Ljudje - Dialogi

Javna agencija za knjigo Republike Slovenije je začela delovati 1. januarja 2009 predvsem z namenom zagotavljati ustrezne pogoje za vrhunsko ustvarjalnost na področju leposlovja in znanosti, večjo dostopnost slovenske knjige, dvigati zavest o pomenu knjige in branja za razvoj posameznika in družbe ter doseči večjo prepoznavnost slovenskih ustvarjalcev v svetu in stabilizirati produkcijske razmere. Koliko ji je doslej uspelo uresničiti naštete in mnoge druge cilje, je za Poglede razkril njen direktor Slavko Pregl.

Leta 2008 je tedanja vlada sprejela novelo uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju. Takrat vam je višino plače določil minister Virant, ki je v aktualni predvolilni tekmi napovedal ukinitev Javne agencije za knjigo. Kaj porečete na to idejo?
Nekaj ljudi me je opozorilo na to izjavo gospoda Viranta in sam sem potem prebral v intervjuju, da bo številne agencije ukinil ali pripojil. Tam je za čuda oziroma zanimivo na prvem mestu agencija za knjigo. Sam to težko komentiram, ker ne vem, kakšne razloge ima za to. Bi jih rad slišal, in seveda bi še posebej rad slišal njegov pogled, kako meni, da bi potem država urejala področje knjige. Vse to pogrešam, zato se zaenkrat tega ne da resno komentirati.

Koliko je agenciji v treh letih uspelo uresničiti razvojne naloge na področju knjige in katere ključne dosežke lahko izpostavite?
Če kolikor toliko objektivno pogledamo cilje, ki smo si jih postavili, se mi zdi, da jih je agencija kar uresničila. Bistvena je vzpostavitev strokovnega sodelovanja s področjem. Imeli smo celo vrsto posvetovanj in smo bili vsestransko odzivni. Sestajali smo se z društvom pisateljev, z založniki, prevajalci, knjigotržci, skratka, smo živahni, transparentni in hitro reagiramo na probleme.
Agencija je svoj programski okvir razdelila na več področij: na področje za knjige, revije, bralno kulturo, literarne prireditve, mednarodno sodelovanje in seveda posebej znanstveni tisk. Kar pomeni, da ni več tako, kot je bilo v okviru ministrstva za kulturo, kjer je bila ena strokovna komisija za vse, ampak so na JAK štiri. Tako se strokovnjaki ukvarjajo s tem, kar najbolje poznajo, in se ne primerja več jabolk s hruškami, ampak jabolka med sabo. Ob tem se je agencija morala soočiti tudi z zgodovino in urediti stanje – na tem področju je bilo najbolj živahno.  
V agenciji sta združeni področji kulture in znanosti, in ker smo morali poskrbeti za približno enake pogoje ustvarjanja na obeh področjih, je tu prihajalo do nekaterih poenotenj. Stvari so bolj transparentne, polagoma pa izginjajo tudi dvojna financiranja. V preteklosti je bilo veliko prijaviteljev, ki so celo dobivali denar za iste stroške z dveh naslovov. Kadar kdo misli, da je pri čem prikrajšan, mu to seveda ni v največje veselje, je pa zavoljo racionalnosti porabe javnih sredstev to zelo dobro.
Pri knjigah smo opredelili temeljne nosilce založniških programov, temu pravimo programske založbe – zdaj jih je več (24), kot jih je bilo prej (19), s tem da so tudi regionalno razporejene po Sloveniji. Če si programska založba, če si programsko financiran na področju izdaje knjig, nisi več avtomatsko na vseh področjih financiran v okviru programskega razpisa, si pa lahko financiran na več področjih. Zdaj se med sabo primerjajo prijavitelji knjig, posebej se primerjajo prijavitelji revij, in seveda se je pokazalo tudi tu, kdo je imel bistveno boljše pogoje kot drugi. To sicer izgleda zelo enostavno, ampak glede na to, da smo vsi najboljši, je potem težko biti zadovoljen z manj.
Bistveno se nam zdi seveda podpirati bralno kulturo, razvijati bralno kulturo mladih, kjer nadaljujemo dobre stvari in dodajamo nove (denimo širimo projekt Rastem s knjigo na srednješolsko populacijo), saj samo iz dobrih mladih bralcev »rastejo« bralci za vse življenje. Velike novosti so na področju mednarodnega sodelovanja: zdaj agencija sama organizira nastope na sejmih (Frankfurt, Bologna, Leipzig) in je s tem prihranila veliko denarja, ki ga je usmerila v program, v vsebinske stvari – prvič v zgodovini imamo prospekte in kataloge v tujih jezikih za posamezne avtorje, prvič so bile na mednarodnih sejmih v tujini prisotne znanstvene založbe. Financiramo ogromno prevodov, ustvarili smo neke resne dolgoročne temelje sodelovanja z Američani, Rusi, prvič v zgodovini slovenske založbe z nemškega govornega področja sodelujejo v skupnem projektu, česar doslej ni bilo. Mednarodni del za manj denarja prinaša bistveno več vsebine.    

Precej ste skrajšali same postopke …
Postopke skušamo karseda poenostaviti, nekaj birokracije pa seveda vedno ostaja. Uvedli smo novost, in sicer da t. i. programski prijavitelji takoj na začetku dobijo v enem kosu ves denar za programe, ki jih odobri komisija, nato pa zahtevamo finančno poročilo ob koncu leta, ki je ključen kriterij za nadaljnje sofinanciranje. Denar, ki bi bil izplačan prepozno, ni več ovira, da programi ne bi bili izpeljani. Mi poskušamo zaupati prijaviteljem; v teh postopkih je bilo včasih treba priložiti veliko papirjev, kopijo registracije, vpis v sodni register, eno, drugo, tretje …, zdaj je dovolj izjava in podpis, da to drži. Kogar dobimo, da laže, ima težave in sredstev ne dobi. Komur se zaključno poročilo za preteklo leto ne odobri, ne more skleniti pogodbe za naslednje oz. kandidirati v naslednjem letu.

Uvedli ste sistem financiranja po posameznih knjigah. Nekateri programski založniki negodujejo, da zato ne morejo prelivati sredstev z ene knjige na drugo. Obenem pa smo bili priča mahinacijam Založbe Nova revija, ki je subvencije za posamezne knjige preusmerila v »projekt Atlas«. Kakšno je vaše mnenje o tej diskrepanci?
Sistema, ki je bil vrsto let v veljavi na ministrstvu za kulturo in ki ločuje programsko in projektno sofinanciranje, nismo spreminjali. Še vedno programske založbe same izberejo program, prijavijo denimo 50 naslovov, in naša komisija reče, da je od tega 30 takih, ki jih je treba finančno podpreti, potem pa založnik sam izbere teh 30 naslovov, ki so vključeni v pogodbo. V zgodovini so bili pač primeri, da je nekdo rekel: Ja, jaz pa te knjige ne morem izdati, bom raje eno drugo. Zdaj zamenjav ni več in tudi mahinacije so zato skorajda onemogočene.

V teh primerih je v preteklosti »prav prišlo« izgovarjanje na višje sile.
(smeh) Debata o višji sili je seveda zmeraj možna. Ampak ni bila agencija tista, ki je prijavila knjigo, pač pa založnik. In če prijaviš knjigo, moraš vedeti, kaj prijavljaš, imeti moraš pogoje za to, da to knjigo narediš. Če se zgodi višja sila in letalo pade točno na rokopis prevajalca, je možno sporočiti v roku, da ta knjiga ne bo izšla, vrniti denar in jo prijaviti v naslednjem letu. Ne gre za to, da bi mi hoteli strastno nagajati prijaviteljem; ko komisija izbira programe izdaje knjig, so vsi hkrati enako obravnavani. In v pogodbi so, kot sem že povedal, navedeni točno določeni naslovi in obsegi knjig. To smo uvedli tudi v skrbi za avtorje: včasih so založniki v finančnem poročilu predložili pogodbo z avtorjem, mi pa zahtevamo, da predložijo še potrdilo o plačilu. Se pravi, avtorji so stoodstotno plačani po tarifah JAK. To prej ni bilo v navadi in nekateri založniki so nam to zelo zamerili, češ da smo policijska institucija. Ampak brez avtorjev ni knjig in avtorji so bistveni del tega. In seveda mi lahko pravno nastopimo proti prijavitelju, ki ni izpolnil finančnih obveznosti. Nas se formalno ne tiče, če založnik z denarjem JAK ni sofinanciral izbranih knjig; nas briga, da teh deset knjig izide in da so računi plačani.
Pri Novi reviji smo v letu 2009 ugotovili, da imajo probleme z realizacijo, in smo imeli poseben sestanek z direktorjem in glavnim urednikom. Pogovarjali smo se o naslovih in so povedali: Te in te knjige bodo izšle, s temi imamo pa probleme. Dogovorili smo se, da za nekatere naslove naredimo aneks k pogodbi, da bodo izšle ne do konca leta, ampak do konca marca 2010 (pogodbe za leto 2009, sklenjene še na ministrstvu za kulturo in prenesene na agencijo, so namreč omogočale anekse za podaljšanje roka za izdajo knjig). Naša komisija je seveda podpisano pogodbo smatrala za verodostojen dokument. Zato je Novi reviji tudi za leto 2010 odobrila denar za njihov prijavljeni program. Nakar so se stvari začele zapletati: del programa za leto 2009 ni bil realiziran, prav tako ne program za 2010. Konec lanskega leta smo ugotovili, da teh knjig ni, in jih v skladu s podpisano pogodbo pozvali, da vrnejo denar. Potem smo si nekaj mesecev dopisovali … Oni so rekli: Samo še Slovenski zgodovinski atlas naredimo, potem bomo imeli pa veliko denarja in bomo z njim naredili vse. Sami so povedali, do kdaj bo atlas izšel – in ni izšel. Videli smo, da nimamo več nobenih pravnih ne moralnih podlag, da to vlečemo naprej. Zato smo odstopili od vseh pogodb in zdaj na sodišču terjamo vračilo denarja.

Govoriva torej o samovoljnosti in nespoštovanju pogodbenih določil. Meni se zdi, da so si vodilni na založbi obuli prevelike čevlje, davek za to pa smo plačali mnogi, ki smo z njimi sodelovali v preteklih letih …
Da se razumemo – meni se zdi ta atlas izjemno pomembna, dobra knjiga; s tem da je Nova revija dobila denar zanj iz naslova večletnega projektnega razpisa za zahtevne knjižne projekte ministrstva za kulturo za obdobje 2003–2006. Kako živahno je ministrstvo terjalo izid te knjige, ne vem. Nato pa so na agenciji leta 2010 zaprosili pri znanstvenem tisku za subvencijo, češ da jim še nekaj malega manjka za tisk, in naša strokovna komisija jim je odobrila še nekaj čez 6000 € koncem leta. Ampak iz tega nič ni bilo. Zamudili so pogodbo z ministrstvom za kulturo za 5 let, z nami pa za pol leta, recimo.
Kakorkoli, ocenjujem, da je to velik in pomemben projekt. Tudi sam sem v mladih letih delal atlase in vem, da je to huda reč. To mora delati resna založba, delati atlas pomeni držati ekipo z železno roko. Če to opustiš, gre po uredniški poti vse po zlu, kot je šlo v tem primeru. Se pravi, da je bil projekt slabo voden. S tem da so se za to knjigo oni sami odločili in z več kot 50.000 evrov, kolikor so jih dobili leta 2006, bi to po mojem mnenju lahko naredili. Ker se je pa vleklo še in še časa, je nastala luknja. S strani Nove revije je skrajno nekorektno govoriti, koliko je država dala (malo?) denarja in koliko ne; če pogledate sponzorje na koncu atlasa … to so državna podjetja. Torej, nekaj je bilo direktnega denarja in nekaj posrednega, tako da bi rekel, da je stvar lepega vedenja, kaj govoriš. Mi zdaj terjamo denar nazaj. Zlobneži pravijo, da nas je zato kandidat za premierja, ki izhaja iz tega kroga, dal na spisek za ukinitev. Sam tega res ne bi komentiral, ker mislim da ni nobenega politika, ki lahko tolerira to, da ti nekomu daš denar vnaprej, ki podpiše, kaj bo naredil, in tega ne naredi. Je vseeno, ali si zelen, pikčast, vijoličast, črn, rdeč.
Če pogledate, kdo je v preteklosti izdajal atlase, so to velike, resne založbe. Jaz bi zelo rad npr. naredil enciklopedijo Slovenije, a je nisem sposoben narediti. Tako da neka mera samokritičnosti nikoli ni škodljiva. Mislim, da bi atlas lahko pravočasno naredili, ampak bi se morali organizirati. In se niso.

Agencija skupaj z MOL tudi v letu 2011 podpira projekt Knjige za vsakogar. Kako odgovarjate na očitke nekaterih založnikov, da je ta projekt škodljiv, da je le peščica te literature vrhunske ali da bi bilo bolj smiselno podpreti npr. izhajanje humanistične literature?
Če začneva zadaj: humanistične literature pri nas ne izhaja malo. Ta vsebinski del, za katere naslove dati denar, pa je relativna stvar. Moram priznati, da smo bili na agenciji nekoliko skeptični do ideje Knjige za vsakogar. Zgolj zato, da bi jo lahko podprli, smo iskali njene svetle plati. Sam intimno sem videl svetlo plat v tem, da je to državno darilo ljudem/bralcem v času svetovne prestolnice knjige, da bi jih zbudili in jih navadili kupovati knjige tudi pozneje, ko bodo dražje. Da bi jih prepričali, da je fino brati knjige.
Posebej sem še pričakoval, da se bo pokazalo, ali imamo v Sloveniji še dodatna prodajna mesta za knjigo. Strašno me je zanimalo, kaj se bo zgodilo v knjižnicah. V Sloveniji imamo recimo 100 knjigarn, imamo pa 250 izposojnih mest za knjige, tudi v krajih, kjer knjigarn daleč naokrog ni. Se mi je zdelo, da je to dobra preizkušnja, kaj bi se zgodilo, če bi v knjižnicah prodajali knjige (to se mi v principu sicer zdi dobra ideja).
Poskus je pokazal, da se s knjigami najbolje ukvarjajo tisti, ki se z njimi ukvarjajo že tako ali tako. V knjižnicah se je prodalo precej knjig, ampak seveda v knjižnicah v Ljubljani, kjer je knjig že tako veliko na vsakem vogalu. In pokazalo se je, da če naj bi ta akcija šla naprej, imajo knjižničarji pomisleke, da niso usposobljeni za prodajanje knjig, da jih je treba opremiti z ustreznim softverom … Sporočilo torej je: knjižničarji naj se ukvarjajo s svojim delom, knjige pa naj prodajajo prodajalci.  
Glede očitkov založnikov: sam sem šel z velikim zanimanjem na sestanek z njimi ob predstavitvi projekta. Vendar takrat noben od prisotnih založnikov ni bil proti. Tudi noben knjigotržec ni bil proti. Poslušal sem celo komentarje, češ kogar tu ni zraven, ne razume, kaj je to knjiga.
JAK se je pozneje zavzemala za prodajo zalog kvalitetnih knjig. V Sloveniji je gromozanska zaloga dobrih knjig, tu bi bilo treba nekaj narediti, ne pa ustvarjati novih zalog tako poceni knjig, s katerimi se potem ne da nič več narediti. Te pobude niso naletele na kakšen poseben odmev.
Podatki kažejo, da so prodali 80.000 »knjig za vsakogar« (v enem letu), in to naj bi bil velik uspeh. Vendar je bilo knjig 160.000 in jih je pol še na zalogi. Od tu naprej nimaš več kam. Ker če ne morete prodati knjige po 20 evrov, imate do treh evrov še vedno zelo dolgo pot. Od treh evrov navzdol pa ni nobene poti, s tem da nihče ni zadovoljen s to ceno. Knjižnice so seveda to lahko prodajale, ker v zvezi z njimi niso imele skoraj nobenih dodatnih infrastrukturnih stroškov (a zanimanje pri knjižnicah za to pobudo kljub temu zelo upada), knjigarna mora pa plačati prostor, elektriko, vodo, človeka.
Stvar gre naprej, ampak po višjih cenah. Za 5 evrov se pa že da kaj narediti. Že spet je to prostovoljna odločitev založnikov, nekateri niso šli v to, drugi so pristopili, ker vidijo neko logiko v tem. Načeloma sem proti zadevam, kjer se nadaljuje mit knjige kot stvari, ki ne sme imeti normalne cene.

Koliko sredstev JAK letno nameni temu projektu in ali se bo ta nadaljeval tudi prihodnje leto?
Najprej še to: kar se tiče svetovne prestolnice knjige, je agencija dobila dodaten denar za to, mimo svojega rednega proračuna. Mišljeno je bilo, da bomo dobili 1.000.000 evrov v dveh letih: prvo leto 600.000, drugo 400.000. Potem pa smo v prvem letu dobili 500.000, v drugem pa 350.000 evrov. Iz teh sredstev smo  sofinancirali Svetovni vrh knjige in festival Literature celin ter v prvem letu skupaj z MOL 21 knjig (od tega 11 neposredno in 10 znotraj festivala, skupaj nekaj čez 240.000 evrov) in nekaj podobnega po številu knjig bo letos. Knjige izmed prijavljenih izbere ustrezna strokovna komisija.
V začetku novembra smo morali na obe naši matični ministrstvi (za kulturo in znanost) oddati finančni načrt za leto 2012. Za področje kulture bomo imeli 10 odstotkov manj denarja, kar je za nas zelo veliko, ker smo že startali z relativno nizko osnovo. V normalnih razmerah bi upali, da bomo do konca leta podpisali tripartitno pogodbo o financiranju, a zdaj, ko smo sredi volilnih priprav in imamo vlado, ki ureja zgolj tekoče zadeve, ne vemo, kako bo.

Eden izmed ciljev agencije je bila omejitev števila subvencioniranih knjižnih naslovov s sočasnim dvigom višine subvencij. Založniki pravijo, da JAK v tem segmentu zaenkrat še ni učinkovita, velikim založbam se ta ukrep zdi celo slab za bralce, ki da bodo deležni osiromašenega programa …
Pri nižanju števila subvencioniranih naslovov še nismo naredili veliko. To se bo resneje začelo goditi naslednje leto, ko bo čas še večje krize in bo manj denarja. Na teoretskem nivoju smo vsi za to, da se zniža število subvencij, razen če gre nižanje na »moj« račun.
V Sloveniji izide 6.000 naslovov letno (lani 500 manj). Knjig v pravem pomenu besede je nekje dve tretjini. Od tega je bilo po statistiki za leto 2010 1.350 leposlovnih naslovov. Po količini naslovov, po pestrosti, aktualnosti smo v evropskem vrhu. In pestrosti ne bo nič škodilo, če bo »slabih« naslovov malo manj. Eno od prizadevanj agencije je, da bi stroka povedala, kaj je dobro in kaj slabo. To je velikokrat težka naloga, ker nihče noče povedati, da je nekaj slabo. A imamo dober primer: v Centru za mladinsko književnost in knjižničarstvo (MKL) se dela priporočilni seznam mladinske literature in tam lepo piše – 500 knjig je slabih, veliko pogrešljivih, in so naštete. Torej, nihče od kupcev nima več izgovora, da ni vedel, da je knjiga zanič. Mi si še prizadevamo, da bi tudi za odraslo literaturo obstajal podoben seznam. Vendar si tega ta čas nihče ne upa početi.
Agencije ne skrbi pestrost knjižnega trga nasploh, zanimajo nas tiste knjige, ki so v javnem interesu. Približno 10 odstotkov naslovov vseh izdanih sofinancira JAK. Za ostalo, denimo sto Danov Brownov pa kakšnih ameriških gospa, ki jih neka založba učinkovito prodaja v javne knjižnice, ne bomo skrbeli. Pestrost slabega res ni naš problem.

Najbrž se spodobi, da kaj poveva o kadrovski politiki na agenciji.
Mi smo kadrovsko podhranjeni. Ko je bila agencija ustanovljena, so rekli, da bo zaposlenih devet ljudi. Potem jih je bilo pa pet (štirje – pravnik in tri odlične svetovalke – so prišli z ministrstva za kulturo in ena svetovalka z ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo) in ko sem jaz prišel (po izboru na javnem razpisu), sem bil šesti. Imamo torej omejeno število sodelavk za posamezna področja. Če katera zboli, nimamo nikogar za nadomeščanje. V glavni pisarni imamo študenta. To je iracionalno in o težavah osnovnega delovanja doslej nismo imeli sogovornika, ki bi nas slišal. Stvari urejamo, zelo počasi, a vendarle.

Številni manjši založniki so se znašli na robu preživetja. Kje so glavni vzroki zagatnega položaja? Mnogi so mnenja, da bi morala JAK različno pristopati k sofinanciranju komercialnih oz. nekomercialnih založb.
To je najprej terminološki, pa tudi vsebinski problem. Kdo je mali založnik? Sam sem maja letos pisal tekst ravno o tej težavi. Je mali založnik nekdo, ki uvaža »plažo« z Daljnega vzhoda, slikanice, pa sijajno živi? Pa najema študente in jih plačuje pod ceno? A je mali založnik neka knjižničarka, ki je ugotovila, da knjižničarke rade berejo ameriški šund, in ga na veliko prevaja in prodaja v knjižnice? Je mali založnik nekdo, ki se je skregal s prijateljem v redakciji in ustanovil svojo založbo? Nekdo, ki samo prevaja tujo literaturo? Če dobro pogledate: imamo 24 programsko financiranih založb. To je temelj slovenskega založništva.
In še naprej: kaj je to komercialni založnik?

No, meni se Studia humanitatis zagotovo ne zdi komercialna založba, v nasprotju denimo z Mladinsko knjigo.
Če vzamemo za primer Andreja Ilca, ki je urednik otroške literature na Mladinski knjigi, in to vrhunski, kakor so vrhunske tudi njihove izdaje na tem področju. On od tega, kar MKZ dobi za slikanice pri nas, ne bi mogel živeti. A je zdaj narobe, če neka založba iz prodaje drugih lastnih knjig financira tak program? Po mojem ne. Ko imaš enkrat omejena sredstva, se začneš spraševati, kaj je tvoj cilj in kaj je bistvo. Si pač rečeš: naš cilj ni to, da bo vsak, ki si izmisli, da bo založnik, dobil plačo iz javnega denarja. Naš cilj je kvaliteten knjižni program.
In če hočeš biti založnik, moraš vedeti, kaj to je, oziroma dokazati moraš založniško sposobnost, in potem boš lahko prišel do javnega denarja. So ljudje, ki so »prišli s ceste«, pa so se odločili, da bodo založniki, in se pritožujejo, da jim kršimo ustavno pravico do javnega denarja. V pogojih je napisano le, da morajo izdati vsaj dve knjigi na leto, da pokažejo minimalno poznavanje materije. Ne vidim problema, če neka velika založba financira del svojega pogona, ki je v javnem interesu, seveda tudi z našo pomočjo, ampak tudi iz drugih virov.
In še naprej: ali je naš cilj le izid knjige ali to, da knjiga pride do bralca? Delali smo analizo o sofinanciranih knjigah. Obstajajo »neprofitni« založniki, ki v treh letih niso prodali niti 10 odstotkov svoje produkcije. Za koga te knjige izhajajo? Ali mora biti kriterij socialna varnost? Ali pa je vaša socialna varnost vaš problem, problem JAK pa je, da podpre fine knjige? Te pojme smo popolnoma zamešali. Naprej: če pogledamo, kaj kakšna založba naredi za svojo knjigo. Videli bomo, da vse subvencionirane knjige Mladinske knjige (in drugih »komercialnih« založb) pridejo do ljudi in se v glavnem prodajo. Mi vsi vidimo MKZ kot problem, čeprav je v mnogih ozirih MKZ rešitev. Ker kaj se pa godi z mrežo DZS? In kaj se bo zgodilo jutri, če MKZ kupi čevljar Rossini iz Trsta?

Zdaj sva malo zašla …
Seveda, ampak pri nas ni izčiščeno, kaj je mali založnik, kaj je komercialni založnik in kaj je realna teža nekoga, ki se pojavi na knjižnem trgu. Agencija mora v vsakem trenutku postaviti decimalno vejico. Nimamo dovolj denarja, da bi vse financirali. Če ta država za knjigo nameni toliko kot stane pol kilometra avtoceste, ne moremo reševati vsakega problema. Reševati moramo bistvo.
JAK je treba argumentirano kritizirati, to je normalno. Zato se tudi z vsemi akterji na področju knjige dobivamo in si izmenjujemo poglede. Včasih pogrešam korektnost pri tistih, ki sicer poznajo stvari, tudi malce poštenosti. Generalno pa mislim, da kar v redu delujemo.

Predpisali ste minimalne honorarje za avtorje in prevajalce subvencioniranih del, zvišali štipendije in uredili sistem knjižničnega nadomestila. Kako to, da ste pozabili na lektorje in korektorje, ki se za bagatelnih 17 evrov neto na avtorsko polo najbrž ne prav motivirani spoprijemajo z besedili?
Nimam pravega odgovora. Rekel bi pa to: ko smo se pogovarjali s prevajalci in založniki, kaj naj njihova pogodba vsebuje, smo po daljšem času prišli do nekih skupnih točk. Takrat so nam prevajalci predlagali, naj v razpis napišemo tudi to, da ne bomo subvencionirali nobenega založnika, ki prevajanje plačuje manj kot 200 evrov na avtorsko polo. Temu nismo pritrdili, saj je stvar prevajalca, če se strinja z manj kot 200 evrov, ne stvar JAK. Mi kot tretja oseba ne moremo urejati pogodbenih razmerij, v katerih nas ni, četudi bi kdaj radi. Pogodba je soglasje dveh strank.
Primer: JAK zdaj resno financira revijo Bukla. Dogovorili smo se, da bodo objavljali kritike prevodov, česar doslej ni bilo. Ampak zelo velik problem je dobiti nekoga, ki bo napisal, da je prevod zanič. Kot slišim, so zdaj prepričali ugledno prevajalko, da se je spustila v pregled prevodov založbe, ki, kot pravijo bralci, slovi po slabih prevodih.
Glede lektorjev – jaz ne vidim mehanizma pri nas, kako bi mi tu lahko pomagali, čeprav se problema zavedamo. V naših razpisih piše, da mora založnik upoštevati visoke založniške standarde, in mislimo, da je to dovolj. Pa so nas prijavili, da nikjer ni definicije visokega založniškega standarda. In smo pisali poročilo o tem. Ali ni jasno, da mora biti knjiga dobro prevedena, lepo postavljena, lektorirana, lepo stiskana in zvezana, skratka kompleten izdelek. Ampak pri nas je to legitimna debata, pri nas so ljudje, ki želijo črno na belem, kaj to je.
Predlani na kongresu založnikov smo zato med drugim predlagali pripravo založniških standardov. Sestavili so tri komisije: ena je za standarde, druga za zbiranje podatkov o založništvu, tretja za sodelovanje med založniki in knjižničarji. Težko je priti do oprijemljivih podatkov – na strani založništva namreč ni resnega sogovornika, zbornica je šibek člen. Morda se bo zdaj resneje angažiralo društvo založnikov. Komisija za sodelovanje med založniki in knjižničarji, na področju torej, kjer so bile pogoste besedne vojne, se zdaj po malem pogovarja. Od tega veliko pričakujemo.
Ko sem omenjal postopke v dobro prijaviteljem – agencija mora nekoga, ki se narobe prijavi ali kaj pozabi, opozoriti, da popravi/dopolni vlogo. Včasih s(m)o to preprosto zavrgli. In prijavitelji na to izboljšavo zelo različno reagirajo.

Slišim, da vam je še vedno blizu ideja o mesečni renti stotim vrhunskim slovenskim avtorjem. Kdo in po kakšnih kriterijih bo odločal o tem, katerih 100 je zaslužnih? To bo najbrž občutljiva zadeva, sploh če razmišljava v luči nedavnega »primera Mazzini«. Ali bodo odločevalci prevzeli odgovornost? Sama denimo ne poznam niti enega slovenskega urednika, ki bi odgovarjal za kak zavožen projekt.
Osebno želim, da bi to uresničili. Prvič: za to ni treba veliko denarja, le na primer potrojiti današnjo višino knjižničnega nadomestila; imeti bi morali dva milijona in pol na leto. To je približno toliko, kot si je lani razdelila uprava jeklarne Jesenice (ki jo je država sanirala), ali petkrat toliko, kot je lani dobil direktor Gorenjske banke. Pa jim ne zavidam; želim le, da bi bilo pri nas tudi intelektualno delo spodobno plačano.
S tem bi lahko uredili položaj 100 avtorjev (pisateljev, prevajalcev, ilustratorjev), ki so se s svojim delom doslej nesporno dokazali. Renta bi bila 2.000 evrov na mesec, ustanovili bi komisijo, ki bi jih izbirala … Morda bi začeli s 50 ustvarjalci, potem bi se pa vsako leto dodajalo enega, dva, tri; zaradi mene bi se lahko tudi komisija menjala na tri ali celo vsako leto.
Če vzamemo Prešerna kot najbolj eklatanten primer ali pa idejo o avtorskih pravicah, ki zapadejo 70 let po smrti avtorja in potem postanejo javno dobro. Prešerna se je ogromno objavljalo, ogromno se je neodplačno uporabljalo njegovega avtorskega dela; in še kup takih avtorjev je. Tu je bilo velikansko minulo delo, ki ga ta država jemlje neodplačno. V primerjavi s to maso dva milijona in pol ni nič. S tovrstno rento bi se marsikaj uredilo; Janji Vidmar na primer ne bi bilo treba napisati kupa romanov na leto. Pritisk na izdajanje bi se zmanjšal. Knjižnice, ki danes kupujejo velike količine knjig, bi bile pod manjšim pritiskom. Produkcija bi se izboljšala, količina naslovov bi se znižala, prišlo bi do bolj smotrnega izkoriščanja javnega denarja za knjižnice. Normalen človek prebere približno eno knjigo na teden, pa zaokrožujem navzgor. Hočem povedati, da ne rabimo 6000 naslovov letno. Stvari bi z uresničitvijo te ideje racionalizirali. Če lahko obogatiš kot mesar ali z intelektualnim delom na drugih področjih, ne vem, zakaj ne bi mogel kot kvaliteten pisatelj. Če imamo v Sloveniji 4000 knjižničarjev, ki so plačani od dela s knjigami, če imamo 3000 tiskarjev, pa 500 knjigotržcev, 1000 založnikov, ki živijo od knjig, bi bil potem škandal, če bi od knjig živelo tudi 100 ustvarjalcev? Skratka, mislim, da je to realen projekt.
Po mnogih letih sem se udeležil evropske konference o knjižničnem nadomestilu, da bi videl, kaj bi pri nas morda še lahko izboljšali. (Naš sistem je zelo dober, samo denarja je premalo). Danci, ki jih je še enkrat toliko kot Slovencev, iz naslova knjižničnega nadomestila letno razdelijo 22 milijonov evrov. Najbolj izposojani avtorji lahko dobijo 100.000 evrov na leto. In nikomur se to ne zdi noro. Ko sem jih vprašal, od kod jim ta denar, so rekli, da je na Danskem ustvarjalnost prva prioriteta kulturne politike. Konference so se prvič udeležili tudi predstavniki z drugih kontinentov in je prišel kolega iz Južnoafriške republike in je rekel: Mi bomo tudi to uvedli. Ko sem ga vprašal, kako pa to, mi je odgovoril, da je njihova vlada prepoznala vlogo knjige v družbi. Pri nas pa je v hajki proti javnem sektorju nešteto norosti.
Pri nas na vlogo knjige (razen pri besednih slavospevih) pozabljamo, celo mediji na knjigo prevečkrat pomislijo le, kadar zavohajo kri. Miha Mazzini je odličen pisatelj, ki je pri vseh medijih vzbudil veliko pozornost šele v zvezi z odločitvijo komisije za dodeljevanje štipendij pri Društvu pisateljev, ne pa s kakšno svojo dobro knjigo.

Agencija se trudi za prepoznavnost slovenskih avtorjev v tujini. Sami ste večkrat dejali, da je na knjižnih sejmih v tujini praktično nemogoče prodati avtorske pravice. Nekateri so vam očitali premalo aktivno funkcijo na področju mednarodnega sodelovanja.
Če kaj ne drži, potem to eksplicitno ne drži. Doslej smo financirali zelo veliko prejetih vlog za prevode, to je približno 60 prevodov na leto. Znotraj te demokracije široke izbire (pogoj je bila izjava tujega založnika, da bo knjigo objavil) poskuša JAK zadevo polagoma bolj usmerjati na podlagi kvalitete; pripravili smo prospekte za Prešernove nagrajence, fokusno izpostavljamo določene avtorje itn. Zdaj se dogovarjamo ciljno: v Ameriki izideta ena do dve knjigi letno, nazadnje je bil to Zupanov Menuet za kitaro, lani Jančarjev Galjot, pred tem še Pahor, Žabot, Blatnik. Skratka, to je dolgoročna linija. Z Rusi smo letos podpisali pismo o nameri, tako da bo vsako leto izšlo 3–5 prevodov sodobnih slovenskih romanov v ruščini.
Prvič smo na projektu prevajanja združili slovenske založbe (Wieser, Mohorjeva, Drava) in za prihodnjo jesen pripravljamo projekt slovenske literature v nemščini, ob tem pa moramo seveda usposobiti čim več prevajalcev. Zato smo lani tudi začeli s prevajalskim seminarjem, ki se ga udeležujejo prevajalci v različne tuje jezike, ki prihajajo iz različnih držav. Seminar je bil izvrstno ocenjen, stane nas okrog 20.000 evrov, prinaša pa tudi zelo konkretne rezultate z novimi prevodi slovenskih del.
Kar pa se tiče sejmov v tujini, tam rabiš material, ustrezno gradivo. Vaše lepe oči bi morda kaj prodale, moje pa ne. Knjižni sejem je tudi velik strošek, zato smo se odločili za manjšo razstavno površino – lani je ta najem stal trikrat manj kot prejšnja leta in iz presežka denarja smo naredili informacijski material (prospekte, vzorčne prevode, kataloge). V Frankfurtu je 7000 založnikov iz 200 držav, 400.000 novih knjig – zakaj bi pa nekdo od teh opazil in izdal slovenskega avtorja? Tam sicer moraš biti, a takrat ni časa za tovrstno konverzacijo. Stvari je treba pripraviti prej.

Kako daleč ste z načrtom vzpostavitve javno-zasebnega partnerstva za skladiščno-distribucijsko središče?
Ta projekt je v povojih in ga že spremlja kup nesporazumov. Leta 2009 smo naredili analizo zalog pri vseh založnikih, ki jih je JAK financirala. Ugotovili smo, da so te zaloge velike, pogosto shranjene na raznih neprimernih koncih, od garaž do kleti. Založnikom je težko rokovati s temi zalogami in potem naprej, denimo peljati knjigo v Mursko Soboto. Je raje ne peljejo, ker preveč stane. Zato smo začeli razmišljati o skladišču knjig v javnem interesu, ki bi bilo za založnike zastonj.
Glede prodaje teh knjig: vi bi svojo knjigo še vedno prodajali na internetu ali kjerkoli, ampak vsi bi vedeli, kje jo dobijo, saj bi v skladišču prevzeli tudi dostavo vseh knjig. In potem bi knjigarne, šole, knjižničarji vedeli, da bo npr. vsakega petega dne v mesecu prišel kombi s ponudbo naslovov iz tega skladišča. To je prva faza.
Naslednja faza: sofinanciramo izdelavo portala Knjige na trgu, tako da bo vse, kar izide, na internetu; zdaj imamo za začetek bazo sofinanciranih knjig od leta 2004 do 2010 na spletni strani agencije. V skladišču bi bil tudi knjigomat – ko bi knjiga pošla, bi iz skladišča digitalnih knjig le pritisnili na gumb in bi stroj natisnil knjigo. In še naprej (to je zdaj že rahla znanstvena fantastika): iz tega bi radi razvili centralno nabavo za vse knjižnice. Na Nizozemskem so denimo pogoji za kaj takega vzpostavljeni in tak sistem imajo že dolgo vrsto let. Za kaj takega je nujen sistem fiksne cene, ki ga mi nimamo, in dali smo pobudo, da se ga spet lotijo.
Reakcij na ta center je bilo veliko, ker ljudje ne vedo, kaj to je. Upam, da bomo še pred knjižnim sejmom naredili posvet na to temo, elaborat o ekonomskih plusih tega imamo pripravljen.
Skratka, mislim, da smo v treh letih opravili veliko delo, da imamo jasno vizijo in veliko idej, začetih projektov in dogovorov, in z ljudmi, ki vedo, o čem govorijo, ko govorijo o knjigi, bomo lahko dobro delali tudi v prihodnje.

Pogledi, št. 23, 23. november 2011