Spomenik družbenemu fenomenu
Socialno omrežje (The Social Network). Režija David Fincher. ZDA 2010, 121 min. Kolosej Ljubljana, Maribor
03. 11. 2010
Večina tistih, ki si zaradi veličine svojih dejanj prislužijo takšne ali drugačne spomenike, te dobi šele dolgo po svoji smrti. Nekaj je takšnih, ki se jim s podelitvijo tovrstne časti poklonijo že za njihovega življenja: tam, v starih letih, tik pred smrtjo, ko jim hoče družba dati vedeti, da vendarle ceni, kar so naredili zanjo. A koliko je takih, ki jim spomenik postavijo pri rosnih šestindvajsetih letih? Res je, časi se spreminjajo, pa tudi o pravem spomeniku ne govorimo, temveč o filmu, filmski zgodbi, ki nam predstavlja tako fenomen rojstva nekega družabnega omrežja kot osebo, ki je stala za njim. A ta dva danes ljudje skorajda enačijo, film, in še prav posebej hollywoodski film, v katerem nastopajo zvezdniki, pa prinaša večjo, globalnejšo prepoznavnost kot kateri koli spomenik. In tako oseba, vtisnjena v podobe filma, ki postane globalna uspešnica, pridobi nič manj kot nesmrtnost – vsaj dokler film vztraja v kolektivnem spominu množic.
Govorimo seveda o Marku Zuckerbergu, najmlajšem milijarderju, ki se je že pri petindvajsetih znašel na 35. mestu Forbesove lestvice najbogatejših, in njegovem Facebooku na eni strani ter na drugi o filmu Davida Fincherja, enega najbolj prepoznavnih režiserjev današnjega časa, ki je z odličnim, umirjenim, večplastnim in atmosferskim delom, v katerem nastopa venček zvezdnikov prihodnosti (od Jesseja Eisenberga, ki upodobi Marka Zuckerberga, do Justina Timberlaka, ki zaigra v vlogi Seana Parkerja, ustanovitelja danes že skoraj pozabljenega Napsterja in kasnejšega Zuckerbergovega partnerja), nesporno postavil spomenik Zuckerbergovi genialnosti ... No, toda tudi njegovi nečimrnosti, brezčutnosti, paranoidnosti in očitnemu pomanjkanju humorja. Že sam prolog nam da slutiti, kakšno delo nam je Fincher pripravil tokrat: ne samo, da je v njem poustvaril tisto, malce mračno atmosfero, ki prinaša slutnjo dogodkov, ki bodo sledili, in s tem v gledalcu prebudi negotovost, zaradi katere tudi ob razmeroma nedolžnem dogajanju začutimo nekakšno neugodje, atmosfero, ki je krasila njegovo morda najsijajnejše delo, srhljivko Sedem (Seven, 1995), temveč nam ob tem tudi omogoči, da v liku Erice, Zuckerbergovega dekleta, ki se iz ogorčenosti nad njegovim vedenjem odloči, da ga bo zapustila, takoj prepoznamo tisto gonilo, vzvod, Wellesov rosebud iz Državljana Kana (Citizen Kane, 1941), h kateremu se bo film redno vračal in ki je spiritus movens vseh Zuckerbergovih dejanj. In Fincher podobno tudi nadaljuje: res je, film je tekoč, dinamičen, zabaven, tako zanimiv, da se dveh ur skorajda ne zavemo ... A hkrati je tudi poln otožnosti in pomislekov, omahovanj, negotovosti in neugodja, izbruhov nečimrnosti in celo sovraštva. V enakomernem ritmu, za katerega so značilni vzneseni zagoni, ki jim pa skoraj vedno sledijo trenutki meditativnih postankov, nas popelje skozi vse glavne etape nastajanja danes najbolj priljubljenega družabnega omrežja, Facebooka, od prvega genialnega prebliska, porojenega iz ogorčenja, užaljenosti in maščevalnosti do dekleta, ki ga je zapustilo, do trenutkov, ko se sredi sodnih sporov o lastništvu takrat že multimilijardnega podjetja z grenkobo v srcu poskuša znova približati Njej, Erici, edini, ki ga je zares poznala (pa čeprav o njem ni imela niti najmanj laskavega mnenja – a takrat je tudi že sam podvomil o sebi). A ne le to: Fincher nam ob tem razkrije še socialno razslojenost ameriških elitnih univerz, brutalen svet korporativnega kapitala in svežino, domiselnost in iskrivost, ki jo premorejo mladi, genialni »dotkomaši«, ter prav tako njihovo čustveno nezrelost, s katero stopajo v svet odraslih. Fincher je s Socialnim omrežjem ustvaril odlično, atmosfersko in večplastno delo, pravi spomenik nekemu družbenemu fenomenu in tistemu, ki ga je izumil.
Pogledi, november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
