Znana vprašanja, negotova prihodnost
Je kultura preveč pomembna, da bi jo prepustili kulturnikom?
Najprej naj bi rebalans proračuna kulturi odnesel 38 milijonov evrov, nato 19, nazadnje »samo« 16 – zdaj pa rebalans še vedno čakamo. Ministrstvo za kulturo istočasno zaključuje Nacionalni program za kulturo 2012-15, v katerem za predvidene cilje in ukrepe še vedno predvideva dosedanji obseg sredstev, kar se ne zdi realno. O čem se bomo torej v slovenski kulturi pogovarjali v naslednjih mesecih in letih?
Čas za zapis o (so)financiranju kulture se zdi primeren še iz enega razloga: vodilna ekipa na ministrstvu za kulturo se je tik pred poletjem po dveh letih in pol poslovila, pred volitvami, tudi če bodo šele septembra 2012, za kaj večjega ne bo ne časa ne volje. Dodatna nenavadnost je, da je vršilec dolžnosti ministra prvi naravoslovec na čelu tega resorja. Doslej sta ga sicer vodila le dva »prava« kulturnika, oba tudi pedagoga, Andrej Capuder in Rudi Šeligo, pa trije politiki, Sergij Peljhan, Jožef Školč in Borut Šuklje, dva zgodovinarja, Andreja Rihter in Vasko Simoniti, novinarka in umetnostna zgodovinarka Majda Širca ter slavist Janez Dular, ki je bil na svoji poklicni poti časnikar, univerzitetni profesor in politik.
Fizik Boštjan Žekš ima sicer ugledno preteklost predsednika SAZU in nato nekoliko operetno ministra brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu, od aprila pa je prevzel tudi Službo vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko. K sreči je z njim kot državni sekretar prišel nekdanji minister Jožef Školč, posojen iz kabineta predsednika vlade, ki naj bi prvotno ob aktualni rekonstrukciji vladne ekipe postal prvi minister za kulturo z drugim mandatom, a do tega očitno ne bo prišlo, vsaj ne zdaj, saj prav v času oddaje tega besedila v tisk čakamo na predstavitev kandidata za ministra Sama Bevka.
Plače v javnih zavodih in mednarodna promocija
Pričakovanja, da bo Žekš »začasno nadomeščal« na ministrskem položaju, so bila kratke sape: manj kot teden po prevzemu funkcije je javnim zavodom vrnil 3 odstotke sredstev za plače (op. k spletni verziji; gl. Pripis na koncu besedila), ki so jim bili v začetku leta odvzeti zaradi zagotavljanja boljših pogojev za delo nevladnih organizacij. Za plače 2.677 zaposlenih v javnih zavodih je bilo leta 2010 porabljenih 87 milijonov evrov, to je slabih 45 odstotkov proračuna ministrstva za kulturo. Če ste kot podpisani na področju kulturnih javnih financ začetnik, naj povem, da gre za vrtoglavo okolje, kjer se bliskovito prehaja med proračunskimi postavkami in porabniki, (javnimi) zavodi, (nevladnimi) organizacijami, samozaposlenimi, programskimi in projektnimi sredstvi, ohranjanjem kulturne dediščine, izvajanjem zakona o medijih, samostojno proračunsko postavko Kobilarna Lipica itd. Vrsta zelo zanimivih dokumentov je pregledno dostopna na spletni strani ministrstva. Gre za izjemno zanimive številke in razmerja med njimi, ki se jim bomo v nadaljevanju še posvetili. (Pri tem je treba opozoriti, da v teh, »nacionalnih« postavkah niso vključeni prispevki lokalnih skupnosti, ki so v marsikaterem primeru precejšnji ali vsaj večji od prispevkov države. Nekaj denarja pride še iz raznih drugih virov, na primer od študentskih servisov, ločena so tudi sredstva za kulturne programe RTV Slovenija, ki jih ni tako malo, saj med drugim vključujejo lastni simfonični orkester in kar obsežno filmsko produkcijo. V konkretnem primeru Pogledov, denimo, Mestna občina Ljubljana sofinancira naš časopis s 3,6-krat večjo vsoto kot ministrstvo: v obdobju od aprila 2010 do aprila 2013 bo ministrstvo tako za Poglede namenilo 150 tisoč evrov, ljubljanska občina pa 550 tisoč.)
Omenjeni odščipnjeni in vrnjeni trije odstotki za plače so posledica pogajanj s t. i. neinstitucionalno kulturo, ki jo je zastopala Asociacija, »društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti«. Asociacija je zahteven sogovornik, na svoji spletni strani je med drugim ob prvotno predlaganem rebalansu proračuna v nekaj dneh zbrala sedem tisoč podpisov peticije Proti krčenju sredstev v kulturi. Tudi omenjeni trije odstotki so bili v veliki meri preusmerjeni v dobro delovanja nevladnih organizacij. Logika te preusmeritve je bila naslednja: gre za javni interes v kulturi, pri tem pa je bolj pomembna vsebina kot forma, se pravi bolj to, kar nekdo dela, kot to, kakšno statusno obliko ima. Te oblike so tri: javni zavod, nevladna organizacija in samostojni ustvarjalec. In »nevladniki« imajo v svojih vrstah kar nekaj odmevnih sodobnih umetnikov: Zavod projekt Atol Marka Peljhana, vesoljske vragolije Dragana Živadinova, pa Bunker, Maska, Mesto žensk, Škuc, Galerija Kapelica, Glej in tako naprej. Ob njihovi vpetosti v mednarodne projekte ni presenetljivo, da jo ob več sredstvih za življenje (»program«) in delo (»projekte«) nevladnih organizacij druga stalnica teh pogajanj povečanje sredstev za mednarodno promocijo. V Osnutku ciljev in ukrepov za nacionalni program za kulturo 2012-2015 so na spletni strani ministrstva v zvezi s tem že navedene ustanovitev agencije za mednarodno promocijo slovenske kulture, novih ateljejev po svetu (zaenkrat so v Londonu, Berlinu in New Yorku), delovne štipendije za mednarodno promocijo slovenske kulture, načrtna distribucija promocijskega gradiva o slovenski kulturi in umetnikih itd.
Trije milijoni za kulturnike ja, za policiste ne
V slovenski kulturi je že v uvodnih členih Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi veliko govora o obveznostih države za »zagotovitev spodbudnega okolja za ohranjanje in razvoj slovenske kulture, o omogočanju dostopnosti kulturnih dobrin in infrastrukture po celotnem slovenskem ozemlju, o izboljšanju položaja ustvarjalcev in strokovnih delavcev«, nič pa ne piše o odmevnosti kulture onkraj ožje strokovne javnosti v institucijah, ki skrbijo za financiranje kulture, izobraževanje za kulturne poklice in za kulturi večinoma izjemno naklonjeno medijsko pokrivanje. Komaj kaj pozornosti so deležne tudi, grobo rečeno, potrebe uporabnikov. Te potrebe in trg za njihovo zadovoljevanje so po globokem prepričanju slovenske kulturne javnosti nekaj tako tujega javnemu interesu, kot je denimo biofizika, kar je ožje strokovno področje vršilca dolžnosti ministra Žekša, oddaljena od umetniškosti kot uravnoteženega soobstoja spoznavnega, etičnega in estetskega. (Pri tem malomarno spregledujem trendovsko spogledovanje sodobne umetnosti z znanostjo.)
Žekševi trije odstotki za plače v javnem sektorju so prav dobro izhodišče za osvetlitev bolj oprijemljivih vidikov sofinanciranja slovenske kulture. Zanimivo je, da po skoraj dveh mesecih ni bilo nobene posebne reakcije, čeprav na letni ravni ti trije odstotki predstavljajo približno 2,6 milijona evrov; ta tišina je nenavadna, če se spomnimo, kako je pobesnela nekdanja ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, ko je nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal napovedala nekakšno usklajevanje plačevanja nadur za policiste – ki naj bi ga bilo na letni ravni za primerljive tri milijone evrov. Morda pa to pomeni, da v vladi po odhodu Pavlinič Krebsove trenutno ni nikogar, ki bi gledal na denar?
Trije milijoni so čisto dovolj za izhodišče razmisleka o razdeljevanju kulturnega proračuna: malenkost manj kot tri milijone je v letu 2010 država namenila za plače 125 zaposlenih v Cankarjevem domu, četrt milijona več pa za plače 107 zaposlenih v Mestnem gledališču ljubljanskem. Pa še nekaj morda manj pričakovanih primerov: ministrstvo je za delovanje Kobilarne Lipica v istem letu odštelo dobre tri milijone in 800 tisoč evrov, za programe in projekte nevladnih organizacij in posameznikov na področju glasbenih umetnosti 2 milijona 330 tisoč, uprizoritvenih umetnosti 2 milijona in 203 tisoč, likovnih milijon in 400 tisoč, intermedijskih pa 808 tisoč evrov. Pri tem imata Cankarjev dom in Mestno gledališče ljubljansko vsakodnevno polne dvorane z zelo raznolikim in umetniško tehtnim programom, ki nagovarja široko kulturno javnost. Marsikateri projekt nevladnih organizacij pa je ne le samozadosten, ampak tudi tako skromno obiskan, da tega skoraj nihče niti ne ugotovi. V Analizi stanja na področju kulture za pripravo nacionalnega programa za kulturo 2012-15 (dostopno na spletni strani ministrstva) v poglavju o intermedijski umetnosti v zvezi s tem denimo beremo, da so »ti projekti vezani na mednarodni prostor, kjer so večje možnosti za prezentacijo in bolj senzibilizirano občinstvo«.
Izpostavimo lahko še tri velike javne zavode, ki se ukvarjajo v največji meri s poustvarjalno umetnostjo: ljubljansko in mariborsko opero ter Slovensko filharmonijo, ki so v letu 2010 skupaj prejele dobrih 25 milijonov evrov. Ta podatek je treba postaviti v kontekst tega, da ministrstvo približno enak delež svojih sredstev namenja na eni strani za ohranjanje kulturne dediščine in na drugi za umetniške programe: za prvo je šlo v letu 2010 dobrih 59 milijonov evrov, za drugo pa le tri milijone več, 62 milijonov – od teh pa 25 milijonov, se pravi 40 odstotkov, za operi in Filharmonijo. Seveda se kot velik ljubitelj klasične glasbe in opere nikakor ne nagibam k mnenju, da gre za muzejsko umetnost, mora pa biti izpolnjen marsikateri pogoj, da bi temu ne bilo tako.
Da bi bila zgodba še bolj zapletena, je pred vrati Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, za katero je samo v prihodnjem letu ministrstvo namenilo 10 milijonov in 212 tisoč evrov, v celoti v letih 2008 do 2012 pa 22 milijonov za program in 71,4 milijonov za investicije v kulturno infrastrukturo. V tej številki so sicer tudi projekti petih partnerskih mest in sredstva iz raznih drugih, tudi mednarodnih virov, poleg tega je njihovo črpanje do neke mere vezano na uspešne kandidature na javnih razpisih, a vseeno gre za orjaški zalogaj, o katerem bomo lahko resneje sodili takrat, ko bo predstavljen popoln program, tehtno pa šele po več letih.
Zmagovalci tranzicije in samozaposleni
Kultura kot družbeni podsistem je resnici na ljubo eden od dosedanjih zmagovalcev tranzicije: ohranila je vse tisto, kar je dosegla v socializmu, pa še marsikaj dobila zraven. Grožnje s pastmi trga so se doslej izkazale za neutemeljene. Veliko pa je ostalo nedorečenega o tem, kaj je dejansko javni interes v kulturi: je to predvsem čim več delovnih mest? Je torej ministrstvo bolj ministrstvo za kulturnike kot za kulturo? Če vprašate kulturnike, ki se nenehno pritožujejo zaradi svojega položaja, to ne drži.
Nesporno je, da mnogo ustvarjalcev, ki niso tako ali drugače »institucionalizirani«, nima kaj dosti od povečevanja proračuna ministrstva v zadnjih letih – in tudi nič od Žekševih treh odstotkov. Med dokumenti za pripravo predlaganih ukrepov Nacionalnega sveta za kulturo je tudi pismo pisatelja in prevajalca Uroša Kalčiča, v katerem piše o zloglasnem cenzusu letnih prihodkov, ki samostojnega kulturnika še upravičuje do plačila prispevkov za socialno varnost iz proračuna ministrstva. Res grozljivo je, kako je Kalčič povsem sprijaznjen z mizernim cenzusom (21.605,70 evrov bruto obdavčenih dohodkov v letu 2010) in predlaga zgolj minimalne popravke, na koncu pa napiše še naslednji otožni predlog: »Ministrstvo bi lahko določeno število pisateljev subvencioniralo s povprečno slovensko plačo. Morda se sliši – glede na trenutne ekonomske razmere – nekam za lase privlečeno … ampak ali ni ravno tako ali pa še bolj za lase privlečeno dejstvo, da je nekdo, ki moje knjige izposoja (knjižničar), javni uslužbenec in za to dobiva redno plačo, nekdo, ki je te knjige napisal, pa ne?« To je po svoje res, res pa je tudi, da pisatelji od izposoje svojih del v knjižnicah dobivajo knjižnično nadomestilo – kar pa je že oblika tržnega razmišljanja.
Seveda je tudi v kulturi tako kot na drugih področjih in so se nekateri bolje znašli kot drugi, ampak zelo na široko zastavljena osnovna dilema se glasi takole: ali je v javnem interesu, da podpiramo čim več umetnikov z bolj ali manj podobnimi zneski, ali raje elito bogato nagradimo, žalujoči ostali pa naj si eksistenco zagotovijo kako drugače? Tega vprašanja si v dvajsetih letih na ta način še nismo zastavili, se bo pa najverjetneje pojavilo ob urejanju klasifikacije umetniških poklicev v sistemu javnih uslužbencev, ki jo napovedujejo že dlje časa, omenjena Analiza stanja pa jo večkrat omenja tudi v zvezi s preobrazbo javnega sektorja v kulturi.
Minimalna plača in Knjige za vsakogar
Človeka brez kulture ni. Najbrž nismo vsi še čisto ustrezno »senzibilizirani« za intermedijsko umetnost in nekateri tudi ne razumemo, zakaj potrebujemo dve operi in dva baleta (pri tem sta spomladi obe operi ostali brez umetniških vodij in le mariborska je hitro našla novega), namesto denimo lažje dostopnega glasbenega in baletnega izobraževanja na vstopni ravni? Državi se najbrž tudi ne bi več kot toliko poznalo, če bi končno ukinila davek na knjigo. Je pa vsaj zame zelo presenetljiv podatek, da ministrstvo (od leta 2009 v okviru Javne agencije za knjigo) sofinancira le okrog osem odstotkov knjižnih naslovov izmed več kot 6 tisoč knjig in brošur letno (gotovo jih kar nekaj sofinancirajo druga ministrstva, pa občine itd.). In za tiste naslove oziroma avtorje, ki jih podpre, agencija izpostavlja cilj izenačiti plačilo za avtorsko polo z minimalnim mesečnim osebnim dohodkom v Sloveniji; trenutno je na približno dveh tretjinah. Ker je težko pričakovati povečanje sredstev, to pomeni, da bi ob vsaj enakem proračunu višje honorarje prejelo manj izbranih avtorjev.
Če je to eden od možnih scenarijev za »zagotovitev spodbudnega okolja za ohranjanje in razvoj slovenske kulture«, pa uspešno zgodbo o »omogočanju dostopnosti kulturnih dobrin in infrastrukture po celotnem slovenskem ozemlju« pomeni projekt Knjige za vsakogar, ki je izšel iz Svetovne prestolnice knjige Ljubljana 2010 in v okviru katerega je v sodelovanju z različnimi založbami izšlo 21 vrhunskih knjig za 3 evre, tudi po aprilski selitvi prestolnice v Buenos Aires pa se projekt nadaljuje, letos sicer s knjigami po 5 evrov, kar pa je še vedno zelo ugodno. To je akcija, ki je usmerjena neposredno na domnevno neprijazni trg, a ga Knjige za vsakogar uporabljajo za »uresničevanje javnega interesa«. Ti dve pobudi na eni strani zagotavljata boljše pogoje ustvarjalcem, na drugi pa večjo dostopnost kulture – kar je oboje hvale vredno; ob v najboljšem primeru približno enakem, a verjetneje manjšem obsegu sredstev za kulturo pa pomenita podporo manj ustvarjalcem in manjšemu številu projektov. To ni nujno slabo, zlasti ker gre za smiselno dopolnjevanje strokovnih meril s tržnimi mehanizmi, o katerih pri knjigah za 20 in več evrov – kolikor resnejši naslovi običajno stanejo v knjigarnah – težko govorimo. Pri teh visokih cenah pa je avtor v najboljšem primeru plačan dve tretjini minimalne plače na avtorsko polo.
Tudi od gledališč bi morda lahko pričakovali, da s prodajo vstopnic zaslužijo kaj več kot 16,5 odstotka svojih proračunov (toliko je namreč povprečje vseh slovenskih gledališč) – ali pa bi lahko pričakovali, da so vstopnice cenovno dostopnejše. Subvencija slovenskemu filmu bi prav tako lahko pomenila cenejše vstopnice, kot so tiste za globalne uspešnice. In če v Analizi stanja beremo, da je del težav likovne umetnosti povezan s neobstojem umetnostnega trga v Sloveniji, se je morda potrebno vprašati, ali je problem samo pri kupcih ali tudi pri ponudnikih? In kaj sploh je likovna umetnost danes? Slovenskega Charlesa Saatchija ali Françoisa Pinaulta bolj nabriti umetniki še čakajo, a morda bi vmes poskusili nagovoriti še koga?
Vsaka generacija postavlja svoje institucije
Morda bi morali spregovoriti tudi o sorazmerni kadrovski nepretočnosti nekaterih institucij: ko je Vasko Simoniti leta 2008 imenoval Iva Bana za ravnatelja ljubljanske Drame, je ta zamenjal Janeza Pipana, ki je bil prej na tem mestu tri mandate od leta 1994. (Pravzaprav je bilo ob Banovi razrešitvi pred meseci najbolj bizarno to, da je tri sezone izvajal praktično identično programsko politiko kot Pipan, razrešen pa je bil zaradi domnevne nesposobnosti.) V ljubljanski Moderni galeriji je na čelu že od leta 1993 Zdenka Badovinac, v Cankarjevem domu pa Mitja Rotovnik od leta 1982.
Da ne bo pomote, problem ni v »špicah«, ampak v tem, da si mora zaradi tega pokrova na vrhu v tako majhnem okolju vsaka generacija znova postavljati institucije, potem pa se jih seveda oklepa, ker ne more drugam: Galerijo Kapelica že od leta 1995 vodi Jurij Krpan, pri Študentski založbi, ki praznuje petnajsto obletnico delovanja, sta nosilna urednika še vedno soustanovitelja Mitja Čander in Aleš Šteger, ŠKUC, ki s prav tako študentskimi koreninami obstaja od leta 1972, pa v svojih projektih vključuje številne ustvarjalce, ki bi se zlahka vpisali na univerzo za tretje življenjsko obdobje. Vse to samo po sebi ni sporno, pogosto so zreli umetniki radikalnejši od oportunističnih mladih, ki si predvsem želijo uveljavitve, a spodobi se, da organizacije, ki prejemajo nekaj sredstev od študentske organizacije ali s svojim imenom namigujejo na študentsko delovanje, predvsem skrbijo za študente. Seveda so vsi omenjeni daleč presegli horizont študentskih ambicij, ampak v bolj pretočnem okolju bi s svojo vrhunsko dejavnostjo lahko nadaljevali v »odraslih« institucijah ali z lastnimi podjetji ali zavodi, študentski okvir pa prepustili študentom.
Tako je prišlo do tega, da je v zadnjem letu Študentska založba med drugim objavila (pozneje nagrajeni) prvenec Lada Kralja Kosec koso brusi, nekdanjega ravnatelja Drame in dolgoletnega profesorja na Filozofski fakulteti, pa (pesniški prvenec) Nisem Dušana Jovanovića, ki je bil ne le dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo že leta 1990, temveč pozneje celo predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, izdala je (prav tako izjemno) knjigo leta 1972 preminule, po krivici pozabljene Milene Mohorič Zgodbe iz tridesetih let, povrh pa še ponatis Jamnice Prežihovega Voranca (1893-1950). Seveda ni problem izid nobene izmed teh knjig, nasprotno – je pa nenavadno, da se njihov izdajatelj imenuje Študentska založba.
Dialog v kulturi
V slovenski kulturi je vrsta dobrih zgodb, vrsta izjemnih umetnikov in kulturnikov. Obstaja tudi publika za vse vrste umetnosti, celo tista bolj senzibilizirana. Pravi izziv kulturne politike za prihodnja leta je zato vzpostaviti bolj neposreden stik med ponudniki in uporabniki. Teza, da sta Slovenija in slovenski kulturni prostor premajhna za produktiven dialog v kulturni sferi, je pokroviteljska in v resnici ne pomeni nič drugega kot alibi za administrativno upravljanje kulture. Prav bi bilo, da bi umetniki bolj iskali utrip tistih, ki umetnost potrebujejo ravno toliko, kot umetnost potrebuje občinstvo. Marsikateri izmed vrhunskih umetnikov iz zgodovine je bil tudi zelo uspešen poslovnež, Shakespeare je bil po uspešnosti Spielberg svojega časa (deloval pa je v Londonu, ki je imel tedaj tristo tisoč prebivalcev), podobno Verdi, pa številni likovni umetniki.
To bo debata, ki nas čaka morda že v času pred prihajajočimi volitvami, morda pa v naslednjih letih. S potrpežljivostjo in z jasno definiranimi cilji bodo na koncu pridobili tako ustvarjalci kot uporabniki, tisti, ki v kulturi vztrajajo na robu preživetja, pa se bodo morda lažje odločili za spremembo poklicne poti, če jih pred skokom v neznano ne bo zadrževala sofinancirana kulturna miloščina. Zbiranje na okopih sredstev za kulturo je sicer čisto legitimen interesni pritisk, a slovenska kultura bi preživela tudi brez enega samega javnega evra. Seveda bi bila v tem primeru drugačna, a drugačna je bila tudi pred desetletji in stoletji in drugačna bo v bližnji in manj bližnji prihodnosti. Velika večina kulturnikov in uporabnikov kulture si želi dobre pogoje za delo in iz njih izhajajoče vrhunske izdelke. Želijo si umetnost, ki je izbrušen »dokument« našega časa in naših življenj. Nekaj zelo podobnega, le da v zakonodajnem jeziku, opisuje tudi zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture.
Morda temeljno vprašanje pa je, ali je smotrno, da o javnem interesu in nacionalnem programu za kulturo odločata zgolj politika in strokovna javnost – ali bi kaj več vpliva kazalo prepustiti uporabnikom kulture? Politiki to seveda ne bi ustrezalo, saj z nadzorom financ v kulturi kaže svojo blagohotno naklonjenost več tisoč kulturnikom, slednjim pa je pogosto udobneje sprejeti pokroviteljstvo politike (kajpak v preobleki stroke) kot loviti pulz občinstva.
Podoben argument o nezdružljivosti tržne uspešnosti in uresničevanja javnega interesa srečujemo tudi na medijskem področju, ki ga pri nas prav tako zakonsko ureja ministrstvo za kulturo. A tudi v medijih ta argument ni na nič bolj čvrstih temeljih: morda je tudi v medijih (zlasti tiskanih) ponudbe enostavno preveč za potrebe bralcev? Te potrebe pa so zoper ključ: v osemdesetih letih so nekateri mediji dosegali danes nepredstavljivo število bralcev in poslušalcev, ker so prinašali vsebine, ki so si jih uporabniki ne le želeli, temveč so celo hlastali po njih. Kateri medij v Sloveniji dandanašnji odpira teme, ki bi se tako živo dotikale javnosti, kot so se v svojem času tiste, s katerimi so se na meji cenzure in zaplemb gibale Nova revija, pa Radio Študent in Mladina? In ali se slovenski umetniki in intelektualci na enako zavezujoč način kot tedaj poskušajo vključiti v oblikovanje odgovorov na odprta vprašanja v družbi ali svojo potrditev raje kot pri širši javnosti iščejo v zavetju domačih in mednarodnih strokovnih krogov? Do tega imajo seveda pravico, vendar pa morda to ni nujno povezano z javnim interesom, kot ga doživljajo slovenski uporabniki.
Ne kulture ne medijev v Sloveniji zlepa ne bo konec, lahko pa bosta bolj ali manj relevantna in uspešna. Pri tem se seveda velja spomniti citata dvakratnega francoskega premiera Georgesa Clemenceauja (1841-1928): »Vojna je preveč pomembna, da bi jo prepustili generalom.« Ker je bil Clemenceau tudi lastnik in urednik časnika L’Aurore, v katerem je Émile Zola objavil svoj znameniti spis J’accuse, bi mu morda kazalo zaupati tudi pri vprašanjih kulture in njene vloge v družbi.
Pripis
Po objavi članka Je kultura preveč pomembna, da bi jo prepustili kulturnikom?, ki se je v nekaterih podatkih naslanjal na članek iz Dela dne 16. julija letos, smo z ministrstva za kulturo prejeli opozorilo, da se je na ta članek nanašal naslednji popravek, ki je bil v Delu objavljen 25. julija:
»V prispevku Prvo dejanje ministra Žekša v članku Po pregovoru o vroči juhi, 16. julija, smo napačno povzeli informacijo, da je bil eden prvih ukrepov novega ministra za kulturo Boštjana Žekša zvišanje mase sredstev zavodom za osebne dohodke zaposlenim v javnih zavodih za tri odstotke, ki so se sicer zmanjšali v začetku leta. Kot so nas opozorili z ministrstva za kulturo (MzK) ostaja sedanji predlog rebalansa proračuna MzK za leto 2011 po zadnji seji Vlade Republike Slovenije nespremenjen, kar pomeni, da ni zagotovljenih dodatnih sredstev za javne zavode na področju kulture. Za napako se opravičujemo.«
Da si bo bralec predstavljal, za kako podprte teze o »prvem dejanju ministra Žekša« je šlo v izvirnem članku 16. julija, objavljamo še odlomek tega članka, na katerega se je nanašal popravek:
Prvo dejanje ministra Žekša
Eden prvih ukrepov novega ministra za kulturo Boštjana Žekša je bilo zvišanje mase sredstev zavodom za osebne dohodke zaposlenih v javnih zavodih za tri odstotke, ki so se sicer zmanjšali v začetku leta. Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, največje kulturne institucije pri nas, ta ukrep pozdravlja: »Tisto, česar direktorji javnih kulturnih zavodov pri dosedanji ministrici za kulturo nismo dosegli pol leta, je novemu ministru dr. Boštjanu Žekšu uspelo v treh dneh.« Ukrep je imel po njegovem za posledico ponovno aktiviranje kolegija direktorjev slovenskih gledališč, »ki je bil najostrejši kritik te nerazumljive poteze prejšnje ministrice«.
Kolegij je o tem takoj obvestil ministra Žekša, za tem je v vladi ob pripravi rebalansa proračuna sledila bliskovita akcija, ki je imela za posledico popravek te krivice, pravi Rotovnik. In dodaja: »Če kdo, je minister Žekš s sodelovanjem državnega sekretarja Miloša Pavlice na najlepši mogoč način polepšal počitnice vsem kulturnim direktorjem. Priznam, tudi v CD smo se oddahnili.«
Bralcem in omenjenim v članku Je kultura preveč pomembna, da bi jo prepustili kulturnikom? se opravičujemo, obenem pa sodimo, da omenjeni podatek ne vpliva na ključne poudarke v objavljenem besedilu.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011