O neenakosti
Korist močnejšega
09. 03. 2015
Nas lahko odgovor na preprosto vprašanje navdihuje in ostaja aktualen več kot dve tisočletji po tem, ko je bil podan? Brez dvoma in povsem upravičeno bi lahko trdili, da so največji preboji človeškega duha v resnici vedno novi odgovori na ena in ista stara vprašanja. Stara, vendar zaradi svoje večne aktualnosti v resnici prav nič preprosta vprašanja. Osrednje gibalo Platonovih dialogov je prav Sokratova izjemna veščost v zastavljanju teh »preprostih vprašanj«.
Sokrat je imel očitno to posebno navado, da je nič hudega slutečega Atenčana zapletel v navidezno nedolžen pogovor. V njem je sprva dajal vtis neukega otroka, ki ga zanimajo stvari, ki so vsem drugim samoumevne. Vendar se je sogovorec pri odgovarjanju na ta vprašanja (Kaj je dobro?, Kaj je lepo?, Kaj je pravično? itn.) hitro zapletel, zlasti ko mu je Sokrat začel postavljati nadležna podvprašanja. Skozi to, babiško veščino je Sokratu vedno znova uspelo pokazati, da so najlažja vprašanja v resnici najtežja in da prav o stvareh, ki so za nas najbolj samoumevne in zdravorazumske, najmanj vemo.
Ob tem je zanimivo, da je s tovrstno pomočjo pri »rojevanju misli« Sokrat praviloma prevzel vlogo babice, ki pomaga pri zapletenem porodu. Sogovorčevi odzivi so si praviloma sledili nekako takole – pokroviteljstvo pri pojasnjevanju samoumevnosti, razdraženost pri spoznanju njihove nesamoumevnosti in naposled želja po učenju in globljem spoznanju. Skozi aporetične zaključke, ki so puščali večino vprašanj neodgovorjenih, pa je Platonu uspelo v dialog posrkati tudi bralko oziroma bralca – mi smo tisti, ki moramo opraviti napor mišljenja in se opredeliti do vprašanj.
Brez dvoma najbolj slaven dialog, Država, se ukvarja izključno z enim vprašanjem: kaj je pravično? Natančneje, skozi Sokratova usta Platon poskuša odgovoriti na trditev sofista Trazimaha, da je: »pravičnost korist močnejšega« oz. da »pravica ni nič drugega kakor korist obstoječe vladavine«.
Četudi vsakdanja politična praksa to potrjuje kot resnično stanje stvari, je na takšni izjavi še vedno nekaj nezaslišanega. Nekaj, kar je več stoletij pozneje na raven teorije politične prakse povzdignil Machiavelli. V Vladarju svetuje, da je sicer lepo, če ima ljudstvo svojega vladarja rado, vendar je pomembneje, da se ga boji. Le na ta način bo ta lahko udejanjal svojo suvereno voljo in vladal. Zlovešče izpeljave, ki so ostanek nekega drugega časa, ki smo se ga na srečo že osvobodili in od takrat napredovali. Že, že, na svetu je še veliko trinogov, ki v pesti držijo milijone, ampak za »svobodni svet« to seveda ne velja. Pri nas imamo demokracijo in pravično je tisto, kar je korist večine. Sliši se lepo, mar ne? V resnici kar prelepo, naravnost pravljično, tako zelo, da ima z resničnostjo prav toliko skupnega kot pravljica.
»Je pravično, če ima država suvereno pravico, da upravlja z lastnino te in preteklih generacij, še posebno tisto, ki je strateškega pomena?«
Živimo v svetu, v katerem proizvajamo več kot kdajkoli prej v človeški zgodovini. Proizvajamo rekordne stopnje revščine, neenakosti, brezposelnosti, onesnaženosti okolja … Je treba nadaljevati? Vendar o tem, razen v primeru res hudih ekscesov (npr. ko v Bangladešu tovarna pod seboj pokoplje več sto delavcev ali pa ko pride do razlitja nafte), v resnici ne slišimo, beremo ali vidimo prav veliko.
Tako ne bomo našli lestvice 100 najrevnejših Slovencev in Slovenk ali pa 10 podjetij, ki so v zadnjem letu odpustila največ zaposlenih, tudi lestvico 10 podjetij, ki so na najbolj izvirne načine izigravala okoljske standarde, bomo težko našli. Revščine tako ne razumemo kot nujni proizvod tega sistema, ampak kot nadležno, rečeno v ekonomističnem žargonu, »negativno eksternalijo«. Sodeč po splošnem medijskem poročanju gre za napako v sistemu, nekaj, kar bomo odpravili s humanitarnimi obliži, kot so npr. programi botrstva. Ob vsem spoštovanju do tistih, ki v njem sodelujejo, pa se najbrž vsi zavedamo, da bi bil lepši in predvsem bolj pravičen svet tisti, v katerem takšnih programov sploh ne bi potrebovali. Zakaj ne bi enkrat na primer spregovorili o uvedbi maksimalne plače? Naredili lestvice podjetij, ki najbolj spoštujejo delovnopravno in okoljsko zakonodajo. Nadvse skromni in prav nič revolucionarni predlogi, ki pa vseeno zvenijo trčeno in neizvedljivo. V današnjem svetu je pač sonda na Marsu manjša znanstvena fantastika kot pa odpiranje vprašanja družbene pravičnosti.
»Pot na oblast je tlakovana z dvoličnostjo in žrtvami« ter »Tisti, ki se vzpenjamo na vrh prehranjevalne verige, ne smemo poznati milosti. Obstaja le eno pravilo: bodi plenilec ali plen«, sta izjavi iz zakladnice realpolitičnih modrosti Franka Underwooda, brezobzirnega političnega pragmatika in glavnega lika v zelo priljubljeni seriji Hiša iz kart. Underwood se zaveda, da je pravica korist močnejšega in da je dobra vladavina utemeljena na strahu. Te in druge modrosti nam pojasnjuje obrnjen neposredno v kamero, s čimer serija doseže učinek posebne intime med igralcem in gledalcem. Mi vemo več kot vsi tisti, ki jih okrog prsta vrti Underwood, mi smo njegovi zaupniki in tisti, ki jim razkriva svoje najgloblje skrivnosti in zlovešče načrte.
Napaka!
Mi smo tisti, s katerimi Underwood in njemu podobni manipulirajo, mi smo tisti, ki nas vrti okrog prsta … Nismo plenilec, temveč plen. Po definiciji lahko takšen sistem deluje le tako, da je večina plen, peščica pa je plenilcev. Kljub temu pa takšen sistem deluje na iluziji, da smo plenilci lahko vsi. Pri vsem skupaj je najbolj fascinatno to, da takšna ideologija v resnici deluje, še več, deluje naravnost odlično!
Pred dvema letoma je revija National Geographic naredila primerjavo med tem, kako verjetno je, da bo posameznik oziroma posameznica zadel/-a na loteriji in drugimi neverjetnimi pripetljaji, ki nas lahko doletijo. Sicer prilagojeno ameriškim razmeram, a vseeno dovolj ilustrativno. Verjetnost, da umremo zaradi napada morskega psa: 1 proti 3,7 milijona; verjetnost, da nas zadane strela: 1 proti 3000; verjetnost, da umremo nasilne smrti oziroma nas umorijo: 1 proti 19.000. Verjetnost, da bi zadeli na ameriškem Mega Millions Jackpot 2013: 1 proti 259 milijonom. In vendar se loterijam sveta ni bati, da bi ljudje na podlagi tega spoznanja množično nehali kupovati srečke. Tega se ne nazadnje tako ali tako vsi zavedamo. Loterija oziroma katerakoli igralnica v resnici temelji prav na tej neverjetnosti. Že res, da so možnosti za uspeh praktično nične, ampak zakaj ne bi bile ravno pri meni boljše, zakaj se ne bi prav meni nasmehnila sreča?
In tako, kot se reče, hiša na koncu vedno zmaga. Zaradi sanj, da bomo postali tisti eden oziroma ena, malce lažje in bolj pohlevno še naprej ostajamo eden izmed 259 milijonov. V resnici ima zelo podobno loterijsko logiko tudi političnoekonomski sistem, v katerem živimo. Da se neenakost in razslojenost vedno hitreje povečujeta, ni nobena skrivnost in tudi dežurni ideologi tega več ne zanikajo. Sistem je z vidika človeštva kot celote brez dvoma krivičen in tudi okoljsko nevzdržen. Z vidika peščice pa je pravičen, pravičen na način, kot to ustreza temu enemu odstotku, in pravica je tako spet korist močnejšega. Vladajoči nam niti ne ponujajo pravičnejšega sveta, kjer bi imeli lahko vsi dovolj, nihče pa toliko, da bi ob njegovem bogastvu zardevali še faraoni. Ponujajo nam sanje o tem, da lahko, če bomo le dovolj marljivi, obogatimo tudi sami in se pridružimo svetovni eliti. Rečeno drugače, ko enkrat postanemo dovolj premožni in močni, smo upravičeni tudi do pravice. V svetu, v katerem poblagovljamo vse in vsakogar, tudi pravica ni nobena izjema, je pač izredno drago in zelo redko blago, ki si ga lahko privoščijo le najmočnejši. Najuglednejše odvetniške pisarne, virtuozni svetovalci za odnose z javnostmi, prisrčni odnosi z gospodarskimi in političnimi krogi itn. Vse to zahteva veliko, veliko denarja in dokazuje, da je pravica izredno draga reč, ki si je ne more privoščiti vsak oziroma si jo lahko le redki.
Pri diamantni ogrlici, ki jo vidimo v izložbi, je stvar zelo preprosta in plastična – ne moremo si je privoščiti. Pri pravici pa se vendarle ohranja iluzija, da je ta enakomerno razporejena, da smo je vsi deležni enako ne glede na naš izvor in materialni status. Ampak dejstvo ostaja, da je pravica tudi danes korist močnejšega, in to se zelo plastično izraža skozi mednarodne odnose oziroma razmerja moči. Je pravično priznati Palestino? Vsekakor ne z vidika ZDA in Izraela; tisto, kar bi vznejevoljilo njiju, bi posledično vznejevoljilo tudi finančne trge,in za Slovenijo bi denar (beri zadolževanje) postal spet dražji. Tako nam je nedavno stvar zelo jasno predstavil finančni minister Dušan Mramor, in ker je pravično samo tisto, kar koristi močnejšemu, smo pohlevno uklonili hrbet.
Je pravično, če ima država suvereno pravico, da upravlja z lastnino te in preteklih generacij, še posebno tisto, ki je strateškega pomena? Ne z vidika Bruslja in Berlina, kot nam vneto razlaga premier Miro Cerar, smo se pri močnih zakleli, pardon, dali zaveze, da bomo razprodali družinsko srebrnino. Rečeno drugače, privatizirali bomo, ker smo tako obljubili tistim, ki bodo imeli neposredne koristi od te prodaje oziroma bodo kar sami kupci. In spet je pravica korist močnejšega.
V starem Rimu je nekoč eden izmed senatorjev predlagal, da bi uvedli pravilo, po katerem bi morali vsi sužnji nositi rdeča oblačila. Drugi ga je vprašal, ali se mu je povsem zmešalo, takrat bi sužnji hitro videli, koliko jih je in kako močni so lahko, če se združijo in uprejo. Dovolj bo, če se tudi danes razgledamo in spregledamo, koliko nas je v »rdečem« in da smo v resnici mi močnejši. Takrat bo lahko tudi pravica upravičeno korist močnejšega.
Pogledi, let. 6, št. 4, 25. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
