Vse najlepše hiše so že narejene
Zakaj odsvetujem študij arhitekture
Foto: Matjaž Krivic
05. 10. 2012
Kot arhitekt sem do moderne arhitekture zadržan, zdi se mi večinoma dolgočasna. Skeptičen sem do stila, ki proglaša dolgčas in puščobo za vrlino in celo lepoto. Ker sem se zamislil ob besedah arhitekta Petra Gabrijelčiča, da so vse najlepše hiše že narejene, sem začel primerjati ljubljansko arhitekturno produkcijo do začetka druge svetovne vojne s podobnimi stvaritvami, ki so nastale po njej.
Razglednice
V bližnji trafiki sem kupil razglednico. Motivi na razglednicah so namreč tisti, ki jih ljudje dojemajo kot glavne značilnosti mesta. Na razglednici ni pisalo Stara Ljubljana ali pa Ljubljanski motivi iz preteklosti, ampak samo Ljubljana. Na njej je bilo predstavljenih vsaj šest, če ne še več ljubljanskih arhitekturnih motivov. Noben ni bil narejen po letu 1945, razen Ljubljanski grad, ki je pred približno štiridesetimi leti pridobil novo pločevinasto streho. To je edino, kar je na motivih pripadalo obdobju po končani drugi vojni. Moj bog, sem si mislil, ali res vsa ta povojna gradnja, ki količinsko presega vse prejšnje skupaj, od koliščarjev, Rimljanov, Slovanov do začetka prve svetovne vojne in potem od kraljevine SHS do začetka druge svetovne vojne, ni spravila skupaj nič takega, kar bi široke ljudske množice posvojile kot »ljubljansko razglednico«!
Obdobje viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja je bilo temačno, diktatorsko, streljali so se v parlamentu, zatirali so napredna gibanja … in je trajalo 22 let. Kar zadeva arhitekturo, je bilo to blesteče obdobje. V tem času je Ljubljana pridobila celo vrsto »razglednic«. Večina pripada Plečnikovemu ustvarjalnemu geniju: Tromostovje, Čevljarski most, Knjižnica, Promenada, Sv. Mihael na Barju ... Svojo samostojno državo, Republiko Slovenijo, imamo že 22 let. V tem času ni nastala v Ljubljani nobena nova arhitekturna »razglednica«. Slovenci si nismo postavili ničesar, kar bi bilo vidno dokazilo o smiselnosti naše državnosti. Plečnik nam je zapustil genialen načrt za slovenski parlament. To bi bila poteza! Postavitev Plečnikovega slovenskega parlamenta! A od tega smo oddaljeni bolj kot od studencev Nila.
»Kar lahko razberem iz raznih maket, vizionarskih risb in načrtov, je neinventivna, celo vulgarna arhitekturna konfekcija. Da bi bila nesreča še večja, večji del tega bazira na idejah tujih arhitekturnih birojev.«
Za vzorec primerjave starejše in moderne arhitekturne ustvarjalnosti sem si izbral Ljubljano, tudi zato, ker svoje rojstno mesto dobro poznam. Podobne primerjave bi lahko naredil za vsak večji kraj na Slovenskem, pa tudi v tujini, kjer ni dosti bolje, marsikje še slabše kot pri nas.
Mostovi
Čez ljubljanske vodotoke je bilo v zadnjih letih razpetih precej mostov. Vsi so prizadevno in skrbno zasnovani objekti. In vendar: med vsemi najbolj blesti odlično prenovljeni in na novi lokaciji postavljeni Hradeckega most. To je litoželezen, sestavljiv (!) most iz Auerspergovih livarn na Dvoru pri Žužemberku iz daljnega leta 1848! Sto petdeset let star most po videzu, konstrukcijski zasnovi in duhovitosti prekaša podobno moderno ustvarjanje. Kako je mogoče, da arhitekturna stroka ne zmore presegati zgledov iz preteklosti? Si predstavljate, da bi bila npr. sodobna medicinska diagnostika slabša od tiste pred stotimi leti? Agronomija, energetika, transport, kemijska in informacijska tehnologija – vse našteto dramatično presega dosežke in norme iz preteklih let. Arhitekturi to očitno ne uspeva in od tod naslov mojega eseja. Študija stroke, ki ne presega dosežkov prejšnjih obdobij, se mi ne zdi smiselno priporočati.
Nebotičnik in stolpnice
Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen v letih 1930–1933, kljub različnim avtorjem (Vladimir Šubic, Herman Hus, Marjan Mušič, Lojze Dolinar) deluje kot ubrana in lepa arhitektura. Zmerni klasicizem se nadvse uspešno staplja z modernizmom. V notranjščini so znamenite polžaste stopnice. Vse je bilo narejeno iz najboljših materialov in z največjo skrbnostjo. Po vseh teh letih je Nebotičnik še vedno mogočna in trdna stavba. Gradnja Nebotičnika je bila za Ljubljano velika reč, če že ne kar senzacija. Menda je za gradnjo moral prikimati sam Plečnik, takrat najvišja arhitekturna avtoriteta v Slovenji. Nebotičnik naj bi bil ob koncu gradnje najvišja stavba na Balkanu in najvišja stanovanjska stavba v Evropi! Imel je dvigala, centralno ogrevanje, vsako stanovanje je imelo vgrajen hladilnik, telefon …, kar je bilo v tistih časih vse prej kot normativno. Nebotičnik je še vedno eden najlepših motivov ljubljanske mestne podobe.
V letih po drugi svetovni vojni je bilo v Ljubljani pozidanega več kot v vseh prejšnjih obdobjih skupaj. Prva visoka stavba, ki se je hotela kosati z Nebotičnikom, je bila stavba Metalke po načrtih Eda Mihevca, narejena po takratnih ameriških arhitekturnih zapovedih. Ker je šlo za Metalko, je bilo toliko bolj smiselno, da je bila obložena s posebej obdelano aluminijasto pločevino. Mihevčeva Metalka je za nekaj metrov višja od Nebotičnika, ki ga je avtor hotel preseči tudi po videzu in arhitekturnem vtisu. Metalka je gotovo spoštovanja vredna arhitektura, da pa bi bila lepša od Nebotičnika – o tem ne more biti govora. Potem je bil na vrsti arhitekt Edo Ravnikar z dvema stolpnicama na bivšem Trgu revolucije. Po prvih načrtih naj bi bili obe zgradbi kar dvakrat višji od Nebotičnika, a ju je Ravnikar še pred gradnjo skrajšal za polovico. Stavbi imata precej nenavaden trikotniški tloris, obe stojita na eni sami mogočni betonski »nogi« v sredini stavbe, obloženi sta s pohorskim granitom, na vrhu so reprezentančni prostori, obdani z bakreno pločevino … Tudi s to ambiciozno gradnjo je avtor hotel preseči in zasenčiti Nebotičnik. Namera ni uspela. Potem se je poskušal s stolpnico arhitekt Milan Mihelič na Bavarskem dvoru pri podvozu na bivši Titovi cesti. Tudi ta poskus arhitekturnega preseganja Nebotičnika ni bil uspešen.
Ljubljana je v tem času pridobivala številne stolpnice, denimo Delovo stolpnico (Ivan Kocmut), Gradisovo (Mihevc), stanovanjske stolpnice na Ježici s koničastimi strešnimi zaključki (Ilija Arnautović), Roške stolpnice, stolpnice pri bivšem Zmaju, Petrol za Bežigradom, WTC v Stožicah, postmodernistično stolpnico v BTC Cityju, pravkar je bila tam dokončana še Kristalna palača, stolpnico RTV, stolpnico Ljubljanskih mlekarn … Mnoge od naštetih stavb so bile ambiciozno zastavljene, a nobena ni presegla slave Nebotičnika. Prva visoka stavba v Ljubljani je tako še vedno najodličnejša stavba svoje vrste v našem glavnem mestu. To je za mojo stroko bridko spoznanje.
Razglednica Ljubljane
V zadnjem letu ali dveh se v Ljubljani spet obetajo nove visoke zgradbe. Najprej so se pojavili načrti za visoko stavbo na mestu, kjer je stal Kolizej, potem sem zadnjič videl sliko do nebes visoke stavbe blizu železniškega podvoza na bivši Titovi, zdaj Dunajski cesti, po mestu se obeta še več visokih gradenj. Prestolnica naj bi dobesedno planila v višino, »le tako bomo napredni in v koraku s svetom«, pravijo najbolj vneti in odgovorni »faktorji«. Kar lahko razberem iz raznih maket, vizionarskih risb in načrtov, je neinventivna, celo vulgarna arhitekturna konfekcija. Da bi bila nesreča še večja, večji del tega bazira na idejah tujih arhitekturnih birojev. Po teh predlogah se prestolnici obeta arhitekturni potop, po katerem bo Ljubljana kvečjemu bedno evropsko predmestje.
Hoteli
Tudi primerjave drugih arhitekturnih motivov in zvrsti niso nič bolj spodbudne. Najlepši ljubljanski hotel je še zmeraj secesijski hotel Union iz daljnega leta 1905 po načrtih Josipa Vancaša. Nekoliko bi mu bil lahko konkurenčen na pol podrti hotel Bellevue iz istega obdobja. Med obema vojnama je Ljubljana pridobila hotele Slon, Turist, Miklič in mogoče še kakšnega. Vsi trije so solidna arhitektura, vendar se z Unionom ne morejo primerjati. Prva ambicioznejša povojna hotelska stavba je hotel Lev. Pred nekaj leti je dobil stekleno oblogo in rdeč stekleni dozidek, ima pa tudi dominantno pozicijo ob vhodu v mesto s Celovške ceste. Kljub temu ne more arhitekturno konkurirati Unionu, tako kot ne v zadnjih letih pridobljena hotela Mons in Domino. Najnovejša pridobitev je hotel Plaza v BTC Cityju. Hotelov, kot so Ilirija in Park, raje sploh ne omenjam. Hotel Union je okrog leta 1970 dobil obseženo dozidavo, ki pa je precej povprečna arhitektura in se niti približno ne more primerjati s starim Unionom (še več, ob dozidavi je bilo za zmeraj uničenega precej dragocenega secesijskega interjerja). Dobro se še spomnim nadvse prijetne in popularne Unionske kleti oziroma »V rožcah«, kot se je lokalu reklo po domače. Bil je narejen v »narodnem slogu«. Separeji v tem lokalu so bili poslikani s slovenskimi narodnimi motivi in je bilo v njih mogoče prakticirati nekaj malega intimnosti. Ne vem, komu je bilo to v napoto, a »Rožce« so ob dozidavi za zmeraj ovenele.
To, da najbolj imenitni gosti, kot so predsedniki, kronane glave, petičneži in podobni, prenočujejo v Unionu, je za sodobno arhitekturno ustvarjanje gotovo neprijetno dejstvo.
Veleblagovnice in nakupovalni centri
Po načrtih graškega arhitekta Friedricha Sigmundta je bila v Ljubljani sezidana prva veleblagovnica, Urbančeva hišo na Prešernovem trgu. Imenitna vogalna stavba s prekrasnim vhodom, pročelji in več kot impozantno notranjščino je narejena v secesijskem slogu. Še dandanes je to najlepša ljubljanska veleblagovnica. Med obema vojnama sta bili sezidani zgornja Nama pri Pošti in spodnja Nama (arhitekt Stanko Rohrman) na Prešernovem trgu. Obe sta spodobni arhitekturi, vendar se ju z Urbančevo hišo ne da primerjati. Po vojni smo dobili veleblagovnico Maximarket na Trgu revolucije po načrtih Eda Ravnikarja. Tu so bili arhitekturni zastavki visoki, Maximarket je gotovo antologijska stavba moderne slovenske arhitekture, pa vendar se z Urbancem ne more primerjati. No, potem je šlo s takimi stavbami samo še navzdol. Mercator se je s kakšnimi posameznimi trgovskimi stavbami in veleblagovnicami še nekoliko trudil, to, kar se zdaj postavlja in gradi v novodobnih nakupovalnih centrih, pa je bleda arhitekturna konfekcija. Čisto na dnu sta Hofer in Lidl s svojimi škandaloznimi prodajnimi barakami. Da bi bila polomija še večja, stoji ena od teh barak na mestu bivše tiskarne Jože Moškrič. Lepa industrijska zgradba je bila zgrajena po načrtih akademika arhitekta Savina Severja. Večkrat se ob rušitvah v Ljubljani sprašujem, zakaj imamo pri nas zavode za spomeniško varstvo in podobne institucije.
Trgi
Ljubljana premore kar nekaj lepih trgov: Mestni, Gornji, Stari in Novi trg so prelepi prostori v skladu z evropsko srednjeveško-baročno tradicijo. Klasicizem je dodal Muzejski, Kongresni in Krekov trg, v secesiji nastane Slovenski (!) trg. Čisto na vrh ljubljanskih trgov bi postavil Prešernovega, ki je s Plečnikovim Tromostovjem postal prostor evropskih arhitekturnih razsežnosti. Nič slabša nista Tržnica in Pogačarjev trg z genialno Plečnikovo kolonado. Plečnik je med drugim avtor Napoleonovega in Hrvatskega trga. Brez njegovega Čevljarskega mostu in Marijinega stebra bi bila tudi Jurčičev in Šentjakobski trg precej bolj skromna. Smo dobili v zadnjih šestdesetih letih kakšen nov trg, vreden svojega imena? Trg revolucije po načrtih Eda Ravnikarja je bil gotovo nadvse ambiciozno zastavljen (prostor med obema trikotnima stolpnicama je bil rezerviran za kip maršala, pred njim naj bi bila obširna ploščad za shode in proslave), a žal spremenjen v največje ljubljansko parkirišče. Kot je znano, je na eni strani Trga revolucije parlament, sezidan leta 1958 v zmernem modernističnem stilu po načrtih Plečnikovega učenca Vinka Glanza. To je zadnja stavba na Slovenskem, kjer je slikarski in kiparski okras še integralni del arhitekture stavbe.
Drugih resnejših poskusov s trgi ni bilo. Izjema je morda Trg 7. kongresa ZKJ z obeliskom kot del Gospodarskega razstavišča. Prostor ni brez kvalitet, a se z zgodovinskimi ljubljanskimi trgi ne more primerjati. Prav gotovo je bilo tam lepše, ko je še stala baročna cerkev Sv. Krištofa arhitekta Gregorja Mačka s Plečnikovim prizidkom, staro častitljivo župnišče, mogočno obzidje bivšega pokopališča z vhodnimi vrati, na katerih je pisalo Resurecturis. Ljubljanska arhitekturna ustvarjalnost zadnjih šestdesetih let tako tudi s trgi nima sreče (celo skromen predmestni Vodmatski trg se zdi za naše mestne načrtovalce nedosegljiv ideal), videz mnogih zgodovinskih trgov pa je slabši kot nekoč, kar gre večinoma na rovaš nasilnega osebnega prometa in prometnih »prilagoditev«.
Mestne ulice in ceste
Vsa povojna zidava po Ljubljani ni spravila skupaj kakšne resne mestne ulice. Na misel mi hodi dvopasovna Litostrojska cesta z vmesno zelenico in betonskimi kandelabri. Cesto flankirajo znani litostrojski bloki iz prvih let po vojni. Vse skupaj ni nič posebnega, a kaj, ko boljšega ni. Povojna urbanistična dogma se pojmu mestna ulica na široko izogiba. Je pa bilo medtem veliko lepih in dobrih ulic pohabljenih, grobo predelanih ali vsaj vizualno in prostorsko močno prizadetih, npr. Masarykova cesta, ki je bila zametek edinega ljubljanskega bulvarja s tramvajsko progo in dvojnim drevoredom po sredi. Zdaj je navaden mestni zmazek. Uničena je bila Prešernova ali bivša Bleiweisova cesta, za katero je Cankar napisal, da je edina gosposka cesta v Ljubljani. Glavno ulico skozi Staro Ljubljano so s tunelom pod Gradom neskrupulozno amputirali. Stara Ljubljana je z banalnim posegom brez posluha za zgodovinsko izročilo in tradicijo izgubila svoj naravni iztek proti Karlovškemu mostu. Bivša Dunajska, potem Tyrševa, potem Titova in zdaj spet Dunajska je zmeraj bolj kaotična in brezoblična. Včasih je premogla Bavarski dvor, Koslerjev dvorec, Wurtzbachovo hišo na Kongresnem trgu, Figovca, kompleks pri Sv. Krištofu, Šumi, podrta je bila artilerijska vojašnica, lipov drevored ob cesti, narejene so bile več kot nemarne »arkade« itn. Kjer je stala Wurtzbachova hiša, že petdeset let gledamo neurejeno stavbno praznino, ki se je s podrtim Šumijem še pomembno povečala. To, kar je nastalo namesto podrtih plemenitih stavb, je precej skromna modernistična arhitektura: Gospodarsko razstavišče, železniški podvozi, Kozolec, Konzorcij … Svetla izjema so Ravnikarjevi Ferantovi bloki in še stavba bivše Gospodarske zbornice Slovenije na Ajdovščini. Pa kaj pomaga, Dunajska cesta je razglašena in kaotična – in to naj bi bila glavna ulica glavnega mesta!
Mnoge druge ulice in ceste v Ljubljani doživljajo podobno usodo, na desetine dobrih ljubljanskih ulic in cest nima izteka; urbanistični učenjaki pravijo, da so zaprte zaradi boljše pretočnosti prometa po Ljubljani. Po manj cestnih in uličnih napravah naj bi se odvijalo več prometa!? Vse Kolodvorske ulice na svetu vodijo na kolodvore, ljubljanska pa se izteka v stavbo pokojninskega zavoda na sredi te ulice. Kdor more, naj razume to urbanistično neumnost! Brez izteka je tudi Miklošičeva cesta, ki velja za najlepšo ljubljansko ulico. Ob njej so nanizane in se drže ena druge izbrane stavbe. Domala vse so bile narejene pred drugo svetovno vojno. Ravno ulico z vizuro na zvonik Frančiškanske cerkve na koncu je trasiral Maks Fabiani, sicer tudi avtor nekaterih najodličnejših stavb ob tej cesti. Seveda je lepih ulic v Ljubljani še več (naj omenim vsaj prelepo Vegovo ulico, ulice in uličice starega mesta z nabrežji, ulice in ceste okrog ljubljanske sodnije, Večno pot in ceste v Rožni dolini) in vse so bile formirane pred drugo svetovno vojno; žal pa gre njihov status povečini samo še navzdol.
Nabrežja Ljubljanice
Gallusovo nabrežje – Stavbe na njem so od brega Ljubljanice odmaknjene, ponekod je do bregov komaj nekaj metrov, drugje zajetnih deset metrov in več. Vse se v sklenjeni vrsti držijo druga druge in mehko sledijo zavojem reke. Osnova vseh stavb je pravi kot, vendar je pravokotnost nežno modulirana z odstopanjem, kar stavbam podeljuje mehkobo in poetični značaj. Imajo srednjeveško zasnovo, kamnito zidovje je iz vsemogočih časov, to, kar je zdaj na ogled, je bilo povečini narejeno v 18. stoletju. Okna teh stavb se še vedno odpirajo navzven in se zato gosposko lesketajo v skoraj vsakem vremenu. Precej stavb je bilo predelanih in prefasadiranih v 19. stoletju in pripadajo klasicizmu. Imenitna Grossmanova hiša je bila narejena v začetku 20. stoletja. S stolpičem, bogato tipično dekoracijo za tisti čas, razglednim izzidkom in strešno teraso pripada secesiji. Novejših stavb ni. Z izjemo Grossmanove hiše ni vse skupaj nič posebnega, vsa pročelja so iz ometa, dekoracija je skromna, kamnitih motivov skoraj ni, strehe so dvokapne, pokrite z bobrovcem, z eno strešino proti bregu.
Zazidava Gallusovega nabrežja je neambiciozna, stereotipna, njeni avtorji pa neznani. Prostor med stavbami in bregom je preprosto tlakovan z granitnimi kockami, na prostoru raste nekaj velikih starih dreves. Reka teče precej globoko, ima visoke in strme bregove. V resnici so to betonski oporni zidovi s pristopnimi stopnišči do reke, ki se zaključujejo z betonsko ograjo in jih je terasasto zasnoval arhitekt Keler, potem ko so poglobili strugo Ljubljanice (okrog leta 1925). Zadeva je bila tudi tehnično odlično narejena, brežine in beton bodo kmalu stari sto let in je še vse v dobrem stanju.
Gallusovo nabrežje od Šentjakobskega mostu do Čevljarskega mosta velja za del najlepšega, kar premore Ljubljana.
Plečnikova Tržnica – Tržnica je bila po načrtih Jožeta Plečnika zgrajena v letih pred drugo svetovno vojno. Nekaj malega se je menda dopolnjevalo celo med italijansko okupacijo. V primerjavi z Gallusovim nabrežjem je Tržnica izrazito avtorsko delo. Plečnik je razpotegnjeno stavbo med Tromostovjem in Zmajskim mostom zasnoval po antičnih in renesančnih vzorih, a je celota kljub temu narejena v nezgrešljivem Plečnikovem slogu. Impozantna stavba je eden od osnovnih motivov Ljubljane. Pozornejši pregled razkrije celo vrsto virtuoznih detajlov, arhitekturnih domislic in motivnih konfrontacij, kakršnih je zmožen le ustvarjalni genij. Tržnica je narejena po »beneško«: rečni zid stavbe se navpično dviguje iz Ljubljanice. Brega, opornih zidov in podobnega pri Tržnici ni. Plečnik je s Tržnico presekal in zamejil dostop do reke, a tega nihče ne razume kot pomanjkljivost ali projektantsko napako. Tržnica je eno od arhitekturnih čudes našega mesta. Kaj podobnega po mojem vedenju ne premore nobeno mesto na svetu.
Približno na sredini Tržnice je Plečnik predvidel Mesarski most, ki bi pomembno zaključil celoto. Projektiran je bil kot obokana dvorana nad reko! Začetek vojne pa je preprečil njegovo realizacijo. Če bi bil narejen, bi bil zagotovo ljubljanska atrakcija brez primere, a je bila namesto genialne zamisli Mesarskega mostu na tem mestu zgrajena modernistična premostitev reke. Čeprav je Plečnik daleč najboljši slovenski arhitekt vseh časov, so se mestne oblasti odločile za novejšo predlogo, menda zato, ker je veliki mojster že preminil. Ker je projektant umrl, Ljubljana ne bo imela edinstvenega mostu! Naj to sprevrženo logiko razume, kdor more.
Špica – Na Špici se od Ljubljanice cepi Gruberjev prekop, ki se v Mostah spet združi z matično reko. Velik del Ljubljane je v bistvu na otoku, česar se večina Ljubljančanov ne zaveda. Na Špici ob desnem bregu Gruberjevega prekopa je bilo včasih veliko tesarsko in žagarsko podjetje. Šlo je v stečaj, oprema se je raznesla, stavbe so bile porušene. Nastala je velika praznina med Ižansko cesto in Gruberjevim prekopom prav tam, kjer se cepi z Ljubljanico. Brežina vodotoka je obložena s kamnitimi bloki, na vrhu raste nekaj grmičevja in dreves. Velik prostor med cesto in vodo se je zdel kot nalašč za gradnjo Biotehničnega srednješolskega centra in Srednje šole za glasbo in balet. Bilo je tako, kot je bilo na začetku pred gradnjami na Gallusovem nabrežju in pri Tržnici. To, kar je zraslo na tem bregu, je še ena velika brezbožna modernistična arhitekturna polomija.
Tako gradnjo razumem kot nezmožnost in krizo stroke, ki se ne zna izviti iz že stokrat neuspešno preigranih modernističnih stereotipov. Več kot skromna arhitektura obeh šol bi v kakšnem kaotičnem slovenskem predmestju ne vzbujala posebne pozornosti, a na tej izbrani lokaciji deluje boleče. Vulgarna je rumeno-vijoličasta barva prve šole in črnina z rumenimi, oranžnimi in rdečimi dodatki druge. Stavbi stojita vsaka zase. Vmes je, kot zapoveduje modernistična dogma, nekaj metrov prostora. V skladu z že omenjeno dogmo stojita bolj ali manj na sredini zemljišča, temeljno določilo obeh stavb pa je vseenost. O kakšnih detajlih in arhitekturni poetiki ni ne duha ne sluha. Stavbi reki obračata hrbet. Brežine so prav take, kot so bile takrat, ko je še delovalo tesarstvo. Nobenih dostopov, stopnic, malega pristana, opornih zidov, razgledišč, sprehajališč, nobenih novih dreves, ničesar ... Neverjetno: breg in čudovita lokacija ob bregu reke projektantov nista prav nič zanimala. Ni govora o kakšnem rafiniranem dialogu med reko in arhitekturo. To neskončno pišmeuharstvo je dobesedno boleče.
Spomeniki
Čisto na vrhu je Robbov vodnjak. Prešernov spomenik je gotovo lepo delo iz leta 1905, na delu sta bila kipar Ivan Zajec in arhitekt Maks Fabiani. Ob otvoritvi je bil Cankar zelo nezadovoljen s spomenikom, a se zdi, da je bila njegova kritika neupravičena. Lep je spomenik Valvazorju pred Narodnim muzejem (Alojzij Gangl), odličen je Bernekerjev Trubar v Tivoliju, malokdo pozna izvrsten doprsni kip Janeza Ev. Kreka vsestranskega umetnika Franceta Kralja, v navezi z različnimi arhitekti je bil zelo uspešen Lojze Dolinar, sicer avtor enkratnega spomenika kralju Petru I. Osvoboditelju na stopnicah pred ljubljanskim Rotovžem, kamor ga je genialno postavil Plečnik. Razbili so ga Italijani, ko so zasedli Ljubljano, kar je izguba brez primere!
Morebitni bralci pričakujejo, da bom ugotavljal, da povojna spomeniška produkcija ni primerljiva s starejšo. To ni čisto res. Po vojni je Ljubljana pridobila nekaj izjemnih spomeniških stvaritev. Najbrž brez konkurence so nova vrata v stolno cerkev kiparja Mirsada Begića. Izjemna portretno-ikonografsko-scenska stvaritev zdrži primerjavo s svetovnimi kiparskimi spomeniki te vrste.
Čas po vojni pozna še druge uspešne spomeniške rešitve. Mislim, da je uspešen Ilegalec Frančiška Smerduja, lepa je grobnica narodnih herojev arhitekta Mihevca in kiparja Borisa Kalina, spomenik Revoluciji (Drago Tršar), Cankarjev spomenik (Slavko Tihec), Maistrov konjeniški spomenik (Jakov Brdar), spomenik stavkajočim železničarje na Zaloški cesti (Jakob Savinšek), portal slovenskega parlamenta (Karel Putrih in Zdenko Kalin) ...
S primerjavo starejših in novejših javnih spomenikov sem hotel pokazati, da novejša umetnostna produkcija v nekaterih segmentih očitno lahko konkurira in je primerljiva s starejšo; umetnostni modernizem torej omogoča preseganje stvaritev iz preteklosti.
Za zaključek
Za konec še tole: v starih časih arhitektov v Ljubljani skoraj ni bilo. Angažirani so bili le pri gradnji najbolj imenitnih stavb: cerkvah, palačah, magistratu, dvorcih, gradovih. Vsi niso izpričani. Med obema vojnama je bilo ob Plečniku, Vurniku in Šubicu v Ljubljani morda 30 arhitektov. Ko to pišem, živi v Ljubljani nekaj tisoč arhitektov. Med njimi je mnogo magistrov in doktorjev arhitekture. Ustanovljena je bila Zbornica za arhitekte. Fakulteta za arhitekturo vsako leto vpisuje vsaj 150 novih študentov. Študentom um bistri več kot 60 učiteljev vseh vrst in nazivov. Tudi sam sem med njimi. Večkrat kličemo na pomoč še predavatelje iz tujine. Mnogo študentov študira kakšno leto ali dve v tujini. Povprečno študirajo debelih sedem ali osem let. Letos so začeli s študijem arhitekture še v Mariboru. Vsako leto prirejamo Piranske dneve arhitekture. Za večje gradbene podvige so razpisani natečaji. Imamo posebne muzeje in inštitute za arhitekturo in urbanizem. Gradbena zakonodaja ni bila še nikoli tako obsežna in komplicirana, kot je danes. Za vsako gradnjo je natisnjenih na kupe načrtov vseh vrst, brez računalnikov v arhitekturi že dolgo ne gre več. Za vsako gradnjo je potrebnih cel kup soglasij in dovoljenj. Arhitekti potujejo po celem svetu, študenti ne zaostajajo. Ogledujejo si vsemogoče, nabirajo znanje in izkušnje zato, da bi lahko še bolj uspešno projektirali. Arhitekturna literatura je nepregledna. Potem je na voljo še internet, kjer je, kot je znano, mogoče najti in dobiti vse. Vse skupaj bi moralo kulminirati v slovensko Architecturo perennis, kakršne svet še ni videl.
Kot sem pokazal na primerih, ima vsakdanja arhitekturna praksa na Slovenskem težave z doseganjem ali celo preseganjem zgledov iz preteklosti. Architectura perennis se zdi bolj oddaljena kot kdajkoli prej. Večkrat se sprašujem, kaj naj bi bilo vzrok temu. Industrijska proizvodnja arhitektov gotovo ni v prid lepi arhitekturi, pa vendar, vsaka generacija prinese nekaj res talentiranih, sposobnih in široko razgledanih osebnosti. Ali visi nad našo stroko večna zavezanost modernizmu? Si moji kolegi ne upajo, ne morejo, ne znajo, ne smejo (?!) prestopiti rdeče črte, ki loči techne od poiesis?
_
Janez Suhadolc je arhitekt in nekdanji profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Pričujoči esej je za objavo prirejeno predavanje Zakaj študij arhitekture odsvetujem, s katerim se je konec maja poslovil od redne profesure in postal upokojenec.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
