Sklepni koncert evropske turneje skupine Laibach bo danes zvečer v ljubljanskem Cankarjevem domu
»Popkultura je totalitarizem našega časa«
09. 05. 2016
Skupina Laibach je oblikovala program evropske turneje The Sound of Music, poslovenjene v Naše pesmi, vaše sanje, na podlagi programa, ki so ga pripravili za lansko gostovanje v Severni Koreji. Zadnji koncert evropske turneje bo zvečer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, s posebnima gostoma, članoma zasedbe Silence. V imenu skupine Laibach je na naša vprašanja odgovarjal Jani Novak.
Celotnega programa turneje, ki ste ga pripravili za gostovanje v Severni Koreji, tam niste mogli izvesti.
V Severni Koreji je bil uspeh že to, da nas niso na meji obrnili za 180 stopinj in poslali nazaj. Jasno nam je bilo tudi to, da se bodo njihovi cenzorji vmešavali v program, zato smo jim najprej ponudili precej razširjeno verzijo, za katero smo vedeli, da ne bo šla skozi. Ko so torej klestili program, nismo bili presenečeni in še manj užaljeni, ampak smo sodelovali z njimi do te mere, da smo jim ponudili možnost 'izbire'. Ko so jih na primer zmotile nekatere naše filmske projekcije, smo jim predlagali, da bi v ozadju vrteli filme po njihovem okusu, kar so poskusili, ampak jih zadeva ni prepričala, in začeli so rezati celo sami sebe.
Precej neusklajen in kaotičen cenzurni stroj je tako pritiskal na nas praktično do začetka koncerta, ki pa je na koncu vseeno izzvenel popolnoma 'laibachovsko' in nič manj 'subverzivno', kot bi sicer.
Ob nastanku ste dejali, da je država dodaten član skupine Laibach, saj je, predvsem takrat, ko smo živeli v Jugoslaviji, aktivno posegala v delovanje skupine in ga soustvarjala.
Tudi SFRJ, ki jo sicer danes vidimo in razumemo kot prostor 'Velike Svobode', se je s cenzuro do nas obnašala skrajno nerodno; bolj ko se je trudila posegati v našo vsebino, več usluge nam je naredila. Brez prepovedi, ki smo je bili deležni leta 1983 in je trajala do leta 1987, Laibach verjetno danes ne bi bil to, kar je.
Kakšen odnos ima Laibach do cenzure in samocenzure?
Cenzuro ljubimo, za nas je vedno bila inspirativna. Najbolj zanimiva literatura je nastajala pod pritiskom cenzure, v pesniškem jeziku je bilo kup retoričnih oblik, figur in tropov, verjetno izumljenih izključno zaradi nje. Postavljena je kot meja definicije institucionalne svobode v odnosu do dominantnega diskurza, najsibo politični, umetnostni, estetski ... Cenzura seveda ni samo obča in sistemska, ampak tudi individualna, ustvarja jo vsak od nas sam pri sebi in lahko bi se reklo, da je največji sovražnik svobode in umetnosti prav lasten okus in lastno razumevanje te svobode.
Cenzura je vedno obstajala in obstaja še danes, v našem času in prostoru. Veliko je je v popkulturi, ta se sicer rada predstavlja kot nekaj skrajno osvobojenega, liberalnega. A če v njenem kontekstu ne spoštuješ določenih ustaljenih pravil pojavljanja, te hitro ni več. Popkultura je pravzaprav eden od najbolj vseobsegajočih, totalitarnih mehanizmov tega časa.
Laibach od začetka izpostavlja vprašanja svobode in njenih meja. Zdi se mi, da je to vprašanje ne le še vedno, temveč zdaj še posebej aktualno in pomembno.
Svoboda v filozofskem smislu ne obstaja, še najbližje ji je iluzija svobode, ki pa se skozi mehanizem praktičnih, sistemskih pravil hitro spremeni v svojo parodijo. Narava svobode je pač takšna, da se kot cilj konstantno izmika in velikokrat je več svobode najti v okovih kot zunaj njih.
Zanimiv je recimo odnos Rusije do svobode. Po eni strani jo zatirajo, po drugi pa dajejo zavetišče predvsem ameriškim žvižgačem.
Popularno je opisovati Rusijo kot prostor nesvobode, ZDA pa kot prostor svobode, kar je seveda popolnoma zgrešeno in močno poenostavljena politična bipolarnost tega pojma. Tako eni kot drugi sprejemajo in novačijo politične prebežnike iz nasprotnega tabora, kar je posebna zgodba in sega v obdobje hladne vojne, ki v bistvu še vedno traja, kot posledica paradigme ekonomskih interesov.
Laibach je bil v Rusiji zelo zaželen v prvi polovici devetdesetih let, ko smo izpeljali nekaj velikih koncertov v Moskvi in St. Peterburgu, ter leta 1997 tudi daljšo turnejo po Rusiji. Po performansu Pussy Riot v katedrali Kristusa Odrešenika je ruska pravoslavna cerkev uvrstila Laibach na črno listo 'nezaželenih', češ da odkrito izražamo simpatije do hudiča, v Rusiji smo večkrat igrali skladbo Rolling Stonesov Sympathy for the Devil, ki je neposredno inspirirana z romanom Bulgakova Mojster in Margareta, in na tej listi smo še danes.
Na albumu Spectre ste se v precejšni meri vrnili h koreninam, k izvajanju avtorske glasbe. Kako Laibach gleda na avtorsko ustvarjanje in v vašem primeru avtorsko poustvarjanje?
Spectre je specifičen tematski album, zato smo zanj napisali nove, avtorske skladbe, sicer pa smo že večkrat poudarili, da v bistvu ne vidimo razlike med avtorskim ustvarjanjem in poustvarjanjem. Večina pop, rock, jazz pa tudi klasične 'avtorske' glasbe tako in tako preigrava iste vzorce in vsebine, in zelo malo je glasbe, ki resnično razširja meje neznanega, pa še to se največkrat zgodi samo v kontekstu forme, res redkokdaj tudi v kontekstu vsebine.
Precej brezplodno se nam zdi tisto poustvarjanje, ki originalnemu delu, v formalnem ali vsebinskem smislu, ne doda nove dimenzije. Po drugi strani je seveda to večno hlepenje po 'novem' prav tako lahko izraz mentalne impotence, ki si noče priznati, da sta resnica in svoboda zgolj v repeticiji istega oziroma enakega. 'Novo' in 'originalno' sta torej precenjena pojma – že Marija Antoaneta je dejala, da novega ni nič, razen tisto, kar je bilo pozabljeno.
Svoje glasbene 'ponudbe' morda ne prilagajate trgu, ste pa zelo fleksibilni in nagnjeni k spreminjanju ob hkratnem vztrajanju pri konceptu Laibach.
Trgu se prilagajamo, kolikor je treba, da držimo vodo nad glavo, sicer pa radi plujemo proti toku. Tudi spreminjamo se samo toliko, da lahko ostanemo isti. Ne gre za silno strategijo, takšni smo pač po naravi – endemitska kumljanska inteligenca.
Daniel Miller, šef založbe Mute, pri kateri izdajate albume, je na predavanju v Ljubljani pred leti povedal, da ko ste prvič prišli v njihovo pisarno v Londonu, sploh niste imeli s sabo glasbe, temveč predvsem svoje likovne izdelke. Ne glede na to se je ogrel za vas. To zgodbo je končal s stavkom, da 'so Laibach vedno bili odlični trgovci'.
Z vsem spoštovanjem do Daniela Millerja, videti je, da ga že malce zapušča spomin. Prvič smo se namreč srečali z njim v Londonu, v njegovi založbi, že leta 1982, in mu s kasete vrteli naše zgodnje zvočne posnetke repetitivnega industrijskega hrupa, ki so nastali med letoma 1980 in 1982. Ampak takrat Miller še ni hotel podpisati pogodbe z nami. Po spletu okoliščin in naključij smo se v naslednjih letih srečali še nekajkrat, dokler Daniel sam ni leta 1986 izrazil želje, da nas končno vzame pod svoj domicil.
Seveda smo zahtevali pogodbo od zahodnjakov, čeprav je to bila neodvisna založba, in menda smo bili prva skupina v Mute, ki je z njimi podpisala pogodbo. Slike in grafike smo mu podtaknili šele pozneje, ko smo glavnico že spravili pod streho in smo potrebovali dodatna sredstva za nadstavbo.
Lenin je dejal, da ne obstaja nič takega kot slučajnost. Turnejo Naše pesmi, vaše sanje boste v Ljubljani končali z nastopom ob dnevu zmage. To je bil dan, ko je nastala nova Evropa, tista, v kateri je zmagal antifašizem. Danes živimo v Evropi, v kateri postaja fašizem ne le del političnega dogajanja, temveč v vse več državah del oblasti. Kdo je torej zmagal?
Pri bratih Srbih smo se lahko naučili, da so zmagovalci v vojni praviloma poraženci v miru. Nemci, ki so izgubili dve svetovni vojni, pa po drugi strani danes diktirajo Evropi svoje pogoje. Podobno počnejo Japonci in še kdo od velikih poražencev. Celo Židje, ki so bili, po Hitlerjevi in še čigavi zaslugi, skorajda na robu izumrtja, danes s svojo državo izsiljujejo arabski živelj, s kapitalskimi navezami pa še preostanek sveta.
Fašizem, ki se zdaj poraja, zato genetsko ni dosti drugačen od zgodovinskega, čeprav ima dva obraza: eden je fašizem frustriranih lumpenproletarskih in lumpenmeščanskih množic, ki jih levica ni znala mobilizirati, demokracija pa ne nevtralizirati, in so zdaj lahek plen hujskaških politikov in teologov 'odrešitve', drugi pa je staro-novi fašizem kapitala, ki se bo razraščal, dokler bo dominantna ideologija sveta tako podvržena diktaturi trga in profita.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
