Kamionarji (ali saga o novih medijih)
Foto: Leon Vidic
11. 02. 2011
Orwellov 1984 in Huxleyjev Krasni novi svet sta mogoče bistveni knjigi za razumevanje večine fenomenov sodobne družbe. Popolni nadzor na eni strani in kolektivna psihoza ali kar hipnoza na drugi sta referenci, s katerima lahko zelo natančno interpretiramo ključne nevralgične točke sodobne družbe.
Poleg orwellovskega vsevidnega velikega brata, ki ima dolgo, v religioznih pradavninah osmojeno brado, se vse od začetkov industrializacije in postopne tehnicizacije v osončju prekrasnega sveta kot komet vrača navdušenje nad novimi tehničnimi napravami, ki meji na reakcije, ki jih v odvisnikih povzroča napoved nove doze, Huxleyjeve some. Seveda se tudi ta pojav napaja na arhaičnih, v prazgodovini zakodiranih gonih, a se je prav v zadnjih desetletjih spet nadvse burno razcvetel. Kot alge v Piranskem zalivu. V gotovo natančno predvidenih časovnicah se pred očmi novosti lačne javnosti pojavi novi čudežni medij, nova tehnična igračka, ki pri potrošnikih povzroča manično navdušenje, v katerega včasih zapadejo celo ljudje, ki bi jim pripisal več kritične distance. V tem krasnem svetu novega se njegovi, z zanosnim optimizmom prežeti akterji kar pogosto norčujejo iz tako imenovanih arhaičnih, tradicionalno-anahronističnih, analognih pojavov.
Naš internetni umetnik Vuk Čosić je v nekem intervjuju navrgel, da bodo tudi v intermedijskem novem svetu še vedno obstajali sindikati jamskih slikarjev. Kljub posmehljivemu odtenku zven njegove izjave ni bil cinično omalovažujoč, ampak bolj ironičen, skoraj dobronameren. Kot tipičnega predstavnika in podpornika Sindikata jamskih slikarjev (v ustanavljanju) pa me je takšna teza vseeno malce zbodla in me spodbudila k razmisleku o naravi medija v sodobni intermedijski umetnosti.
Ob besedi medij najprej pomislimo na množične medije, pa na zelo občutljive osebke, ki komunicirajo z metafizičnimi prostori, zelo pogosto pa to besedo uporabljamo tudi na področju umetnosti. Medij je tako sredstvo, ki nam omogoča, da v mentalni in telesni prostor sprejemnika prenašamo na poseben način strukturirano informacijo, hkrati pa njegove lastnosti nedvoumno vplivajo tudi na sam proces strukturiranja sporočila. Medij je sporočilo, bi rekel guru sodobnih množičnih medijev. V neki radijski oddaji je mladi teoretik novih medijev tako izjavil, da je internet izrazno sredstvo internetnega umetnika. Takšna teoretska latovščina zveni učeno, a je žal napačna in zgolj priča, da si mladi teoretik svojega doktorata vsaj iz te teme ni zaslužil. Ko se denimo vprašamo, kaj je izrazno sredstvo pisatelja, je pravi odgovor gotovo beseda, in ne recimo nalivno pero ali računalnik, ki ga uporablja, ali srajca, v katero je pisatelj oblečen, ali založba, ki mu izda knjigo, ali knjigarna, v kateri jo lahko kupimo. Izrazno sredstvo slikarja je barva in ne trgovina, v kateri je kupil barve, ali galerija, v kateri obesi svoje slike, glasbenika zvoki in ne koncertna dvorana itd. Preprosto povedano: internet ne more biti medij izražanja, ker je zgolj infrastruktura, po kateri internetni umetnik pošilja paketke strukturiranih informacij, svoje umetnine. Medij net-artista, spletnega umetnika, oziroma njegovo izrazno sredstvo je specifični vmesnik, ki ga mora za sprejemanje njegovega umotvora imeti tudi sprejemnik: računalniški ekran, različne tehnične igračke oziroma pripomočki, ki si jih nataknemo na oči ali na okončine itd. Ko primerjamo medmrežje s starejšimi informacijskimi infrastrukturami, že brez poglobljene analize ugotovimo, da med njimi ni bistvene razlike.
Internet je samo najsodobnejša različica poštnih distribucijskih mrež, ki uspešno delujejo že od pradavnine: neandertalski tekač, ki odhiti v tabor k sosednjemu klanu po pomoč pri razkosanju mamuta, grški tekač, ki prinese sporočilo o zmagi Grkov pri Maratonu, konjenik, ki prenaša pisemske pošiljke, ladja, ki prevaža pošto, partizanski kurirček, ki v svoji torbici prenaša sporočila med sovražnikovimi zasedami … Čeprav je medmrežje gotovo kompleksnejše kot poštna infrastruktura ali partizanska kurirska distribucijska mreža, gre zgolj za razliko v hitrosti pošiljanja paketkov informacij. To je novost, ki jo prinaša internet. Trditi, da je internet nov medij izražanja, novo izrazno sredstvo internetnega umetnika, je enako, kot bi rekli, da je slikarjevo izrazno sredstvo galerija ali muzej ali celo kamion, ki prevaža njegove slike. Torej je internet zgolj nov kamion za prevoz informacijskih paketkov oziroma umetnin. Zelo hiter je in učinkovit, a še vedno kamion. In ko se ozremo na te razvpite nove medije, spoznamo, da jih večina sodi v ropotarnico zgodovine ali celo v kakšno prazgodovinsko jamo … Računalniški ekran? Star že vsaj trideset let. Računalniška grafika in video? Približno petdeset let. 3D podoba? Več kot sto let.
Seveda je po svoje razumljivo navdušenje, ki ga sprožajo nove tehnične igračke – marsikatera je zares uporabna. Vendar je tudi tako učinkovita naprava, kot je elektronska knjiga oziroma bralnik, še vedno zgolj – hitra knjiga, ki lahko shrani veliko število knjig in jih tudi hitro prikliče iz baze podatkov. Brati namesto nas ne more. Če to primerjam z mojim jamskim poklicem, je to tako, kot bi se pretirano navduševal nad novim čopičem ali novo tubo barve. Pred nekaj leti so prišle na trg oljnate barve, katerih vezivo je modificirano olje, ki ga lahko redčimo z vodo in se tako izognemo uporabi agresivnih eteričnih redčil. Velik napredek, revolucionarna sprememba! Tudi če bi bilo to res: je to nov medij? Da ne bo pomote: navdušujem se nad novim čopičem, novo tubo itd., ampak obenem se vedno zavedam, da s tem nisem še ničesar rešil, saj še slikati nisem začel! Adepti novih medijev pa vzneseno pleteničijo o krasnem svetu, in čeprav jim jamarji ne odrekamo legitimnosti izbire medija, se nam ob vsaki priliki pokroviteljsko posmehnejo. Empirija pa je kruta. Računalniki so tukaj že desetletja, prav tako internet, pa ni globalnih problemov, tragedij in katastrof na svetu nič manj, kot jih je bilo pred nastopom krasnega novega sveta. Kvečjemu več … Demokracija se kljub idealni infrastrukturi, medmrežju, povsod po svetu oži, to lahko vsak opazi. Kdor ni državljan krasnega novega sveta oziroma kamionar, seveda …
Tako kot vojaški konstruktorji in strategi navdušeno vedno znova izjavljajo, da bo novo, revolucionarno orožje res na hitro opravilo z vsemi nepridipravi – talibi in razne Al Kaide pa v smeh –, tudi verniki novih medijev vsakič zagotavljajo, da bo nova igračka tokrat spremenila svet, zdaj bo pa res drugače, tokrat se bosta pa umetnost in družba res demokratizirali, preobrazili! Ni mi jasno, zakaj ne dojamejo, da z novim kamionom ne rešiš problemov.
Ne dvomim v prednosti digitalizirane distribucije informacij, računalnik je gotovo izvrstno orodje za marsikatero, v analogni dobi duhamorno in utrujajoče početje, pa vendar mi je zaslepljeni optimizem, ki ga izražajo prevozniki, tuj. Kajti že površen premislek pokaže, da so najpomembnejše stvari, ki se nam zgodijo v življenju, in najosnovnejše potrebe, brez katerih pač ne gre, še vedno analogne, jamske, če že hočete: jamsko dihanje, jamski pogovori, jamska glasba, jamska literatura, jamski hoja in tek, jamski šport, jamski seks, jamsko prehranjevanje, jamska vznesenost nad naravo itd. Obstaja področje telesnosti, ki ga diskurzivnost ne doseže, ki ga jezikovna konstruiranost ne pokriva. To polje je slepa pega racionalnega in ga ne moremo digitalizirati. Iz njega izvira celotni univerzum jamskih dejavnosti sodobnega človeka, v njem pa se napajajo tudi vse tradicionalne umetniške prakse. Ampak to je že druga zgodba.
Nisem prerok, pa lahko z veliko gotovostjo napovem, da se bo na trgu kmalu pojavil novi vmesnik, novi generator računalniških podob, ki bo nekakšna kombinacija projektorja in holograma. Do prihoda naslednje novosti bo zaposloval pozornost gledalstva in izvajalcev in gotovo bo za distribucijo znova najprimernejši zdaj že stari, dobri internet. Ampak, ali bo že zgolj pojav novega medija poleg nadaljevanja Sage o novih medijih že kar dovolj, da bo nastopila revolucija, tokrat zares, ampak res …? Menim, da ne. Vseeno pa v imenu novonastajajočega sindikata toplo pozdravljam njegov prihod in čeprav ne bo mesijanski, bo obogatil, razširil univerzum umetniških izraznih sredstev sodobnega umetnika.
Pred nami, jamskimi slikarji, je herojsko obdobje ustanavljanja sindikata, sindikalnih bojev za naše pravice, vi, dragi kamionarji, pa ga že imate, saj obstaja že od pradavnin, ko so bila kolesa še lesena: sindikat prevoznikov. To pa je tudi vaša edina prednost.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
