Zrelost naroda odraža njegova sposobnost preroda
Pravica do groba
Za mnoge je bil Terezin končna postaja, za nekatere pa le vmesna na poti v Auschwitz. Večina se jih ni nikoli več vrnila. Med njimi je bilo na tisoče otrok. Odraščali v skrajni bedi in ponižanju. Danes je v visokih, sivih in turobnih stavbah muzej. Med mogočnim zidovjem in temnimi, še v poletnih dneh hladnimi in vlažnimi prostori stojijo panoji in vitrine z redkimi predmeti. Na stenah visijo železni kavlji, okna visoko pod stropom zapirajo mogočne kovane rešetke. V kleti je peč z zlovešče odprtim, že davno ugaslim žrelom. Obledele fotografije in preproste otroške risbe ne zmorejo izpričati vseh strahot Terezina. Pa kljub temu se obiskovalci v tišini in vidno ganjeni vrstijo skozi prostore kot neme priče nepredstavljivega trpljenja.
Naša skupina si je ogledala kratek film z dokumentarnimi posnetki in pretresljivimi pričevanji preživelih. Po končani projekciji smo se molče zastrmeli v visoka okovana okna in gole, v nepredirni molk potopljene turobne zidove. Iz taborišča smo odšli povsem pobiti, bledi in v največji tišini. Edini stavek, ki smo ga domala soglasno izrekli, je bil: Te duše so še tukaj!
Ta skupna in sočasna ugotovitev je bila odraz globoke čustvene prizadetosti. Besede so se mi zavrtale globoko v spomin in pogosto sem se spraševala, od kod to podobno, sinhrono občutenje. Najprej sem pomislila, da je tako zaradi podobne kulturne in verske vzgoje. Toda ne, med nami so bile zelo velike kulturne razlike, poleg Evropejcev so bili še Azijci, Američani, Novozelandec in Afričanka. Naše besede pa so bile preveč spontane, pregloboko doživete in domala istočasno izrečene, da bi bile izraz racionalnega razmisleka. Bile so vzklik osuplosti in otrple groze. Vidno nas je prežemala neka čudna, neizrekljiva Prisotnost njih, ki so nekoč na tem prostoru trpeli in dotrpeli.
Pozneje sem povprašala mnoge ljudi o občutkih, ko so obiskali koncentracijska taborišča drugod po svetu. Na moje veliko presenečenje je večina izrazila podobne občutke. Prostore trpljenja in umiranja čustveno odprt človek doživlja kot nekakšne neopisljive sivine, svinčene črvine brezčasja. Brezna neizpovedljive groze, ki presegajo meje telesnega in se zajedajo v možgane in v dušo. Kdor je enkrat samkrat vstopil na kraj taboriščne groze, je ne bo nikoli več pozabil. V umetniški upodobitvi se ji morda približa duhovna izkušnja Dantejevega Pekla in Michelangelove Poslednje sodbe, toda brez Vsemogočnega, ki s srdom in upanjem dviga pravično roko v obsodbo Zla.
Kaj je tisto neizrekljivo, kar na prostorih trpljenja in smrti tako globoko občutimo? Naša nevstajenjska, v materialno zasukana in znanosti zapisana evropska kultura tega ne zmore pojasniti. Sodobnega človeka, namišljenega gospodarja sveta, ki prevzetno prevzema vlogo Boga, zaznamuje negativističen odnos do smrti: izbrisal jo je iz javnega življenja. Trpljenje je z medicino in s farmakologijo prepoznal kot nesmiselno in mu odrekel pravico sobivanja.
Razlag za tako početje sodobnega človeka je več. Na prvem mestu je morda nemoč, da bi se navkljub tehničnemu napredku izognili soočenju z brezizhodnim koncem lastnega življenja – ki je brez dvoma preklavrna in nevredna podoba sodobne kulture uspeha, blišča in mladosti. Na drugi strani pa je izgon smrti odraz prikrivanja nemoči vrhunsko razvite tehnološke družbe, da bi odgovorila na neizbežno vprašanje onstranstva. In na vprašanje, kaj nas čaka po smrti. Sodobna znanost in tehnologija navkljub sijajnim dosežkom ne moreta utišati vprašanj smisla. Nasprotno, s prikrivanjem in zamolčevanjem smrti in trpljenja postaja vprašanje smisla najbolj pereče vprašanje sodobnega sveta. Nekakšna črna luknja mikrokozmosa.
Mrtvi kot moralna vez rodu
Ko je človeštvo nemočno, se uči iz izkušnje človekovanja. Vedno je poučno vedeti, kako so na stvari gledali v preteklosti, v posameznih primerih pa je to sploh edino, kar lahko storimo. Temeljno spoznanje in priznanje vseh preteklih kultur je: človek je umrljivo bitje. Brez velike filozofije in teologije lahko dojamemo, da je enako kot rojstvo pomemben del življenja smrt. Ti dve temeljni spoznanji sta od nekdaj bili temelj človekove modrosti in gibalo družbene ureditve. Smrt daje na skrivnosten, nedoumljiv način življenju težo in človekovim dejanjem mero. Zemeljsko bivanje zaključi in ga na skrivnosten način osmisli. Vezi živih z mrtvimi pa ne pretrga, jih le preobrazi na višji, človekovo telesnost in duševnost presegajoči ravni. Sodobna psihologija govori o povezanosti živih z mrtvimi kot o čustvenih vezeh. Razlaga jih kot ujetost v vloge, ki jih z rojstvom prevzamemo v družini in širši skupnosti in ki v veliki meri določajo nas in naše življenje. V preteklosti se ljudje niso spoznali na znanost, kar pa še ne pomeni, da so bile njih razlage manj modre. Brez dvoma pa so bile zaradi njihove vraščenosti v naravo in načina njihovega dojemanja sveta bolj celovite. In morda tudi pravilnejše. Njihova razlaga, morda še bolje, če rečemo dojemanje sveta in življenja, je temeljilo na neločljivosti snovnega, duševnega in duhovnega. Tostranstvo in onstranstvo sta bila obliki življenjske celote, različna vidika človekove in s tem tudi božje biti. Preteklost je bila nevidni predpogoj in del sedanjosti ter porok prihodnosti. K takemu doživljanju je brez dvoma pripomogla človekova nemoč: ponavljajoče se uničujoče lakote, kužne bolezni in grozote vojnih pobijanj. Življenje je človeka na vsakem koraku opozarjalo na mogočno zmagovalko smrt. Memento mori je bila stalna miselna popotnica človeka preteklosti. Narekovala je ponižnost in soodvisnost od narave in ljudi. Smrt je bila trden in najbolj gotov del življenja v preteklosti. Bila je humus in sad duhovnosti ter temelj človekovanja. Bila je (in je še) človeško in globoko božje.
V starih grških, latinskih in tudi sanskrtskih spisih je smrt odhod duše umrlega v onostranstvo. Najstarejša verovanja temeljijo na predstavi, da duša umrlega ostaja v bližini trupla. Na tem mestu prižigajo luči in puščajo darove. Duša z obredjem in darovi postane pobožanstvena in z ostalimi mrtvimi predniki prevzame vzvišeno, odločilno mesto v rodu in družini. Pokojne povezuje z živimi člani družine ogenj, ki je svet, čist in pravičen. Ogenj združuje človeka z božjim, ga očiščuje in tudi ločuje. Obredni prostor družine je od pamtiveka ognjišče. Ob ognjišču se je skupnost srečevala in opravljala vsakodnevno obredje. Ob ognju so sklepali poroke, k ognju je mati položila novorojenca, in šele ko ga je oče vzel v naročje in z njim obredno obkrožil ognjišče, je bil otrok priznan za zakonitega naslednika. Ko je oče umrl, je sin prevzel dolžnost opravljanja pogrebnih ritualov. Blaženost duše je bila v tesni povezavi z opravljanjem obredov v spomin umrlega. Verjeli so, da ji domače obredje prepreči, da bi ne zatavala v medprostore bivanja in se spremenila v zločeste duhove, larve, ki imajo moč škodovati in uničevati. Duše umrlih, ki so bili z obredjem pokopani in so se jih redno spominjali s cvetjem in z darovi ter jih s prižiganjem luči povezovali z domačim ognjiščem, s svetim prostorom vsakega doma, so postale božanstvena vez živih z onostranstvom. In nenadomestljiva vez v krogu večnega življenja. Mrtvi so bili moralna vez družine in celega rodu. Pobožanstveni predniki so bili edini pravi lastniki družinskega premoženja: živi so posest imeli zgolj v upravljanju in jo skrbno varovali za prihodnje rodove. Pobožanstvene duše umrlih prednikov so imele moč zagotavljati dobro letino in preprečevati naravne nesreče. Varovale so pred kužnimi boleznimi in vojnimi opustošenji. Družino so povezovale in jo ohranjale kot duhovno skupnost med seboj neločljivo celoto mrtvih in živih ter onih, ki se bodo rodili. Bistvo takega verovanja je v vseobsegajoči prisotnosti živih in mrtvih in v enosti tega, kar je bilo, kar je in kar šele pride. Življenje je večni, sklenjen božanski krog, ki ga človekova samovolja ne sme prekinjati.
Pogoj, brez katerega duša umrlega ne more v onostranstvo, pa je bil pokop umrlega s predpisanim obredjem. Iz Antigone vemo, da je to lahko zgolj pest zemlje, obredno razsute nad truplom. Pokop se je moral zgoditi, sicer bi duša pokojnika ostala ujeta v medprostorih in bi kot zli duh zatavala vsem v pogubo. Zgodilo bi se najhujše. Zbrisal bi se spomin na umrlega, kar je v starih kulturah pomenilo dokončno uničenje duše in obsodba na njeno večno izginotje. Življenjski krogotok bi bil presekan in uničenje bi ne bilo več daleč.
V preteklosti je bila skrb za dobrobit in preživetje skupnosti na prvem mestu. Skupnost je bila neločljivo povezana s predhodnimi rodovi. Predniki so bili njeni pomembni, lahko rečemo celo vzvišeni člani. Njihove pobožanstvene duše so zagotavljale red, ki so ga živi vzpostavljali z natančno predpisanim obredjem in zagotavljali z družbenimi pravili in normami. Ohranjanje spomina na umrle je bil predpogoj njihovega pobožanstvenja in je omogočalo sožitje živečih in zagotavljalo rojevanje novih generacij. Obredje in religijski predpisi so bili trdna podstat pravnih določb in so v realnem svetu urejali konkretno življenje skupnosti. V duhovnem pogledu pa gre za zlivanje časov, za ritualno prepletanje generacij in trdno vpenjanje posameznika v družbo. Vpetost osebe v imaginarno in realno skupnost je ljudem v preteklosti omogočala osmišljanje življenja, ki je bilo praviloma kratko in trdo. Občutek pripadnosti je povezoval družbo, ki je tvorila z naravo soodvisno enost. Doživljanje sveta kot prepletene in neločljive celote živih in mrtvih je tudi slabotne in zavržene napajalo, če že ne s smislom, pa vsaj z neskončno vdanostjo v skrivnostni, kozmični red stvari. Slednje je bilo temeljno načelo stoicizma, enega najbolj razširjenih antičnih filozofskih nazorov. To odražajo tudi vrednote antičnega časa, ki so temeljile na pogumu, zvestobi in vdanem, stoičnem prenašanju udarcev usode.
Skupnost in naravni red stvari
Uničenje grobov je bilo v vseh civilizacijah najhujši prekršek in znak nepojmljivega barbarstva. Pomenilo je uničenje spomina na umrlega, pretrgalo je družinsko vez in izničilo rod za vekomaj. Najhujša kazen za človeka je bila, če njegovega trupla niso obredno pokopali: ostati brez groba je pomenilo grožnjo ne le za posameznika in njegov rod – bilo je tudi nepredstavljiva grožnja vsej skupnosti. Bilo je nekaj, kar je rušilo naravni red stvari, kar je razčlovečevalo ljudi, kar je uničevalo skriti tok življenja in ogrožalo prihodnost vseh. Ker pa smo ljudje ne le skupek genov, temveč tudi memov, celično zapisanih spominskih sklopov, je sakrosanktnost mrtvih in pravica do pokopa kot temeljna civilizacijska prvina neizbrisno zapisana tudi v nas.
Da bi dojeli strahotnost pomena poboja katerikoli človeškega bitja in odrekanja pravice do groba, je treba prižgati luč antične omike. Ta je navsezadnje tudi temelj krščanstva in s tem ne le Evrope, temveč tudi velikega dela sodobnega sveta – četudi brez vsakršne želje, da bi poveličevali zahodno kulturo. In čeravno je sodobni človek bitje materije in znanosti, ki duhovnost prepušča preteklosti in tretjemu svetu, smrt pa izriva iz vsakdanje misli, se ne moremo izviti tisočletnim miselnim sklopom, ki določajo našo najbolj notranjo bit in zarisujejo globino in širino človekovanja v duhu brezštevilnih generacij prednamcev. Človek dojema svet celostno, z duhom in umom, ki pomeni čute, čustva in razum. Dejanja, kot so poboji in zavrženje trupel pobitih, se mu upirajo duševno in telesno. Odrekanje pravice do pokopa komurkoli je zavrženo dejanje, ki zanikuje najgloblje človeško bistvo. Žali dostojanstvo posameznika in skupnosti ter kot nevidni rak duše in duha razkraja cel narod.
Izgovorjeno ali zamolčano. Prikrito ali razkrito: slovenska rana je tako globoka, da je komajda še mogoče zaznavati njeno usodnost. Krivda pa je naša skupna (vem, da so to težke besede): najprej krivda tistih, ki so morili, nato tistih, ki so zagrebli in zamolčali, kot tudi onih, ki smo obmolknili za dolga desetletja in niti danes na ves glas ne zahtevamo, da dobijo pobiti grobove in njihove duše najdejo zasluženi mir (pa kakorkoli si to že predstavljamo). Posebno težka krivda je na nas, ki smo dosegli demokracijo in je ne izživimo v duhu prednikov: zlasti tistih, ki še vedno živijo pod nezasluženo kaznijo spomina. Krivda je na nas vseh: tistih, ki se krvavih voda Bistrice še spominjamo, in v enaki meri tistih, ki zanje niti ne vedo. Naša velika krivda je, ker podaljšujemo molk in zamolčevanje imen tistih, ki so krivi, pa bi morali o tem vsi govoriti in pisati. Obnašamo se, kot bi bila demokracija naš plen in ne sad mnogih rodov: na neki skrivnosten, čuden način tudi tistih, ki so grozovite smrti umrli in še danes niso vredni groba in spomina. Naša skupna, narodova naloga je, da jih vrnemo skupnosti, kamor po naravnem in duhovnem redu tudi sodijo.
Z molkom podaljšujemo maličenje kolektivnega spomina in narodu izmikamo priložnost, da bi se v moči krivde in kesanja na novo prerodil. Ko sledim razpravam o tem, ali bomo gradili muzeje nad hudimi jamami in brezni, mi pride na misel Antigona: za ceno lastnega življenja je stresla pest prsti nad razpadajočim bratovim truplom in njegovi duši povrnila mir. Odkazala ji je prostor v skupnosti. Antigoni ni bilo mar kraljestva, ne razkošja kraljeve palače in ne lastnega, mladega življenja. (Danes bi rekli, da je zastavila svojo kariero). Antigona nas uči, da grobovi niso prostor obračunavanj. Ne oziraje se na posledice, je opravila, kar je bilo treba storiti, da bi našla duša pokojnega mir v onstranstvu in bi se v skupnost vrnil naravni red stvari.
Tihi prostori
Grobovi so sveti prostor spomina. Toliko bolj, če gre hkrati tudi za prostor strahotnega in nepravičnega trpljenja. Francozi pravijo prostorom spomina dobesedno lieux de mémoire: tja človek pride, da se pokloni spominu na ljudi, da podoživi vez s prostorom, kjer so se določeni dogodki odvijali. Kjer se razjoka, moli ali samo spomni preteklosti. Časa ni mogoče razumeti ločeno od prostora, kjer so se dogodki zgodili. Francozi bodo že vedeli, čemu služijo lieux de mémoire, saj so tudi oni bili prisiljeni na novo napisati poglavja iz časa nemške okupacije in sodelovanja z okupatorji, na novo razmisliti o svojem odnosu do Judov, o kolonialnem osvajanju Indokine in krvavih obračunavanjih v Alžiriji. Zgodovinski, politično preobremenjen spomin je na ta način (vsaj delno) nadomestil kolektivni spominom, ki ga nosijo ljudje v srcih in je zapisan v izvirnih prostorih.
Mi, Slovenci, tega še nismo storili. Težko pridobljena demokracija in samostojna država za nas nista odgovornost do prihodnosti, ampak udobje sedanjosti, ki ga nismo pripravljeni deliti ne (z mrtvimi) predhodniki, pa tudi ne z zanamci. Odgovornosti za lastno početje ne sprejemamo in se zato tudi tragične usodnosti te drže ne zavedamo.
Čas je, da se odločimo, kako obeležiti prostore, kjer so hude jame, koder je Bistrica krvava tekla in drugod, kjer ležijo nepokopane kosti krivično pomorjenih brezimnih, sramotno zamolčanih in obsojenih na damnatio memoriae, izbris iz skupnega spomina. Nekateri menijo, da bi morali zgraditi grobnice, drugi omenjajo muzeje, tretji kapele ali celo cerkve, kjer bi se brale maše za izmučene duše. Eden od morda najprimernejših odgovorov je lieux de mémoire, prostor spomina, označen s posebnim obeležjem, morda izbranimi verzi, saj imen in števila vseh nesrečnikov najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Namesto betonske muzejske ali cerkvene novogradnje bi morda prostor poboja in pokopov samo obeležili s preprostimi križi v gozdu, s posebej označenimi potmi, klopcami in postajami križevega pota in skromno, leseno kapelo ob robu. V poštev pridejo tudi obeležja. A kaj storiti z imeni, ki ne bodo nikoli vsa poznana? Italijani so na grobove neznanih vojakov, pokopanih v grobnici v Sredipolju (Redipuglia) izklesali besedo presente, presente, presente ... v smislu tukaj sem, prisoten sem, lahko pa tudi s svojim trpljenjem in smrtjo pričujem o preteklosti. Vsak prostor trpljenja in smrti bi moral biti namenjen spominjanju v tišini. Meditaciji. In molitvi za tiste, ki to zmorejo in želijo.
Kaj lahko storimo?
Kako pa je z muzeji? Kakor hitro bo zrasla na teh mestih muzejska stavba, bodo prihajali tudi ljudje, ki ne bodo vedno pietetno razpoloženi. Muzej prinese ne le obiskovalce, parkirišča in odpadke, temveč tudi hrup. Lahko tudi veliko hrupa za nič, kajti zavedati se je treba, da bo vsaka muzejska postavitev izpričevala enostransko zgodbo z vidika zmagovalca. Morda zares z vsem dolžnim spoštovanjem, pa vendar, še vedno z očmi oblasti in moči (vseeno katere). Mi vsi, predvsem pa tisti, ki jih je doletela smrt in kazen spomina, potrebujemo odpuščanje in katarzo, kar bo mrtve vrnilo skupnosti in žive ponovno povezalo med seboj v neločljivo narodovo bit. Mislim, da so minimalna obeležja edini korekten način, da prostori pobojev postanejo pravi prostori spomina, morajo pa biti dobro označeni, z urejenimi dostopi in skrbno varovani. Lieux de mémoire tako postanejo pomembni kamenčki v mozaiku kolektivnega spomina naroda. Niso prostori obsojanja in zgodovinskih pridig, temveč sočutnega spominjanja, ki bi ponovno povezali človeško skupnost.
V slovenski javnosti se redno postavljajo vprašanja in različne sugestije v zvezi s posmrtnimi ostanki nepokopanih, ker ne strokovnjaki ne laiki ne najdejo vsem ustreznega odgovora na vprašanje, ali ostanke prekopati ali jih pustiti na kraju, kjer leže, to je v rudniških jamah, breznih, po gozdovih in drugod. In če se odločimo za izkop, kaj storiti s kostnimi ostanki in kam jih ponovno pokopati? Opraviti analize in jih v ta namen shraniti v depoje raznih raziskovalnih ustanov? Shraniti v skupne grobnice, vrniti ostanke svojcem in v skupne grobnice pokopati zgolj brezimne? Da bi lažje prepoznali primerno rešitev, predlagam, da pozabimo, za koga gre, in iščemo rešitev, ki bi bila sprejemljiva za slehernika, ne oziraje se na njegovo ime, narodnost, jezik in politično opredelitev. Vprašanje, o katerem razpravljamo, je temeljno vprašanje človekovanja z nepredstavljivo civilizacijsko težo, ki že mnoga desettisočletja človeka razlikuje od živali.
Da bi lažje razumeli pomen te trditve, se moramo vprašati, kako bi ravnali, če bi prišlo denimo do rudniške nesreče, pri kateri bi v jami umrlo deset rudarjev, njihova trupla pa ostala ujeta globoko pod zemljo. Bi jih pustili zasute, ker je odkop tehnično zapleten in nevaren za reševalce, ne da bi pred tem poskušali storiti vse, kar se da? Menim, da bi uprava rudnika le težko opravičila svoje dejanje, četudi bi bili stroški reševanja astronomski. Česa podobnega si celo Kitajci, ki imajo zares črno vest glede varnosti v rudnikih, ne bi mogli dovoliti. In naprej: bi v takem primeru sprejeli odločitev, da prekopljemo samo tiste, ki imajo svojce in poznamo njih imena, ostale pa pustimo v globokem rudniškem jašku? Česa podobnega še nisem slišala in dvomim, da je že kdaj komu padlo kaj takega na pamet. Kaj pa ostanki pobitih v gozdovih? Je že kdo na tem božjem svetu pustil ostanke trupel po hudi delovni ali prometni nesreči tam, kjer ležijo? Tudi takega primera ne poznam.
S kakšno civilizacijsko pravico torej odrekamo ljudem, ki jim največkrat niti ne poznamo identitete in potemtakem tudi ne njihove resnične krivde, pravico do groba? Kaj nam preprečuje, da jih ne izkopljemo, opravimo preiskave, ki po mednarodnih pogodbah morajo biti opravljene, in njihove ostanke položimo v skupno grobnico, mesta smrti pa obeležimo s trajnimi, četudi preprostimi pomniki in s tem celotnemu slovenskemu narodu vrnemo civilizacijsko pravico do nadaljnjega obstoja? Kot je nezamisljivo, da bi pustili ostanke partizanov trohneti po gozdovih, si svoj grob zaslužijo tudi ostali, pa naj bodo to interniranci, vojni ujetniki ali nemški mobiliziranci (navsezadnje smo tudi nemškim vojakom izkazali pravico do groba, mar ne?). Naša človeška in osnovna civilizacijska dolžnost je izprazniti sramotne jame, jarke in škarpe, ostanke raziskati z vsemi potrebnimi in možnimi znanstvenimi disciplinami, pokojne pietetno pokopati v skupne grobnice, prostor njihove smrti pa primerno označiti kot kraj kolektivnega spomina. V spomin in opomin.
Zrelost naroda odraža njegova sposobnost preroda. Vsak prerod pa temelji na očiščenju, odpuščanju in spravi, ki obredno zapirajo obdobje preteklosti. Ne domišljajmo si, da je strašna usoda razklanosti in medsebojnih obračunov doletela samo nas. To je usoda vseh, ki so jih zajele vojne vihre. Slovenci smo tu izjema le toliko, kolikor smo odlašali – in še odlašamo s tem, kar nam nalaga civilizacijska dolžnost, da opravimo dostojanstveno in srčno. V smrti smo vsi enaki, pri tem pa ne gre za vrednotenje dejanj, temveč za vrednotenje človeka kot bitja razuma in vesti.
Še vedno velja, da bo tisti, ki se od zgodovine ni ničesar naučil, moral lekcijo ponoviti.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014