Emica Antončič, urednica revije Dialogi
Stalno jih spremlja pridevnik »mariborski«
Foto: Tadej Regent
02. 06. 2014
Dialogi so ena najstarejših delujočih slovenskih kulturnih revij, ki letos praznujejo petdesetletnico izhajanja. Pogledi so se jim že ob nastanku poklonili z eno svojih rubrik, namenjeno daljšim intervjujem, ki se imenuje – Dialogi. Od sredine devetdesetih je urednica Dialogov Emica Antončič, literarna zgodovinarka in slovenistka. Dialogi resda izhajajo v Mariboru, a s svojimi vsebinami segajo čez Trojane, v omrežju Eurozine pa tudi čez Šentilj in naprej.
Pred dvema letoma, ko se je v Mariboru dogajal EPK, ste opozarjali na kulturo dveh hitrosti – ustanove, ki so »pri koritu« in si z lahkoto zagotovijo proračunska sredstva, in one, ki so iz leta v leto obsojene na negotovost pri odobravanju subvencij. Toda če te zaskrbljujoče ugotovitve poskušamo obrniti na šalo: ali so za izhajanje Dialogov že zagotovljena sredstva za naslednjih petdeset let?
Na negotovost je v Sloveniji trajno obsojena vsa neodvisna kultura oz. vsi ustvarjalci in producenti, ki niso organizirani v javne zavode. Dialogi se že nekaj let bojujejo za obstanek, kajti lokalna mariborska sredstva za njihovo izhajanje se stalno zmanjšujejo. Ta hip še zmeraj ne vemo, kako bo s financiranjem letošnjega letnika, pa je že maj. Javna agencija za knjigo (JAK) namreč Dialoge – v nasprotju s Sodobnostjo ali Literaturo – podpira samo delno, drugi del pa si moramo zagotoviti od mariborske občine. Ta model je podedovan še iz Jugoslavije in je utemeljen z argumentom, da Dialogi, ker izhajajo zunaj Ljubljane, nimajo samo nacionalnega pomena, ampak tudi lokalnega. Nekoč je vsak od sofinancerjev dal polovico, lani pa je mariborski delež padel že pod četrtino. Ker pa smo hkrati pogodbeno zavezani k izhajanju v določenem obsegu, smo se zaradi tega znašli med tnalom in nakovalom. In noben pravno-formalni mehanizem ne zavezuje sofinancerjev k uresničevanju takšnega modela.
»Dialogi se stalno spotikajo ob stereotipe: Ljubljana se ne zmeni kaj dosti za nas, Maribor pa nas nikoli ni vzel čisto za svoje.«
Po EPK 2012 je v mariborski neodvisni kulturi zavladal kaos, apetiti so se povečali, namesto deklariranega razcveta in povečanja lokalnih sredstev za kulturo so se ta zmanjšala, zato prihaja do grobega prerivanja. Skrbi me, da se je pri odločevalcih uveljavilo mišljenje, da se lahko lokalna skupnost znebi podpiranja tistih programov, ki so sofinancirani tudi na državni ravni, in sredstva preusmeri k »bolj potrebnim«, ki se niso prebili tako daleč. Ampak to žal pomeni rezanje kvalitetnih vrhov v mestni kulturi in uničevanje kontinuitete. Kar je absurd, kajti mariborska neodvisna kultura ima trenutno samo štiri programe, ki so uspeli na državnih razpisih, kandidiralo pa jih je približno še enkrat toliko. To pomeni, da je v mestu malo producentov, ki bi bili sploh sposobni izvajati kontinuirane programe, in da je neodvisna scena pravzaprav šibka. Če so moja predvidevanja točna, Dialogi še zdaleč niso zunaj nevarnosti, da 50. letnik ne bo tudi njihov zadnji.
Revijo urejate od leta 1994, kar je skoraj polovico njenega izhajanja. Se kulturni periodiki dogaja podobno kot tiskanim medijem vsepovsod, se pravi, da jih ljudje vse manj jemljejo v roke in vse raje klikajo po spletiščih?
Kulturnim revijam se dogaja predvsem to, kar se dogaja vsakršnemu zahtevnejšemu čtivu, namreč da imamo številni ljudje ob današnjem življenjskem tempu zmeraj manj časa zanj.
Zakaj ste se odločili, da je na spletni strani Dialogov mogoče prebrati samo uvodnik, povzetek in naslove ter avtorje vseh prispevkov? Ali se bojite znižanja tiskane naklade?
Odločitev za prosto dostopnost uvodnikov in povzetkov je bila pred leti novost in z njo smo želeli pritegniti. Od lani so s polletnim zamikom na naši spletni strani prosto dostopne celotne številke, letos pa se bomo pridružili portalu slovenskih kulturnih revij, ki ga pripravlja JAK. Tega se veselim, saj bodo Dialogi tako širše dostopni. Ker imamo precej mladih bralcev, je to še pomembneje. Ima pa tak portal seveda svoje pasti. Ob prosti dostopnosti je namreč mogoče pričakovati upad naročnikov na tiskano izdajo in s tem bomo revije izgubile svoj vir prihodkov, kar pomeni, da bo za trajen obstoj treba spremeniti način javnega financiranja.
Od leta 1999 ste se kot prvi v Sloveniji pridružili omrežju evropskih kulturnih revij Eurozine. Katere so prednosti takšnega povezovanja, v katere tuje jezike prevajate članke iz Dialogov? Mar ne bi bilo pametno stkati podobnega omrežja tudi na Slovenskem ali je pričakovati kaj takega pri nas utopično?
»Namen omrežja, kot je Eurozine, je širši: revijam članicam omogoča izmenjavo idej, izkušenj in besedil v mednarodnem prostoru. Tako odpira nadnacionalno debato, podira jezikovne ovire, prečka geografske in ekonomske meje.«
Domači prostor je majhen in slovenske kulturne revije, kar nas je še ostalo, si že zdaj izmenjujemo tiskane številke, na novem portalu pa bomo še bolje videle druga drugo. Namen omrežja, kot je Eurozine, je širši: revijam članicam omogoča izmenjavo idej, izkušenj in besedil v mednarodnem prostoru. Tako odpira nadnacionalno debato, podira jezikovne ovire, prečka geografske in ekonomske meje. Besedila, ki bi bila sicer omejena na majhno in izbrano bralstvo – še posebej, če so objavljena v majhnih jezikih, kot je slovenščina, in v nizkih nakladah –, postanejo s prevodom in objavo na Eurozinovi spletni strani dostopna mednarodnemu izobraženemu bralstvu. Eurozine je namreč zelo bran evropski intelektualni forum. Ko se je sedanja uredniška ekipa Dialogov ustalila in dozorela, smo se mu začeli bolj posvečati in z izborom besedil nam je hitro uspelo prodreti v mednarodni prostor. Veliko naših člankov se je v angleških prevodih uvrstilo med glavne teme na forumu, nekatere pa so uredništva drugih evropskih revij prevedla v svoje jezike in jih objavila v tiskanih izdajah. Če pogledate gnezdo naših člankov na Eurozinu, boste ugotovili, da smo pravzaprav ustvarili tematsko izvirno in poglobljeno informacijo o slovenski kulturi in družbenih gibanjih. In še nekaj je treba povedati: Dialogi imajo tako močno uredniško ekipo, da z Eurozina ne uvažamo, ampak obratno – posredujemo izvirna besedila domačih avtorjev v mednarodni prostor. To je v slovenski kulturi čisti unikum. Vendar se o tem ne ve prav veliko.
Še leta 2011 so imeli Dialogi v vsaki številki osrednjo temo, v okviru katere so objavljali različne poglede in zapise različnih avtorjev o določenem družbenem pojavu ali dogajanju. Ali gre to, da tem v novejših številkah ni več, morda pripisati spoznanju, ki prej ali slej doleti vse izdajatelje kulturnih vsebin v Sloveniji: da se po določenem času kot muha, zaprta v stanovanje, začneš zaletavati v ene in iste ljudi, ker sogovornikov oziroma avtorjev preprosto ni na pretek …?
Vaša informacija je napačna. Dialogi izidejo v 7 zvezkih na leto, od tega jih je kar 6 tematskih. Tako je bilo lani in tako smo začeli tudi letošnji letnik. Zadnje teme so bile posvečene medijski pristranosti, mariborski alternativni kulturi v osemdesetih in terminološkim problemom sodobnih scenskih praks in teorije. Naslednja številka se bo ukvarjala z uličnim gledališčem in njegovim političnim potencialom. Uredniška ekipa je v odlični formi in program je narejen za več kot dve leti naprej. Je pa res, da je tak način dela izjemno naporen, da zahteva profesionalen pristop in je zelo daleč od tradicionalnega popoldanskega in prostočasnega urejanja literarnih revij.
Kako se spopadate s po krivici omalovažujočo oceno, da so Dialogi kulturna revija za Maribor in okolico, tako kot je Večer dnevnik za štajerski konec države – če takšne pavšalne ocene sploh kdaj priletijo do vaših ušes?
Pridevnik »mariborski« Dialoge v slovenskem medijskem in kulturnem prostoru stalno spremlja. Za Sodobnost nihče ne reče, da je ljubljanska revija. Vse to je odraz ljubljanocentričnosti slovenske kulture. Dialogi se stalno spotikajo ob stereotipe: Ljubljana se ne zmeni kaj dosti za nas, Maribor pa nas nikoli ni vzel čisto za svoje. V socialni in kulturni zgodovini mesta so bili intelektualci zmeraj odrinjeni na rob. Tudi nedavna vstajniška gibanja so pokazala, da se jih še stigmatizira. Humanistika, intelektualna kultura in kritična misel v lokalnih kulturnih programih doslej še niso bile omenjene. S te perspektive je uveljavitev v mednarodnem prostoru za revijo še pomembnejša.
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
