MCenzije
Ne humoreska, ne kozerija, ne glosa o Marku Zorku
Foto: Tomi Lombar
20. 06. 2014
Delo in usoda Marka Zorka (1944–2008) nista tipična za nobenega slovenskega novinarja vseh časov, niti za kolumnista. Pa vendar povesta veliko prav o teh najbolj nerazumljenih kvaziskrivnostnežih slovenske publicistike in o nevednostni fami, ki se je spletla okrog njih.
Beležke o tem žanru in osebah, ki se v njem udejstvujejo, se še posebej plodno porajajo ob pravkaršnjem izidu Zorkovih Zapiskov Gerte Kuper in Skrivnega dnevnika Janeza Drnovška.
V starih časih v Sloveniji nismo poznali kolumn, kdo ve zakaj pa so še kako obstajale humoreske, kozerije, glose. Sam nisem tega nikdar ločil. Ti žanri so označevali nekaj satiričnega in šaljivega, obenem pa benignega, politično nenevarnega, duhovno za lase privlečenega ali vsaj nerazumljivega. Mopedšov za intelektualce. Poslovenjena in gentrificirana verzija Arta Buchwalda. Domači populizem je bil v medijih prepovedan. In če smo že pri tem, naj še omenim, kako sem bil užaljen in jezen – enkrat takrat, ko je Zorko pisal Gerto –, ko so mi duhovit, sicer pa resno mišljen komentar kot pripravniku nadnaslovili in objavili kot gloso.
Zapiski Gerte Kuper so bili humoreske, kozerije, glose, ki jih je Zorko pod prozornim psevdonimom pisal za Komunista v letih 1988/89. Teh tekstov nisem bral in sploh poznal, niti nisem vedel, da je glasilo Zveze komunistov Jugoslavije oz. Slovenije kaj takega objavljalo ali da je Zorko zanje pisal. Gre za popoln publicistični kuriozum. Dejstvo je, da takrat nihče normalen ni več bral Komunista. Pravzaprav je vprašanje, ali ga je sploh kdaj kdo normalen bral. (No, je, spomnim se očeta – ali pa je bil samo naročen?)
»Zorkov fenomen je v tem, da ga je prav ta slovenska, za medije destruktivna institucija editorja absconditusa naredila takega, kakršen je bil.«
Gerta ni zanimiva za široko publiko, prav bi prišla kvečjemu v študijske namene.
Kaj hudiča je v Komunistu s svojimi teksti počel prav Marko Zorko? Kako je tja sploh padel? Kdo je bil takrat urednik? Kaj to pove o famoznem partijskem sestopu z oblasti? Kako in komu se je zdelo primerno v komunističnem trobilu – ki je bilo konec osemdesetih let, resnici na ljubo, samo še skromen in če me spomin ne vara tudi vsaj navidezno kultiviran, a dolgočasen pikolo – objavljati brez dvoma duhovite, a odštekane intelektualistične blodnje človeka, ki se družbi ni znal drugega kot posmehovati?
Zakaj je Komunist objavljal kolumne »Gerte Kuper, upokojene učiteljice«? Dobro, tudi jaz bi na urednikovem mestu objavljal te Zorkove tekste, ampak ne v Komunistu! Zakaj ne recimo v Delu, glasilu SZDL? Ali v Naših razgledih?
Na ta vprašanja edicija ne odgovarja, ker ni imela urednika, ki bi ga to zanimalo. Vem, da je Helena Drnovšek Zorko, slovenska veleposlanica na Japonskem, kolumnistova soproga in premierjeva/predsednikova sestra, že pred leti sanjarila o tem projektu – vsaj o ponatisu Skrivnega dnevnika Janeza Drnovška iz Razgledov. Zdaj so očitno pretipkali tekste, založnik jih je dal postaviti in tiskati in to je bilo to. Za uvod je dodan vljuden tekst Alija Žerdina – ki se z žanrsko zgodovino publicistike in svobodo izražanja v prototipski fazi družbene tranzicije pač ne ukvarja (in le zakaj bi se?) –, kot spremna beseda pa patetičen in ne preveč informativen tekst Jedrt Jež, katere edina referenca je bila očitno to, da je bila Zorkova fanica.
Kolumnist ne more biti vsak. Marsikdo ima kaj zanimivega povedati, toda to mora ljudi tudi zanimati. Kako to nekomu uspe, je zavito v skrivnost. V glavnem niti večini pismenih avtorjev ni jasno, bralni publiki pa še tem manj. Zakaj samo redki potegnejo bralce za sabo, večina pa ne, naj se še tako trudijo, je slepa pega publicističnega avtorstva in obenem edino, kar je skupno medijskemu non-fictionu in literaturi. Eni ja, drugi ne – ampak zakaj? Tega ne vemo natančno. Nekdo se lahko tako rekoč samo intelektualno ali artistično sprdne, pa se bo zdelo zanimivo, medtem ko se nekdo drug lahko na glavo postavi, pa ne bo nič iz tega.
Po mojem je skrivnost v konvergenci, sinergiji jezika in misli, mišljenja. Zorkove kolumne so bile transkripcija misli, premi govor, dobesedni prepis. Njegove kolumne so bile on sam, tako rekoč brez razlike.
Biti kolumnist pomeni biti skriboman. Pisati moraš veliko. Marko Zorko je tudi govoril veliko. Tudi tu velja pravilo 10.000 ur, kar je samo Gladwellova druga beseda za pregovor, da vaja dela mojstra. Ena kolumna ti vzame dve do pet ur časa, to torej znese dva do pet tisoč kolumn.
Pisati moraš redno in pogosto. Kolumna je žanr, ki ga ne definirajo samo vsebina in tema in stil plus rubrika, temveč tudi frekvenca. Če pišeš manj kot tedensko, nisi pravi kolumnist. Presledki te delajo občasnega in lenega, ne nazadnje pa te kot kolumnista ne dojema niti publika, ker se nate ne navadi.
Če sprejmemo definicijo, da je satira zajebancija, je bil Marko Zorko bolj satirik kot pa kolumnist – bolj Boris Dežulović kot pa jaz. Kar je imel v sebi kolumnističnega, je bilo kvečjemu to, da si je upal govoriti o sebi. Toda po drugi strani je bil preveč duhovit, da bi samega sebe in svet jemal resno.
Sumim, da se je v slovenskih medijih že pred petindvajsetimi leti skrivala težava, da uredniki niso vedeli, kaj bi z avtorji počeli – razen da so jih objavljali, ker so slučajno opazili, da so pismeni in morda celo brani.
Zorko mi je nekoč povedal, da bo izdal knjigo z naslovom Mein Kampf. Vprašal sem ga, ali se mu je zmešalo. Ne moreš dati naslova Mein Kampf, sem ga prepričeval – a zaman. Ne moreš dati naslova, ki je že del kulturne zgodovine, sem vztrajal, še posebej pa ne prosto po Hitlerju. Ni si dal dopovedati, zdelo se mu je zabavno in provokativno. To je bila konverzacija, nikakor ne posvet, zato sem odnehal. A če bi bil jaz založnik ali urednik, knjiga zagotovo ne bi izšla pod tem naslovom.
Zorko se ni motil, motil sem se jaz – čeprav sem imel prav. Ljudem je bil naslov všeč, nihče ni imel nič proti. Niti tisti, ki bi že samo zaradi sence suma nekorektnosti vsakega drugega človeka zmleli. Zorko pa je vedel, da si to lahko privošči.
Tako kot vsak pisec je tudi Marko Zorko vedno rabil urednika, a ga nikoli ni imel – razen nekaj časa mene, pa še moji posegi so bili minimalni, briefingi redki. Imel je ideje, znal je pisati, poskrbel sem le za to, da je izpadlo še bolje, morda kdaj kaj malega dodal in vrgel ven. Nikoli ni nič rekel. Morda ni bral za sabo (za mano), morda ni opazil, morda je. Očitno sem dosegel uredniški cilj. Nisem ga popravljal zato, da bi Skrivni dnevnik Janeza Drnovška izpadel bolj moj in manj Zorkov, ampak še bolj … – Drnovškov.
Zorkov fenomen je v tem, da ga je prav ta slovenska, za medije destruktivna institucija editorja absconditusa naredila takega, kakršen je bil. Imeli smo srečo, da je bil pri vsej ekscesnosti naravno talentiran in nezaustavljivo duhovit. Uredniška roka bi ga zatrla. Po mojem ne bi znal ali hotel sodelovati, ker je bil trmast frik. A ker je bil v množici trmastih frikov daleč nadpovprečen, je hvala bogu uspel. Včasih ga je zanašalo – bodisi v intelektualiziranje, ki se mu ni podalo ali sploh ni pasalo v kontekst teme ali medija samega, ali v robatost, ekscentričnost, ekshibicionizem, nekorektnost –, vendar se za to nihče ni zmenil. Bil je človek, ki so ga občudovali in mu odpuščali. Nekoč je napisal, da je edini, ki lahko predsedniku države reče: »Jebem ti sestru!« Moral je vedeti, da bo s tem koga prizadel, vendar se egoist ni odrekel zadovoljstvu, da bi objavil dobro pogruntavščino. Poznam to dilemo, zato se ne bom nad tem zgražal in pametoval. Nikoli se ni znal držati nazaj, samocenzure ni poznal, nikoli jih ni dobil po prstih, ne privatno in ne od oblasti, bil je otročje in zapeljivo naiven in neodgovoren in neresen, intelektualno razuzdan, po svoje tudi privilegiran, vse si je upal, kot briljanten dvorni norec brez dvora si je tudi vse privoščil, s humorjem in dolgim jezikom in zakajenimi domislicami je vsakogar očaral, vključno z mano, le da se mene ljudje ne primejo v duhovnem smislu in sem ostal do njega podobno občudujoče distanciran kot do tiste druge skrajnosti, ki sem jo videl v Boštjanu M. Zupančiču, nefasciniran nad svobodomiselnostjo ekstremov starega hipija in racionalističnega dandija.
Oba sta bila ostra kot rezilo noža – a Zorko ni imel ročaja.
*********
Marko Zorko: Zapiski Gerte Kuper
Skrivni dnevnik Janeza Drnovška
eBesede, Ljubljana 2014
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Komentar:
|
komentarjev: 1
20.06.2014 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
