Okoliščine današnjega časa
Če zanemarimo gotovo zanimivo vprašanje, kaj je »kultura nasploh«, bi oba protesta lahko postavili v kontekst dveh dogodkov, ki sta se pripetila dober teden prej: prvi je zasedba ljubljanske Filozofske fakultete, drugi pa 6. Slovenski forum inovacij v organizaciji Javne agencije za podjetništvo in tuje investicije.
Na Forumu je med drugim potekala okrogla miza o trajnostnem razvoju in inovativnosti s podnaslovom Zapoved, nuja ali poslanstvo? Dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete v Ljubljani, med drugim dobitnica skupinske Nobelove nagrade kot članica Medvladne skupine za podnebne spremembe (IPCC) v okviru OZN, je opozorila, da v sodobni znanosti resnih dvomov o podnebnih spremembah ni, sogovorniki iz gospodarstva pa so pripovedovali, kako so ukrepi, ki so usklajeni s trajnostnimi praksami, praktično brez izjeme tudi poslovno utemeljeni, saj skoraj vedno pomenijo nižje stroške. Pravi problem je drugje in dr. Kajfež Bogatajeva ga je izpostavila zelo neposredno: temeljnih družbenih vprašanj, ki jih s seboj prinaša soočenje s podnebnimi spremembami, se ne lotevajo družboslovci.
Seveda posploševanje vedno pomeni poenostavljanje, vendar je tej tezi težko nasprotovati. Ob kipečem družbenem dogajanju zadnjih mesecev med družboslovci res ni videti kakšne resnejše ambicije po soočenju s strukturnimi problemi prihodnosti. Zdi se, da gre za precej trši oreh, kot se ga da streti z vztrajanjem pri konceptih klasične levice, kakršen je razredni boj, nadgrajen s prepričanjem, da je za vse zlo na svetu kriv neoliberalni kapitalizem (karkoli to že je). K tej kleni poziciji sodi tudi zaklinjanje o univerzi kot avtonomnem templju mišljenja in védenja …, ki ga z našim planetom in nedotakljivim javnim interesom veže samo enosmerni tok denarja v profesorske plače in študentske štipendije.
V vabilu na Zadnji vlak za kulturo pa smo v podobnem duhu lahko prebrali tole: »Kulturi (in kulturnosti) se mora v Republiki Sloveniji nemudoma vrniti mesto, ki ji pripada. (…) Nosilci vsebine in ustvarjalci kulturnih dobrin se zaradi občega pohlepa kapitala in njegovega razdiralnega družbenega učinka krčevito borimo za golo preživetje, hkrati pa mlajše generacije pospešeno in nezadržno izgubljajo pristen stik s slovenskim jezikom, literaturo, pesmijo, glasbo, s kipom, sliko, fotografijo, arhitekturo, gledališčem, gibom, lutkami, plesom, filmom, običaji, identiteto in kulturno tradicijo.« Očitno je v svoji razdiralnosti kapitalizem res temeljit.
Kulturo in družbo učinkovito poveže tudi izjava podpredsednika Slovenskega centra PEN Toneta Peršaka (navajam po poročanju portala MMC), ki ga »sicer ne čudi, da kulture ni v predvolilni kampanji, skrbi pa ga, ker ji stranke v svojih programih ne namenjajo posebne pozornosti. (…) Nikjer ni zaslediti novega razmisleka o kulturi, ki ga zahtevajo okoliščine današnjega časa.«
Te »okoliščine današnjega časa« so verjetno pravo izhodišče za debato. Morda bi bilo treba obrniti logiko in se vprašati, ali je kultura sama storila dovolj za to, da je stranke enostavno ne bi mogle spregledati? Seveda so bile ob pisateljskem protestu ponovno omenjene tudi zasluge pisateljev za osamosvojitev Slovenije: »Takrat pisatelji nismo izstavili računa, ga bomo pa zdaj,« je izjavil predsednik DSP Milan Jesih.
Številke in cvetovi
Poglejmo dejstva: v prejšnji številki Pogledov smo vodilne stranke povprašali o njihovih pogledih na kulturo. Večina sicer res razmišlja o povezovanju kulturnega resorja z drugimi, vendar pa vse stranke dobesedno tekmujejo med seboj v zatrjevanju, kako je kultura pomembna in kako bodo za njen blagor storile vse. V prevodu: ne bodo zmanjšale količine denarja za kulturo. Očitno tako zaradi prepričanja v pomembnost kulture kot zaradi strahu pred gnevom glasnih kulturnikov.
Pa se kulturi res tako slabo godi? Seveda je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, koliko in kaj kdo pričakuje, vendar poglejmo številke: v Sloveniji Javna agencija za knjigo vsako leto podpre izid približno 500 knjig in številnih kulturnih in znanstvenih revij, več kot deset poklicnih gledališč za svoje delovanje povprečno prejme več kot 85 odstotkov sredstev, vzdržujeta se dve operno-baletni hiši in še dva poklicna simfonična orkestra, za javna sredstva se snemajo celovečerci, kratki in dokumentarni filmi pa tudi televizijske serije, umetniških galerij je več deset, prav tako muzejev in najrazličnejših festivalov. Trditi, da se Slovenija do »kulture nasploh« vede mačehovsko, je kratko malo vsaj nekorektno.
Drugo vprašanje je seveda ključ za razdelitev teh javnih sredstev; gre za približno 200 milijonov evrov letno na državni ravni, kar veliko pa primaknejo še lokalne skupnosti. Donedavna ministrica Majda Širca (Zares) je zagovarjala uveljavljeni pristop »naj cveti sto cvetov«, njen predhodnik dr. Vasko Simoniti (SDS) pa se je bolj nagibal k misli, da je »malo umetnikov po milosti božji, več po sili in največ po pomoti«, vendar med svojim ministrovanjem ni niti začel kakšne resnejše reforme na kulturnem področju. Tudi mediji s(m)o do vprašanja kulture in javnega denarja zelo spravljivi, v primerjavi s kakšnim drugim resorjem tako rekoč odpustljivi.
Kulturniki vseeno niso zadovoljni: a ker je v danih finančnih razmerah tako rekoč nemogoče pričakovati, da bi se delež sredstev za kulturo povečal, bi v kulturi kaj lahko spremenili le tako, da bi komu kaj vzeli na račun koga drugega. To pa bi zopet sprožilo proteste o nedopustnem poseganju v strokovne odločitve – pa četudi so te ujete v zabetonirana razmerja med posameznimi področji. A v času medvladja si lahko privoščimo frivolen miselni eksperiment: z ukinitvijo ene opere bi kar pet odstotkov kulturnega proračuna – približno deset milijonov evrov – lahko porabili za kaj drugega. Lahko bi na primer posneli še enkrat toliko filmov in mimogrede financirali prehod v e-založništvo tako na knjižnem kot glasbenem področju – pa še kar nekaj bi ostalo. Od tistih desetih milijonov, namreč. In to vsako leto – pri tem pa bi Slovenija še vedno imela eno kompletno operno hišo (in še dva poklicna simfonična orkestra). Seveda je to nedopustno poenostavljanje, ampak dejstvo je, da javnega denarja v slovenski kulturi res ni tako malo, kot se skuša prikazati.
Krize, pomanjkanje in praznični zaključek
Drugo vprašanje pa je očitek dr. Kajfež Bogatajeve, da se družboslovje (ne le v Sloveniji) ne odziva na »okoliščine današnjega časa«. Kaj pa, če to velja tudi za slovensko kulturo? Katere so te okoliščine? Kriza globalnega kapitalizma. Kriza lokalne pravne države. Pomanjkanje nacionalne vizije oziroma družbenega konsenza o dolgoročnem projektu, cilju skupnega življenja v državi Sloveniji in v skupnosti evropskih držav. In seveda množice posameznih usod, ki te krize in to pomanjkanje živimo in jih sooblikujemo. Ali se slovenska kulturna produkcija na vse to odziva na dovolj zavezujoč način, da bi nas vse prepričala, kako brez nje enostavno ne moremo?
Odmevnost kulture v enopartijskih časih je bila mnogo večja, seveda predvsem zato, ker so bili »mojstri za metafore« bolj popustljivi kot medijski cenzorji in se je marsikatera resnica dala posredovati le skozi kulturne kanale. A podobno kot o pomanjkanju zanimanja za kulturo poslušamo tudi o zmanjševanju vpliva resnih medijev; mediji, ki so bili jedro osamosvojitvenega vrenja – Radio Študent, Nova revija, Mladina –, so le sence samih sebe iz tistih let.
Glede na to, da smo v prazničnem času, vseeno velja zaključiti optimistično. Meseci, ki prihajajo, bodo gotovo razburljivi: na ravni evra in EU lahko pride do tektonskih premikov, okoljski problemi in globalna delitev kapitala in dela bodo odpirali vedno zahtevnejša družbena vprašanja, za katera bo potrebno najti nove odgovore. Ni izključeno, da bo banalnost množičnega potrošništva že kmalu postala nostalgičen spomin, tako kot je danes večnacionalna balkanska država, ki je pred dvema desetletjema razpadla v krvavi vojni.
In kje je tukaj optimizem? Kot vedno v prihodnosti. Tako težki izzivi bodo s seboj nujno prinesli nove rešitve in mi smo tisti, ki jih bomo soustvarjali. Verjetno imitacija Cheja Guevare ni odgovor na izzive človeškega dostojanstva v našem času in državno-planska kulturna politika ne more predpisovati načinov, na katere današnji umetniki komunicirajo s svojim občinstvom.
Zadnji vlak za kulturo v Sloveniji gotovo ni odpeljal 3. decembra in še manj 4., saj nobena oblast ne more kulturi narediti toliko škode, kot si jo lahko sama, če se ne odziva na »okoliščine današnjega časa«.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011