Slovenska demokracija na avtopliotu
Od vstajništva do vztrajništva
13. 05. 2013
Nam, dedičem razsvetljenskega optimizma je zelo težko razumeti temeljno premiso filozofije zgodovine: zgodovinski dogodki niso neposredni produkt namenov njihovih akterjev. Ko Immanuel Kant poskuša razvozlati princip, ki vodi zgodovino, takoj ugotovi, da s človekovo naravo ne gre računati: »Čeprav se v posamičnem tu in tam prikaže modrost, bomo vendarle ugotovili, da je v velikem vse skupaj stkano iz neumnosti, otroške nečimrnosti, pogosto tudi iz otroške zlobe in razdiralne sile.« Da se v zgodovini sploh lahko zgodi kaj urejenega, mora biti na delu skriti mehanizem (verujoči ga bo imenoval previdnost, filozof zvijačnost uma, načrt narave ali kako drugače). Ta mehanizem po eni strani omejuje svobodo ljudi v njihovem hrepenenju po spremembah. To danes lepo občutijo Egipčani, ki se po revoluciji – kljub iskrenim željam – niso zbudili v demokratično jutro. Po drugi strani pa je ta mehanizem svojevrsten angel varuh človeštva, ki odpušča številne napake. V našem primeru: ali je bilo leta 1991 realno pričakovati, da ne bomo žrtev otroških bolezni demokracije, ne glede na to, kako zelo smo si želeli nasprotno?
Angel varuh slovenske demokracije
Toda hkrati so nam bile odpuščene številne napake. Samo poglejmo, kako drugačna je bila večinska vizija volivcev pred letom dni. Zoper težave naše države, ki so izhajale iz patološke povezave gospodarstva s politiko, iz nespoštovanja prava, mreženja itn., so si zamislili nenavadno zdravilo. V parlament se je zavihtela včeraj ustanovljena stranka, ki je svoj trademark gradila izključno na osebi, ki je šolski primer povezovanja politike in gospodarstva in ki je najbolj grobo v zgodovini Slovenije ponižala pravo v instrument bogatih; župan glavnega mesta je namreč javno dejal, da bo kazen za neprijavljeno prireditev z veseljem plačal iz svojega žepa.
Danes vidimo, da je iskanje tovrstnih »rešitev« za izhod iz krize nekaj takega, kot če bi z blatom želeli obrisati madež. Toda tedaj to ni motilo nikogar. Nasprotno, v takšnem liku so videli nekoga, ki bo stvari končno »zrihtal«. Skratka, nepogrešljive lastnosti za soočenje z izzivi, ki prihajajo. Le nekdo, ki se ne bo menil za birokracijo, zamudne postopke in pravniško kompliciranje, lahko stvari »zrihta«. Preprosto, rabimo nekoga, ki bo udaril po mizi. To prostaško miselnost slovenskega volivca ilustrira »simpatična« permutacija vica o Chucku Norrisu: »Kaj dela C. N. v Ljubljani? Tisto, kar mu Zoki reče!« Skratka, če nam bo še C. N. pomagal reševati krizo, kako nam ne bi uspelo?
Zgodovinska razsežnost
Kako tuja nam je ta miselnost le dobro leto dni pozneje! Imeli smo več sreče kot pameti, saj je bila država le milimeter od resnega tveganja totalitarizma: tretjina državljanov je bila pripravljena prenesti svojo voljo v roke nekoga in se ozreti stran, samo da se stvari »zrihtajo«. Urban Vehovar je leta 2011 pravilno opozoril na nevarnost, da se je v Sloveniji odprl prostor za »mesijo«. Imunski sistem skupnosti je bil v celoti izklopljen, saj je vsaka očitana malverzacija zgolj dvigovala rating zmagoviti stranki. Danes je slika postavljena na glavo: državljani so svojo voljo postavili v drug ekstrem, potegnili so jo nazaj k sebi in je ne zaupajo nikomur več.
»Namesto novega prevoda Kapitala bi za življenje demokracije bolj potrebovali prevod kakšne študije o razlogih, zaradi katerih Kapital ne more biti kritična referenca za sodobno ekonomijo.«
Pomenljivo je, da se večina ne zaveda spremembe, kljub njeni razsežnosti: ljudje so včeraj hoteli »dobro« in tudi danes hočejo enako. To je dokaz, da je (naša) demokracija v veliki meri na avtopilotu, ki nas je v prejšnjih mescih vodil do največjih uspehov v dvajsetih letih. V pičle pol leta smo dvignili demokratično kulturo za kvalitativni razred. Spoštovanje prava in institucij je postalo prva vrednota politike. Še nikoli ni državljan tako kvalitetno opravljal državotvornega nadzora politike. Lahko smo ponosni, da smo narod, ki se v krizi ni razklal in/ali izročil vodji, temveč je znal začeti razmišljati o stvareh. To je zasluga anonimnih t. i. »vstajnikov«, ki si zaslužijo največje spoštovanje. Morda tudi ulico v glavnem mestu.
Toda kar je odlika vstaj, je tudi njihova past. Izvor njihove omejitve je v samem mehanizmu, ki je vstaje omogočil: voljo so volivci potegnili nazaj k sebi in s tem, simbolno, odvzeli mandat politiki v celoti (»Nihče nas ne predstavlja!«). Zato bo to voljo težko vrniti nazaj tja, kamor spada, v institucije demokratičnega sobivanja. Ena od »rešitev«, ki se omenja, je neposredna demokracija. O naivnosti takega projekta sem pisal drugje (Delo, 13. februar). Druga stranpot je spogledovanje s komunističnimi simboli in radikalna »antikapitalistična« retorika. S stališča interesa demokracije ni poglavitno vprašanje, ali gre pri tem za levi fašizem, pač pa spoznanje, da taka alternativa ni nikakršna alternativa. In nujno vodi v razočaranje. Podobno bi namesto novega prevoda Kapitala za življenje demokracije bolj potrebovali prevod kakšne študije o razlogih, zaradi katerih Kapital ne more biti kritična referenca za sodobno ekonomijo.
Zrelo obdobje
Le po zaslugi skritega mehanizma, zvijačnosti uma ali božje previdnosti so vstaje s to (!) formo mentis odigrale zgodovinsko vlogo. Treba je priznati: le abstraktna in revolucionarna retorika je lahko spremenila pogled na delo politike in izsilila višje standarde. Akademsko opozarjanje na pomen pravne države je dolgočasno in ga poslušamo že dvajset let. Zgolj miselnost, ki lahko reče: »Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!«, lahko (pri nas?) mobilizira množice, ki z doma narejenimi transparenti zavzamejo trge naših mest in odigrajo veličastno predstavo demokracije.
A proces vstaj še vedno traja in s tem dokazuje svojo zgodovinskost. Večkrat sem opozoril na unikum teh demonstracij, ki je v tem, da niso (izključno) protivladne, čeprav so jih nekateri tako tolmačili. Od vsega začetka so imele apolitičen naboj: izpostavljale so nevtralna in državotvorna načela (pravna država, solidarnost), kritizirale so prav vse politične akterje, stranke, veje oblasti itn. To kvaliteto so napovedale tudi po padcu vlade, saj v svojih zahtevah niso popustile. Rešitve ne more prinesti vlada, odvisna od podpore amorfne gmote, ki je obtičala v parlamentu in je bila izvoljena izključno kot utež liku, ki je danes odstranjen iz državne politike. Zamenjava garniture, ki je padla zaradi nespoštovanja Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), z garnituro, ki še vedno ne želi obsoditi nespoštovanja KPK svojega vodje, ni nikakršna zamenjava. To je le manever, ki zahteva nadaljevanje revolta. Zdelo se je, da vstajniki to vidijo. In upali smo, da bodo Slovenijo čim prej pripeljali do predčasnih volitev; te so nujni pogoj, da se sprosti naboj nove demokratične kulture, ki se je porajala v teh mesecih.
Ogroženo dokončanje naloge?
Po aprilskih dogodkih glede tega obstajajo resni dvomi in vprašanje je, kako se bo kultura vstaj iztekla. Tudi če vstajniki izpolnijo svoje zgodovinsko poslanstvo in državo privedejo do predčasnih volitev, bodo vseeno razočarani. Odprave tržnega gospodarstva na globalni ravni ne bodo dosegli, neposredne demokracije prav tako ne. Toda po zadnji vstaji se zdi bližja neka druga nevarnost, njihovo odmrtje sredi nedokončane naloge. Žal je bilo zaznati upad vitalnosti že marca, saj je dogajanje potrebovalo fokus (oder) in ni bilo več sposobno imeti središča v samem sebi. To je napovedovalo erozijo, ki se je uresničila 27. aprila. Priča smo bili drastičnemu upadu števila udeležencev, predvsem pa izgubi tiste srhljive in hkrati veličastne govorice množice, tihih neorganiziranih posameznikov, ki jim je na obrazih pisalo »dovolj!«. Vsiljuje se vprašanje, ali niso bile vstaje le instrument za zamenjavo vlade.
Ta ocena je vendarle preuranjena, čeprav uporniškemu duhu naroda ni v čast nesorazmerje med številom demonstrirajočih dopoldan in številom na stolih sedečih zvečer. Da bi besede »upor«, »solidarnost«, svoboda« ipd. postale učinkovita načela, ni dovolj, če obiskovalci prireditve zgolj strmijo v njih, ko se izpisujejo na zaslonih nad odrom.
Toda to je moraliziranje. Za nadaljnji potek dogodkov ni pomembno, ali dogodki 27. aprila kažejo na kaviar-levičarstvo Slovencev, kot so se izrazili nekateri komentatorji, ali na kaj drugega. Zgodovina je na avtopilotu in tudi spodrsljaj salonske »odločnosti« nam najbrž lahko odpusti. Ključen je pomen vstaj za nadaljnji razvoj demokratične kulture. Pričakovani cilj vstaj se zdi z vsako od njih bolj oddaljen: dezinfecirati demokratični prostor, ki ga lahko z novo državotvorno kulturo napolnijo zgolj nove volitve.
Treba je sprejeti, da bodo imele v naslednjih mesecih vstaje drugačno funkcijo. Čeprav tako velikih predstav kot pozimi ta trenutek ne zmorejo več, lahko vseeno predstavljajo tlečo žerjavico revolta, ki ga je politika prvič doslej vzela zares. Lahko so simbol sine qua non demokratične zavesti: državotvornega nadzora. Nikoli spečega očesa, civilne budnosti, kritičnega pogleda. Njihova narava se je predrugačila, toda s tem vstaje niso avtomatično izstopile iz substancialnih procesov na področju demokratične kulture. Tudi v tej obliki lahko zavarujejo tisto, kar so dosegle in je že ta trenutek pred nami. Če je bilo še včeraj ponarejanje diplom netvegana praksa, danes politiki zaradi tega zapuščajo parlament. Zaradi vztrajnikov je bilo mnenje državnega organa (KPK) prvič vzeto resno. Zaradi njih se dogajajo reči, ki si jih še pred pol leta nismo mogli niti zamisliti.
Lahko jim le zaželimo srečo in moč, da bodo vztrajali, dokler bo potrebno. Da bodo vstajniki tudi vztrajniki.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
