Ob 750-letnici rojstva Danteja Alighierija
Jame naše vsakdanje
30. 07. 2015
S trditvijo, da se je Dante leta 1319 res spustil v Zadlaško jamo na Tolminskem – kar je seveda zgolj zloraba literarne in zgodovinske fantazme, ki so jo fašisti vgradili v svojo propagandno mašinerijo ob okupaciji slovenskega ozemlja med obema svetovnima vojnama in si z njo ustvarjali dodatno potrditev za priključitev slovenskega ozemlja h Kraljevini Italiji – se lahko zaradi Pekla, zaradi naših jam in našega pekla, celo strinjamo. Če se fantazmi fašistov ne odpovemo, pritrjujemo mogočnemu italijanskemu nacionalizmu, ki si je v last (po Danteju) pripisal tudi Kvarnerski zaliv in vse otoke na tej strani Jadranskega morja. Na drugi pa nas kot prave hlapce seveda mika, da bi zaradi svoje vsestranske podrejenosti in nepomembnosti kljub vsemu odščipnili delček svetovnega Dantejevega pomena tudi zase in svoje ozemlje in bi pritrdili: Dante je vzorec za Pekel našel pri nas. V resnici smo mi kreirali svoj pekel in svoje jame. Za našo realnost si mirno lahko prisvojimo vse podobe in vse grehe iz Božanske komedije.
Dante je tudi za nas, za vse narode, ne glede na njihove jame, ustvaril kvazirealne predstave, pravo stripovsko ilustracijo pekla. Pekel je goli, trdi, mrzli, vroči, realni pekel, zastrupljeni, smrdljivi prostor kaznovanih trum političnih in moralnih sprevržencev, ponazorjeno je njihovo trpljenje v peklu in njihov greh na zemlji. Nepomembno je, ali se je Dante spustil v Zadlaško ali katero drugo jamo na Slovenskem, da je spoznal pekel. Italijanska nacionalistična izmišljotina se je realizirala v nasprotni smeri: Dante je opisal pekel, ki ga lahko prevzamemo tudi mi, Slovenci. Kako se bomo obnašali do te izmišljotine ob siceršnjem brez dvoma bučnem slavljenju 750-letnice smrti Danteja, je lahko vsaj za nas in za odnos drugih do nas pomembno vprašanje. Vsekakor pa ni izmišljotina, da jame, ki so pekel, pri nas obstajajo.
Kako je z izdajalci domovine, kamor je glede na zmago nasprotne stranke za časa svojega življenja spadal tudi Dante, saj je bil izgnanec, politični in vojaški poraženec, ki se nikoli ni vrnil v Firence, vemo iz njegovega Pekla, ne iz njegovega življenjepisa. Za nas je pomembna politična opredelitev, kdo je izdajalec Firenc oziroma domovine pred sedemstotimi leti, nepomembno pa, kdo je zmagal in kdo ni. Vsi so že dolgo v raju pozabljenja – razen njega. Znani so po svojih imenih, ki ničesar ne povedo, po grehih, ki jim jih je pripisal on, on sam pa po Božanski komediji, ki nam govori še danes. Sklepamo lahko, da je kot pesnik moral ugotoviti, da realne politike ni mogoče primerjati z večnostjo raja, pekla ali vic, ker se je po vseh spremembah odrekel tudi svojim somišljenikom in postal stranka zase. Res pa je, da je v Peklu srečal tudi nekatere še žive grešnike, kar je posebna obsodba njegovih političnih nasprotnikov.
Kdo je v naših jamah, kdo je in kdo bo obveljal za izdajalca? No, to se sicer ve. Mnogi so bili in mnogi politično še vedno so stranka za sebe. Ali bodo končali v jami po sodbah sedanjih politikov? Tega se lahko bojimo, saj politiki niso pesniki ali pisatelji, politiki delujejo realno in neusmiljeno. Koga so živega obsodili na jamo in koga obsojajo danes? Pregrešna in strašna vprašanja. Za mrtve bi morali mi živi raziskati, morali bi vedeti, morali bi se soočiti z svojimi mrtvimi predniki ali pa jim vsaj izdati mrliške liste. Vsaj to.
Malo natančnejši pregled osebnosti in odnosov na današnji politični sceni bi dal ob dovolj jasnem kriteriju jasen rezultat, kako je z nami: vsi, ki smo samo omenjeni ali smo samo stranka zase, za mnoge politike sodimo v enega od krogov pekla. Naši politični liki v soju medijev ustvarjajo politični pekel in nam na tihem zagotovo sodijo in nas mečejo v jame. Ob zaostrovanju razmer in povzdigovanju političnih floskul o domovini in svobodi, o pravni državi, nas vsi vse vidijo v jamah. V svojem imenu nas obsojajo za kolektivno izdajo domovine.
Pisatelji nimajo prave moči in prepričanja, in za zdaj še ni okoliščin, ki bi jim omogočale sodobnike pošiljati v pekel, da bi jih povzdignili vanj, jih osvetlili in potem spet spustili nazaj v njihov rumeni svet, ker so očitno brez sramu, ponosa in načelnosti. Ko jim gre za nohte, se lahko bojimo, da ni dovolj, da jim damo svoj volilni glas, da bi nasitili njihov primitivni ego. Oni lahko zahtevajo naše duše in telesa.
Kdo se bo preselil v pekel, je stvar zunanje, posvetne debate in prerivanja. Naši dedje in očetje so svoje grehe že poplačali. Politiki vztrajajo, da jih niso, samo da lahko ustvarjajo svoj pekel tukaj in zdaj. Mnoge sence temnih oblakov nad nami, nad našo domovino, zato grozijo. Na to je treba vsaj opozoriti. Tudi če tega našim politikom ne zabrusimo v obraz, nas bodo vrgli v jamo. To vemo. Kako si lahko na novo predstavljamo državljansko vojno ali revolucijo ali narodnoosvobodilni boj, ne da bi se kdo znašel v realnem peklu in kdo v virtualnih nebesih? Tisti, ki so zavzeli ali prevzeli oblast, nikoli nimajo osnovne pravice videti sebe v nebesih, mogoče le v vicah. Tega pri nas ne ozavestijo niti takrat, ko je greh že storjen. Edini temelj miru bi bil, da bi imeli poraženci več pravic kot zmagovalci. A kot vemo, zmagovalci takoj za fanfarami vzklikajo: »Mar smo se zato borili?«
Za naše kraje lahko rečemo, da kesanje in priznanje nista ravno običajna. Če smo poraženci ali zmagovalci – svoje krivde ne bomo nikoli prevzeli. Če je že kdo pripravljen to storiti, mu tega ne bomo priznali in dopustili. V resnici smo vsi tako zelo verni, da se hranimo z mislijo na pekel. Ta nas s sovraštvom dela politično in nacionalno žive. Zato lahko nadaljujemo: nihče na Slovenskem se ne boji pekla niti po storjenem dejanju, ker je vanj potrebna resnično globoka vera. Nihče ni zmožen temeljitega samopremisleka in samoanalize, kar je lastnost vseh, ne samo politikov in zločincev. Avtorefleksija je pri nas odsotna, ker je izdajalec domovine vedno oni, drugi, nikoli jaz sam, ker je obenem res, da je sedanjost za vse zločince in politike med nami raj samo tukaj in zdaj. Kakor da bi bili verni ateisti.
Z literarnega stališča, s stališča pisatelja, bralca, navadnih ljudi, nas v pekel z zgodbo uvajajo že dogajalno zaključene fabule in prilike. Dantejev Pekel je povsem konkreten, v posamični zgodbi slehernega nesrečnika, nič abstraktnega ni v trpljenju. Na pekel so obsojeni celo tisti, ki so krivi in vendar niso krivi, tisti, ki so bili zavedeni, tisti, ki so samo ljubili svet okrog sebe, in tisti, ki so izterjali pravico v svojem imenu. V peklu so poleg vseh nesrečnikov tudi politični krvniki vseh vrst. In politične združbe, tudi cerkvene. Skoraj natančno takšni so kot ti, ki nas osrečujejo s svojo prisotnostjo v tisku in drugih medijih. Nič abstraktnega niso, nič etičnega in moralnega. To naj bi prišlo na vrsto v raju. A to ni naš problem. Nam je prepuščena samo groza.
Problem pekla je seveda v njegovi večnosti: ne moremo se ga znebiti, ne moremo se izviti iz njega, potem ko je dejanje že storjeno. Enostavno in brez teže dejanja je, če si neveden, neuk in nosilec ene same prozorne in plehke politične ideje; potem se da, si pa brez dvoma slovenski politik. Literati pa morajo biti tožniki sveta, kakršen je, in nosilci posebne ideje; drugače so samo propagandisti. V njihovem pogledu smo krivi tukaj in zdaj. In oni tukaj in zdaj za nas zahtevajo pekel. Pekel, ki ga je mogoče uprizoriti in ki ga uprizarjajo v političnem življenju vsak dan. V jamo pa nas lahko pahnejo ali vržejo, zvezane ali svobodne, kakor so vrgli neskončno število drugih – povsem realno, ne figurativno, ne literarno.
Grehi, ki jih politiki pripisujejo svojim žrtvam, so gromozanski, večplastni, vsestranski, grehi naj bi bili storjeni z vsemi možnimi zlimi naklepi in nameni – njihovo bistvo pa je, da jih ni mogoče ovreči, zanikati. Politiki so gluhi in slepi, niso pa nemi. Brez upanja na milost bi jih prosili, naj v obtožbi zoper nas omilijo svojo sodbo in naj nas ne pehajo v jame, naj ne ustvarjajo pekla. Vsi naši moralni, idejni, vojaški, gospodarski, verski voditelji govorijo jezik lažnivcev, v lastni imaginaciji so zagovorniki svobode in demokracije, v resnici pa (ne da bi jih kdo soočil s tem) hočejo naše uničenje, uničenje besede drugega. Literarnih besed, ki so edine resnične opisovalke sveta, ne razumejo, samo zlorabili bi jih radi.
Strah pred poenostavljanjem
Ostane nam ironija nad današnjim svetom in idejami politikov ter njihovim ideološkim moraliziranjem. Kaj bi se jih bali, kaj bi jih zaničevali in se norčevali iz njih? Kar mi danes pojmujemo kot pekel, so samo vice, puhla potrošniška družba, nič drugega. Pred peklom in jamami smo zavarovani z neverjetnim egocentrizmom, kjer je že vse hudo, vse težko, vse nemogoče, vse že krivica. Gluhi smo lahko za satanske besede politikov, ko nas vključujejo v svoje videnje jam na Slovenskem. Vsiljujejo se kot odrešeniki, kot branitelji poslednje svobode, resnice in kar je še podobnih političnih puhlic, s katerimi nas hočejo vpreči v voz ideologije v tem hipnem potrošniškem svetu.
Trume, ki jih je Dante v Peklu zgolj omenil, ki pohabljene živijo neskončno trpljenje v ledu in žveplu, bo današnji pisatelj zamenjal z veselimi trumami, ki gredo z zastavami in navijaškimi pripomočki na košarkarsko tekmo ali na koncert na odprtem, na protestno zborovanje, kjer bo peklensko napeto in dramatično, kjer bodo oglušeli od samih sebe. Nekateri opisovalci sodobnega pekla so srečni celo ob identifikaciji z urejenimi trumami oboroženih vojakov, ki paradirajo ob vsaki priložnosti v čast zdaj temu, zdaj onemu. Naš vodič po peklu bi bil kakšen honorarni novinar, pa bi bila slika sedanjosti kar ustrezna.
Karkoli se zgodi, je za današnjega človeka že krivica, vse je že kršitev morale in dostojanstva, vse je obsodba naše družbe, demokracije, države, politikov (in zelo redko nas samih), vse je takoj pekel. Zato je tudi literatura nekaj mrtvega. Danes se vse imenuje pekel. Besedo so v rumenem tisku prenesli v vsakdanjo rabo in jo osmešili. Celo smrt ni več edina nepopravljiva krivica, ki si jo hočemo z znanostjo in srečo odgnati in jo premagati. Ampak to so trivialna spoznanja. Vsak dan jih zasledimo, celo v pravicah živali in prostora, v tem, da morajo naši psi in mačke jesti najboljšo hrano s kromiranih krožnikov, in v tem, da iz straniščnih školjk ne smrdi, da je vse brez bakterij in da imamo bleščeče bele zobe. Če tega nimamo, je kriv politični sistem, vse je takoj pekel in diktatura. Politiki bodo kmalu opravili svoj posel in vse, ki se strinjamo s pravicami do smrdečih školjk in gnilih zob, ovadili kot zločince in dezerterje samim sebi in vrhovni oblasti. V imenu volivcev in ljudstva, državljanov, so se vsilili nam in psom in mačkam in straniščnim školjkam in gnilim zobem kot veliki vodje, ker ni nikoli dovolj blagostanja, do katerega imamo vsi skupaj pravico. Če bomo kvarili njihovo podobo sveta, če se samo posmehnemo, če samo uporabimo prave besede, nas bodo brez milosti pahnili v pravi pekel. Toliko pa jih že poznamo.
Mi, razvajenci današnjega časa, si zelo težko predstavljamo individualni ali kolektivni pekel. V majhnem svetu vsakdana smo nekoč celo lahko dojeli vse skupaj kot poseben raj, rezerviran za nas same, ker smo bili lahko zadovoljni, da je zunaj mraz, mi pa imamo dovolj drv za malo železno peč in dve topli odeji. Lahko smo bili srečni, da smo si pravo kavo sladkali s pravim sladkorjem in da smo se lahko enkrat na teden celi umili v večjem umivalniku. Ne vemo, ali je bil to raj ali pekel povojnega časa. Danes ima pekel lahko podobo raja, če se izenačimo s svojim voditeljem, ki je pravičen in ljubeč do nas vseh, čeprav nas trpinči in nas ima zaprte v tišini in revščini – sreča je, da mu zaupamo in podeljujemo to pravico, da ne mislimo na nič drugega. In v tem sta si časa neverjetno podobna.
Je ta ljubezen do preživetja lastnega življenja dovolj? Za mnoge je povsem dovolj. Kaj osebna svoboda, demokracija, kaj človekove pravice? Gorkota železne peči nasproti petrolejki v sibirskem mrazu ali sedanja ljubezen do velikega vodje, četudi je posebne vrste maneken, je dovolj, da dojamemo raj, ki ni abstrakten. Doživljamo ga kot navdahnjenost, razodetje.
Te vrste pekel, vice ali raj Danteju brez dvoma niso prišli na misel. Lahko se je uprl stranki papeževih podpornikov ali francoskim zavojevalcem in ustanovil stranko za sebe. Mogoče lahko nečesa podobnega sumimo tudi Dostojevskega, Tolstoja, Cervantesa in druge, a pri njem je to očitno: Spravili ste me ob domovino, ne morete pa mi odvzeti novega jezika, ki ga uveljavljam in obvladam. Novi jezik je za vas nedosegljiv, je prostor vseh treh pozicij, v katerih se kot avtor lahko znajdem. Jezik je moja edina domovina.
Jeziku kot edini domovini so se današnji literati odpovedali. Raje imajo svoje voditelje in potrošniško latovščino. Vprašanje je, kam bi mi razvrstili politike in kam pesnike. No, pesnike stare, predhodne generacije, t. i. provansalske šole, je Dante mirno uvrstil v vice, kjer je trpljenje zmerno – obsojeni so na lahkoto, tako da komaj brbljajo svojo formalistično in prazno poezijo. Morda bi morali poglobiti svoje misli in bi prišli v nebesa. Mogoče pa bi šele potem postali zreli tudi za pekel. Pri nas bi lahko rekli (ker naši pisatelji pač nimajo velike sposobnosti imaginacije), da so se mali odmevi brbljanja pojavili v socialističnem realizmu, drugače pa kar pogosto in z zamikom stalno v poeziji in prozi vse do današnjih dni. Težko bo zanikati, da nismo vsi skupaj, kljub nekaterim častnim, a vendar medlim izjemam, samo nasledniki Koseskega.
Če smo že pri občem peklu bedaste politike na Slovenskem in zasebnem raju lastnega jezika, je treba povedati, da je strašna resnica v našem parazitskem odnosu do sedanjosti, v tem, da individualne resnice – recimo naše konkretne najbližje podobe prej vic kakor pekla, če smo se jamam v Kočevskem rogu in na Golemu otoku že oddaljili – pa naj bomo navadni prodajalci rumenega tiska v kiosku ali čistilci čevljev politikov, ne razumemo. Resnica Golega otoka je bila v tem, da je bil to purgatorij, v katerem so hoteli, da bi se verovalo v Boga Tita in druge za nebeškim političnim in vsemogočim omizjem Jugoslavije. Zlom lastne individualnosti se je v političnem in literarnem smislu (prostovoljno so to naredili mnogi v državi, in to z užitkom, in mnogi, ki so v to verjeli) zgodil z izrecno zapovedanostjo na Golem otoku. In potem znova in znova. Do današnjih dni – brez izjeme. Razlika je samo v tem, da smo zdaj postali replika replik od drugod, takrat z Vzhoda, zdaj z Zahoda.
Lahko gremo v političnem in individualnem iskanju grešnikov za naše jame še dlje, globlje, še bolj grobo, v sam deveti krog Pekla, pa še vedno ne bomo priznali: smrt je izenačila vse in jih oprala krivde, njihov pekel je ostal med nami, na površju zemlje, in mi smo sodniki. V tem ne oponašamo nikogar. Tukaj smo resnično suvereno nori.
Kdo bo popisal izgnance z Vetrinjskega polja? Kako se je sreča majhnega raja in skupinskega pekla odražala, kdo jo je popisal v neposrednosti in konkretnosti, kot bi se to moralo storiti, zato da se preprečita poenostavljena interpretacija in politizacija? Kajti za mnoge Dantejeve nasprotnike je jasno, da bi tja posadili njega. Po 750 letih nam je morda lahko vseeno. Samo poklon vsem mrtvim in spoznanje, da je bil pekel vsak dan, vsako noč, dokler so bili živi. Za vse, brez izjeme. Vseeno, kljub ironiji in cinizmu in nevednosti politikov in njihovega ljudstva, je treba povedati, da je na Slovenskem nekaj besedil, ki so opravila to častno dejanje.
Mrtvi teksti
V pekel je potovalo v resnici že veliko ljudi – dokler so bili živi. Tudi danes potujejo in žal bodo še potovali. Tudi moliti bi morali, če bi verjeli, da pomaga, da se ne bi to zgodilo nikoli več vsaj pri nas. Vedeti pa je treba, če je še tako daleč od nas, je tukaj in zdaj – tudi za nas. Seveda nam potovanja ustvari, kreira, odkrije, omogoči, povzroči, naredi politika. Ne vemo, ali imamo lahko tudi ta potovanja v onostranstvo (v koncentracijska taborišča, medvojne zločine, povojne poboje, na Goli otok) za nekaj človeškega, nekaj, kar nam ni tuje, ki so enaka drugim zmotam in grehom človeka samega, po svojem bistvu določenega. Tega nihče ne bo upal trditi, zares verujoč v odrešujočo sintagmo – človek sem, nič človeškega mi ni tuje. To je premalo.
Čas smrti, čas vstopa v jame, padanja v jame, izginjanje v jamah … ponavljajoči se čas in dogodki, odnosi, trpljenje.
Mikavnost političnega razglabljanja je preč, ko moramo postati razsodniki, ko bi se morali iz literatov preobraziti v tiste, ki odločajo in razsojajo dokončno. Stališče, da v literaturi nobena možnost ali obsodba ni dokončna, je temelj vseh stališč. Mirno lahko rečemo, da Dantejeve razporeditve po moralnih plateh, kaj je greh in kaj ni, veljajo, težko pa bi sledili njegovim političnim nasprotnikom v pekel. Tam jih namreč v resnici ni. Bil je samo tako dosleden, da je sam šel skozenj in nam ga opisal. Torej ga je nosil v sebi enako kakor vzpon k Bogu. Samo literarno se je maščeval in izživljal nad svojimi nasprotniki. Samo tako. In to je dovolj.
Imamo srečo. Politični veljaki (vsi so naši nasprotniki in tožniki, ki imajo moč) si pred visokimi sodišči vsaj za zdaj niti ne vzamejo časa, da bi pesnike in pisatelje prikazali kot grešnike. Morda tudi zato, ker jim nihče ne zabrusi dovolj uspešno v obraz, da kreirajo neskončno pokvarjeno politično okolje. Dokler ne pride do pekla, nas ne obtožujejo izdaje domovine in njenih ljudi ter interesov. V miru ne, mogoče samo v državljanki vojni. Takrat je za pesnike in pisatelje vsaka obsodba premila, noben krog pekla ni dovolj globok zanje, vsaka njihova beseda zoper zmagovalce je neizprosna. To vemo. Vemo, da so ljudske množice vedno na strani zmagoslavne politične ideje, in vemo, da bomo obsojeni.
Mikavno je misliti, da so pisatelji in pesniki Dantejevi nasledniki. In kar je res, mnogi so, mnogi so bili. Tudi če so pisali panegirike na svoje mogočne gospodarje (celo konjem so naklonili svojo ponižnost in pokornost, recimo Cervantes), jih v peklu ne bomo našli, niti v nebesih, niti v vicah. Mnogi prekleti od politike in zmagovalcev v vojnah, prekleti od verskih dostojanstvenikov in bog si ga vedi od kod izvirajočih vladajočih politikov so preživeli, pozabljena je njihova politična obsodba. Ste pomislili na Celina, na samega Danteja, na Kocbeka, Balantiča, Ovida, Dostojevskega, Solženicina in na šest tisoč sovjetskih literatov, ki so umrli v gulagih in mnogi v naših taboriščih? Tudi teh je brez dvoma za nekaj trum nebeških. In premnogo je tistih, ki so sicer ostali na rodni grudi, zemlji domači, med svojimi rojaki, pa so se umaknili v notranji beg – z vami, rojaki moji, nočem imeti nič.
Danes med nami, na Slovenskem, ni niti enega, ki bi ga bilo treba spoditi v pregnanstvo, ga strpati v ječo. Vsi smo prilagojeni in pridni. Tudi kadar robantimo. Ali se je svet res tako spremenil, da ne potrebuje obsodbe? Ali pa je tako oddaljen, da ga noben izmed nas ne vidi prav dobro?
Zunaj tega je drugače: glede na moralno perverznost sodobnega sveta (ki je politično povsem enak Dantejevemu, saj je politika vendar stvaritev ljudi zunaj narave, je učlovečenje človeka takšnega, kot je), bi se gotovo našel grešnik, ki bi se pritožil, da ga ni na seznamu za prekletstvo in pekel. Nekateri si preprosto umišljajo, da spadajo med pokončne grešnike.
Vendar bi imeli pri pisanju romana o naši sedanjosti veliko težav: ustvariti bi morali svoj pekel in svoje vice in svojo zgodbo, kako smo do vseh teh kriminalcev in bednikov in preprostežev prišli, kakšna je bila pot do našega spoznanja – ali bi imeli dovolj umetniške moči za prikazovanje tako zapletenih in zunanjosti odtujenih poti, dokazov zanje in od kod bi si vzeli moralno pravico, da to počnemo? Mogoče je dovolj, da opišemo bralca časopisov in njihovo vsebino in imamo gradiva in zgodb dovolj. Kar pa seveda ne zadostuje za obsodbo, ki bi bila vredna pravih upornikov, ki so bili izdani od domovine in ki so izdali domovino.
Nihče več ne bere besedil, ki bi ga soočila s smrtjo, s podzemljem, z možnim peklom, s stisko. Soočenje s koncem je soočenje z računom, z vprašanjem, na katerega moramo odgovoriti – ni samo moralno, ni samo etično, je v resnici, za tiste, ki (vsaj za zdaj) nismo storili prekrška ali zločina, nekoliko drugačno, pa vseeno temeljno: Kaj smo počeli? Ali nas je lahko na tihem samo sram ali pa smo zagrešili kaj hujšega kot samo to, da nismo napisali romana, ki nas bi pahnil na rob družbe, ali celo zoper njo, da nas družba niti ne obsoja, nas pač samo ignorira? Se še ne ve, še ne vemo. Velika verjetnost je, da danes nastajajo samo mrtvi teksti. Glede moči in pomena naše sodobne literature za naše sodobnike je morda nepomembno in ne samo nemogoče napisati kaj takšnega. Kaj šele za zanamce.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
