navezami med gledališčem in humanistiko. Če se ne motim, so vse pogostejše pripombe, da je današnje gledališče celo preveč podrejeno teoriji, da je pogosto zgolj njen privesek, da raje kot svoje lastne zgodbe uprizarja atraktivne, četudi ne zmeraj prepričljive teoretske koncepte. Kakšna ločitev je včasih tudi dobra.
Pogledi, 7. april 2010