Rok Biček, filmski režiser
Razredni sovražnik je vsaj srednjeevropska zgodba
Foto: Fabio Stoll
13. 09. 2013
Rok Biček je letnik 1985, diplomant ljubljanske AGRFT, po rodu Novomeščan. Da iz tega fanta še nekaj bo, je opazil že Janez Lapajne, ki ga je »odkril« na enem izmed ciklov svoje PoEtike, občasne akademije za raziskovanje umetnosti filmske režije pod okriljem Triglav filma, in ga prepričal, naj se raje kot na študij igre, kjer je sprva nameraval nadaljevati svojo pot, vpiše na filmsko režijo.
Potem so prišli trije kratki študentski filmi – dokumentarni Družina (2007) ter igrana Dan v Benetkah (2008) in Lov na race (2009) –, v katerih je šel Biček s kamero nad vse sorte različnih družinskih patologij in navdušil še festivalske žirije. Do zdaj je bila družina tisti laboratorij, v katerem je Biček najraje raziskoval različne dimenzije medčloveških odnosov in eksplozivni potencial človeških čustev, v svojem celovečernem prvencu Razredni sovražnik, ki je doživel premiero na Beneškem filmskem festivalu in pobral nagrado kritike v sekciji Teden kritike, pa je za borilni ring izbral novo dogajalno sredino na preseku javnega in zasebnega – šolski razred. Ampak, kot pravi, je to še vedno tudi zgodba o družini.
Za prvenec ste si pravzaprav izbrali kar težko nalogo – delali ste z velikim številom igralcev, soočili profesionalce in naturščike ...
Na začetku ta zgodba pravzaprav ni bila predvidena za moj prvi film. Vse se je začelo z iskanjem teme za naslednji film Janeza Lapajneta, s katerim sva sodelovala v preteklih desetih letih. Povedal mi je, da bi rad delal nekaj z mlado generacijo in spomnil sem se dogodkov iz moje gimnazije. Zgodba ga je takoj pritegnila, zato sem se lotil raziskave in s takratnimi glavnimi akterji naredil intervjuje. Ko sem mu predstavil svojo raziskavo, me je presenetil z gesto, ki jo močno cenim. Predlagal mi je, da naj film o tej zgodbi posnamem jaz, saj sem z njo in generacijo, o kateri govori, dosti močneje povezan kot on in zato tudi boljša izbira. Ampak potem se skoraj leto dni nisem nikamor premaknil.
Vedel sem, da imam v rokah močne karte, hkrati pa sem se bal, da jih bom zaradi neizkušenosti prehitro zakartal. Na trenutke se mi je zdela zgodba prevelika za prvi film, z ogromnim številom likov, kar je težko obvladovati. Očitno sem moral dozoreti za to, da sem bil pripravljen, čeprav sem se tudi v procesu nekajkrat izgubil ... Na »setu« so vladale težke energije – zaradi narave zgodbe, zaradi odnosov, pa tudi zaradi mojega pomanjkanja zaupanja vase ... Ni bilo lahko, ampak ko zdaj gledam film, se mi zdi, da ima prav to energijo, v katero smo bili ves čas ujeti.
»Glede na odziv mednarodnega občinstva in kritikov na festivalu v Benetkah lahko rečem, da se s podobnimi težavami srečujejo tudi drugi evropski narodi, saj so zgodbo vzeli za svojo. Verjetno z razlogom.«
Od kod se je torej vzela ta zgodba?
Zgodba v veliki meri izhaja iz resničnih dogodkov, ki sem jih doživel na gimnaziji, ko je dijakinja iz tretjega letnika naredila samomor. Temu je spontano sledil upor njenih sošolcev proti šolskemu sistemu in profesorjem. V spominu so mi živo ostale mnoge podobe iz tistih dni: prižiganje svečk na šolskem stopnišču, branje manifesta po šolskem radiu, bojkotiranje pouka ... Nekateri njeni sošolci so tragedijo izkoristili za to, da so lahko izživeli osebne frustracije. Ko sem delal raziskavo za film, sem kontaktiral sošolce tistega dekleta in izvedel veliko o njihovih medsebojnih odnosih in napetih situacijah, ki so se takrat odvijale med njimi. To je bila osnova večini prizorov v filmu. Vse te stvari bi si seveda lahko tudi izmislili, ampak ker sem vedel, da so se zares zgodile, sem bil pri pisanju scenarija skupaj z Nejcem Gazvodo lahko bolj miren, manj sem se blokiral z dvomi, pri snemanju pa sem takoj videl, kdaj stvari funkcionirajo in kdaj ne, ker sem veliko od tega tudi sam doživel.
V vašem filmu ni mogoče spregledati vpliva film Razred (Entre les murs, 2008) Laurenta Canteta ...
Laurent Cantet je s svojim filmom Razred brez dvoma postavil mejnik v žanru »šolskih« filmov. Tudi zame, za moje igralce in celotno ekipo je bil domače branje. Vsak od nas je iz te mojstrovine črpal določene reference, vendar je kljub vsemu Razredni sovražnik tako vsebinsko kot estetsko posegel v povsem drugo sfero. V nasprotju z estetiko filma Razred sem Razrednega sovražnika videl v bolj umirjeni postavitvi, kar je v kombinaciji s hladnejšim barvnim tonom slike dopolnilo atmosfero filma, ki je predvsem raziskava stanja, v katerem se razred znajde po samomoru sošolke.
Pri tem mi je bil za zgled film Skrito (Caché, 2005), ki s kirurško natančnostjo, hladnostjo in neprizadetostjo raziskuje človeške odnose in s tem gledalcu ponudi možnost, da se objektivno sooči z dogajanjem na platnu in sam pride do svojega zaključka. Kar zadeva delovni proces, pa je name zelo vplival tudi film Adžami (Ajami, 2009), ki sem ga pred tremi leti videl na študentskem festivalu v Tel Avivu. Pogovor z Yaronom Shanijem o načinu dela z naturščiki v njegovem filmu je bil ključen, da sem se tudi sam odločil za podobno strategijo. V tem filmu so vsi igralci upodobili sami sebe. Režiserja sta imela sicer napisane dialoge, a jih igralcem nista pokazala – razložila sta jim le situacijo in jim pustila, da improvizirajo. S tem sta testirala tako trdnost prizorov in verodostojnost dialogov kot tudi igralce. Ti so namreč v veliki večini primerov govorili zelo podobne stavke, kot so bili zapisani v scenariju. Kadar ni bilo tako, sta bili le dve možnosti: ali niso bili v situaciji ali pa je bil dialog v scenariju slabo napisan. Mi smo sicer snemali po scenariju in uporabili kombinacijo naturščikov in profesionalcev, vendar smo v ideji v veliki meri sledili izraelsko-palestinski navezi.
Dinamika Cantetovega razreda je v veliki meri izhajala iz tega, da je funkcioniral kot nekakšen mikrokozmos sodobne multietnične in socialno razplastene Francije. Ste nekaj takega poskušali ustvariti tudi vi?
Meni se skozi filmsko umetnosti zdi pomembno govoriti o stvareh, ki odsevajo tako nacionalno kot svetovno družbo, in to je v Razrednem sovražniku povedano skozi mikrosvet srednješolcev. Šola obenem predstavlja tudi prostor odnosov in napetosti med osebnim in javnim, med posameznikom in družbo. To, kar vidimo v filmu, je gotovo preslikava današnje slovenske družbe. Notri je zajeto vse – od egoizma in preračunljivosti do uporništva, maščevalnosti in ne nazadnje tudi strahopetnosti, neodločnosti. Seveda pa to ni le slovenska, ampak vsaj še srednjeevropska zgodba, če že ne kar zgodba celotnega zahodnega sveta. Katerakoli država, ki je bila kdajkoli pod nemško okupacijo in ima danes težave z mladino, bi se lahko prepoznala v njej. Mislim, da so vsakemu učitelju nemščine na teh prostorih vsaj enkrat v karieri zabrusili, da je Hitler ...
Vas ni bilo strah, da bi se zaradi tematike samomora vašega film oprijela neprijetna oznaka »tipičen slovenski film« in odgnala vse gledalce?
Zaradi odplačevanja kredita, ki so ga pri domačem občinstvu zakockali filmi v »zlati dobi« domače kinematografije, si ne mislim postavljati avtorskih omejitev, zaradi katerih bi pri gledalcih naletel na določen odziv. Mislim, da smo v zadnjih 15 letih naredili toliko dobrih filmov, da bi bil res že čas, da iz našega besednjaka izgine besedne zveza »tipičen slovenski film«. Prvič, noben film ni tipičen, temveč je predvsem edinstven v svojem bistvu, zato lahko takoj črtamo to besedo. Vsi filmi, ki nastanejo pri nas, so slovenski, zatorej je tudi ta beseda odveč. Menda je jasno, da so slovenski. Torej, pogovarjajmo se o naših filmih. Gledalci pa morajo najprej priti v kino, šele nato jih lahko odženeš. Na potezi so oni. Ustvarjalci smo svoje naredili.
Sicer pa je problematika samomora v tem filmu pravzaprav samo nakazana, ni pa to glavna tema filma ...
Ta dogodek je bil sprožilni moment, ki je potegnil zgodbo naprej. Kaj je bil resnični razlog za dekletov samomor, me znotraj zgodbe ni zanimalo. Zanimala me je dinamika odnosov med sošolci, način, kako so osebno tragedijo izkoristili za svoj upor in s kakšno lahkoto so okrivili profesorja. Fasciniralo me je, kako se razred kot skupinski protagonist poenoti okoli ene ideje, ko se sistem podre, pa se med seboj skregajo. To je klasičen vzorec revolucije, ki potrebuje skupnega sovražnika, da poenoti skupino. V trenutku, ko je sovražnik premagan in cilj dosežen, pa skupina razpade.
»Meni se skozi filmsko umetnosti zdi pomembno govoriti o stvareh, ki odsevajo tako nacionalno kot svetovno družbo, in to je v Razrednem sovražniku povedano skozi mikrosvet srednješolcev.«
Rekli ste, da ima večina dogodkov v filmu korenine v realnem dogajanju. Ima tudi lik učitelja svojo ustreznico v resničnem življenju?
Lik učitelja je oblikovan po mojem gimnazijskem profesorju matematike, ki je bil zelo zahteven in med učenci, razumljivo, osovražen. Takrat nas je bilo veliko takšnih, ki smo imeli nočne more zaradi njega, ko se danes pogovarjam s svojimi nekdanjimi sošolci, pa ga večina od nas vidi v pozitivni luči. Največ »matematike« sem se naučil iz njegove razlage o tem, zakaj je tako zelo pomembno, da znamo že iz zapisa funkcije razbrati, kakšen bo videti njen graf. »Ko boste zdravniki na urgenci,« je rekel, »boste morali iz nekaj simptomov hitro sklepati, kaj je z bolnikom narobe – preden ga boste dali na operacijsko mizo, ga zares odprli in pogledali, kaj mu je.« Ni bil eden tistih, ki bi izkazovali avtoriteto zaradi avtoritete same, ampak nas je hotel naučiti načina razmišljanja in nas pripraviti na življenje. Podobno kot Robert.
Ste pa Roberta iz učitelja matematike prekvasili v učitelja nemščine. Se vam zdi, da je nemščina pri nas še bolj osovražen učni predmet kot matematika?
Če Robert ne bi bil učitelj nemščine, mu ne bi mogli očitati nacizma. Njegova predavanja bi izgubila močan podtekst. Robert govori modro, ampak ker govori v nemškem jeziku in s pozicije moči, avtomatično vzbudi v nas nek negativen praspomin. Vse to pripomore k temu, da se na začetku lahko postaviš na stran razreda. Like v filmu sem namreč želel peljati skozi zgodbo tako, da se bo gledalec težko postavil na katerokoli stran. Verjetno bo zaradi lastnih pogledov in položaja v družbi simpatiziral z eno, vendar želim, da bi bil na koncu filma neopredeljen. Ta zgodba po mojem mnenju nima zmagovalca; vsak izmed značajev v življenje odnese večje ali manjše breme, ki si ga je nabral v tisti učilnici. Sicer pa dejstvo, da gre za učitelja nekega jezika, tudi scenaristično odpre mnoge možnosti – lahko se navežeš na literaturo, na literarne junake, in potegneš določene paralele. Thomas Mann je s svojim opusom in življenjem logična izbira za profesorja Roberta.
Kot je Chopinov Preludij op. 28, št. 15 logična izbira za glasbeni lajtmotiv filma?
Chopin je v svoje kompozicije ujel vse to, kar v sebi nosi lik Sabine. O njej v bistvu vemo zelo malo. Tudi jaz jo poznam le bežno. Sem pa začutil, kaj nosi v sebi, ravno skozi Chopina. Upam, da bo tako tudi pri gledalcih. Nekaterih stvari se enostavno ne da opisati z besedami in takrat je glasba najboljši pomočnik.
Kako ste se lotili iskanja naturščikov?
Z asistentko sva jih iskala po ljubljanskih gimnazijah. Hodila sva iz razreda v razred, povedala, kdo sva in kaj iščeva ... Pričakoval sem, da se bodo javljali celi razredi, pa se jih je ponavadi javilo manj kot pol in še med temi je bilo zelo malo takih, ki jih je stvar zares zanimala. Potem sem vsakega od njih prosil, da mi v nekaj stavkih pove, kdo je, kaj ga v življenju zanima, s čim se ukvarja. Tako sem zelo hitro začutil, ali bi utegnili biti primerni za katerega od mojih devetih likov. Medtem ko sem se jaz posvečal tistim, ki so se javili sami, je bila moja asistentka pozorna na tiste, ki so ostali v ozadju. Na tak način smo našli dekle, ki je igralo Sabino. Tiste »neopazne« moraš najti, sicer dobiš le en spekter ljudi – takšne, ki imajo potrebo po nastopanju, mi pa smo potrebovali tudi takšne, ki so bolj zadržani. Od mladih igralcev sem namreč želel, da like živijo, ne igrajo, zato smo iskali takšne, ki so bili že v izhodišču v čim večji meri podobni likom iz scenarija.
Jih je bilo težko najti?
Kakor koga. Nekatere sem našel takoj, druge sem iskal dlje časa, nekateri so se javili sami, druge sem moral prav prositi ... Recimo fant, ki igra predsednika razreda ... Ko sem vstopil v njegov razred, se je ravno glasno pregovarjal z razredničarko, da ne bi slučajno klicala njegove mame na sestanek, saj da v šolskem pravilniku nikjer ne piše, da ima to pravico ... Ko se je nehal kregati z njo, sem ga povabil na avdicijo, pa mi je v istem tonu kot prej razredničarki zabrusil, da trenutno nima časa, da bi se ukvarjal s tem. Nato sem ga še dvakrat povabil po e-pošti, a se ni odzval, dokler ga nisem šel med poukom osebno iskat v šolo.
Ali pa fant, ki igra šolskega didžeja: njega sem iskal najdlje in skoraj že obupal, potem pa je ta fant prišel zadnji dan, ko smo zaključevali zasedbo, na avdicijo na Viba film. Slučajno je šel na drugo avdicijo za neko reklamo, videl naše obvestilo in se mimogrede javil še pri nas. Takoj mi je bilo jasno, da ga imam, da je prav on ta lik – ta, ki tako flegma pride –, in sem ga povabil zraven. Se je bilo pa težko odločiti in narediti končni izbor. Šele potem, ko so se na vajah odprli in sem jih bolje spoznal, sem vedel, da imam jagodni izbor.
Kako pa so potekale vaje?
Najprej smo se vsi skupaj usedli za mizo in šli skozi scenarij, potem pa sem jih po ovinku nekako pripeljal do tega, da smo iz varnega teoretiziranja hitro prešli na osebne izkušnje. Želel sem, da do dejanj svojih likov zavzamejo osebna stališča in da raziščemo vse medosebne odnose naše deveterice. Od tega, kaj si mislijo drug o drugem, do tega, kaj tudi v resnici pokažejo in česa ne.
Zanima me način igre, kjer igralec v popolnosti izhaja iz sebe in ne iz neke vnaprejšnje predstave o nekem liku. Da ne igra, ampak živi življenje lika. V njem želim vzbuditi tisto, kar je najgloblje in najbolj pristno, zato je bilo nujno, da na vajah vzpostavimo medsebojno zaupanje in da igralci pridejo v stik z lastnimi potlačenimi emocijami. Osebne izpovedi, ki so jih delili z mano, so mi omogočile, da sem iz njih na snemanju znal izvabiti reakcije, ki sem jih potreboval.
Se pravi, da je bilo vse skupaj še najbolj podobno kakšni psihoterapevtski seansi?
Ja, in najbrž so na vajah na dan prišle stvari, ki jih niso povedali niti svojim prijateljem. Marsikdo od njih me je v tistih težkih trenutkih na snemanju zato zasovražil in se tega najbrž ne bi šel, če bi že na začetku vedel, kaj ga čaka.
Profesionalni igralci pa niso bili del tega »eksperimenta«?
S poklicnimi igralci sem delal na klasičen način – pogovarjali smo se, kako jaz vidim stvari, kako jih vidijo oni, razdelali smo posamezne karakterje, oblikovali njihovo predzgodbo ... So pa tudi liki profesorjev nastajali z mislijo na določene igralce, pri čemer smo upoštevali njihove karakterne lastnosti. To je potem na snemanju prineslo energijo, ki me pri igralcih zanima. V bistvu je bil del tega eksperimenta tudi Igor Samobor, saj ga namenoma nisem soočil z mladimi igralci na nobeni vaji pred snemanjem. Želel sem, da ostane profesor za učence popoln neznanec, dokler ne vstopi v učilnico, in da z njim nimajo nobenih prijateljskih vezi, ki bi lahko nezavedno vplivale na njihovo igro. Tako se je tudi zgodilo, kar je predvsem pomagalo mladim igralcem.
Niste pa pomislili na to, da bi tudi v vlogah učiteljev zasedli naturščike?
Če bi imel na voljo več časa, bi morda tudi v teh vlogah zasedel naturščike, a zdi se mi, da bi bilo pri starejših ljudeh še težje prebiti zid zadržanosti, ki smo ga z mlajšimi po intenzivnih vajah vendarle premagali. Sicer pa se je kombinacija profesionalnih igralcev in naturščikov izkazala za zelo učinkovito, zato nameravam na ta način delati tudi v prihodnje.
Film je z izjemo zadnje sekvence posnet izključno v interjerjih. Zakaj?
Zato, ker je razred v filmu zasnovan kot kolektivni protagonist in lahko kot tak funkcionira samo znotraj šole. Takoj ko mladostnike spustiš zunaj tega okvira, izgubiš kolektivnega igralca. Vse njihove bitke se dogajajo v šoli. Nisem čutil potrebe, da bi jih morali gledati še doma. Če stvari preveč nazorno pokažeš ali jih razlagaš, se lahko hitro zgodi, da jih le zbanaliziraš. Poleg tega je film prvenec in vedel sem, da bomo morali produkcijske stroške znižati na minimum.
Snemalca pa ste vendarle »uvozili« iz Nemčije ...
Snemalca Fabia Stolla sem spoznal na študentskem festivalu v Franciji, kjer se je predstavil s svojo prvo študentsko vajo z münchenske TV in filmske visoke šole HFF, jaz pa s svojim diplomskim filmom ljubljanske AGRFT. Zanimivo doživetje ... Pritegnila me je njegova estetika in pozneje ob večernih pogovorih ob pivu tudi način razmišljanja o filmu. Čez nekaj mesecev sem mu pisal, če bi sodeloval pri Razrednem sovražniku. Takoj je privolil in začela sva se sestajati. Ker smo bili takrat vsi brez denarja, sem za pomoč poprosil nekaj svojih prijateljev avtoprevoznikov. Tako sva se s kamioni kar nekajkrat prevozila gor in dol na relaciji Ljubljana–München. Fabio je že pozimi hodil k meni, da sva opazovala, kako je šola videti v zimskih razmerah, kako potuje svetloba, da sva lahko potem poleti na snemanju poustvarila enake razmere. Snemalni plan sva prilagodila gibanju sonca – uporabi dodatnih luči sva se želela izogniti povsod, kjer to ni bilo nujno.
Le zadnji prizor sta odprla v svet ...
Zadnji prizor v filmu, ki je hkrati tudi edini »sanjski« prizor, se odvije na ladji, s katero gredo dijaki na končni izlet v Grčijo. Razred je tukaj prvič osvobojen štirih šolskih sten in zdi se, da s tem stopajo naprej v življenje. Pred sabo imajo vso svobodo in v veliki meri je odvisno od njih, v katero smer bodo šli. S tem izletom se konča njihova skupna pot in vsak od njih stopa naprej v življenje s svojo osebno prtljago.
Zanimivo se mi zdi, kako lepo se ta film ujame s prvencem vašega novomeškega kolega in tudi soscenarista Nejca Gazvode Izlet. Zdi se mi, da bi ju bilo prav zanimivo gledati v »dvojčku« – ne nazadnje gre za isto generacijo, le da so v vašem filmu ti fantje in dekleta še malo mlajši.
Ja, najbrž res. Lahko bi rekli, da v Razrednem sovražniku vidiš, kje so bili tisti, ki so šli na izlet, kakšno leto prej. Oziroma da v Izletu vidiš, kaj se z njimi zgodi po maturantskem izletu ...
Bi se torej strinjali, da gre tudi pri vašem prvencu za prerez neke generacije? Sama sem v filmu videla predvsem problematiziranje generacije, ki je zrasla ob že kar malo preveč »ljubeči« vzgoji, ob starših in učiteljih, ki otrokom niso zmogli več postaviti meja in jih tako pripraviti na življenje, ki ni vedno prijazno ...
Tudi za to gre. To je na nek način tudi zgodba o družini. Vsak izmed učencev ima družino, ki je velikokrat izvor in jedro njegovih problemov. So apatični in brez ciljev, ker jim je bilo velikokrat vse prineseno na pladnju. Starši mislijo, da otrokom nudijo vse, česar sami niso imeli, v resnici pa jih s tem zadušijo. Otroci zato ne priznavajo avtoritet, hkrati pa se tudi ne znajo postaviti zase; le agresivni so, ker globoko v sebi čutijo, da ničesar ne znajo ali ne zmorejo. Če namesto tebe vedno nekdo drug opravi stvari, ti to na začetku sicer godi, ampak sčasoma razviješ občutek, da si nesposoben. Robert jih želi postaviti na lastne noge, a jasno je, da človeka udariš, če te dreza tja, kjer najbolj boli. Pravzaprav ima Robert kar nekaj skupnih točk s pokojnim dr. Rugljem, ki je znal povedati marsikaj modrega, a je to potem »zapakiral« na tako svojstven način, da so njegove modrosti mnogi preslišali.
Najbrž ste nekaj od tega izkusili tudi sami. Tudi sami imate izkušnjo učiteljevanja.
Res je. V času priprav na snemanje sem dve leti učil na eni izmed srednjih medijskih šol, kjer sem veljal za zahtevnega učitelja. V nasprotju z Robertom sem svojim učencem do neke točke sicer dovolil demokracijo. Imeli smo praktični pouk iz snemanja in montaže v modernem studiu. V takšnih razmerah bi lahko naredili karkoli, vendar dlje od vremenske napovedi žal nismo prišli. Moj koncept poučevanja mladih, ko sem prišel na šolo, pa je bil, da bi snemali kratke filme. Nisem vedel, kako naj jih motiviram. Spraševal sem, kaj jih zanima v življenju, jim dopovedoval, da imajo na razpolago boljšo opremo, kot sem jo v času študija na AGRFT imel jaz in da se v srednji šoli z mano ni nihče toliko ukvarjal. Zalotil sem se, da govorim kot Robert. Neverjetno se mi je zdelo, da sem od njih starejši le deset let in da je med nami že tak generacijski prepad ...
A na srečo so bile med njimi tudi izjeme. Imel sem recimo dijaka, ki je šprical druge predmete, da je lahko prihajal na moje ure. To je bil zame največji kompliment, ki sem ga kdajkoli dobil. S takšnimi dijaki smo lahko delali krasne stvari in, če se ne motim, smo tudi edina srednja šola, ki je bila dve leti zapored, odkar obstaja scenaristični Grossmannov natečaj za srednješolce na AGRFT, nagrajena. Vedno se najde kakšen posameznik, ki je pripravljen delati in ga stvari zanimajo, kolektivno delo pa jim nekako ni in ni šlo od rok.
Mar to pomeni, da smo Slovenci zmožni kolektivne akcije samo takrat, ko nam kdo stopi na rep? Kar nekaj sloge smo recimo pokazali med zimskimi uličnimi protesti, zdaj, ko se je dim malo polegel, pa spet vsak brklja po svojem (skrbno ograjenem) vrtičku. Ne nazadnje je tako tudi v vašem filmu – ko se osebne frustracije, ki so razred držale skupaj, pozunanjijo, se strasti poležejo, sošolci se skregajo in prej navidezno trdna fronta razpade.
Ta vzorec se v naši družbi pojavlja že od nekdaj. Če pogledava le najbolj očitne iz polpretekle zgodovine – Dolomitska izjava, osamosvojitev, anti-NATO protesti, študentski protesti, delavski protesti, vseslovenska vstaja ... Vzorec se kar naprej ponavlja in tako je tudi z uporom v Razrednem sovražniku. Ampak glede na odziv mednarodnega občinstva in kritikov na festivalu v Benetkah lahko rečem, da se s podobnimi težavami srečujejo tudi drugi evropski narodi, saj so zgodbo vzeli za svojo. Verjetno z razlogom.
Doma pa se bo zagotovo našel tudi kdo, ki bo stvari videl le s slovenske perspektive in označil naše filmske junake za nesposobne kakršnekoli akcije. Zadnji junak, ki je bil tega sposoben, naj bi bil Kekec. Ampak takšni pač smo. To je preslikava naše družbe. Kekcev danes ni več, vsaj jaz jih ne poznam. Kekec ni Slovenec, on je bil v Sloveniji samo na počitnicah ...
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
