MCenzije
Nekoč BIO, danes bio: eksponati so simbolični
18. 10. 2014
BIO je nastal v časih, ko je bil dober dizajn nekaj samoumevnega in vsakdanjega. To so bila leta povojnega optimizma, svetovne konjunkture, industrijske ekspanzije, naraščanja življenjskega standarda in razmaha popularne kulture. Petdeset let je bil praznik neločljivosti forme in funkcije.
Preživel je potop veličastne ideje, da je kultiviran okus del splošne izobrazbe. Preživel je potop veličastne ideje, da je življenje z lepimi in dobrimi predmeti in orodjem tudi boljše, ne samo lepše. Preživel je potop veličastne ideje, da je kvaliteta življenja pravica vsakega posameznika. Preživel je potop veličastne ideje o duhovnem in materialnem inženiringu luksuza, dostopnega za vse. Preživel je veličastno idejo socialne, politične, intelektualne, kulturne, demokratične, razsvetljene enakosti. Preživel je nekaj lokalnih in globalnih gospodarskih kriz, padcev standarda, célo vrsto stabilizacijskih in varčevalnih ukrepov, prehod iz socializma v kapitalizem, tranzicijo in fiktivnost tranzicije. Preživel je več vrst snobizmov. Preživel je apologije potrošništva in napade na potrošništvo.
Ni pa BIO preživel te klavrne ideje, da je dizajn socialno angažiran larpurlartizem in da je kot eno od meril napredka v neposrednem konfliktu z zapovedanim neoegalitarizmom.
BIO 50 je organiziran v enajst varljivo naslovljenih tem: Dostopno življenje, Spoznaj svojo hrano, Javna voda – javni prostor, Hoja po mestu, Skrite obrti, Sistem mode, Hekanje gospodinjskih aparatov, Nanoturizem, Motorne enote, Opazovati vesolje, Oblikovanje življenja. Pripravilo jih je sto dvajset oblikovalcev in – da ne bo pomote (ali pa ravno zato) – »multidisciplinarnih agentov«.
»Letošnji BIO je zastavljen kot hiperkonceptualiziran in dekontekstualiziran roadshow predmetov, izdelkov, projektov in prebliskov, ki imajo malo zveze z dizajnom in še manj z realnostjo.«
Na jubilejnem Bienalu industrijskega oblikovanja je razstavljenih relativno malo izdelkov – še toliko manj seveda zanimivih – in zelo veliko pojasnjevalnih tekstov, tako rekoč manifestov. Od obiskovalcev Fužinskega gradu in Moderne galerije ter Jakopičevega razstavišča terjajo največ pozornosti teksti, ne eksponati. No, tudi o dizajnu je načeloma mogoče kaj zanimivega prebrati – je pa bizarno, da je razstava bolj bralna kot pa vizualna izkušnja.
V tem smislu je BIO 50 manifestacija prismojenih in v najboljšem primeru zanimivih, v glavnem pa neuporabnih ali celo gladko nekoristnih idej, napisanih črno na belem, kako z dizajnom kot nekakšno konceptualno umetnostjo izboljšati svet.
Nekoč je bil BIO, danes je pa bio. Citiram značilno nebulozen, v nakladaškem stilu prosilcev za subvencije napisan mission statement ustvarjalcev, ki so prispevali segment z naslovom Oblikovanje življenja/Designing life (v Moderni galeriji):
»Ta skupina bo svoje delo utemeljila na slovenski bioart sceni in prisotnosti farmacevtskih podjetij v Sloveniji. Ukvarjala se bo z biologijo in različnimi drugimi znanostmi ter poskušala okrepiti in razviti obstoječe vezi in ustvariti številne nove eksperimente. […] V okviru te skupine smo si postavili vprašanje, kako se lahko kot oblikovalci ukvarjamo z evolucijo narave in oblikujemo življenje. Na osnovi najnovejših znanstvenih dokazov smo se posvetili reprodukciji rastlin in oblikovali hipoteze o življenju, ki ga človek še mora odkriti.«
Nič ne štekam, ampak ziher je kul.
Ob manifestu je bilo razstavljenih nekaj rastlin. Najmanj ena me je spominjala na lončnico. In ne, niso bile videti užitne. Ponosno sem ugotovil, da se še spomnim osnovnošolske snovi pri biologiji, kako je Gregor Mendel delal poskuse s križanjem graha in postavil teorijo dominantnih in recesivnih genov.
Niso nam pa povedali, da je bil v bistvu dizajner in bioartist.
BIO ni samo bio, ampak tudi eko in nano – predvsem pa alter.
Hočete še? Ta je moj favorit:
»Svetovalnica za spolnost rastlin želi ugoditi morebitnim zahtevam kupcev rastlin z oblikovanjem izboljšav po vzorih iz narave in kulture, ki povečujejo zadovoljstvo in reprodukcijo rastlin. Oblikovalski proces je usmerjen v razmnoževanje rastlin in temelji na znanstvenofantastičnem prototipiranju, pri čemer uporablja obstoječe znanje o ekologiji, fiziologiji in seksualnosti.« (Dimitrios Stamatis, Špela Petrič, Pei-Ying Lin, Jasmina Weiss: PSX svetovalnica: Spolne igrače za rastline)
Na razstavah in v galerijah smo videli že pisoar, razmetano in z menstrualno krvjo popackano posteljo, rogovje divjadi, mrtvo živino v formaldehidu. Vsi ti ob svojem času in v svojem prostoru provokativni poskusi redefinicije umetnosti so se nekako vpisali v zgodovino umetnosti ali vsaj v njene anale.
Dizajn je seveda nekaj drugega kot art. Ena od pozabljenih ali spregledanih razlik med umetnostjo in oblikovanjem je ta, da niti najznamenitejši primerki oblikovanih predmetov – razstavljenih ali ne, uporabljanih pa vsekakor – niso bili nikoli škandalozni. Dizajn nikoli ne polemizira z javnim mnenjem. V svoji kompleksnosti ali preprostosti je lahko inovativen, disruptiven, provokativen, celo revolucionaren. Toda za vsakim oblikovalskim, oblikovanim produktom je ideja izboljšave in napredka, ki razorožuje skeptike. Razstaviti stol, bicikel, steklenico, telefon in kladivo pomeni razstaviti stol, bicikel, steklenico, telefon in kladivo in nič drugega, da bi ljudem pokazali in dokazali, da abstraktne ideje funkcij stola, bicikla, steklenice, telefona in kladiva ostajajo nespremenljive – spreminjajo se samo konkretne, modne, minljive forme.
V Fužinskem gradu pa si lahko recimo ogledate za cel pult litrskih tetrapakov za mleko. Zakaj? Ker so različnih oblik, ki se postopoma približujejo idealni? Ker proizvajalci izumljajo vedno bolj praktične zamaške, pokrovčke? Ker so narejeni iz vedno bolj razgradljivih materialov? Ker so grafično tako dobro potiskani, da delajo uslugo tako kupcem kot proizvajalcem?
Ne, ne, ne in ne. Tetrapaki so razstavljeni zato, ker so sodelujoči na razstavi morali nekako ilustrirati – poudarjam: morali, nekako, ilustrirati – svoje razmišljanje o odnosu današnjega človeka do hrane, deloma tudi s poudarkom na mleku kot »enim osnovnih produktov v državi«. Tetrapak kot eksponat je simboličen na enak način, kot mediji objavljajo simbolične fotografije v dlani zakopanih obrazov neprepoznavnih nesrečnic, kadar recimo pišejo o nasilju v družini ali spolnih zlorabah in pač nimajo (ali ne smejo) pokazati kaj konkretnega.
In če smo že pri razmišljanju o hrani: v nasprotju s prepričanjem večine je sprotna intelektualna produkcija večja, stara pa dostopnejša kot kdajkoli v človeški zgodovini. Kogar zanimajo hrana, mleko, tetrapaki, si lahko prebere vse, kar je kdo o tem napisal relevantnega. Iz priloženega pa je razvidno, da prispevki sodelujočih na Bienalu ne sodijo med najbolj nepogrešljivo strokovno ali poljudno literaturo o hrani, mleku, tetrapakih: »Trenutno je hrana v središču zanimanja. Profili družabnih medijev so polni fotografij zajtrkov, kosil, skodelic kave in večerij. To zanimanje je spremenilo način, kako dojemamo hrano: iz osnovne potrebe se je hrana spremenila v način življenja.«
Če leta 2014 iz dogajanja na družbenih omrežjih – po nekaj tisočletjih kulinarike – sklepaš, da je hrana bolj lifestyle kot pa biološka potreba, potem ti seveda ne preostane drugega, kot da objavljaš svoje tekste na razstavah tetrapakov.
Nekoč so bile na razstavah makete, katerih avtorji so hoteli pokazati, kaj so izdelali ali zgradili ali vsaj načrtovali. Danes pa so makete, ki ilustrirajo nakladanje v stilu »nov koncept dogodka«, »inkubator za oživljanje javnega prostora«, »prostor za izvedbo dogodka s tvojo pomočjo«. In res, glej, glej, lahko bi si mislil! Seveda so tudi na Facebooku! Že 407 lajkov imajo!
Nekaj izdelkov mi je bilo všeč: recimo iz gline in lesa kombinirana posoda in leseni kozarci – pustimo zdaj ob strani funkcionalnost –, najbolj pa mestni voziček Rudy.
Letošnji BIO je zastavljen kot hiperkonceptualiziran in dekontekstualiziran roadshow predmetov, izdelkov, projektov in prebliskov, ki imajo malo zveze z dizajnom in še manj z realnostjo. Eksponati funkcionirajo kot instalacije: so samo minimalistična kulisa za morda dobronamerne, a zapletene in/ali čudaške in le izjemoma duhovite ideje s področja sociale in ne toliko oblikovanja. Presenetljivo je tudi, kako dosledno BIO ignorira sodobne tehnologije, potrošništvo in velikoserijske izdelke. Razstava želi biti radikalen art konceptualizem, ki je pravkar odkril to staro domislico, da je pri umetniškem delu pomembna ideja, ki za njim stoji, ne pa sam izdelek – in ta ideja je na splošno konservativnost naravnih materialov in obujanje pozabljenih obrtnih, rokodelskih tehnik. Zato je BIO arte povera in praznik low cost manufakture, ki nam poskuša dopovedati, da je bil napredek od industrijske revolucije naprej izgubljen, ker se je človeštvo v treh stoletjih zaciklalo v potrošniško in tehnološko odtujenost in socialno neenakost.
V Fužinskem gradu je lepo – mu pa še malo manjka, da bi bil kot Giardini.
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Komentar:
|
komentarjev: 1
18.10.2014 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
