Ženska, ki je rešila stari New York
Za uspeh knjige je bilo bistveno, da je Jacobsova ujela duha časa. Ko avtorica za kleč velikih mest postavi nekakšen samoupravni kaos, živahno in zelo zgoščeno prepletanje različnih rab ter s tem povezano vitalno življenje na ulici, se ujame s tistim levim libertarnim pogledom, ki je v osebi ekonomista Murraya Rothbarda povezal koncept spontanega reda, zagovarjanja svobodnega trga in zavračanje vsakršnega centralnega vladnega planiranja, ki nujno krni človekovo svobodo, v tem pa tudi zavračanje intervencijskih vojn v oddaljenih deželah. In Jacobsova, ki je bila tudi sama protivietnamska aktivistka, se tako ujame tudi s kontrakulturo in študenti v Greenwich Villageu, s predstavniki različnih narodnostnih manjšin in sploh z vsemi, ki čas radi preživljajo na ulici, na kateri najdeš vse od ‘špecerije’ in beznice prek trgovine z oblačili in lokalne bančne poslovalnice do trgovinice z železnino.
Jane Jacobs na petsto straneh obdela vse prvine velikih mest, katerih pomena za širšo urbanistično strukturo in uspešnost mesta zaradi njihove samoumevnosti pogosto niti ne prepoznamo. Pravi, da je ekonomska logika sodobne mestne prezidave velika potegavščina in citira vplivnega ameriškega publicista in komentatorja s sredine 20. stoletja Reinholda Niebuhrja, da so pričakovanja, da bodo nove in lične soseke rešile socialna vprašanja, jalova »doktrina reševanja z opekami«. Obenem nas prepriča, da morajo biti pločniki dovolj široki, da se na njih lahko igrajo otroci – in otroci na cesti morajo biti, saj se le tako socializirajo –, da med sosekami s prebivalci različnih dohodkovnih skupin ne sme biti žičnatih ograj, ki ustvarjajo vtis nevarnega geta, da je mestni del mogoče poživiti že, če dolge kareje prebijemo s prečnimi, drobnimi ulicami, in da mesto nujno potrebuje tudi stare stavbe; tudi če so že nekoliko stare in estetsko ne sodijo v niz novejših kolosov, saj prav to kak del mesta naredi zanimiv in privlačen.
Jacobsova je velika zagovornica mesta in v njenem pisanju, ki pravzaprav spominja na prodorne in zabavne dnevniške zapiske popotnika skozi mesto, čutimo, kako prav zares na živce ji gredo vsi, ki želijo mesto ‘humanizirati’, ga približati podeželju. Avtorica tako kot eno glavnih kvalitet velemesta poudari ravno občutek tujosti, ki ga omogoča le življenje v velikem mestu, in se pri tem sklicuje na profesorja teologije na Harvardu P. J. Tillicha: »Veliko mesto ponuja tisto, kar lahko dobimo samo na potovanju; namreč tujost. Ker tujost odpira vprašanja in pretresa domačo tradicijo, v elementarnem smislu poživlja razum.« Zagovarja uporabo avtomobila – z nekoliko bistroumnosti v načrtovanju cest, seveda –, zagovarja visoko gostoto prebivalstva, ki edina zagotavlja raznovrstnost v mestu, ter očitno prezira tiste, ki želijo v mesto za vsako ceno vnesti nekaj dodatnega zelenja. Piše: »Pravoverno načrtovanje mest na osupljivo nekritičen način časti javne površine v soseskah – približno tako kakor divjaki častijo svoje magične fetiše. /.../ Čemu več odprtega prostora? Za napade? Za golo praznino med stavbami? Ali za ljudi, ki bodo ta prostor radi uporabljali?« Večine parkov ljudje ne uporabljajo, a se jim vseeno zdijo imenitni. Prav zato Jacobsova parke izrabi za oporo dokaza, koliko škode naredijo ‘dobri nameni’ urbanistov. Parki, podobno kot odprta stopnišča, ki naj bi povečala družabnost prebivalcev anonimnih blokov, ali kolektivni reakciji namenjeni prostori v stanovanjskih soseskah, so pogosto predvsem nevarni. Ljudje jih zagovarjajo, a jih ne uporabljajo, in tako ti postanejo leglo kriminala. Protislovje. Le eno izmed številnih v dobrohotnem načrtovanju mest.
V knjigi Umiranje in življenje velikih ameriških mest gre za izhodišča novega, mehkega in skoraj nevidnega urbanizma, ki pa so pravzaprav nasprotna utopija od utopije modernistov (Le Corbusier s programom Sončnega mesta) in njihovih predhodnikov (Ebenezer Howard in njegov koncept vrtnega mesta) z urbanističnimi vizijami velikega zamaha. Ti so verjeli v dobro, porojeno z diktatom, Jacobsova pa je verjela v dobro mesto, rojeno iz upoštevanja svobodne volje uporabnikov mesta. A tako kot kontrakultura in nova levica, ki sta tedaj reševali svet, je očitno tudi Jacobsova pozabila, da imajo nekateri svobode nekoliko več od drugih oziroma da je svobodo mogoče tudi (do)kupiti. Pri nas se zdi, da je vse skupaj še bolj kaotično kot v New Yorku šestdesetih let. Napovedane so prenove velikih delov (najizrazitejši je primer projekta Šmartinka), pri katerih kot dva izraza volje in želja ljudi nastopata javni in zasebni partner. Povsod se napoveduje ustvarjanje mešane rabe, pri tem pa se pozablja na ključno izhodišče Jacobsove, da se raznovrstnost ne ustvari, ampak da nastane sama od sebe v uspešno delujočih četrtih, ki se »običajno razvijejo v neke vrste stavbno shrambo (objektov iz različnih obdobij, op. P. B.)«. Tudi zanimivi stari objekti bodo morali oditi, nastal pa bo lep park. Nekoč. Morda bi mesto raje precej manj denarja namenilo za subvencioniranje trgovinice z železnino v starem mestnem jedru. Ker včasih tudi možnost nakupa žeblja odloča o tem, ali bodo ljudje ostali ali šli in to kritično mestno polje, središče mesta, oropali še enega dejavnika njegove raznovrstnosti.
Včasih tudi možnost nakupa žeblja odloča o tem, ali bodo ljudje ostali ali šli.
Pogledi, junij 2010