Detlef Bluhm, nemški založnik in knjigotržec
Zadnja postaja: Frankfurt/Messe
27. 11. 2015
Berlinčan Detlef Bluhm se je po (prekinjenem) študiju religiologije podal na področje knjigotrštva in založništva. Nekaj časa je deloval kot svobodni zastopnik in agent za založbe in knjigarne. Takrat se je začel ukvarjati tudi s publicistiko, leta 1989 je ustanovil majhno založbo Silver & Goldstein, danes pa je vodja deželne podružnice nemškega združenja založnikov in knjigotržcev (Börsenverein des Deutschen Buchhandels) Berlin-Brandenburg in član upravnega odbora frankfurtskega knjižnega sejma. Teoretik in praktik o svojem cehu zapiše: »Naša panoga je bistveno starejša od Katoliške cerkve.« V luči dolgoročne predstavitve Slovenije kot častne gostje na Frankfurtu smo z Detlefom Bluhmom pokramljali o predispozicijah, možnostih in morebitnih receptih, pa tudi o kulturniški in založniški klimi v Nemčiji.
Od leta 1992 ste vodja deželnega odseka nemškega združenja založnikov in knjigotržcev Berlin-Brandenburg, ki je v širši mednarodni javnosti znano predvsem po organizaciji knjižnega sejma v Frankfurtu. Združenje oziroma njegovi deželni odseki pa organizirajo tudi druge prireditve. Med 16. in 22. novembrom se je v Berlinu odvil festival STADT LAND BUCH, na katerem je bila Slovenija letos osrednja gostja. Kakšen je bil vzgib za to povabilo?
Pred dobrim letom in pol sem na povabilo Goethe-Instituta prvič obiskal Slovenijo. Na tem obisku sem predstavnikom slovenskega knjižnega trga razložil, kako se odvija izbor za častno gostjo frankfurtskega knjižnega sejma. V povezavi s tem sem jim ponudil, da naj poleg uradne kandidature organizirajo tudi nastop slovenskih avtoric in avtorjev v Berlinu v okviru prireditve STADT LAND BUCH, ki obstaja že od leta 1992.
Kako znana in zanimiva je za Nemce slovenska knjižna pokrajina? Kako dobro sploh poznajo slovensko kulturo?
Iz razumljivih razlogov so slovenska knjižna pokrajina in njeni avtorji ter avtorice v okviru nemškega govornega prostora bolje poznani v Avstriji kot v Nemčiji. Prav tako avstrijske založbe izdajajo več slovenske literature kot nemške. Težavo pa vidim v tem, da ima večina avstrijskih založb po Nemčiji zelo omejeno distribucijsko mrežo. Zato prevodi slovenskih knjig v mnogih nemških knjigarnah niso dosegljivi.
Ali lahko letošnjo berlinsko predstavitev vidimo kot uvod k (dolgoročnemu) nastopu na frankfurtskem knjižnem sejmu?
Ja, cilj tega povabila je bil bralski publiki prirediti en tak »kick-off« slovenske knjižne kulture z ozirom na kandidaturo za osrednjo gostjo frankfurtskega knjižnega sejma.
Kako se mora država pripraviti za frankfurtski nastop? Obstaja kakšen preverjen »recept«?
No, neki določen recept zagotovo ne obstaja, ker vsaka potencialna gostja frankfurtskega knjižnega sejma s sabo prinese drugačne predispozicije. Po možnosti je treba čim prej vzpostaviti mreže med založbami države kandidatke in nemškimi založniki. Dobro je že pred tem v okviru kakšnih drugih prireditev avtorice in avtorje pripeljati na branja v Nemčijo, podpreti je treba prevode ter vzpostaviti in poglobiti stike z relevantnimi predstavniki medijev.
Kakšno vlogo pri tem ima posamezna nacionalna kulturna politika?
Zagotovo zelo veliko. Brez odločne politične volje v državi kandidatki in brez ustrezne finančne podpore kulturni infrastrukturi in vsemu, kar prijava zahteva, ne vidim v kandidaturi nobenega smisla. Ker se je Slovenija tozadevno izjemno izkazala, ji osebno pripisujem velike možnosti za uspeh.
Kakšen naj bi bil sploh doprinos tovrstne predstavitve?
Nastop v okviru »Frankfurta« lahko določeni deželi prinese zelo pomembne učinke, tako na področju literature, kot tudi na področju založništva in turizma. Po mojem mnenju ima tukaj, v Nemčiji, doslej po krivici manj upoštevana Slovenija edinstveno priložnost, da pri nemških obiskovalcih vzbudi zanimanje in pozornost. Tako literarno kot turistično. Bistvene prednosti Slovenije so zagotovo geografska bližina z Nemčijo, bogata slovenska literarna tradicija in zanimiva sodobna književnost, njena zgodovinska dediščina in pokrajinska mikavnost.
Je za mednarodne založnike in agente bolje, da se predstavitve držav gostij usmerijo na neko določeno, omejeno število avtorjev, ali naj se ubere taktika razpršitve in se predstavi čim več različnih avtorskih glasov?
Nikakor ne sme iti za kvantitativne, temveč za kvalitativne kriterije. Slovenija naj se predstavi s svojimi najboljšimi predstavniki izmed pesnikov, prozaistov in drugih avtorjev.
Trenutno se v Sloveniji zgražamo nad sramotno nizkim budžetom za kulturo. To najbrž ni najboljša vizitka za našo kandidaturo in sploh za evropsko »kulturno« državo. Kako je v Nemčiji?
Finančna sredstva za kulturne dejavnosti so se v Nemčiji na ravni zvezne vlade in nekaterih dežel povišala. Ne bi pa rad rekel, da je v deželah, v katerih se to ni zgodilo, kultura manj cenjena.
Pri nas se o kulturi pogosto govori kot o državno subvencionirani prostočasni dejavnosti. V zadnjem času sta bolj cenjena folkloristika in amaterstvo. Se da s profesionalno, »visoko« kulturo in literaturo kaj pridobiti?
Seveda je lahko kultura tudi prostočasna dejavnost. Literatura pa je predvsem tudi družbeno kritična instanca, ki pogosto zastavlja neprijetna vprašanja, razgalja nepravilnosti in kaže razvojne zablode. Po mojem mnenju vsaka dežela pridobiva, če ima svobodno, razgibano in kritično literarno pokrajino.
Opazila sem, da je v Nemčiji za literarni večer treba kupiti vstopnico. Pri nas so literarni dogodki ponavadi brezplačni. Zakaj naj bi plačevali za branje?
Treba se je vprašati: zakaj plačujemo vstopnino za kino in opero, za gledališko predstavo in koncert, za literarni dogodek pa je ne bi? Vsi umetniki živijo od prodaje svojih »produktov« in od njihovih predstavitev pred obiskovalci. Pred mnogimi leti so bile tudi v Nemčiji literarne prireditve večinoma brezplačne, kar se je k sreči v dobro avtorjev in avtoric že zdavnaj spremenilo. In obiskovalci so to sprejeli!
Pred nekaj leti ste ustanovili manjšo založbo, ki več ne obstaja. Ali je majhnim in srednjim založbam v Nemčiji dandanes težko?
V dobi digitalizacije morajo vse založbe razmišljati o novih poslovnih modelih, ne glede na to, kako velike so. Da imajo pri tem večje založbe, ki razpolagajo z več kapitala, boljši izhodiščni položaj, je seveda kot na dlani. Toda kapital neke založbe ni zagotovilo za preživetje v prihodnosti. Enciklopedija Brockhaus je bila nekoč prava molzna krava, vse dokler se ni pojavila Wikipedija. Zdaj je propadla. Fleksibilnost in prilagodljivost sta včasih vredni več kot dobro finančno izhodišče.
V enem izmed prispevkov o prihodnosti založništva in knjigotrštva ste zapisali: »Bralna kultura večjega dela odraščajočih generacij se bo hitreje in bistveno bolj spremenila, kot v tem trenutku predvidevamo.« Kam meri vaša teza?
Bralna kultura ljudi je bila že od nekdaj podvržena spremembam. Od antike do danes se je v več fazah vedno znova temeljno spremenila. Danes se spet nahajamo v obdobju preloma. Elektronski bralnik, tablica, pametni telefoni in »social reading« so pojmi, s katerimi operiramo, če naštejem le nekaj iztočnic tega procesa. Vendar pa je kljub temu nekaj ves čas ostalo enako: ljudje živijo z zgodbami. Tudi če so jim jih v antiki recitirali antični pevci, v srednjem veku prebirali učenjaki ali jih danes berejo sami. Tega tudi digitalna doba ne bo spremenila. Nasprotno, danes se bere več kot kadarkoli prej v zgodovini človeštva.
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
