Nina Bunjevac, striparka
(Rdeča) zvezda ameriškega stripa
14. 07. 2015
Malokateri strip je bil v zadnjem času deležen tolikšne pozornosti svetovne javnosti kot biografska drama Očetnjava Nine Bunjevac, kanadske slikarke, kiparke in profesorice umetnosti srbskih korenin. Rodila se je leta 1973 v Torontu, vendar je zaradi srbskega nacionalizma (njen oče je bil namreč pripadnik četniške teroristične organizacije Otadžbina Nikola Kavaja, ki je mdr. pripravljala tudi atentat na Tita ob obisku v Ameriki) z mamo in sestro leta 1976 pobegnila v Jugoslavijo, leta 1990 pa se je zaradi Miloševićevega nacionalizma kot najstnica vrnila v Kanado.
Po dveh letnikih umetniške šole v Nišu je v Torontu nadaljevala srednjo šolo in zaključila študij na ontarijski univerzi za umetnost in dizajn. S stripom se je začela ukvarjati šele pred dobrim desetletjem, ko je za srbsko undergroundovsko revijo Stripolis narisala prvi krajši strip, pozneje je objavljala še v Kanadi, Ameriki, Veliki Britaniji, Italiji, Franciji in na Hrvaškem, pri nas pa smo jo lahko brali v Stripburgerju. Lani je pri renomirani ameriški založbi Random House izdala strip Fatherland, ki ga je londonski Guardian uvrstil med pet najboljših stripov v angleškem jeziku v letu 2014, New York Times pa na šesto mesto med desetimi. Letos maja je na osrednjem stripovskem festivalu v Torontu (Toronto Comic Arts Festival) prejela nagrado za najboljši stripovski album v Kanadi. Sicer pa to ni bila njena prva knjiga, dve leti prej je v Srbiji izšla zbirka kratkih stripov Hladna kao led (skoraj sočasno je izšla tudi angleška izdaja z naslovom Heartless) z zgodbo Avgust 1976, v kateri avtorica obračunava s srbskim nacionalizmom v povezavi s pravoslavno cerkvijo in v fiktivnem pismu sprašuje očeta, ki je avgusta 1976 umrl ob eksploziji bombe v domači delavnici, ali je to prihodnost, za katero se je boril in umrl, ter zaključi z besedami: »Tvoj boj ni moj boj, oče!«
Ta kratka zgodba, ki je izšla tudi v antologiji ameriškega stripa Scotta McClouda, The Best American Comics 2014, je bila neposredni povod za Očetnjavo, kjer na povsem stvaren in dokumentaren način opisujete pretresljivo življenjsko pot svojega očeta.
»Spominjam se, kako sem vsa obupana gledala satelitske prenose bombardiranja. Do takrat sem živela v prepričanju, da se je ves svet zarotil proti Srbom in da je vse o vojni, žrtvah, genocidu in nacionalizmu ena sama velika laž.«
Očetnjava je zgodba o mojem očetu, mojem zgodnjem otroštvu in zgodovini Jugoslavije v tistem času. O očetu se doma ni veliko govorilo, ko sem bila otrok, pa tudi ne spominjam se ga prav dobro. Informacije o njem sem počasi dobivala skozi pogovore z mamo, sestro in babico. Leta 1990, ko sem se vrnila v Kanado, sem spoznala tudi njegove sorodnike in prijatelje. Ta knjiga je poskus opisa vpliva nacionalizma in drugih, nasprotnih ideologij na mojo družino, ki je bila razklana med nacionalizmom po očetovi in partizanstvom ter komunizmom po materini strani. To je v bistvu zgodba o Jugoslaviji.
Zelo močna osebnost in ena od osrednjih figur v stripu je vaša babica.
Da, moja babica Momirka je bila partizanka in res je bila močna osebnost, poleg tega pa zelo inteligentna, pravična in predvsem iskrena. Veliko ljudi je zaradi tega ni maralo, jaz pa sem jo oboževala in dobesedno vpijala zgodbe, ki mi jih je pripovedovala, predvsem o svojem otroštvu in vojni. Tudi moje otroštvo ni bilo povsem brezskrbno, še dolga leta je bil nekako prisoten duh očetove nenadne smrti, pri čemer mi je bila babica v veliko oporo. Z mano je vedno govorila kot z odraslo osebo, me spodbujala pri risanju, branju, pisanju pesmi in spisov, pisala sem celo njene spomine.
Po razpadu Jugoslavije se je razširilo prepričanje, da je bila Jugoslavija totalitarna in nedemokratična država.
Moj prijatelj iz Poljske, ki je v sedemdesetih letih emigriral v Kanado, o Jugoslaviji govori s še več nostalgije kot jaz. Kako je bil s prijatelji pri nas na morju, kako se je noro zabaval, kako so bili ljudje prijazni in gostoljubni in kako so on in ostali Poljaki z zavistjo gledali na Jugoslavijo kot na nekakšno idilično deželo. Sama nisem imela nikoli občutka, da živim v kakšni diktaturi. V času mojega otroštva je bila to država Politikinega Zabavnika, Alana Forda, Eurokrema in Smokija. Na televiziji smo imeli Smogovce, Branka Kockico, Monty Python, pa Fassbinderjev Berlin Alexanderplatz, Flasha Gordona, Norega Maxa … Jugoslavija je bila najboljša dežela za odraščanje. Tito je bil za nas kot nekakšen dobri striček. Kakšen totalitarizem neki, to so pravljice za majhne otroke.
Miljenko Jergović, hrvaški pisatelj, ki je Očetnjavo uvrstil med vrhunska dela, je leta 2010 napisal roman Oče, v katerem se na podoben način sooča z ustaštvom v svoji družini. Je morda roman vplival na Očetnjavo?
Miljenka sem spoznala po objavi recenzije mojega prvega albuma Hladna kao led v zagrebškem Jutarnjem listu. Recenzija, ki se je osredotočila ravno na zadnjo zgodbo v albumu, Avgust 1976, me je zelo ganila, čutila sem, da jo je napisal nekdo, ki to delo povsem razume. Očeta sem prebrala nedolgo zatem in takoj mi je bilo jasno ozadje njegovega razumevanja mojega stripa. Ta roman me je, seveda poleg drugih, denimo Dubravke Ugrešić, ki sem jo brala ob koncu devetdesetih, inspiriral, da napišem Očetnjavo.
»Pri Dubravki Ugrešić sem začutila tisto energijo močne jugoslovanske ženske, duha babice partizanke, ki je bil odsoten vse od mojega odhoda iz Jugoslavije, in kako je ta duh začutil vpliv nacionalistične histerije.«
Kako je na vas vplivalo delo Dubravke Ugrešić?
Leto 1999, ko je Nato bombardiral Srbijo, je bilo zame zelo travmatično. Spominjam se, kako sem vsa obupana gledala satelitske prenose bombardiranja. Do takrat sem živela v prepričanju, da se je ves svet zarotil proti Srbom in da je vse o vojni, žrtvah, genocidu in nacionalizmu ena sama velika laž. V času bombardiranja Beograda mi je takratni soprog podaril dve knjigi Dubravke Ugrešić, Kultura laži in Muzej bezuvjetne predaje. Sočasno je tudi angleška literarna revija Granta v zbirki esejev Women and Children First objavila besedilo Jasmine Tesanović The Diary of Political Idiot. Obe avtorici sta mi takrat odprli oči in zbistrili pogled.
Pri Dubravki Ugrešić sem začutila tisto energijo močne jugoslovanske ženske, duha babice partizanke, ki je bil odsoten vse od mojega odhoda iz Jugoslavije, in kako je ta duh začutil vpliv nacionalistične histerije. To, kar me je najbolj zabolelo, je bilo spoznanje, da je vojna v devetdesetih letih ubila ravno duha takih žensk, tako v Srbiji kot na Hrvaškem. Takrat se je v moji glavi zgodil ta spoj med očetovo ideologijo in dogajanjem v Jugoslaviji ter šokantno spoznanje, da sem bila tudi jaz takrat nacionalistka. To je bil velik preobrat v mojem življenju. Tukaj bi dodala še enega avtorja, Aleksandra Zografa. Njegov stripovski album Regards from Serbia je eno od redkih del, ki so v času sankcij in Natovega bombardiranja ohranila trezno glavo. Če ne bi bilo Dubravke Ugrešić, Jasmine Tesanović, Zografa in Jergovića, ne bi bilo niti Očetnjave.
Vaš slog risanja s šrafurami je izjemno detajlen in bogat in pri Očetnjavi imamo občutek, kot da gledamo bakroreze starih mojstrov ali pač album s porumenelimi fotografijami. Koliko časa vam je vzelo 160 strani stripa?
Na scenariju sem delala osemnajst mesecev, potem pa sem po dveh narisanih tablah dvignila roke od njega. Odločila sem se, da bom delala samo tri table vnaprej, brez ideje, kaj se bo zgodilo po tem, povsem intuitivno. Za risanje sem potrebovala ravno tako kakšnih osemnajst mesecev. Samo tuširanje ene table mi je vzelo cel dan ali celo dva. Skupaj s samo pripravo in risbo s svinčnikom sem za eno stran porabila približno 32 ur.
Očetnjava je postala mednarodna uspešnica in je najbolj prevajan strip kakega jugoslovanskega avtorja. Kje vse je bila do zdaj objavljena?
Pred kratkim je končno izšla tudi srbska izdaja, ravnokar sem se vrnila s predstavitve v Beogradu, sicer pa je bil Fatherland do zdaj objavljen v Kanadi, Ameriki, Angliji, Franciji, Nemčiji, Španiji, na Češkem in Hrvaškem, pred izidom je v Italiji, obstaja pa tudi možnost, da bo strip izšel v arabščini.
*********************************
OČETNJAVA (Založba Modrijan, 2015)
Strip sodi v zvrst avtobiografskega žanra, ki je v zadnjem desetletju in pol izjemno priljubljen na svetovni stripovski sceni. Nove izdaje se kar vrstijo in tudi pri nas imamo prevedena nekatera temeljna dela, kot so Maus Arta Spiegelmana, Odeje Craiga Thompsona, Na božjastni poti Davida B., Perzepolis Marjane Satrapi, Nemirno morje Helene Klakočar ali še svežo Jungovo Medeno kožo. Slovenci sicer še nimamo svojega grafičnega romana te zvrsti, smo se mu pa najbolj približali z Balkanalijami Samire Kentrić, v katerem je podobno kot Nina Bunjevac v Očetnjavi razpeta med dvema domovinama. Tako je Ninina knjiga tudi simbolično razdeljena na dva dela, v prvem opisuje življenje svoje družine v Kanadi, v drugem, obsežnejšem, pa očetovo otroštvo in mladost v Jugoslaviji, vzroke za emigracijo, prebeg v Avstrijo in potem Kanado pa vse do njegove tragične smrti, sočasno pa nam v flashbackih prikazuje tudi svojo življenjsko zgodbo. Slog pripovedovanja je povsem dokumentarističen, podkrepljen z zgodovinskimi podatki in dejstvi ter redkimi osebnimi komentarji, kar daje delu še večjo težo in avtentičnost. Bogato šrafirana risba v pointilističnem slogu, s katerim doseže plastičnost in občutek globine, je navkljub sodobni računalniški tehniki povsem ročno delo in kot nalašč za pedanten realistični prikaz dogajanja, najsi orisuje vsakodnevno življenje svoje družine ali prikazuje kolažne inserte iz zgodovine Jugoslavije, ki so nepogrešljivi za razumevanje zgodbe. Tudi protagonisti, še posebno zgodovinske osebnosti, so dobro prepoznavni v različnih časovnih obdobjih in nam navkljub relativni statičnosti in na oko hladni risbi doživeto prikažejo svoje bolj ali manj tragične usode in sploh zgodovino nekega obdobja in države.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
