O vzgoji občinstva ... in ustvarjalnosti
Kje so gledalci, bralci in poslušalci?
02. 02. 2014
Kaj so počeli dadaisti? Rekli so, da je popolnoma vseeno, če spustijo od sebe prdec ali pa Petrarkov sonet, Shakespeara ali Rilkeja, da je vseeno, če pozlatite petnike ali pa rezljate Madone: ljudje kljub vsemu streljajo, odirajo, stradajo, lažejo – čemu potlej vsa ta umetnost? Mar ni višek goljufije, če nekdo trdi, da ustvarja duhovne vrednote; mar ni umetnost nezaslišano smešna, saj je - razen nje same – nihče ne jemlje zares. George Grosz (iz knjige Slikarji o slikarstvu, Mladinska knjiga, Ljubljana 1984, ur. in prev. Tomaž Brejc)
Nedavno sem na odprtju razstave uglednega slovenskega slikarja slišal zaskrbljeno opazko stanovskega kolega. Prisotne je opozoril, da kljub množici ljudi ni videti niti enega samega mladega človeka, študenta, kaj šele srednješolca. Kot bi mladih resna, vrhunska umetniška produkcija ne zanimala. Če drži, velja to le za mlade ljudi?
Danilo Kiš je že pred desetletji zapisal, da Gutenbergova galaksija počasi ugaša. Ljudje berejo manj kot včasih. Tega dejstva ne moremo spremeniti niti z akrobatskimi redefinicijami branja, v katerega nekateri uvrščajo tudi beganje po računalniškem zaslonu ali celo bežno pogledovanje velikih reklamnih panojev med vožnjo v avtomobilu. Zdi se, da tudi druge galaksije izgubljajo svojo svetilnost, le da si tega ne upamo priznati.
Čeprav mi je skoraj nedoumljivo, da je lahko kdo indiferenten do umetnosti, tako kot se povprečnemu Slovencu zdi skoraj blasfemično, če kdo ne spremlja nogometa, oziroma če kdo ne skače ali če ne gre vsak dan Na Golico, vedno znova spoznavam, da to velja za večino ljudi. Celo visoko izobraženi ljudje včasih prostodušno izjavijo, da lahko živijo brez tega »balasta«. Če smo se včasih slepili o številu ljudi, ki naj bi jih umetnost zanimala, in se strastno zaganjali v razsvetljevanje in prosvetljevanje, se danes hitro streznimo, ko na internetu preverimo obiskanost zahtevnejših vsebin. Številke so grozljive, odstotki zanemarljivi. Tudi bleščeča statistika obiskov umetnostnih institucij je varljiva. Ob atraktivnih dogodkih, ko denimo gostuje kakšna mednarodna zvezda, so dvorane polne. A običajne dneve se celo po najeminentnejših prostorih včasih sprehodi le za prste ene roke ljudi. Še verodostojnejšo podobo dobimo v provincialnih okoljih, kjer je samo bolj razvidno, kar se v kulturnih središčih prikrije: seveda je koncentracija ljudi, ki jih umetnost resnično zanima, veliko manjša kot v centrih, a se tudi manj pretvarjajo. Če jih neka zadeva ne zanima, odkrito »pokažejo« svojo nezainteresiranost. V večjih mestih pogosto srečamo ljudi, ki jih umetnost zanima zgolj kot socialna igrica, kot priročen izgovor za spoznavanje ljudi, občasna digresija. Po odprtjih razstav, takšnih in drugačnih premierah, po ovacijah, navdušenju, ki ga porajajo ti dogodki, ljudje spet zapadejo v vsakdanjik. Kar je seveda normalno, pravzaprav nujno. Težko bi bilo živeti v stanju nenehnega navdušenja. Pa bi se v nas moralo nekaj premakniti. V nas bi morala, kot zapiše Rilke, vzkliti želja po spremembi naših življenj.
Veliko ljudem gre v nos elitna kultura, nekateri pa si ob tem prizadevajo celo za privilegirano pozicijo najnižjih zvrsti popularne kulture. Ker jo pač sprejema in ceni največ ljudi. Po tem ključu si največji delež pozornosti državne kulturne politike zasluži specifična institucija, ki se nahaja pod ljubljanskim Tromostovjem, saj je verjetno ena najbolj obiskanih turistično-kulturnih točk. Neoliberalističnim glavam, ki hočejo instrumentalizirati vsa področja naših življenj, so takšni argumenti zelo ljubi. Kar se po svoji naravi izogiba jasno izraženi uporabnosti in »merljivim« učinkom, bi preprosto prepustili trgu. Ta elegantna »končna rešitev« je pogojena z resentimentom in latentno sovražnostjo do svobode, ki jo uteleša umetnost. Tukaj se ne morem izogniti že omenjeni zgodovinski referenci, ki je zelo zgovorna. Nacizem je načrtno preganjal vrhunsko umetnost v vseh oblikah in spodbujal popularno, »nizko« kulturo. Le da v svojem početju ni bil tako eleganten. Seveda stalinizem ni veliko zaostajal, nekoliko ublaženo varianto pa smo imeli tudi pri nas.
Ključno vprašanje, ki se nam ob tem poraja, je preprosto: kakšna je vloga vrhunske umetnosti v sodobni družbi? Se je kaj spremenilo od takrat, ko je George Grosz zapisal uvodno misel? Kolumnist Marko Crnkovič je pred časom navrgel, da je ponosen, ker je bil član generacije, ki je umetnost vrgla s piedestala. Seveda se lahko strinjamo s tezo, da je umetnost v psevdo-religiozno-politični vlogi vzvišenega družbenega arbitra težko prebavljiva, a ima medalja tudi drugo stran. Kajti če koga ali kaj vržemo s prestola, prestol ostane. Na prazno mesto pa se usede nekaj drugega, nekdo drug. Hierarhičnost se ne podre, horizontalnost je mit. Pozicija umetnosti kot prestižnega polja – pretvarjajmo se, da je bilo to nevprašljivo dejstvo – je ustvarjala dobrodošlo klimo, v kateri so se ignoranti malce potuhnili, saj sta jim lastna nevednost in neobčutljivost vzbujali slabo vest. In so bili vsaj modro tiho. Tako kot nas je veliko modro tiho, ko se soočimo z vrhunskimi znanstvenimi dosežki. Danes ne tvegamo več, da bi se kdo ponorčeval iz nas, če javno priznamo, da nas umetnost ne zanima. Pravzaprav je to priznanje postalo že skoraj odlika. Spomnimo se le cinizma prejšnjega ministra za kulturo, ko se je odkrito ponorčeval iz domnevne nerazumljivosti sodobne umetnosti. In v tem nikakor ni osamljen. Mitu horizontalnosti pa podlegajo tudi sami ustvarjalci. Mlada pesnica Katja Perat je pisnem odzivu v prejšnjih Pogledih omenila, da je zanjo umetnost – kako znano zvenijo te besede nam, ki smo živeli še v prejšnjem sistemu – pač človeška dejavnost kot vse ostalo, kar človek počne. Tudi s pozicije objektivnega opazovalca to preprosto ni res. Odličnih pesnikov je precej manj, kot je odličnih zidarjev, torej so odlični pesniki pač nekaj izjemnega. (Kar seveda ne pomeni, da lahko živimo brez zidarjev!) Takšno stališče je za umetnika, pravzaprav za vsakega ustvarjalnega človeka, tudi za športnika, še psihološko nevzdržno. Če nisi prepričan v svojo izjemnost, da je to, kar počneš, nekaj neponovljivega – tudi če je to samoprevara – težko ali kar nemogoče narediš kaj izjemnega.
»Mladi odraščajo pod imperativom pragmatičnosti. A ta je skregan s temeljnimi principi sodobnega kapitalizma, h kateremu smo tako stremeli.«
Elite in duhovne izkušnje
Našim elitam umetnost pride prav zgolj kot mašilo pri proslavah, svečanostih ali kot občasni statusni simbol. Če si redno privoščijo obiske športnih prireditev ali šoping kar z zasebnimi letali, jim niti na pamet ne pride, da bi se podobno žrtvovali za obisk kakšne razstave ali predstave. Medtem ko najvišji predstavniki države ne manjkajo na pomembnih športnih prireditvah, kjer evforično vihtijo zastave, pa jih, razen redkih izjem, na kulturnih prireditvah ne vidimo. Mladim poslovnežem, ki so osebnostno »dozoreli« po osamosvojitvi, je najvišja »duhovna« izkušnja vožnja z luksuznim avtomobilom, prakticiranje kakšnega ekstremnega športa, sopihanje na orodjih v telovadnicah, deskanje na eksotičnih krajih itn. Takšni ljudje niso nikoli bili in ne bodo podporniki ali ljubitelji umetnosti. Umetnost jih v glavnem zanima zgolj kot izgovor za navajanje mrkaićizmov. Zakaj podobnih argumentov ne namenjajo vrhunski znanosti, ki jo razume še manj ljudi?
Nekdo je že pred leti zapisal, da danes ljudje veliko rajši razpravljajo o ustroju štiritaktnega motorja kot o zgradbi pesmi, skladbe, plesne točke ali slike. Zadrega pred umetnostjo je tako razumljiva. Ko se povprečen posameznik sooči z abstraktno sliko (pri tem je zanj abstraktna slika že vsaka podoba, ki le malenkostno odstopa od prevladujočega realističnega koda), preprosto nič ne vidi. Zato skoraj neizbežno vprašanje: kaj predstavlja ta slika? Podobno se povprečni poslušalec vpraša že pred klasično glasbeno kompozicijo, kaj šele pred kakšnim Schoenbergom, ki je zanj popolna enigma. Seveda enak ali še slabši odziv sproži sodobna gledališka ali multimedijska umetnina, da o poeziji niti ne govorimo. Kar presega zgolj preprosto zabavljaštvo, je za povprečnega prebivalca tega sveta osovraženo polje, ki se ga boji, saj ogroža njegov »duševni mir« in samozavest. Še pred nekaj desetletji je bilo branje knjig za povprečnega mladostnika vrhunska zabava. Tudi branje klasikov. V primerjavi s hipnotično zabavo, ki jo dobi na računalniških igračkah in televiziji, je to, kot bi primerjal komunikacijsko učinkovitost pisma z iPadom. Ko povprečen posameznik pride domov, najprej prižge televizijo. In računalnik, če je bil sploh izklopljen, seveda. Televizijska podoba je magnet, ki hitro poteši našo izvorno lakoto po podobah, po čutnih senzacijah. Ne more nadomestiti izkušenj, ki ti jih lahko nudita denimo slika, knjiga ali koncert, a njena dostopnost in nezahtevnost sta pač neprekosljivi. V ta kotel v glavnem plehkih, a intenzivnih senzacij vrhunska umetnost zaide le naključno. Kot bi v s čilijem prežgano juho stresali kakšne prefinjene začimbe. Brez učinka.
Mladi odraščajo v svet, v katerem vse bolj prevladuje imperativ pragmatičnosti. Prezgodaj se začnejo vpraševati – pri tem jih poleg staršev spodbuja vsa družba –, koliko bodo zaslužili, če se bodo odločili za določen poklic. Takšen pragmatizem, to je paradoks, ki se ga dobronamerni starši ne zavedajo, je skregan s temeljnimi principi sodobne kapitalistične družbe, za katere smo si tako prizadevali. Najprej s preprostim dejstvom, da je prihodnost nepredvidljiva: če so zdaj pri nas najbolj iskani farmacevti, to še ne pomeni, da bodo tudi čez pet let. Tako kot je propadel velikan Nokia, lahko tudi Krka. Še pomembnejše pa je spoznati, da sistem poleg pokvarjenih najbolj nagrajuje podjetne, torej tiste, ki se spomnijo česa novega in to potem spravijo na trg – nepragmatične, ki velikokrat delujejo proti trenutni konjunkturi, ki »vidijo« malce dlje, ki so kreativni v temeljnem pomenu besede. Kreativnost pa na poklicnem področju raste iz polja, v katerem najraje bivaš.
Vzgoja občinstva … in ustvarjalnosti
Verjetno ni mogoče koga kar vzgojiti v vnetega ljubitelja umetnosti. Pa vendar lahko spečo senzibilnost, ki jo premore vsak posameznik, spodbudimo. A v naših šolah težko. Iz osnovnih šol so skoraj pregnali likovno, glasbeno in literarno ustvarjalnost. Še slabše je v srednjih. Kaj pa bo koristilo našim preobremenjenim učencem tisto igračkanje z barvami, besedami, zvoki, gibi, saj to ni nič zaresnega, uporabnega za življenje ... V ZDA, kjer iz gole preračunljivosti pogosto izvajajo ankete in poizvedovanja na velikem vzorcu ljudi, so hoteli izvedeti, zakaj so na višjih stopnjah izobraževanja mladi iz določenih zveznih držav uspešnejši od vrstnikov. Razlog je bil presenetljiv, a samo za pragmatične: v teh državah so v izobraževalnem sistemu imeli več ur predmetov, ki spodbujajo kreativnost. Likovno, glasbeno in literarno. Naši strokovnjaki na pedagoških institucijah ne dojemajo, da primarna, umetniška kreativnost spodbuja tudi kreativnost na drugih področjih. Nekateri so celo prepričani, da zadostuje, če te »razvedrilne« predmete pripojimo k drugim, recimo k zgodovini, pa bo že zadoščeno potrebam učencev ...
Ko sem svojo mlajšo hčerko, ki kaže interes do likovnega ustvarjanja, v prvem razredu poskušal vpisati v likovni krožek, so mi na lokalni šoli odgovorili, da likovnega krožka za najmlajše ni. Na voljo je bil le dekorativni krožek, pri katerem se otroci malo igrajo z okraski, izdelujejo ljubke dekorativne predmete itn. Seveda ni v tem nič slabega, a likovne senzibilnosti s tem ne razvijamo v tolikšni meri, kot jo s primarno risarsko, slikarsko ali kiparsko dejavnostjo. Še tistih revnih trideset ur, kolikor jih mladostnik preživi pri likovnem pouku, je stroka napolnila z brezplodnim eksperimentiranjem z različnimi likovnimi tehnikami in materiali. V glasbi ne napredujemo niti za milimeter, če se zgolj seznanimo z različnimi glasbili, malo zabrenkamo, pihnemo vanje ali potolčemo po njih. Glasbeno senzibilnost si izostrimo, če se dejavno posvetimo enemu glasbilu. Enako velja za literarno, gledališko, plesno idr. dejavnosti. Mlad človek bi si glasbeno, literarno, likovno in še kakšno senzibilnost moral ostriti. Ne zato, da bi postal profesionalni glasbenik, literat, slikar, plesalec, ampak da bi se razvil v celostno bitje, ki ga zaznamujeta čutna senzibilnost, duhovna poglobljenost in kreativnost.
Se je svet res tako spremenil, je bilo pred desetletji res tako drugače, je bila vrhunska umetnost res kdaj v središču pozornosti, tako kot je danes šport? Čeprav je junak Musilovega velikega romana potožil, da je v časopisih že skoraj deset (!) odstotkov športa, bi v primerjavi z današnjo podobo množičnih medijev težko sklepali, da naj bi takrat ljudje bolj sprejemali zahtevnejše vsebine. Michelangelo je imel v svojem času skoraj status pop zvezdnika, pa je vendar zapisal, da ga nihče ne razume. Zagrenjenost, ki jo je veliki umetnik čutil zaradi indiference in ignorance takratnega občinstva, lahko dopolnimo z zapisom Nabokova. Njegov stoicizem zelo ustreza tudi našemu času: tako slabo je, kot je vedno bilo.
Večini ljudi se ne sanja prav dosti o vrhunski znanosti, o njenih dosežkih le redko poglobljeno razmišljajo in pogosto se kar požvižgajo nanjo. A svet se vrti po nevidnih tirnicah: še tako abstraktni znanstveni dosežki se pogosto kmalu preobrazijo v konkretne proizvode sodobnega kapitalizma, brez katerih kar naenkrat ne moremo živeti. Prepričan sem, da podobno velja za vrhunsko umetnost. Nikoli ni bila in ne bo splošno sprejeta in dojeta kot nujni del naših življenj, a svet se po nedoumljivih zakonih duha vrti tudi zaradi nje. Če je legendarno jabolko na Newtonovi glavi sprožilo daljnosežne spremembe v znanosti in posledično v naših življenjih, si zlahka predstavljam, da je lahko Cézannovo jabolko v tem še mnogo učinkovitejše. Malodušje in zagrenjenost sta popolnoma odveč!
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
