Pevec ljubezenskih pesmi
14. 02. 2014
Z igranjem na petstrunski bendžo in z zanosnim tenorjem je znal uročiti občinstvo. Zmogel mu je seči globoko v srce in v njem odkriti struno, ki jo je bilo treba ubrati, da so ljudje začeli peti z njim. To je bila zanj zmeraj največja in edina zveličavna nagrada. Nikoli denar, ki je bil pač nujnost, ampak manj ko ga je bilo, bolje je bilo, niti ne slava. Z njo ni imel kaj početi (»Slava je past in iluzija,« je pogosto govoril.), štelo je samo delo oziroma sporočilo, ki ga je posredoval drugim ljudem. Po vsem svetu, najpogosteje pa doma, v ljubljeni Ameriki, naj bo na odru, na uličnem vogalu, na sindikalnem sestanku ali na protestu zoper takšno ali drugačno krivico, ki se je dogajala ljudem.
Takšen je bil vitki in visoki Pete Seeger, 3. maja 1919 rojeni ameriški zbiralec in razširjevalec ljudskega blaga, glasbenik, čigar vpliv se ni nikoli meril z milijoni prodanih plošč, pogostimi nastopi na televiziji in radiu pa z razprodanimi turnejami širom dežele. Namesto tega se je meril s številom ljudi, ki jih je s svojim zanosom, delom in ljubeznijo do pesmi navdušil, da so se tudi sami podali na pot za njim in ustvarjali glasbo, ki je spremenila Ameriko. »Brez njega nihče od nas ne bi imel kariere,« je povedala Joan Baez. »Nihče od nas« je velika, pomembna kategorija folk glasbenikov, ki so se uveljavili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, med njimi so tudi Bob Dylan, Odetta, Richie Havens, Joe McDonald, Phil Ochs … Seznam je predolg, da bi ga nadaljeval. To, kar je Pete Seeger naredil, je še toliko bolj fantastično, če upoštevamo velikost Združenih držav in dejstvo, da je vse življenje deloval v urbanem okolju, pravzaprav je začel kar v najbolj metropolitanskem mestu, v New Yorku.
Toda Petu Seegerju sta bila glasba in razkolništvo položena v zibko. Njegov oče je bil glasbenik in etnomuzikolog, prvi, ki je o tem predaval na univerzi, mati pa koncertna violinistka. Oče pa je bil tudi pacifist in je zagovarjal pravico do ugovora vesti, kar ga je leta 1918 stalo profesure na kalifornijskem Berkeleyju. Tudi drugi njegovi predniki in sorodniki so raje kot s tujo glavo mislili s svojo, toda Pete je vse po vrsti kmalu presegel. Če se je dobro vzgojeni in v zasebnih ustanovah šolani mladenič najprej upiral družinski ljubezni do glasbe in je hotel postati slikar, ga je naključno srečanje s petstrunsko različico bendža na festivalu ljudske glasbe in plesa v Severni Karolini, kamor ga je odpeljal oče, za vselej pritegnilo h glasbi. Potem je na Harvardu študiral sociologijo (njegov sošolec je bil poznejši predsednik Kennedy), vendar je študij pred koncem opustil in se z bendžem na rami odpravil po ZDA. Nekaj časa je z Alanom Lomaxom zbiral ljudsko blago in ga zapisoval za Kongresno knjižnico, prek Lomaxa pa spoznal tudi legendarna Woodyja Guthrieja in Leadbellyja. Vse to mu je nudilo priložnost, da je zbral in osvojil velikansko zbirko ljudskih in delovnih pesmi, balad, otroških izštevank in uspavank, ki so bile od tedaj temelj njegovega zanimanja.
Kot je to bila zmeraj tudi skrb za položaj sočloveka, za delavske in državljanske pravice. Leta 1940 je z Guthriejem in drugimi ustanovil znamenito zasedbo Almanac Singers, ki je s pacifističnimi pesmimi in zmožnostjo pritegniti velike množice vzbudila zanimanje FBI, zlasti zato, ker je nekaj časa celo redno nastopala na radiu. Pacifizem se je z začetkom druge svetovne vojne umaknil domoljubnim pesmim, Almanac Singers pa so nehali delovati, ko so večino članov vpoklicali v vojsko. Seeger je v njej skrbel za kratkočasje sovojakov, vmes pa se je leta 1943 poročil s Toshi Ohta – hčerjo japonskega očeta, ki je namesto svojega očeta, prevajalca Marxa v japonščino, prevzel breme izgnanstva, na katerega so ga obsodili. Niti predstavljati si ni mogoče, kaj je v tistem času pomenilo biti Japonec v ZDA, toda Toshi je ostala Seegerjeva velika ljubezen, mati njegovih treh otrok, neumorna organizatorka koncertov, zborovanj in protestov, snemalka glasbe in filmov, predvsem pa »družinski možgani«, kakor jo je ljubkovalno imenoval Pete.
Štirideseta leta so tudi obdobje, ko je bil Seeger kratek čas celo član komunistične partije, vendar njun odnos nikoli ni bil preveč prisrčen, popolnoma pa se je končal, ko je partija njemu in prijateljem, ki so sestavljali zasedbo Weavers, zamerila in očitala izjemni komercialni uspeh nekaterih plošč. Toda Seeger je kljub ločitvi od KP vse življenje ostal prepričan in zaprisežen levičar, dolgo ni mogel razumeti niti tega, da Stalin ni bil samo »nujno strog«, ampak da je bil najhujši diktator 20. stoletja.
Od črne liste do legende
Prav levičarstvo na eni in precejšen komercialni uspeh z zasedbo Weavers na drugi strani sta Seegerja in druge spravila pod nadzor FBI, kar je pomenilo, da zasedbe ni hotel najeti noben klub več, hkrati pa ni imela več vstopa na radio in televizijo. Leta 1955 je Seeger končal pred kongresnim odborom za neameriške dejavnosti, posledica pričanje pa je bila, da je za sedem let prišel na črno listo. Da bi preživel sebe in družino s tremi otroki, je bil prisiljen nastopati, kjerkoli se mu je ponudila priložnost, najpogosteje na šolah in kolidžih, ki so bili tako liberalni, da so si to upali narediti, in pogosto je tudi štirikrat na dan igral in prepeval za 25 dolarjev. Iz tega časa je veliko pričevanj o šikaniranju, ki ga je bil deležen od desničarskih »domoljubnih« skupin in posameznikov, vendar ni nikoli odnehal, pogum in odločnost, s katerima je nadaljeval delo, pa sta bila zgled mnogim, ki so ga na ta način spoznali.
V šestdesetih letih, potem ko so odrasli otroci, ki jim je desetletje prej pel, se je najlepše pokazalo, da je s svojim delom pomagal ustvariti generacijo, ki ji je bila folk oziroma ljudska glasba blizu, ki ji je bila blizu tudi ideja o ljubezni do sočloveka in o pravici do dostojnega življenja. Napočilo je njegovo najplodnejše obdobje, ki ga je zaznamovalo sodelovanje z dr. Martinom Luthrom Kingom ter gibanjem za državljanske pravice na eni strani in demonstriranje proti vojni v Vietnamu na drugi.
»V sanjah se začnejo odgovornosti,« je napisal pesnik Delmore Schwartz, in pri Seegerju so sanje včasih povzročile strogost. Ne samo do sebe, ampak tudi do drugih. Če so ga Dylan in drugi folk glasbeniki najprej navdušili, ga je njihova komercializacija pozneje hudo prizadela. Čeprav je napisal ali vsaj priredil velikansko število pesmi (ocenjujejo, da je v sedemdesetletni karieri podpisal več kot sedemdeset plošč najrazličnejših oblik in formatov), ostaja znan predvsem po protivojni Where Have All the Flowers Go (v Domiceljevi priredbi Kam so šle vse rožice), po Turn, Turn, Turn! (s katero je na vrh lestvice splezala skupina Byrds) in If I Had a Hammer (ki jo je proslavil trio Peter, Paul and Mary). Če dodamo še We Shall Overcome, ki jo je pomagal razširiti, so to pesmi, za katere je že danes mogoče reči, da so ali bodo ponarodele.
»Vsem skupaj pravim ljubezenske pesmi,« je Seeger nekoč povedal za svojo glasbo. »Pripovedujejo o ljubezni med moškim in žensko, med starši in otroki, o ljubezni do dežele, svobode, lepote, človeštva, sveta, o ljubezni do iskanja resnice in drugih neznank. Ampak sama ljubezen seveda ni dovolj.«
Ne, ljubezen nikoli ni bila dovolj. Potrebno je tudi delo, nenehno trdo delo. Seeger ga je oboževal. S prvim zasluženim denarjem si je kupil parcelo v Beaconu ob reki Hudson kakih sto kilometrov od New Yorka in tam lastnoročno postavil leseno hišo, v kateri je potem z družino prebival, njegovo najljubše razvedrilo pa je bilo cepljenje drv. Sem se je vračal z nastopov, dobrodelnih koncertov in protestov zoper vojno, socialno nepravičnost in onesnaževanje okolja. Zanj ni bilo razlike med sodelovanjem na protestu »Okupirajmo Wall Street!« ali pri zaprisegi predsednika Obame leta 2009 v Washingtonu, v katega ga je moral Bruce Springsteen dolgo prepričevati. In se je zanjo tudi duhovito »maščeval«: peti je namreč začel Guthriejevo kitico, ki je danes skoraj neznana, ker so jo vseskozi cenzurirali: kako je prišel do table, na kateri je pisalo »zasebna lastnina«, na drugi strani pa ni bilo nič. In tam je bila dežela, ustvarjena zate in zame.
Ko je lani junija po več kot sedemdesetih letih zakona umrla njegova ljubljena Toshi, je bilo prijateljem jasno, da se ji bo kmalu pridružil. Novembra je še nekajkrat kratko nastopil in skoraj do smrti 27. januarja je cepil drva. Amerika je izgubila velikana, eno najbolj markantnih osebnosti 20. stoletja, Človeka z veliko začetnico.
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
