Pred gostovanjem velikana sodobnega plesa v Ljubljani
Ravnovesje neravnovesja
30. 03. 2015
Akram Khan, britanski plesalec in koreograf bangladeškega porekla, je od svojih prvih samostojnih koreografij ljubljenec kritike in občinstva.
Rdeča nit njegovega obsežnega opusa je identiteta migranta druge generacije, vendar ne kot zlitje bangladeške in britanske kulture, ne kot fuzija, pač pa konfuzija, zmeda, pri čemer izhaja iz lastnega telesnega izkustva dveh plesnih sistemov – tradicionalnega indijskega kathaka in sodobnega plesa.
Akram Khan se je pred štiridesetimi leti rodil v muslimanski bangladeški družini v Wimbledonu, kjer je njegov oče vodil bangladeško restavracijo. Prav v restavraciji, kjer je občasno pomagal očetu, se je v mladosti soočal z rasno nestrpnostjo mladih angleških moških in z britansko kulturo alkohola, ki ga med drugim tudi zato ne uživa. V ples je bil potopljen od ranega otroštva. Njegova mati je bila navdušena plesalka, a ji je njen oče, matematični genij, prepovedal nastopati, saj da to ni dostojno za njihovo družino. Mati je svoje sanje prenesla na Akrama, ki se je od tretjega leta učil bangladeških ljudskih plesov, od sedmega leta pa tradicionalni ples kathak pri znamenitemu mojstru Pratapu Pawarju, pri katerem je cenil »moško, a hkrati elegantno gibanje«.
Deset ur plesa po cementnih tleh
Kathak je ena od osmih oblik indijskih klasičnih plesov. Medtem ko ostali temeljijo na hindujski teologiji in filozofiji, je glasbeno-plesna oblika kathak, s katero so severnoindijski nomadski bardi uprizarjali klasična indijska epa Mahabharato in Ramajano, prežeta tudi s perzijsko in muslimansko kulturo. Beseda katha izhaja iz sanskrta in pomeni zgodbo, kathak pa pripovedovalca, ki sočasno poje, igra in pleše z zvončki, nameščenimi okrog gležnjev, s čimer soustvarja ritem pripovedi. S hitrim gibanjem in gracioznimi gestami katkahi pripovedujejo zgodbe o indijskih božanstvih, sama ritmična struktura pa temelji na tri tisočletja stari indijski matematiki, iz katere izhaja kathakova plesna improvizacija v dialogu s tolkalci. Na zahodu je za indijske emigrante srednjega sloja učenje in izvajanje kathaka pomenilo ohranjanje indijske kulturne tradicije, za Khana pa tudi prvo gibalno izkušnjo, ki se je za vselej vpisala v njegovo telo. Včasih, pravi, je plesal tudi po deset ur na dan, in to na golih cementnih tleh v očetovi garaži. Včasih ga je bolečina privedla do joka, a ne tudi ustavila. Kathak kot pripovedovanje zgodb na matematično ritmizirani podlagi je bil tudi poriv za študij bengalščine in matematike. Khanov pomen ni zgolj v enostavnem povezovanju kathaka in sodobnega plesa ter drugih sodobnih umetniških zvrsti, ne nazadnje je to pred njim napravila plesalka in koreografinja Shobana Jeyasingh, pač pa je pri njem ključen edinstven avtorski pristop, s katerim sooča azijske tradicionalne in evropske sodobne plesne prvine.
iTMOi (2013)
Uspelo mu je spojiti nezdružljivo
Njegova naslednja pomembna izkušnja je bila vloga dečka v znameniti gledališki predstavi Mahabharata režiserja Petra Brooka, ki je zbral nastopajoče iz zahodnih in vzhodnih uprizoritvenih tradicij in kar je pozneje vplivalo na Kahnov dialog z izvajalci različnih kulturnih tradicij. Kahn, ki je od malega oboževal tudi Michaela Jacksona, Freda Astaira, Charlieja Chaplina in Brucea Leeja, se je s sodobnim plesom in baletom srečal relativno pozno, šele pri dvajsetih, in sicer najprej na univerzi Montfort v Leicestru, dve leti pozneje pa med študijem na Northern School of Contemporary Dance v Leedsu še s tehnikama cunnigham in graham ter s fizičnim gledališčem. Prelomno, »šokantno in hkrati fascinantno izkušnjo« je doživel ob ogledu VHS-posnetkov predstav Dead Dreams of Monchrome Man in Strange Fish skupine DV8 ter Posvetitve pomladi Pine Bausch.
Sredi devetdesetih let je vzbudil pozornost s kratkim solom Loose in Fight, za katerega je prejel denarno nagrado Jerwood Choreography in z njo postavil predstavo Fix, ki je pomenila tudi uvod v dolgoletno sodelovanje z britansko-indijskim skladateljem, glasbenikom in producentom Nitinom Sawhneyjem, avtorjem glasbe večine njegovih poznejših predstav. Nenavaden spoj sodobnih tehnik in kathaka je pritegnil izjemno pozornost publike in medijev, ki so Khana označili za enega najbolj nadarjenih ustvarjalcev najmlajše britanske plesne generacije. Toda spoj azijske plesne tradicije in zahodnega sodobnega plesa ni bil ne fluiden ne enostaven. Za postopno urejanje misli ob soočanju različnih gibalnih principov je hvaležen predvsem konceptualnemu plesnemu umetniku Jonathanu Burrowsu, s katerim je skozi dialog, tudi plesni dialog v Duetu (1999), odkril način, kako obe gibalni informaciji prevesti skozi svoje telo in pozneje skozi telesa svojih plesalcev.
Telo odkriva namesto uma
V intervjujih poudarja, da ne želi, da se njegovo delo označuje kot fuzija indijskega in zahodnega plesa. Med študijem sodobnega plesa na univerzi je namreč njegovo telo izkusilo kaos in je samo začelo sprejemati gibalne odločitve. Kahn se je tedaj zavedel, kako zelo globoko je v njegovem telesu usidran kathak, ki je ob sočasnem treniranju sodobnega plesa postajal vse manj čist, kot so mu očitali njegovi indijski pedagogi. Namesto da bi poskušal oba principa intelektualni povezati, se je osredotočil na svoje somatske gibalne izvore med sodobnoplesnimi predelavami kathaka in njihove učinke ter začel odkrivati lastno gibanje, to izkušnjo pa je nato posredoval svojim plesalcem.
Za predstavo Kaash (2002) tako ni izbral plesalcev klasičnega indijskega plesa, ki po njegovem mnenju zelo težko predrejo pregrado in prestopijo v neznan teritorij, ampak je povabil sodobne plesalce, jih učil plesni material v stilu kathaka ter čakal, da doživijo, kar je doživel sam – popolno gibalno dezorientacijo. Šele zatem je začel razvijati gibalni material za eno svojih najboljših in najodmevnejših predstav Kaash, v kateri je nastopil kot eden od petih plesalcev in ki jo je lani, dvanajst let po premieri, obnovil z novo ekipo plesalcev.
Preteklost enako pomembna kot prihodnost
Redki koreografi javno izpostavljajo sodelovanje s svojim producentom, kot to počne Akram Khan. Leta 1999 sta s Farooqom Chaudhryjem, plesalcem, ki je tik pred tem zaključil plesno kariero in prejel diplomo kulturnega menedžerja, ustanovila plesno skupino Akram Khan Dance Company. Njune usmeritve so bile jasne: tvegati, misliti na veliko in upati si, raziskovati neznano, izogibati se kompromisom in z umetniško integriteto pripovedovati relevantne zgodbe. Farooq je njegov dialoški partner in podpornik njegovih vizij ter umetniških strategij, njegov svetovalec in hkrati prijatelj, prav v prijateljstvu, poudarja Akram, je srčika njunega izjemno uspešnega producentsko-umetniškega sodelovanja. Kljub hitri in obsežni produkciji skupine je zanju pomembnejše od hitrosti postavljanje trdnih temeljev. Ko zelo hitro potuješ, seveda gledaš naprej, a midva se medtem nenehno ozirava nazaj ter preverjava, ali za seboj puščava dovolj trdne temelje, pojasnjuje. Preteklost je za naju enako pomembna kot prihodnost, saj tako reflektirava najino umetniško vizijo, ki je od samega začetka raziskovanje tradicije in sodobnosti skozi prezentno telo.
Po petnajstletnem delovanju je skupina Akram Khan Dance Company ena najbolj inovativnih plesnih skupin na svetu, Khan pa je dobitnik mnogih prestižnih nagrad, med drugim nagrade Laurencea Oliviera in Bessie Award, in častnih doktoratov na univerzah Roehampton in De Montfort. Program skupine obsega od kathaka do sodobnoplesnih solov in skupinskih predstav, njegov poseben del predstavljajo dueti, ki jih postavlja z avtorsko močnimi umetniki in umetnicami, obenem sodeluje z ustvarjalci zunaj uprizoritvenih umetnosti in se občasno poda v popularno kulturo; leta 2006 je postavil koreografijo za turnejo avstralske pevke Kylie Minogue, leta 2012 pa je koreografiral del otvoritve londonskih olimpijskih iger.
Zgodba kot del notranjega ustvarjalnega procesa
Leta 2002 je uprizoril svojo prvo celovečerno, že omenjeno predstavo Kaash, za katero je glasbo prispeval Nitin Sawhney, scenografijo pa izjemen in prav tako kulturno razcepljen britanski umetnik indijskega porekla, Anish Kapoor. V tridelni predstavi Kaash, ki v hindujskem jeziku pomeni Kaj če, se je lotil kozmičnega nasilja boga Šive, njegove meditativne narave in neskončnega cikla kreacije in destrukcije, ki ga je Šiva zagnal, pri čemer je gibalno in zvočno soočil indijsko tradicijo in evropsko sodobnost. V naslednjih letih je dvakrat sodeloval s Hanifom Kureishijem, velikim Kahnovim občudovalcem, ki je napisal besedilo za njegovo drugo celovečerno delo Ma (2004), ki se navezuje na azijsko mitološko izročilo. Kureishi je v enem od intervjujev komentiral, da plesalci in pisatelji različno razumevajo zgodbo. Khan, pravi Kureishi, je naiven, podobno kot so v razumevanju zgodbe naivni plesalci. Kajti ko plesalci govorijo o naraciji, gre za njihovo notranjo zgodbo, ki nikakor ni ista, kot jo nato doživijo gledalci. Za plesalce in koreografe je zgodba predvsem del njihovega notranjega ustvarjalnega procesa.
Sacred Monsters (2006)
V letih od 2005 do 2008 je postavil trilogijo duetov z vrhunski umetniki. V Zero Degrees, ki je tako kot večina Khanovih v Veliki Britaniji uprizorjenih predstav premiero doživela v londonskem Sadler's Wells Theatre, je sodeloval s Sidijem Larbijem Cherkaouijem, plesalcem maroško-flamskih korenin, avtor edinih dveh scenskih elementov (dveh moških skulptur) pa je bil Turnerjev nagrajenec, kipar Anthony Gormley. Duet, ki skozi odnos plesalcev s skulpturama mestoma učinkuje kot kvartet, je formalna in narativna raziskava politike mejnih prostorov in identitetne razseljenosti. Toda v Zero Degrees ne gre le za izpraševanje politične identitete, njene razpršenosti in njene morebitne odsotnosti, ampak tudi za prehod med življenjem in smrtjo. Duet Zero Degrees ne prinaša pomiritve, ampak pomeni slavljenje loma in razpoke, skozi katera Kahn uprizarja nekonsistenten in fragmentaren subjekt.
Sodelovanje s »Sveto pošastjo«
Leta 2006 je postavil duet Sacred Monsters s Sylvie Guillem, eno najbriljantnejših balerin svoje generacije, prvakinjo baletnega ansambla pariške opere in pozneje londonskega Kraljevega baleta, ki je po končani baletni karieri prestopila v sodobni ples in danes, pri petdesetih letih, sodeluje s Saddler's Wells Theatre. Izraz »Sveta pošast« je nastal v Franciji v 19. stoletju. Z njim so označevali zvezde največjega formata, kot je bila tedaj Sarah Bernhardt, kar pomeni začetek sodobnega zvezdništva, v katerem imajo ikone umetnosti in športa status božanstev. A tudi počlovečena božanstva so ranljiva, kajti ko dosežeš raven, kot sta jo dosegla Sylvie in Akram, si ujetnik perfekcije in si niti slučajno ne smeš dopustiti napak in spodletelosti, ki pa se, hočeš nočeš, vendarle pripetijo. In kar vrhunskemu umetniku vzbuja tesnobo in strah. Ali kot ob predstavi pove Slyvie Guillem: »Prostor, v katerem plešem, je ne oziraje se na plesni slog in izraz zame vselej svet in kot tak obenem monstruozen.«
Dve leti zatem je postavil duet In-i z igralko Juliette Binoche, med drugim oskarjevko za vlogo Hane v Angleškem pacientu, ki se je prvič v življenju postavila v vlogo plesalke, kjer pa ni bil toliko poudarek na plesu, ampak na gibanju kot mediju prevajanja čustvenega besednjaka: zadreg in strahu pred tujim in drugim, tesnobe pred zavrnitvijo in, ne nazadnje, strahu pred tveganjem. Prostor, v katerem plešeta, postane tretji element kot teritorij za premerjanje njune bližine in oddaljenosti, kjer padajo oziroma se trdovratno ohranjajo nepremostljivi zidovi.
Koti in robovi človeških zgodb
V predstavi Variations for Vibes, Strings & Piano (2006) Khan uporabi glasbo Steva Reicha, s čigar glasbo se čuti še posebej povezanega, saj plesnega ustvarjalca nagovarja na izrazito »naraven način«. V koreografiji, ki jo odpleše s korejskima soplesalcema, uporabi koncept kotov – kotov teles, kotov gibanja, kotov v prostoru in, kar je zanj najpomembnejše, kotov in robov človeških zgodb. Predstava Confluence (2010) je nekakšna zaustavitev in razmislek dveh dolgoletnih sodelavcev – Akrama Khana in skladatelja Nitina Sawhneyja,raziskava razdalj in bližin dveh močnih avtonomnih umetniških svetov. K predstavi Vertical Road (2010), v kateri se loteva naravnih zakonov, ritualov in posledic človeških dejanj, povabi zelo posebne in raznolike izvajalce iz Azije, Evrope in Bližnjega vzhoda. V izjemnem solu Desh (2011), ki v bengalščini pomeni domovino oziroma dom, se ponovno vrne k svojim bangladeškim koreninam. V celovečernem solu, ki po mnenju mnogih pomeni Khanovo najbolj osebno delo, poveže pripovedi o deželi, narodu in posamezniku, ki poskuša najti ravnovesje v neuravnoteženem svetu. Posameznika skozi ritem dela in različnih vsakodnevnih opravil zoperstavi naravnim silam, Desh pa je hvalnica prožnosti človeškega duha, človekovemu soočanju z naravnimi silami, zmožnosti njegove transformacije in preživetja.
Vertical Road (2010)
Po zelo osebnem solu lani ponovno postavi duet, tokrat duet Torobaka z znamenitim andaluzijskim plesalcem flamenka, Israelom Galvanom, v katerem plesalca skozi dve sveti živali, bika (toro) in kravo (vaca), povežeta dve kulturni tradiciji – indijski kathak in španski flamenko, ki se je razvil iz kathaka; slednjega so pred stoletji prek arabskega sveta v Andaluzijo prinesli Romi.
Svet duhovne diaspore
V predstavi iTMOi z enajstimi plesalci, ki bo konec tega meseca gostovala v Cankarjevem domu, se Khan loteva kompozicijske metode Igorja Stravinskega, s kakršno je preobrazil klasični glasbeni svet. Stravinski je namreč bolj kot emocijo uporabljal vzorčenje, izhajajoče iz ideje ženske žrtve v Posvetitvi pomladi, ki se izpleše do smrti. Glasba Stravinskega je tako izhodišče, ki so se ga lotili trije skladatelji, poleg Sawhneyja še Jocelyn Pook, avtorica glasbe znamenitega rituala na gradu v Kubrickovem filmu Široko razprte oči, in Ben Frost, prav tako pisec filmske glasbe.
Svet Akrama Khana je duhovna diaspora, sam pojasnjuje, da klasično in tradicionalno v njem teži k duhovnemu, sodobno pa k znanosti, destrukciji in ločevanju. Čeprav je ta razpoka ključna vsebina njegovega opusa, pa v življenju med tradicijo in sodobnostjo najdeva ravnovesje. Eno vodilnih imen svetovnega sodobnega plesa še vedno spoštuje tradicionalne bangladeške vrednote. Z ženo Shanell Winlock, južnoafriško plesalko in članico njegove skupine, živi v Wimbledonu v sosednji ulici, kjer živijo njegovi starši, o katerih vselej govori s hvaležnostjo in ljubeznijo. »Konservativen sem,« pravi v enem od intervjujev, »ko bodo onemogli, bom zanje skrbel, nisem kot sodobne britanske mlade generacije, ki svoje starše prepustijo oskrbi domov za ostarele.«
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
