Kdo je (lahko) Slovenec in kaj ga (lahko) določa?
Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos!
21. 02. 2014
Priimek vsaj načeloma ne določa slovenstva ali neslovenstva. Cel kup Slovencev ima neslovenske priimke – največ je srbohrvaških, veliko je nemških in poslovenjenih nemških priimkov (Flajšman, Hibšer, Ažman itn.), italijanskih (Vižintin, Kerševan, Moško), potem so še francoski (npr. Derenda, Žibert, Žižmond). V Sloveniji ima še cela vrsta Slovencev priimke španske, češke, slovaške, madžarske, ruske, ukrajinske, albanske, romunske, poljske, angloameriške, židovske, madžarske … provenience. Vsak Slovenec lahko pri svojih prednikih odkrije neslovenski priimek; če ga ni v prvem rodoslovnem kolenu, je v drugem ali tretjem … V kratkem se bodo najbrž formirali Slovenci s kitajskimi in drugimi eksotičnimi priimki. Prišleki bodo za silo znali nekaj slovenskih besed, njihovi otroci bodo govorili popolnoma dobro slovenščino in nekateri bodo vpisali slovenistiko na ljubljanski univerzi. Kakšno slovensko slovnico bo napisal avtor, ki bo po poreklu Kitajec. V redu, tako to je, tako to gre. A vseeno se sprašujem, kaj bi bilo, če bi se v Sloveniji naselilo dva milijona Kitajcev, katerih potomstvo bi govorilo odlično slovensko. Ali bi takrat že lahko govorili o slovenski manjšini znotraj slovenskega naroda?
V pojmu slovenstva in Slovencev je čutiti precejšnjo širokogrudnost slovenskih uradnih stališč. Nekoliko se zatika le pri »izbrisanih«. Nekateri v Sloveniji živeči »južni bratje« niso mogli postati Slovenci zato, ker se do določenega roka niso registrirali kot državljani Slovenije. To je res nenavadna okoliščina, da o (ne)pripadnosti naši državi odloča neki datum! »Južni bratje« in drugi tujci, ki se na novo naseljujejo v Sloveniji, te težave nimajo.
Jezik, ki ga govorim, ozemlje, na katerem živim
V Ljubljani, Celju, Mariboru, Ptuju, Slovenski Bistrici, Konjicah, Ormožu … je pred prvo svetovno vojno živelo veliko nemško govorečega prebivalstva. Pravno-formalno so bili Avstrijci in avstrijski državljani. To so bili tudi vsi prebivalci na ozemlju današnje Slovenije, ki so govorili slovensko. Na Kranjskem so denimo živeli slovensko govoreči Avstrijci in nemško govoreči Avstrijci. Drugače povedano: tam so živeli slovensko in nemško govoreči Kranjci. Opredelitev ni natančna, saj je bilo veliko prebivalcev, ki so tekoče govorili oba jezika. Potem so bili še taki, ki so bili samo Avstrijci, ne glede na to, kakšen jezik so govorili doma ali v javnosti. Recimo, da ta »ne tič ne miš« status ni pomemben.
Po končani prvi vojni bi morali po logiki stvari v novonastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev na ozemlju bivše Kranjske še naprej živeti nemško in slovensko govoreči državljani kraljevine. No, in zdaj nastopi ključni preobrat, ki se zgodi iz zgodovinsko-čustveno-kulturno-gospodarsko-političnih in morda še kakšnih razlogov. Nemško govoreči Slovenci niso bili več čisto pravi Slovenci, ampak so to bili le slovensko govoreči Slovenci. Nemško govoreči Slovenci so bili razglašeni za »tujce«. (Od tu naprej bom zaradi enostavnosti pisal le o Nemcih in Slovencih.) Na tem mestu ne morem zaobjeti vseh fines in podrobnosti opisanega razvoja »slovenstva«. Je pa morda smiselno pripomniti, da je naziv Kraljevina SHS pomenil državo, kjer v Sloveniji govorijo slovensko, na Hrvašekm hrvaško in v Srbiji srbsko – in sicer s težnjo, da bi sčasoma vsi govorili srbohrvaško jugoslovanščino.
Skratka, nemško govoreči Slovenci so bili razglašeni za Nemce in so v novi državi postali nezaželeni. Slovenščina je bila edini uradni jezik v slovenskem delu kraljevine. O kakšni smiselni dvojezičnosti – torej pravici rabe materinega jezika v vsakdanjem komuniciranju – ni bilo niti govora. Nemščina je bila v novi državi v bistvu prepovedana. Krajevna imena so se zapisovala samo še v slovenščini: Laibach je bila le še Ljubljana, Pettau samo še Ptuj, Cilli le še Celje, Maribor nič več tudi Marburg itn. To je bil ukrep, ki zahteva nekaj premislekov in primerjav.
Velik del bivših slovensko govorečih Avstrijcev se je znašel pod Italijo in kmalu nato v italijanskem fašističnem režimu, ki jih je razglasil za nezaželene. Prepovedal jim je mdr. v javnosti občevati v svojem jeziku. Fašistični režim je Slovence v Italiji zatiral na vse mogoče načine: požig Slovenskega doma v Trstu npr. izpričuje, do kakšnih kriminalnih oblik se je lahko povzpelo to nasilje. Vsa krajevna imena so zapisovali samo še v italijanski obliki ali so dobila novo italijansko ime. Trst je bil le še Trieste, Milje zmeraj Muggia, Tržič Monfalcone, Devin Duino, Opčine pa Opicine. V slovenskem zgodovinopisju, nastalem po drugi svetovni vojni, in seveda v dnevni politiki je bilo zatiranje slovenske populacije in slovenskega jezika pod fašistično Italijo in »kratenje pravic Slovencev« v italijanski državi velikokrat opisano kot nepošteno, zatiralsko, krivično, v neskladju z Deklaracijo Društva narodov in podobno.
»Naslov tega spisa je Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos. Geslo je bilo pogosto v rabi med slovenskimi narodnostnimi buditelji v 19. stoletju.«
Slovenci naj bi bili pod Italijo nedolžna jagnjeta, s katerimi manipulirajo krvoločni Italijani. A nekoliko bolj natančen premislek pokaže, da smo se Slovenci do Nemcev v Kraljevini SHS obnašali natanko tako, kot so to počeli Italijani s Slovenci v Italiji. Nemci so se začeli izseljevati iz Slovenije, Slovenci iz Italije so se zaradi fašističnega pritiska preseljevali v Slovenijo; slednji so se iz praktičnih razlogov naselili v tistih mestih in krajih, od koder so se odselili Nemci. Zato je še zdaj ogromno Slovencev prav na severu naše domovine po poreklu s Primorske, ki je bila med obema vojnama pod Italijo. V telefonskem imeniku Maribora kar mrgoli primorskih priimkov, recimo Kristančič, Danev, Gabrijelčič, Gombač, Gruden, Jelinčič, Velikonja, Zavadlav … Po nekaterih podatkih (Metod Mikuž: NOB na Slovenskem, 1970) naj bi se na Štajerskem naselilo kar 25 tisoč Primorcev. Po logiki stvari naj bi se od tam odselilo prav toliko slovenskih Nemcev. V Ljubljano je pred fašizmom npr. prebežala družina Natlačen iz Vrhpolja na Vipavskem, od koder izvira ban Marko Natlačen. Predstavniki poznejše ljudske oblasti so ga leta 1942 ubili zaradi sodelovanja s italijanskimi okupatorji.
Takle zapis ne more mimo Koroške, ki je po zgubljenem plebiscitu pripadla novi državi, Republiki Avstriji. Nekoliko bolj zapleteno povedano: slovensko govoreči državljani bivše avstro-ogrske monarhije so postali slovensko govoreči državljani v novi državi Avstriji. V nasprotju s Kraljevino SHS se jim je obetala dvojezičnost na vseh ravneh življenja: v šolstvu, verskem življenju, na delovnih mestih, v uradih, sodstvu, kulturnih manifestacijah ipd. Da bodo krajevna imena dvojezična, je bilo razumljivo samo po sebi: Celovec – Klagenfurt, Beljak – Villach, Pliberk – Bleiburg, Borovlje – Verlach, Gospa Sveta – Maria Saal itn. V začetku je vse skupaj nekako delovalo, potem pa je šlo z deklarirano in obetano dvojezičnostjo samo še navzdol. Ko je Avstrija doživela »anšlus« in je bila pripojena nacistični Nemčiji, je bilo s slovenščino in priznavanjem Slovencev na Koroškem konec. Kar ni šlo zlepa, je šlo zgrda, tudi nasilje je bilo normativno. Primorski Slovenci so bežali v Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo, slovenski Nemci so se odseljevali v Avstrijo, koroški Slovenci pa niso bežali v kraljevino oziroma so bežali v neznatnem številu. Življenje v Avstriji se jim je zdelo kljub opisanim nevšečnostim boljše kot v balkanski kraljevini.
Če strnem: med obema svetovnima vojnama so Avstrijci na Koroškem počeli s koroškimi Slovenci približno to, kar so počeli Italijani s primorskimi Slovenci in Slovenci s slovenskimi Nemci. Nadaljnji opis in podrobna primerjava dogajanj v vseh treh primerih bi bila za slovensko zgodovinopisje gotovo zelo koristna. Postavlja pa se tudi nekaj etičnih in moralnih vprašanj. Namreč, ali je moralno in etično sprejemljivo načelo »kakor jaz tebi, tako ti meni« ali »tako kot ti ravnaš z mojimi, bom jaz s tvojimi«? Krščanska morala in etika načela recipročnosti ne odobravata, dobri naj bi hudobijo vračali z odpuščanjem in ljubeznijo; no, ja, zgodovinska praksa takih primerov ne pozna prav veliko, nasprotno, pri vseh treh opisanih okoliščinah je mogoče zaslediti hegemonijo zmagovalca. Na Koroškem se je tako pritisk na koroške Slovence večal z naraščajočo močjo nemške države.
Na Slovenskem smo mi gospodar
Kot rečeno, se je po prvi vojni veliko nemško govorečih Slovencev izselilo v Avstrijo in verjetno tudi v Nemčijo. Da je bila med njimi velika mera zamere in mržnja do balkanske kraljevine, je razumljivo. Kljub temu je ostalo v kraljevini vendarle še precejšnje število nemško govorečega prebivalstva. Vsi so se naučili slovensko in poskušali najti modus vivendi v novi situaciji. Kakšni so bili sentimenti posameznikov do slovenske večine in kraljevine, je težko ugotavljati, jih je pa mogoče predpostaviti. Da so mnogi, če ne kar večina, intimno simpatizirali z nemštvom, se zdi zelo verjetno. Mnogi so zadržali ali zavzeli visoke družbene položaje v svetu kapitala, kulture in intelektualnih poklicev. V kraljevini je ostala velika večina nemških zemljiških posestnikov. To je razumljivo, saj se lastniki posestev in stavb najteže odločijo za preselitev. Gradovi so bili pogosto osrednja domovanja takih posestnikov in nekatere rodbine so v posameznih grajskih stavbah živele že cela stoletja. Najbolj znan je najbrž grad Turjak, kjer je rodbina Auersperg izpričano živela od leta 1067! Med njimi je bilo mnogo zgodovinsko pomembnih osebnosti; vojaška, kulturna in gospodarska zgodovina Slovenije pač ne more mimo članov rodbine Auersperg. Na primer: Slovenci s Slovencem (!?) Herbertom Turjaškim so v bitki pri Sisku odločilno pripomogli k zmagi nad Turki.
Po končani drugi svetovni vojni so Avstrija, Nemčija in Italija poraženke. Mnogi državljani bivše kraljevine, ki so se čutili Nemce, so bežali z umikajočo nemško vojsko. Nekateri so vendarle ostali. Zmagovita ljudska oblast je bila do tega prebivalstva nasilna in neusmiljena. Pod geslom Na Slovenskem smo mi gospodar so bili povečini v Avstrijo prisilno izgnani ostanki Nemcev na Slovenskem. Del tega prebivalstva je bil celo pobit. Pod geslom Grad gori, grof beži je bila požgana in uničena večina slovenskih gradov, »graščaki« z družinami so bili izgnani ali pobiti. Tako usodo je doživela tudi omenjena rodbina Auersperg in njihov grad Turjak. Čeprav so na Slovenskem živeli skoraj 1000 let, so bili še zmeraj »tujci«. Nasilje ljudske oblasti nad Nemci je bilo neprimerljivo z ravnanjem po prvi svetovni vojni: šlo je za etnično čiščenje z elementi genocida. (Te besede zvenijo nekako znane in domače. Seveda, saj je šlo v balkanskih peripetijah ob razpadu Socialistične federativne republike Jugoslavije za približno iste postopke!)
Etnično čiščenje je oplazilo tudi moje sorodstvo. Stara mati moje soproge Tatjane, rojene Verčič, se je pisala Gabi Rainer in je bila hči železničarjev, ki jih je stara Avstrija nameščala in premeščala ob železniških trasah. Poročena je bila z Antonom Plantanom iz Karlovca in je imela sina Lada in hčer Lidijo, poročeno Verčič, mater moje soproge Tatjane. Po vojni je dobila Gabi Rainer, poročena Plantan, pismen odlok, po katerem naj bi se kot Nemka čim prej odselila v Avstrijo. Tisti, ki so pisali ta odlok, niso vedeli, da je bil njen sin Lado v partizanih in da je aktualni šef avtodelavnic Ljudske milice. Odlok je bil razveljavljen in ljudska oblast se je Ladu Plantanu menda celo nekako opravičila. Gabi Plantan je tako lahko ostala v Sloveniji in postala državljanka Socialistične ljudske republike Slovenije. Povedano po pravici, Gabi ni nikoli znala dobro slovensko, če se je le dalo, je govorila nemško. Prigoda nakazuje na posamezne odtenke in osebna razmerja pri določanju, »ali si naš ali nisi«. Gabi Plantan, rojena Rainer, je postala Slovenka zato, ker je bil njen sin na »naši« strani.
Koper, drugo največje štajersko mesto
Zanimiva je pripadnost Sloveniji in slovenstvu ob koncu druge svetovne vojne in po njej na Primorskem. Zahodni zavezniki nam Trsta niso prisodili. V zameno za Trst, kjer je bilo precej slovenskega prebivalstva, so nam leta 1954 dodelili Koper, Izolo in Piran z zaledjem. Ta tri mesta so bila dotlej skoraj v celoti italijanska. Ali pa, če rečem nekoliko evfemistično, večina prebivalstva je govorila italijansko. Po vaseh v okolici teh mest pa so govorili precej nenavaden jezik, mešanico italijanskih in slovenskih besed. Prebivalci so bili najbrž slovenskih korenin, pa kaj, nikoli niso hodili v slovenske šole. (Tole pišem iz lastne izkušnje. Moralo je biti okrog leta 1954. Mati nam je lepega dne rekla, da bomo šli naslednje jutro z avtobusom na izlet v Piran. Star sem bil 12 let in do takrat nisem slišal za tako mesto. Potovali smo z lepim novim modrosivim avtobusom, mislim, da je bil mercedes in je imel motor še v »nosu«. V takratnem Piranu ni znal nihče slovensko. Meni se je to zdelo čudno, vsekakor takrat nisem vedel in razumel, za kaj gre. Podobno je moralo biti tudi v Izoli in Kopru. Izkazala se je naša mati z znanjem italijanščine, saj je mladost preživela v Trstu. Takrat je iz Pirana v Portorož še vozil tramvaj!)
Omenjeno mestno prebivalstvo se ni odločilo za življenje v zmagoviti Jugoslaviji, niso hoteli postati italijansko govoreči Slovenci in Jugoslovani, ampak so se večinoma odselili v poraženo kapitalistično Italijo. Nova ljudska oblast jih je k »zapuščanju tisočletnih ognjišč« silila z mehkimi in tudi bolj trdimi sredstvi, kakšno natančno zgodovinopisje bi lahko našlo tudi elemente etničnega čiščenja. Po logiki stvari bi pričakovali, da se bo v izpraznjena mesta naselilo slovensko prebivalstvo, ki je živelo v Trstu in okolici, to je bila edinstvena prilika za življenje v matični domovini. Bilo bi čisto enostavno: Italijani bi se odselili v Trst in okolico, od tod bi se v Koper, Izolo in Piran naselili tržaški Slovenci. A ni bilo tako. Tržaški Slovenci so v veliki večini ostali kar v Italiji, kapitalistična, poražena, bivša fašistična država se jim je zdela vabljivejša od morebitnega življenja v socialistični Jugoslaviji.
Tole je vprašanje kar tako po dolgem in počez: ali bi primorski Slovenci, po analogiji s Tržačani, rajši živeli v Republiki Italiji kot v socialistični Jugoslaviji, če bi imeli možnost res svobodne izbire? Tržaški Slovenci so ravnali v bistvu tako kot koroški Slovenci, ki po končani prvi svetovni vojni niso hoteli živeti v Kraljevini SHS, od koder so odšli slovenski Nemci. To je bila tiha in bridka nezaupnica novemu jugoslovanskemu režimu. V poznejših letih se je veliko tržaških Slovencev imelo za levičarje, komuniste in sploh napredne ljudi. Kritizirali so italijansko državo in vsemogoče v Republiki Italiji. Imeli so veliko razumevanja za socialistično Jugoslavijo, niso pa se tja preselili! Kolikor vem, se slovensko zgodovinopisje še ni podrobno ukvarjalo s temi zanimivimi zgodovinskimi okoliščinami. V izpraznjena mesta (Koper, Izola in Piran) se je tako naselilo slovansko prebivalstvo z vseh koncev in krajev. Med priseljenci je bilo veliko slovenskih Štajercev. Včasih se je šaljivo reklo, da je poleg Maribora Koper največje štajersko mesto. Veliko je bilo priseljencev iz takratnih bratskih jugoslovanskih republik. Nekaj italijansko govorečih prebivalcev teh treh mest je vendarle ostalo. Dobili so status narodnostne manjšine v Sloveniji in so italijansko govoreči Slovenci. Njihov ugled je sčasoma postal kar velik. Pa tudi kakšni napredni slovenski družini na obali se je sčasoma zazdelo šik, če je njihov naraščajnik hodil v italijansko gimnazijo.
Izgon slovensko govorečih Slovencev
Ta spis problematizira nekatera ravnanja mojih rojakov v preteklosti. Nesporno je, da smo ob koncu prve in druge svetovne vojne iz naše domovine pognali na tisoče ljudi, ki so prebivali na ozemlju današnje Republike Slovenije. Včasih smo vsem izgnancem dodali etiketo »tujec« in »izdajalec«. V teh časih se zdijo te oznake ohlapne in anahronistične. Morebitna kriminaliteta posameznikov ne more biti posplošena na celotno entiteto. Dogodki so nekoliko odmaknjeni, o tem ni dvoma, pa vendarle se sprašujem, zakaj problem »izbrisanih« ni zastaral, to, kar opisujem, pa naj bi bilo že zastarano. Koliko mora biti star kakšen dogodek, da zastara?
To je v bistvu pravniški problem, ostaja tudi moralno-etični vidik zadeve.
Ob koncu druge svetovne vojne in v letih po njej je bilo pogubljenih in izgnanih na tisoče slovensko govorečih Slovencev, ki se niso strinjali s porajajočo ljudsko oblastjo v Sloveniji in Jugoslaviji. Bridka usoda jih je doletela zato, ker so imeli drugačno idejno opredelitev in prepričanje. Bili so drugače misleči. To je v dandanašnjih časih samoumevna pravica vsakogar; da se opredeljuje in dela, kakor ve in zna, da le ni v opreki z veljavnimi zakoni. Nasprotovali so boljševističnemu modelu življenja, ki ga je obetala nova ureditev. Zgodovina jim daje po vseh teh letih v bistvu prav. Boljševizem ni bil uspešen življenjski model, če se zelo prizanesljivo izrazim. Če je zadeva že zastarana, je čas vsaj za zgodovinopisje, da nekatere stereotipe o pogubljenih in izgnanih slovensko govorečih Slovencih modernizira.
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
