Hermann Hesse: Stepni volk
Včasih. Vedno.
Danes imam občutek, da sem se precej dolgo obotavljal in zadrževal in nisem hotel zapustiti otroške književnosti, zagotovo pa sem hotel zapustiti zaščiteni in mirni svet, ki so ga upravljali odrasli, kajti polaščalo se me je zmotno prepričanje, da bom, ko bom iz njega izstopil, zabredel v nekakšno novo deželo, ki je obstajala vzporedno z našim svetom, a v katero so nam bila vrata zaprta, deželo, kjer bodo vladali svobodna volja, možnost izbire in odsotnost nadzora, predvsem pa odsotnost ugovarjanja in prepovedi starejših, tega sem si seveda najbolj želel, toda otroške in mladinske književnosti sem se nekako oklepal, se ju držal, bil nanju prilepljen.
Včasih sem ju bral resno in zavzeto. Včasih pa sem v zvezi z njima tudi resno goljufal; recimo z Julesom Vernom in njegovimi 20.000 miljami pod morjem, katerih zgodbo in junake sem poznal, ker sem v enciklopedični reviji za mlade Vseved prebral in pregledal (tam so bile tudi ilustracije in podoba Nautilusa me spremlja še danes) kratek izvleček iz romana. To sem naredil še s Sienkiewiczevim Quo Vadis (Neron brenka na harfo in opeva goreči Rim), Dickensovo Povestjo o dveh mestih, svetinja pa ni bila niti Homerjeva Odiseja, ki jo je doletela podobna usoda.
Toda ni bilo vedno tako. Napol sleparsko. Včasih tudi nehote sleparsko. Od klasičnih del sem poznal in bral vsaj Kiplingovo Knjigo o džungli, Sienkiewiczevo V puščavi in goščavi, Scottovega Ivanhoeja, serijo Usnjena nogavica Jamesa Fenimora Cooperja, Finžgarjevo Pod svobodnim soncem, Kästnerjevo Emil in detektivi in tudi nekaj Karlov Mayev, ki pa ga nikoli nisem posebno častil. Bolj kot knjige sta mi bila všeč Pierre Brice in Lex Barker, ki sta jezdila po skalnatih in kamnitih brezpotjih moje domovine in obračunavala z zlikovci, ki so se iz ranjenih partizanov in tifusarjev za tiste posebne priložnosti preoblekli v člane Santerjeve ali pa kakšne druge tolpe.
Že v mojem otroštvu je književnost, ko se je nehote znašla na istem tekmovališču ali pa v isti areni kot filmi, nemalokrat potegnila krajši konec. Seveda se to lahko bere kot opis nesposobnosti varuhov in promotorjev knjig, ki otrok ne znajo (niso znali) pripraviti do tega, da bi skušali v knjigah odkriti tisto, kar naj bi dejansko ponujale; specializirano delikateso, v kateri se nahrani in s tem obnavlja dragocenost, imenovana domišljija. Lahko pa se bere tudi kot čaščenje druge umetniške zvrsti in bognedaj zagovor in čaščenje lenobe, ki se bo le še krepila, ko bodo šle skozi iste in identične procese, skozi katere mora na poti k odraslosti vsaka generacija, še druge generacije otrok, izpostavljene bistveno naprednejši tehniki oziroma tehnologiji, katere osnovna značilnost je krčenje besedila na račun podobe.
II
Obotavljanje in stanje na mostu med dvema književnostma mi pride najbolj pred oči in v zavest, če pomislim na višje razrede osnovne šole. Ne vem, ali sem bil v sedmem ali v osmem razredu, ko smo pri uri slovenščine dobili nalogo (je šlo mogoče za prostovoljno izbiro, lastno voljo?), da sošolcem predstavimo knjigo, ki smo jo prebrali. Očitno sem bil v tistem času precej globoko v drugi svetovni vojni – listal in študiral sem C. L. Sulzbergerjevo zajetno monografijo z naslovom Druga svetovna vojna in pred mojimi očmi so se menjale podobe in besedila: nemški vojaki lomijo obmejno zapornico ob napadu na Poljsko, fotografije Roberta Cape, repenčenje generala Franca in napihovanje Benita Mussolinija, Hitler v irharicah v Bavarskih Alpah, Hitler kot tevtonski vitez, Pearl Harbor, Stalingrad, izkrcanje v Normandiji, jokajoči ljudje, koncentracijska taborišča, mrtvi ljudje, ruševine, še več mrtvih ljudi.
A od vsega so me najbolj zanimala letala, tako nemška kot tudi japonska, predvsem pa zavezniška: angleški spitfiri, hurricani in mosquiti, nemške štuke in messerschmitti, ameriški mustangi … In verjetno sem ravno zaradi tega, pa čeprav sem že izstopil iz otroških sanjarij in so me minile želje, da bi postal pilot, in smo si vsi po vrsti že prenehali delati brzostrelke iz lesa, ki je ostal na gradbiščih, izbral knjigo oziroma knjige, ki so bile v tistem času zelo popularne in so jih reklamirali celo na televiziji: Ti vražji fantje v letečih škatlah. Skupek del, ki so govorila o podvigih angleških pilotov med drugo svetovno vojno.
Knjige sem prebiral z užitkom, se topil ob akcijskih prizorih in stiskal pesti za svoje junake, si delal v domišljiji in na notranjem platnu križce in oznake ob vsakem novem sestreljenem messerschmittu ali štuki, ki je padla na prazno, požgano polje ali pa v razburkan ocean, in mislil sem, da bom, ko se bo predstavitev končala, deležen pohvale tudi s strani učiteljice, da se bo stopila ob moji ekspertizi, kot sem se jaz topil ob akcijskih prizorih.
Knjige so bile sicer zajetne, a o njih se zares ni dalo veliko povedati, danes bi rekel, da so bile ploske, enodimenzionalne, mogoče tudi slabo napisane, pa tudi moja govorna veščina in sposobnost iskanja besed in podob za ponavljajoče se opise akcij sta se kmalu izčrpali. Že po nekaj stavkih. Učiteljica me je gledala in poslušala in poskušala iz mene kaj izvleči, a ni mogla izvleči ničesar, ker ni bilo ničesar tam. Nobenih sedimentov in podpomenov, nobenih metafizičnih zaključkov, nobenih velikih resnic in naukov. Modrosti. Nikakršnih »kaj je hotel povedati pisatelj«. Mogoče le to: da bodo barabe kaznovane in pregnane vzhodno od raja, če že ne ekspresno naložene na čoln in prepeljane čez podzemsko reko.
Namesto pohvale sem dobil grajo, ki niti ni bila graja, ampak bolj očitek, ob katerem sem se zamislil. Učiteljica je imela o meni in v zvezi z mano očitno konkretne predstave in pričakovanja, kajti izjavila je: »Sem mislila, da bereš bolj resne in zahtevne knjige.« Niti sanja se mi ne, kaj naj bi po njenem bral. Mogoče Mladost na stopnicah, Gimnazijko, Dostojevskega, Prousta, Tomaža Akvinskega ali pa vsaj Visoško kroniko, ki sem jo takrat prav tako bral in mi je bila, roko na srce, precej všeč.
A čez leto ali dve sem začel nehote in brez načrta, verjetno pa tudi brez spomina na njen izraz na obrazu in izgovorjene besede, ki so ga spremljale in oblikovale, uresničevati predstave in pričakovanja, ki jih je imela o meni. Ali pa zgolj in samo tiste, ki sem jih imel o sebi sam. O tem, kakšen naj bi bil in kaj naj bi me zanimalo. Kje naj bi se potrdil in izkazal, si pridobil nekaj veljave. Mogoče tudi drugačnosti.
Takrat nisem bil več v osnovni šoli. Spremenila se je tudi moja družba. Nekateri v njej so brali in mi dajali nasvete, kaj naj bi bral, da bi jim postal bolj podoben, da bi se imeli o čem pogovarjati, da bi se kaj naučil o življenju. Poskusil sem s »prozo v kavbojkah«, s Kaporjevimi Zapiski neke Ane – in obupal in jih še do danes nisem prebral. (Tolažim se z mislijo, da sem se nekako odkupil, ko sem prebral Ado in Folirante). Potem pa je S. plezal po naših omarah v dnevni sobi in bil sem priča tisti kemični in hkrati metafizični reakciji, pretoku energije iz knjig v blazinice prstov, in zgodilo se je nekaj, kar je še najbolj spominjalo na iniciacijo. Vabilo v svet iz črk, stavkov in papirja, ki ga je bilo nemogoče zavrniti. S. je še posebej poudarjeno izgovoril eno ime in priimek in en naslov: Hermann Hesse – Stepni volk. In zraven dodal besedico: nujno. Čutil sem, da sem postavljen pred resno in usodno preizkušnjo, in bal sem se in želel sem si, da ne bi odpovedal in razočaral, in začel sem si postavljati vprašanja: Kaj, če mi knjiga ne bo všeč? Kaj, če je ne bom razumel? Kaj, če ne bom znal o njej ničesar povedati?
III
Pravzaprav zares ne vem, kaj je prej zašlo v moj osebni univerzum, kitarski rifi iz motoristične himne Born to Be Wild, ki jo je v filmu Easy Rider (Goli v sedlu) zaigrala ameriška rock skupina Steppenwolf, ali Hessejeva knjiga z istim naslovom. Glasba je bila v mojem odraščanju, v formativnih letih, precej pomembnejša od knjig in književnosti, in tudi tisti telesni občutek všečnosti in ugodja, občutek plime, ki te zajame in dvigne, ki te hkrati dolbe in obkroža, ko se srečaš z umetniškim delom, mi je bil najprej in najmočneje znan iz glasbe in sem ga iz nje postopoma začel prenašati in seliti v književnost, film in nazadnje še v slikarstvo. Znamenja, da se dogaja nekaj usodnega, so povsod ista. Ista do vseh potankosti.
Jasno je, da so si ameriški rokerji ime sposodili od nemškega pisatelja, in Hesse je bil v šestdesetih v Ameriki pravi kult. A verjetno se je pri meni oboje dogajalo skoraj istočasno; na zabavah ali pa v Mladinskem klubu smo poslušali Steppenwolfe, ko smo se znašli v tišjih in bolj meditativnih najstniških razpoloženjih, pa smo brali Hessejeve romane; in spet je prišlo do tistega dobro znanega časovnega zamika, tiste večne zamude dvajsetih ali pa tridesetih let, ki je naš domači svet v preteklosti redno ločevala od zunanjega sveta; Hesse pri nas kult ni postal s knjigo, ki je izšla v Sto romanih, s knjigo, ki jo je otipal in mogoče tudi vzel s police moj prijatelj, ampak z Izbranimi deli, ki jih je leta 1979 tiskala Mladinska knjiga in jih je opremil Matjaž Vipotnik.
Hesse je omrežil in dobesedno začaral celotno generacijo ali pa vsaj tiste njene predstavnike, ki so iskali nekakšen most med popkulturo in književnostjo. Najstnike, ki so poslušali Pink Floyde ali pa vsaj kakšno jugoslovansko izvedbo vesoljskega rocka, recimo tisto, ki jo je igrala beograjska skupina Igra staklenih perli, ki je ime, prav tako kot Steppenwolf, dobila po naslovu Hessejevega romana, po Igri steklenih biserov.
Nemogoče je pozabiti popoldneve in večere, ko sem sedel v sobi ali pa ležal v postelji in se je na gramofonu odvrtela kakšna plošča, ki ji je potem sledila tišina, ki so jo prekinjali in tu pa tam vzvalovili samo zvoki obračanja strani v knjigi. Koraki domačih, ki so se, vsaj takšen občutek je imel bralec, v katerega sem se spremenil, pomikali nekje zunaj, skoraj v daljavi, predvsem pa za zaprtimi vrati, so delovali, kot bi se premikali in odmevali v nekem drugem življenju, ne tako vzvišenem, kot je bilo tisto, ki so ga radodarno servirala in podarjala poglavja iz knjige, ko so se v duhu transformirala v obraze, dogodke in podobe. In celo pri pouku, pri urah slovenskega jezika, sem si na račun branja izboril nekakšen privilegiran položaj, kot bi šlo za sporazum s profesorico, tihi dogovor, ki je bil znan in razumljiv samo nama. Bilo mi je dovoljeno, da sem vzel stol in se usedel k radiatorju, in medtem ko so se drugi ukvarjali s stavčno analizo in podobnimi mukami višje stopnje ter v mislih skupinsko preklinjali Jožeta Toporišiča, je bila moja prisotnost pri urah podobna nekakšnemu prividu, kajti v duhu nisem bil tam, ampak nekje drugje, na krajih, kjer so se odvijale Hessejeve zgodbe, in v telesih ljudi, ki jim je vdahnil življenje in usodo.
Ampak to ni bilo več branje, šlo je bolj za požiranje. Brezprizivno vdanost. Skoraj za padec pod nekakšen urok. Šlo je za višjo intelektualno iniciacijo, podobno ritualom, ki so si jih lahko v naših mislih in življenjih dotlej lastile in jih izvajale samo nekatere glasbene skupine.
Hesse je presegal poslanstvo običajnega pisatelja. Običajen pisatelj je omogočal predvsem bralski užitek in včasih tudi zabavo. Hesse pa je bil pravi duhovni učitelj, že skoraj guru. Povzročil je pravo »adeptsko blaznost«. Najprej sem seveda predelal Stepnega volka, in moji strahovi, da se bom osramotil, so se izkazali za neutemeljene, in potem seveda še kompletna Izbrana dela, ki sem si jih sposodil od prijateljev svojih staršev, ki so imeli otroke moje starosti. A kot vsaka »adeptska blaznost« je tudi ta, povezana z branjem Hesseja, ugasnila in minila. Najprej je gorela in žarela z visokim plamenom, potem je plamen začel pojenjati in se umikati drugim delom drugih pisateljev, ki pa jim ni nikoli uspelo povzročiti takšne kolektivne hipnoze, kot jo je povzročil Hesse.
Ko se je ta zatrapanost končala, kakšnih trideset in več let nisem vzel v roke nobene njegove knjige. Svoj izvod Stepnega volka iz Sto romanov sem posodil prijatelju, ki ga je posodil znancu in ta ne vem komu, in ga nisem nikoli več videl. Zato sem si moral kupiti novega. A tudi sam sem grešil na podoben način, kot je grešil moj prijatelj; potem ko sem prebral Izbrana dela, nisem vrnil vseh knjig, eno sem po pomoti obdržal in jo še vedno hranim, knjigo, v kateri sta dva daljša teksta: Pod kolesom in Klein in Wagner.
Ponovno branje nekoč ljubljenih knjig skriva v sebi vsaj dvoje pasti. Po eni stani se kaj lahko in tudi hitro zgodi, da bo bralec, sploh če se je začel medtem z besedno umetnostjo ukvarjati bolj poglobljeno in so mu jasne in vidne stvari, ki jih prej, ko si je želel biti prisoten zgolj in samo v čudežu napisanega, ni opazil, hitro dvignil nos in se zavaroval z znano Bloomovo krilatico: »Ne utrujajte me s tem. To sem prerasel. Prišlo je do menjave. Preprostejše bralne užitke sem zamenjal za napornejša zadovoljstva.« To stori bralec še toliko raje in hitreje, če teče beseda o mladostnem čtivu, še bolj pa pride do izraza, če se je bralec okužil in tudi kronično zbolel za poklicno deformacijo. Simptomi te bolezni pa so nekako takšni: bralec kot kakšen »obseden mehanik« neprestano brska po notranjosti teksta, saj ga zanima predvsem, kako »stroj« deluje, kako je ožičen in kje so kanali, po katerih teče in se prenaša energija, šele potem prideta na vrsto vsebina in zgodba in z njima na koncu koncev tudi to, kaj je pisatelj hotel povedati. Druga past pri vračanju na »kraj zločina« pa je povezana s samim dejanjem vračanja in ne čaka samo bralca, ki je v vmesnem času tudi sam postal pisatelj, ampak bralca nasploh; vračajoči na določenih krajih iz svoje preteklosti navadno išče svojega prejšnjega sebe, a tega tam več ni. Če pa je, je ohranjen samo po delčkih; kot mozaična struktura, katere plasti so odpadle in se zdrobile. Odplaknila in poškodovala so jih leta. In kako se Stepni volk in še nekatera druga Hessejeva dela po več kot tridesetih letih obnesejo v luči teh spoznanj? Je bil čas do njih prijazen ali skrajno neizprosen in okruten?
IV
Ponovno branje Hesseja je bilo precej drugačno od najstniškega »požiranja«. Čeprav Stepni volk ne spada v danes tako osovraženo kategorijo »špehov«, sem ga bral kar nekaj dni. Ko sem začel, se nisem takoj spomnil, zakaj sem pred leti tako »padel« nanj. A se je kaj hitro razkrilo. Po tistem, ko sem v Rothovem Profesorju poželenja zasledil misel, da pravo branje vedno pomeni vklapljanje prebranega v svet lastne izkušnje, si branja nikoli nisem razlagal drugače. In ob Hesseju je potekal ravno ta proces.
Junak Harry Haller (ime in priimek nista naključna in ne delujeta naključno avtobiografsko) je bil star toliko, kot sem star danes jaz, imel je petdeset let, kar sem imel pred več kot tridesetimi leti že za častitljivo starost, a je imel temu odmiku navkljub precej skupnih točk in lastnosti z mano kot šestnajstletnikom. Oba sva bila izgubljena v neprijaznem svetu, pri običajnih stvareh se nisva znašla (oba sva sovražila ples), zanimale so naju predvsem višje duhovne sfere (to je bil v mojem primeru predvsem eskapizem) in oba sva se počutila kot izobčenca. Obstajale pa so tudi manjše razlike. Harry je vstopil v magično gledališče (vstopnina se je plačala z razumom), prostitutke so ga popeljale v svet seksualnih ekstaz in imel je čudežne izkušnje s spremenjenimi stanji zavesti. Jaz sem si v magično gledališče zgolj želel vstopiti, moje izkušnje s spremenjenimi stanji zavesti nikoli niso bile tako slikovite in fantastične, ženske, ki bi me popeljale v svet ekstatičnih seksualnih izkušenj, pa so obstajale predvsem v moji domišljiji, in če me je ta pustila na cedilu, so bile še vedno na voljo redke pornografske revije, pretihotapljene iz Italije.
Zanimal me je »pustolovski« del in v knjigi sem bil pozoren predvsem na te plasti, na tisto, kar je lahko zapopadla moja izkušnja, predvsem pa moje pobožne želje. Nisem se ukvarjal z namigi na klasična dela iz različnih umetniških zvrsti, s katerimi Stepni volk ne skopari, sploh jih nisem poznal. Iz istih razlogov se nisem ukvarjal niti s teološko osnovo, ne s filozofskim ozadjem, ne s psihoanalitično podstatjo, ne z družbeno kritiko, angažiranostjo, ne z vizionarsko napovedjo ponovne katastrofe. Tudi tehnika, struktura, arhitektonika in stil so bili zame takrat španska vas. Kot skoraj vsak mlad bralec sem bil v tem polju pripravljen tolerirati in odpuščati najrazličnejše pomanjkljivosti, spodrsljaje in neumnosti. Zakaj? Zato, ker sem jedel le »sinjo« domišljijo.
Danes mi Stepni volk ne deluje kot roman, pa čeprav ga ščiti tudi kontekst, v katerem je izšel: zbirka Sto romanov. Bolj me spominja na primer nekakšnega mešanega književnega žanra, na kombinacijo izmišljije, eseja in refleksije, vendar sta v njem hibridnost in zmes različnih plasti, ki naj bi omogočali strašno in veliko avanturo (takšne zmesi imam najraje, predstavljajo vrh mojih literarnih zanimanj), preveč tezni. Hesse je v knjigo vpletel odmeve takrat zelo priljubljene psihoanalize, Nietzschejevo idejo o prevrednotenju vseh vrednot, gnostike itn., toda ta mreža »pameti« je prenasilna in duši spontanost, odprtost za presenečenje in čudež.
Celotna zgodba o Hallerju se mi zdi kot neprestano ponavljajoče se soočanje nekakšnih shematičnih dualizmov, ki so izpeljani iz dvojice duša – telo. Knjiga deluje, kot da se pisatelj preveč drži sheme in premalo tvega. Najbolj moteča v njej pa je didaktična avra, ki lebdi nad tekstom. Tudi jezik se le redko prebije iz primeža funkcionalnosti, na trenutke pa je obupno zastarel in arhaičen. Od vsega skupaj mi v knjigi ostane predvsem nekaj trenutkov, istih trenutkov in delov, ki so mi bili všeč tudi včasih (torej sem našel svojega prejšnjega sebe), le da so izgubili pridih velike magije. Ostane pa tudi neka visoka etična drža. Ampak zgolj visoka etična drža ni dovolj, da bi lahko podpirala in rešila umetniško delo.
Ko sem tole napisal, sem se spomnil neke anekdote v zvezi s Hessejem. Na univerzitetnih seminarskih vajah smo obravnavali posamične knjige in pisatelje. Vsak študent si je izbral knjigo in izbral si jo je navadno po lastnih preferencah in zmožnostih. Tudi Hermann Hesse je prišel na vrsto. Z njim se je ukvarjala najlepša študentka v našem letniku, ki je na pogled delovala, kot da prihaja iz tiste skupine »pravih adeptov«, ki so pogoltnili njegova Izbrana dela. Obravnavana knjiga je bil mogoče ravno Stepni volk. A ne bi dal ravno roke v ogenj. Ne spomnim se ne metode ne podrobnosti tistega poznega in mračnega poznojesenskega popoldneva, a konec ure si bom zapomnil za vse večne čase. Profesor Kos jo je vprašal: »Ali mislite, da je Hermann Hesse velik pisatelj?« Sledil je takojšen in samozavesten: »Da.« – In hkrati z njim tudi pritajen smeh iz zadnjih vrst, kjer sta sedela dva študenta višjih letnikov, enemu je bila v prihodnosti namenjena kariera televizijskega kuharja, drugemu pa, da postane najbolj znan slovenski kolumnist. Bila sta globoko v Dostojevskem, Schopenhauerju, Bergsonu, francoskih simbolistih, Mallarméjevem Metu kocke in novem romanu. Hesse po njunem ni sodil v ta kontekst. Priznati moram, da se nista motila, čeprav resno dvomim, da sta se zavedala vseh njegovih napak in pomanjkljivosti. Razlog za njun smeh je bila predvsem vzvišena aroganca.
V
Tega teksta nočem končati preveč katastrofično in omalovažujoče. Ker verjamem, da se ne more prva ljubezen nikoli povsem razdišati, bi rad iz »književnega brodoloma« rešil vsaj nekaj drobnih dragocenosti.
V Izbranih delih sta bili dve knjigi, ki nista bili tako razvpiti in opazni kot Siddharta ali pa Igra steklenih biserov. Eno sem že omenil, in sicer tisto, ki sem jo pozabil vrniti, in ko bom govoril o njej, se bom posvetil njenemu prvemu delu, šolskemu romanu Pod kolesom.
Druga knjiga pa je tista, ki mi je pomagala, da sem se ujel na laži. Da sem videl, kako malo je treba, da človek, včasih namenoma, včasih pa čisto nehote, potvori preteklost. Ko sem jo našel na spletu, se dobil s prodajalcem in jo kupil, sem videl, da nisem prebral kompletnih Izbranih del, ampak le knjige, ki bi lahko nosile oznako: izmišljije.
Umetnosti razmišljanja, tak je namreč njen naslov, se sploh nisem dotaknil. Mogoče me je odbil naslov ali pa so me odvrnili teksti sami – kratki eseji, refleksije o vsakdanjih stvareh –, kajti v tistih časih sem v knjigah iskal predvsem pustolovščine, razgibano življenje in presežno domišljijo, čisto vsakdanje stvari me niso zanimale, zdele so se mi banalne ali pa jih sploh nisem opazil. V knjigi je nekaj zelo dobrih tekstov: »Umetnost razmišljanja« (poglavje o umetniški higieni), ki je nekakšen zagovor odmorov, brezdelja in lenobnosti, potem so tu »Večerni oblaki«, »Izgubljen žepni nož«, »Žalovanje za starim drevesom« … (posvečanje vsakdanjosti brez prevelikega patosa), v katerih jezik dobi določen ritem in hitrost, in ta njegova oblika, ta njegova nova navada, nekako ne dovoljuje, da bi Hesse zapadel v svoje standardne napake. Prosto – ali pa natančno – po M. Reich-Ranickem: v isto vsiljivo mešanico nemškoromantične tradicije in neživljenjske čutečnosti, nežne sentimentalnosti in besnega zaničevanja civilizacije. Dobro. Nekaj čutečnosti in rahle sentimentalnosti je vseeno ostalo. A nikakor ne preveč.
Posebna zgodba pa je šolski roman Pod kolesom. Tu ni napak. Le trepetanje bralca nad nesrečno usodo dečka Hansa Giebenratha, ki je opravil pomemben preizkus znanja in šel v semenišče in mu je bilo namenjeno, da preseže in preraste domače okolje, v katerem je bil nekakšna zvezda, dečka, ki mu je namenjeno, da postane izobraženec, a se ta razvojna pot sfiži in prekine, Hans pa se zlomi in ponovno pristane v domačem okolju, vendar tokrat ne kot zvezda, ampak kot tisti, ki mu je spodletelo, in se začne učiti za kovača in po nekem popivanju skrivnostno utone v reki.
Hesse v tem romanu bralca ves čas drži v napetosti in bralec se tudi po tridesetih in več letih spomni nekaterih srce parajočih prizorov iz knjige. In tu lahko ponovno pritrdim Reich-Ranickemu, ki je bil do Hesseja še bistveno bolj neprizanesljiv od mene. Njegov odnos do Stepnega volka je bil nekako takšen: očaranost, razočaranje in na koncu ogorčenje. Sam do ogorčenja nikoli nisem prišel, ampak jaz nisem literarni kritik. Po Reich-Ranickem je Pod kolesom delo, ki bralca gane in svoj vtis vedno znova potrjuje tudi po letih in desetletjih, sploh če je bralec nekako mahnjen na takšno čtivo in če ima rad romane, podobne Musilovim Zablodam gojenca Törlessa. A tudi tu je kot vedno trik dvojen: kombinacija dobro napisanega in osupljive možnosti poistovetenja z liki.
VI
V katerem obdobju sem danes? Kje je most med otroško književnostjo in književnostjo z veliko začetnico? Je za vedno izgubljen? Se ga sploh še lahko spomnim in ga začnem obnavljati?
Nekaj Vsevedov hranim v omari. Tudi tiste z Vernovo zgodbo in podmornico Nautilus. Učiteljice, pri kateri sem predstavljal letalske knjige, nisem videl že desetletja. Občasno se slišiva po telefonu, in ko se pogovarjam z njo, jo v duhu še vedno vidim, kako stoji v tisti učilnici in mi reče, da sem jo razočaral. Profesor Kos se je upokojil pred leti. Najlepša punca v mojem letniku pa se ni bistveno spremenila. To me veseli. Mogoče še obstaja nekaj upanja. Kakšen dokaz, da se lahko branimo proti času. Vsaj začasno.
Včasih iščem in kupujem knjige, ki sem jih bral kot otrok, in jih zlagam na police, ne toliko zato, da bi jih ponovno bral, ampak zato, da bi bile v moji bližini in bi me s tem spominjale na varni in mirni svet, ki sem ga na vsak način hotel zapustiti. Včasih mi zmanjka navdiha in drugih in drugačnih imen in skušam izstopiti iz vrtinca vedno novih informacij in se zakopljem v knjige, ki sem jih že velikokrat prebral, in ugotavljam, kako se branja med seboj razlikujejo, in ugotavljam, kako negotova in krhka je lahko neka imaginarna hierarhija, ki sem si jo z leti ustvaril, in se prepričujem, kako drsljive so knjige in kako redke so tiste, ki se nikamor na premaknejo, ki ne padejo ali pa se ne dvignejo, samo ostajajo prikovane v neko zlato, nepojenjajočo svetlobo.
In na teh lestvicah, če se jim lahko tako reče, tudi po »književnem brodolomu« vedno prepoznam, ali pa vsaj zaznam, zaslutim, ovitek Stepnega volka, ne kot knjige, ki bi me bila danes sposobna potegniti v bralno magijo, ampak kot knjige, ki ji dolgujem hvaležnost, da mi je odprla vrata v književnost z veliko začetnico, da me je privedla do drugih knjig, do izkušenj z njimi, ki se jim ne morejo nobene druge izkušnje, povezane z umetnostjo (z izjemo tistih ob glasbi), niti približati. Včasih. Vedno.
Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2014