15. dnevi poezije in vina
Kdo se boji poezije?
Pesnik je človek, ki zre vate s kovanca ali bankovca, ovekovečen v kovini ali papirnatem vodnem znaku, valovitih kodrov in trpečega izraza. Ali pa mogoče še tisti hecni možic, ki pride na slovesnost ob bralni znački na šolo odrecitirat nekaj svojih pesmi. Še dobro, da ima pred sabo grozd otrok, ki so jih tovarišice prignale v šolsko telovadnico, saj poezije dandanes tako in tako nihče več ne bere. Takšno nesramno posploševanje na straneh kulturnega štirinajstdnevnika seveda ne more nastopati drugače kot retorična figura: ironija. Kakšni so pesniki v resnici, se je bilo mogoče poučiti konec avgusta na Ptuju, festival poezije in vina pa lahko – kakor komu drago – rabi za razbijanje ali krepitev stereotipov o pesništvu in pesnikih. Osemdesetletna Nora Iuga, romunska pesnica, ki je pesnila v ilegali pod Ceausescom in si menda stihe zapisovala tudi na gostilniške prtičke (kot je v predstavitvi med drugim povedala direktorica festivala Jelka Ciglenečki), je radoživa sivolasa gospa, ki se povsem prilega v kalup ekscentrične umetnice besed. Ali naslovu svoje najnovejše pesniške zbirke, ki je nedavno izšla v slovenskem prevodu: Deklica s tisoč gubami. Tudi islandski poet Eiríkur Örn Norðdahl, čigar poezija se je slovenskim bralcem žal razkrila le s Prologom h Kriznemu sonetu (v katerem je najti tudi tako pronicljive verze, kot je Centralna banka ni poslopje / je duševno stanje), objavljenem v zborniku Dnevi poezije in vina 2011, je na Vrazovem trgu v starem mestnem jedru Ptuja svoje pesmi v poslušalstvo malone odrjul in tako branje poezije spremenil v nekakšno cirkuško točko …
Diplomati, dacarji, matematiki
Ampak na tlakovanih ptujskih uličicah je bilo v avgustovski vročini mogoče trčiti tudi v čisto navadne civiliste, ki se skozi življenje prebijajo z zelo prozaičnimi poklici, prosti čas pa si plemenitijo s pisanjem poezije. Recimo Anunciado Fernández de Córdovo, špansko pesnico, poklicno dejavno v tako resni panogi, kot je diplomacija (in ta čas veleposlanico v Sloveniji). Ali pa Jacquesa Roubauda, pesnika in nekdanjega profesorja matematike na Univerzi X. v Parizu. Da ne govorimo o Ircu Dennisu O'Driscollu, ki si že od rosnega šestnajstega leta služi kruh s tako osovraženo dejavnostjo, kot je davčno uradništvo, pisarniško rutino pa predeluje v poetične utrinke, ki s svojo preprostostjo človeka brž potegnejo vase in ga držijo do točke, od koder se bralcu pokaže svet iz čisto novega gledišča. Temu pa se, je prepričan O'Driscoll, sodobni človek raje ogne. Irski pesnik, ki se je pred nedavnim po 38 letih delovne dobe upokojil, je izdal tudi knjigo citatov o poeziji in pesnjenju (The Bloodaxe Book on Poetry Quotations). V poglavju o pesnikih pri delu je najti tole izjavo njegovega slavnejšega rojaka Seamusa Heaneyja: »S pisanjem je tako, da če te zgrabi, boš gotovo našel tudi čas zanj.«
Potencialna književnost brez črke e
Opravljati poklic kot večina ljudi, ki jih muza nikoli ne poščegeta, ali se povsem posvetiti pesnjenju, je bilo eno od vprašanj, ki se je ponujalo v času, ko je odgovor, pač v povezavi z branostjo in prodajanostjo pesniških zbirk, boljkone na dlani. Jacques Roubaud (tudi izbor njegovih pesmi je pred kratkim izšel v slovenskem prevodu pod naslovom Parnik) je v francoski literarni srenji znano ime, ne le po poeziji, temveč tudi zaradi svojih študij trubadurskega pesništva, zanimanja za staro japonsko poezijo, predvsem pa zaradi članstva v umetniški skupini Oulipo (Ouvroir de la littérature potentielle, Delavnica potencialne književnosti), ki sta ji pripadala še slavnejša Raymond Queneau (Vaje v slogu, Cica v metroju) in Georges Perec (Življenje, navodila za uporabo, Izgin – roman, spisan brez črke e). Roubaud je kot matematik – razočaran nad načinom poučevanja književnosti na École normale supérieure se je namreč prepisal na študij matematike – v začetku osemdesetih ustanovil Atelier de la littérature assistée par les mathématiques et les ordinateurs (ALAMO) ali po slovensko »književna delavnica s pomočjo matematike in računalnikov«. Omenjati matematiko in računalnike v isti sapi s književnostjo je bilo v osemdesetih kar malo prevratno. Kaj pa danes? Je Roubaud še vedno naklonjen novim tehnologijam in morda piše pesmi na tablični računalnik? Ah, ne, za kaj takega sem prestar, se zasmeji še ne osemdesetletnik, »računalnike sem začel uporabljati pri petdesetih, ker je to skoraj sodilo v moj poklic. Pesem najprej napišem na papir in včasih nato prepišem na računalnik.« Na zaslonu da se igra z velikostjo črk in barvami (te so zanj očitno pomembne, kajti ko ga zaprosim za posvetilo v knjigo, seže v žep in mi pod nos pomoli raznobarvne flomastre, češ izberite si enega), prva etapa pesnjenja pa se tako in tako dogaja v glavi.
Vpliv prava na pesnjenje
Naslednje vprašanje mu najbrž zastavljajo vsi: kakšno povezavo, za vraga, imajo pesmi in matematika? Poezija je namreč nekaj zmuzljivega, kar se ne podreja normam in meritvam, matematika pa eksaktna, neomajna, strogo zakoličena … Matematika in poezija sta na prvi pogled tako daleč vsaksebi, kolikor je le mogoče, se strinja sogovornik: »Prav gotovo v matematiki ni poezije. Takšna trditev je prazna.« V matematiki je treba kaj izračunati ali dokazati – in do rezultata se da, pravzaprav celo mora priti po več različnih poteh. V poeziji je ravno obratno: seveda je mogoče zapisati marsikaj, a izraziti točno določeno občutje je mogoče le z eno samo kombinacijo besed. Lahko pa matematiko uporabimo kot ogrodje za poezijo – vsaj jaz jo tako uporabljam, pravi Roubaud.
In če se povprečni poznavalec poezije namršči ob podatku, da je pesnik po poklicu matematik, kako začuden je šele, ko izve, da davčni uradnik v prostem času piše pesmi? Dennis O'Driscoll se je v irski državni upravi zaposlil pri šestnajstih, potem ko sta mu v kratkem času umrla oba starša in je bil prisiljen poskrbeti za mlajšega brata in sestro. Izbral si je področje davkov, ker se je navezovalo na študij prava, h kateremu se je nagibal. »V mojem primeru torej ni bilo tako, da bi se kot pesnik odločil poiskati službo, temveč sem jo že imel, ko sem postal pesnik. Naučil sem se to dvoje kombinirati,« razlaga O'Driscoll. »Nobena veda te ne nauči več discipline kot pravo; vse šteje – besede in kombinacije. Vrsto let sem sestavljal zakone: v poeziji je najboljša beseda tista, ki ima več pomenov, v zakonu pa se je treba za vsako ceno izogniti dvoumnostim! Na delovnem mestu sem torej moral slediti drugačnim smernicam kot pri pesnjenju. Pri sestavljanju zakonov se naučiš še, da imajo besede resnično težo in pomen. Napačna beseda lahko povzroči škodo v davčni blagajni ali celo sodno preganjanje. Predvsem pa se pri pravu naučiš brati počasi.«
Navdih za pesnjenje je O'Driscoll pogosto dobival, ko je bil najbolj zasut z delom (prav tako kot so se mu rešitve za probleme na delovnem mestu neredko pokazale ob koncu tedna, doma). »Muza te pokliče, kadar jo najmanj pričakuješ in potrebuješ. Reče ti: boš kar stal križem rok ali me boš sprejel? Če mi boš poskušal ukazovati, ne bom več prišla … Če v takšnih trenutkih muzo odženeš od sebe, te ne bo več obiskovala,« se nasmehne in brž z vso resnostjo doda, da nikoli ni uporabljal poezije za izgovor, da ne bi delal. V dokaz pove, da so ga za časa irskega predsedovanja EU imenovali na pomembno mesto vodje usklajevanj s članicami Unije. Evrokratom ni nikoli niti z besedico omenil, da v prostem času pesni.
Sodelavci so ga odkrivali počasi
Od kod pravzaprav izvira ideja, da bi se pesniki morali posvečati izključno poeziji? »V klasični dobi in v angleško govorečem svetu vsaj do Shakespeara, ki se je tudi ukvarjal izključno z gledališčem, je veljalo, da je poglavitna dejavnost omikane osebnosti – razsvetljevati svet. Tudi irski pesniki v starem galskem svetu so bili brez funkcije. Toda odkar je leta 1603 Anglija dokončno osvojila Irsko pa vse do današnjih dni so si pesniki morali služiti kruh s kakšnim običajnim delom. Irci smo imeli številne pesnike s kmetij, iz uradniškega sveta in drugih različnih poklicev.«
In če evrokratom na drugi strani pogajalske mize v Bruslju ni padlo na pamet, da imajo v podobi Dennisa O'Driscolla pred seboj pesnika, so ga tudi sodelavci v Dublinu odkrivali bolj počasi. »Kadar je izšla kakšna moja zbirka pesmi,« pravi. Kar mu je bilo všeč, saj bi si sicer utegnil domišljati, da je poezija edina stvar na svetu, ki šteje, tako pa so ga sodelavci s svojimi tuzemskimi pomenkovanji o nogometu, kuharskih receptih in podobnem prizemljili. »Moji kolegi so bili pač Irci in Irska je dežela, v kateri so – mislim, da podobno kot v Sloveniji – pesniki odigrali zelo pomembno vlogo v zgodovini, so nekakšen nacionalni spomin. Poezija je zato v očeh ljudi imela nadvse koristno funkcijo, pesnik pa ni bil le sanjač, ki piše liriko. Pesniki so bili politično angažirani. Zato se jim ni zdelo nič čudnega, da sem pesnik; to so preprosto spoštovali.«
Sodobnost privilegira pustolovščino, ne transcendence
A čeprav sodelavci za njegovo pesniško žilico niso vedeli in temu niso posvečali pozornosti, je marsikateri, morda res le v obrisih, nastopil v O'Driscollovi poeziji. V ciklu Bottom Line ali v pesmi Middle class blues opeva uradniško-menedžerski sloj; če bi te verze nastopajoči prebrali, bi jim morebiti odstrli nov vpogled v njihovo življenje … Pa so jih brali? O'Driscoll odkimava, kljub vsemu pa se ne strinja s tezo, da živimo v času proze, točneje romana, in da je poezija nekako prezrta. »Vsaka generacija čuti lakoto po nečem, kar lahko poteši le poezija. Mislim, da nobena generacija ni povsem nepoetična,« je prepričan. Uspeh romana v današnjih časih pa si razlaga z več vzroki; prvi je zaton religioznosti in čuta za transcedentalno. Ritem, presledki, tišina – vse to so prvine poezije, ki jih v romanu ni najti. Zaman bi jih iskali tudi v sodobnem izkustvenem svetu, ki privilegira pustolovščino, čute, kar se zrcali v prozi, pri resnejših romanih pa najdevamo tudi psihološko poglobljenost in družbene komentarje.
Drugi razlog za zaton verza je po O'Driscollu izginjanje klasične izobrazbe v sodobni družbi – ljudje so izgubili zavedanje, da je bil pesnik v klasičnih časih umetnik gibkega duha in univerzalne usmerjenosti, ki se je loteval tako epike kot lirike in se po potrebi ukvarjal še z znanostjo, religijo in metafiziko. Tudi komercializacija literature ima prste vmes pri priljubljenosti romana: založniki vlagajo kupe denarja v avtorske predujme in oglasne kampanje, potencialni bralci poezije, ki bi se morda celo odločili kupiti pesniško zbirko, se uklonijo toči oglasov – in knjigarne zapuščajo z romani pod pazduho.
Tretji razlog pa je, nadaljuje O'Driscoll, da se ljudje poezije bojijo. »Pred mnogo leti sem spoznal ameriškega romanopisca Saula Bellowa. Govorila sva o tem, kako je roman privlačnejši od pesmi. Rekel sem mu, da bi človek v hitrem tempu, ki ga živimo, pričakoval ravno obratno: da bodo več brali pesmi, ki so krajše od romanov. On pa je odvrnil: 'Že že, a se zavedajo, da jim bodo pesmi, ki so jih prebrali, naredile veliko dela. Takšnega čtiva pa nihče noče!' Osnovna zamisel romana, po Bellowu, je namreč vsrkati bralca in ga odstraniti iz sveta. Daljše ko je branje, dlje časa je bralec odmaknjen. Pesem pa bralcu razgrne svet in od njega terja, da se na novo spoznanje ustrezno odzove. Bellow je seveda govoril o popularnih komercialnih romanih, kamor njegova lastna dela ne sodijo,« sklene irski pesnik.
Roman lahko bere vsakdo
Nizke naklade pesniških zbirk in zapostavljenost poezije so del pesniške krajine tudi v Franciji. Na vprašanje, kakšnemu občinstvu je danes namenjena poezija, Jacques Roubaud odgovarja, da so njegovi »bralci tisti, ki jim pesmi lahko berem v živo, na pesniških večerih«. Ti so, v nasprotju s prodajanostjo pesniških zbirk, dobro obiskani. »Višje naklade lahko pri nas dosegajo le kakšen Yves Bonnefoy ali drugi slavni pesniki, tudi moje pesmi se v kakšni žepnici kar dobro prodajajo – a to pomeni največ 10.000 izvodov,« razlaga Roubaud in dodaja, da je ta številka v primerjavi s katerimkoli, vsaj za silo uspešnim romanom, smešno nizka. Poezija je za založnike komercialno nezanimiva, njen natis si lahko privoščijo le večje založbe. Zakaj, se sprašuje Roubaud – in si odgovarja: »Nekateri pravijo, da je kriva poezija, vendar sam nisem tega mnenja; bistvo poezije je, da ni namenjena vsakomur. Roman ima še eno prednost: vsakdo ga lahko bere in prodre v zgodbo.«
Razglabljanje o pesnikih, njihovem družbenem statusu in njihovi publiki v pogovoru z Jacquesom Roubaudom, strokovnjakom za trubadursko liriko, pripelje k novi primerjavi: bi bilo mogoče potegniti kakšno vzporednico med trubadurji (ki so po definiciji opevali svojo gospo, navadno visokega družbenega stanu; šlo je za platonsko ljubezen, vse pa se je dogajalo v aristokratskih krogih in z očitnim predznakom elitizma, op. p.) in sodobnimi pesniki, katerih poeziji je menda prav tako usojeno, da jo bodo brali le ljudje z vrhnjih klinov družbene lestvice? »Hm, ljudje imajo o trubadurstvu različne predstave …« začne Roubaud. »Trubadurji so bili izobraženi posamezniki, ki so ustvarjali komplicirane pesmi, predvsem pa so bili profesionalci. Njihove pesmi so bile namenjene izključno aristokraciji ali izobraženemu meščanstvu, ker so jih le ti lahko razumeli. Nikakor niso bile namenjene ljudstvu – res pa je, da so nekateri navdih črpali prav iz ljudske poezije. Iz ljudskega blaga porojene pesmi so navadno imele velik uspeh, a to je bila njihova edina zveza z ljudstvom. Primerjati novodobno pesniško gibanje slam s trubadurji je zategadelj nesmiselno.«
Pisanje po naročilu
Morda pa je lahno podobnost zaznati v tisti potezi trubadurske lirike, ki je ciljno usmerjena: tako kot so trubadurji ves čas vedeli, kateri dami pihajo na dušo z verzi, so tudi danes nekatere pesmi spisane po naročilu. Naročnik je lahko prijatelj ali kulturna ustanova; prvemu se stihov seveda ne more zaračunati, v drugem primeru pa je plačilo lahko za pesnika dobrodošla štipendija za nadaljnje ustvarjanje. Kajti po mnenju Roubauda je med romanopisjem in pesnjenjem še ena temeljna razlika: redkokateri pesnik lahko živi izključno od pisanja poezije. »Poznam jih nekaj, a večina jih dela še kaj zraven. Tudi jaz sem matematik in v matematiki se ni bati brezposelnosti. Če pa se kdo odloči živeti izključno od poezije, bo težko živel, razen tisti, ki pišejo po naročilu.« Tudi njega je županstvo mesteca Lorient v Bretanji pred leti poprosilo, če bi pri njih preživel teden dni, se sprehajal po mestu in medtem pisal pesmi. »Veliko zamisli za poezijo se mi namreč porodi med sprehodi po mestu, izdal sem pesniško zbirko, posvečeno Parizu,« pojasnjuje Roubaud. Njegova poezija in poezija njegovih pesniških prijateljev iz skupine Oulipo se za takšna naročila zdi še posebej primerna, ker pišejo po določenih pravilih, ki določajo formo. Eno pomembnejših naročil, ki so ga oulipovci dobili pred kakšnimi dvajsetimi leti, je prišlo od županstva v Strasbourgu ob gradnji tramvaja. V Franciji obstaja zakon, po katerem je en odstotek proračuna za vsako javno delo treba nameniti umetniškim dejavnostim, razlaga Roubaud. Njihova naloga je bila spesniti pesmi, ki jih je mestna oblast nato razobesila na stebričkih šestnajstih postaj tramvaja, namesto reklam. V sklopu t. i. zasebnih naročil pa Roubaud pove, kako je mogoče obdarovati s pesmijo: »Imam nečakinjo, katere učiteljica se je navdušila nad dvema mojima pesmima, napisal sem namreč veliko pesmi za otroke; punčka je rekla, ah, saj to je moj stric. Poslali so mi torej seznam vseh njenih sošolcev in sošolk in za božično darilo sem vsakomur napisal pesem. Prišel sem v razred in jim jih prebral, oni pa meni svoje – vsakdo je namreč napisal pesem zame.«
Svet brez preteklosti in brez spontanosti
Dennis O'Driscoll načrtno ohranja stik z mlado generacijo, njen pesniški izraz spoznava predvsem kot ocenjevalec v številnih žirijah za pesniške nagrade, med drugim za ugledno kanadsko The Griffin Poetry Prize (po kanadskem poslovnežu, op. p.), letos za najpomembnejšo britansko pesniško nagrado, poimenovano po T. S. Elliotu. V izbor se je prebilo več kot sto pesniških zbirk mladih pesnikov, precej obsežno čtivo – nič čudnega, da O'Driscoll prvi dan festivala na Ptuju ni niti pokukal iz hotela, temveč je sredo prebil zaklenjen v sobo, beroč. Pravi, da se po njegovih izkušnjah starejši pesniki vse premalo zanimajo za mlajše rodove, spremljajo kvečjemu dogajanje v svoji generaciji ali eni za njo. A tudi mlade okrca: njihova poezija da je preveč zakoreninjena v sedanjosti, ker se ne poglabljajo v zgodovino poezije. »Na to sem morebiti tem bolj občutljiv, ker nimam nikakršne literarne izobrazbe in sem popoln samouk ter še vedno poskušam zapolniti vrzeli v svojem znanju z branjem klasikov. Ker hkrati berem pesmi klasikov, pesmi starejših in mlajših pesnikov, skorajda lahko zatrdim, da bi v večini primerov – nisem nezmotljiv tako kot papež – ugotovil po prvem branju, kateri generaciji pripada avtor.«
Je pesniški izraz mlade generacije takšen, kakršen je, tudi zaradi novih tehnologij? Ja, pričakovati je, da bodo te tehnologije imele precejšen vpliv na prihajajoče rodove, odgovarja O'Driscoll. »Eden od razlogov, zaradi katerih je ameriški pesnik John Ashbery tako vpliven, je, da je njegova poezija namenjena razvedrilu, ne pa osredotočenju in razmišljanju – tiste vrste, ki mene najbolj pritegne. Pritegne me poezija tišine in transcendence, četudi je tema vsakdanja rutina. Tudi v tej se pojavijo trenutki videnja: trenutek, ko sonce obsije obešalnik v tvoji pisarni in se ta zalesketa v vsej bleščavi. V trenutku, kakršen je ta, začutiš, da obstaja še neka druga razsežnost sveta, v katerem živiš. Toda danes je zaradi Facebooka, Twitterja, sms-sporočil – in to ni kritika – motnja, odvračanje oči k zaslončku mobilnega telefona ali računalnika, prevladujoč način doživljanja. Ashberyja pa sem omenil kot predhodnika tega načina, ker se njegovo delo navdihuje pri vsakovrstnem protislovnem gradivu: odlomki pogovorov, ki jih je slišal, omembe blagovnih znamk … vse pomešano v nekakšno kakofonijo glasov, v kateri se zrcali sodobni svet.« Nikoli pa se ne bo spremenila temeljna narava človekovega izkustva, potreba po razlaganju ljubezenskih čustev, po spopadanju z boleznijo, lakoto, vojno, je prepričan. »Nobena tehnologija nas ne bo rešila tega in v literaturi se takih tem ne da odkrižati.«
Poezija bo vedno v modi, je prepričan tudi Roubaud, poezijo potrebujemo, vendar potrebe po njej danes ne znamo zadostiti pravilno – bodisi da je preveč razširjena slaba poezija bodisi da tisti, ki bi cenili dobro, do nje nimajo dostopa. Po eni strani drži, da ni moderna, po drugi pa branje poezije pritegne čedalje več poslušalcev po Franciji. Časopisi poezijo prezirajo – najpomembnejši mediji nikoli ne obeležijo izida pesniške zbirke, v televizijskem programu se zanjo ne najde prostora.
»V svetu, ki je čedalje bolj umeten in manipuliran z odnosi z javnostmi, kjer ni sledu spontanosti, kjer celo izložba v knjigarni ni plod naključnega izbora, temveč posledica denarja, ki ga je za oglaševanje svoje knjige odrinil založnik – v takšnem svetu poezija lahko odigra vlogo nekakšnega detektorja laži ali nečesa, kar odpira oči,« meni Dennis O'Driscoll.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011